privat b(l)og

Opasti nedolžnosti

2012-01-02T19:07:00.005+11:00

vir: National Geographic

Prvi januar dvaničdvanajst. Tri in pol popoldne. Vstopi Tjaž, moj prvi nečak. Nisem ga še videla, baje pa ima luknjico v bradi, tako kot sestra.

Nekateri čutijo potrebo, da ga pospremijo v življenje z galonami alkohola, stotriinpetdesetimi smsi in pokanjem v prazno. Zabelijo ga s potico, klobaso in tenstanim krompirjem. Z listkom solate. Drugi dan pa s tenstano bučo in negotovimi spomini na preveč radodarne besede, opolzke objeme, opoteče krike veselosti. Saj je razumljivo, ljudje se v resnici malce bojimo eden drugega in. Morda ne ravno eden drugega, ampak odnosa, ki zraste, zaživi, daje, hkrati pa zateguje, terja. Bemomast, da terja. Ali pa uvene nekje vmes. In to zadnje je zastrašujoče.

Sama se še nisem čisto odločila, kako ga bom pozdravila. Ničesar ne vem o njem. Edino, kar vem, je to, kar mi je nekako povedala nataša: da se je zgodilo tri kile in pol metra čiste nedolžnosti. pol se pa pejd :-).

Za začetek bo dovolj pogled, pomežik, dotik, nasmeh. Ko dobim njegovo zaupanje, mu bom lahko podarila čas. In on meni. S časom in v njem se da početi čudovite stvari. Lahko da bova gledala zemljo, kako diha, lahko da bova ruvala plevel iz babičinega vrta. Lahko da se bova kregala, kdo od naju bo nosil ruzak ali kateri bo prvi odfural v beli pršič. Morda bova skupaj premikala gore, morda pa ne premakneva niti šajtrge.

Bomo videli. Vse je še odprto. Vsekakor se bom potrudila za vsak njegov nasmeh.

Pa "enga sreč'nga pa zdrauga, ejga!"

Opozorilo izpred druge svetovne

2011-12-19T00:09:00.002+11:00

tale me je našla. tudi nje ne spustim kar tako. bravo Jenny!

OPOZORILO

Ko bom stara, bom nosila vijoličasto
in rdeč klobuk, narobne barve in oblike.

Pokojnino bom zapravila za žganje in poletne rokavice
in satenaste sandale.

Rekla bom, da nimamo za maslo.
Sedla bom na pločnik, ko bom upehana.

V trgovinah bom jedla, kar dajo zastonj,
in sprožala bom alarme.

S palico bom ropotala po ograjah.
To vse na račun resnosti v mladosti.

V copatih bom šla ven, ko bo deževalo,
in rože bom trgala po sosednjih vrtovih.

Naučila se bom pljuvati.

Lahko bom nosila razcapane srajce in se zredila,
pojedla tri kile klobas naenkrat
ali pa cel teden živela od namazanega kruha.

Zbirala bom svinčnike in barvice in podložke za kozarce.
Razporedila jih bom po škatlah.

Za zdaj pa je obleka zato, da nas ščiti pred mokroto.
Plačati moramo stanarino in ne smemo preklinjati v javnosti.

Moramo biti vzor svojim otrokom.
Prijatelje moramo vabiti v goste in brati časopise.

Kaj pa če bi začela že zdaj malo vaditi.
Da tisti, ki me poznajo, ne bojo preveč iz sebe,

ko bom nenadoma stara, oblečena v vijoličasto.

(Jenny Joseph, 1932)

Kaj mi dela Andrej

2011-12-11T06:47:00.004+11:00

V avtu imam radijo. In ta radijo je vedno na frekvencah Ra Slo 1 ali pa Vala 202. Na zmerni jakosti.
Zmeraj, ko muziko štima Andrej Karoli, mi začne delat še en zvočnik, ki sicer trmasto molči in se dela, da je mrtev. Spuki. Prijetno spuki. Ne vem, a čem zdej Andreju povedat, šta mi radi? Mislim, zagotovo bi si hotel zapisati v svoj CV, če bi vedel, da nezavedno popravlja zvočnike.
Klicala ga bom v petek, ko izbira Popevko tedna. Ziher bo nadušen.
Naslednjič se javim s slikco mene in Andreja, objemavši zvočnik v mojem francozu.

Kameni spektakel

2011-11-05T21:19:00.005+11:00

Koliko časa traja, da ugotoviš, kje je kamnov soft spot? Traja in ko pride trenutek razodetja, skorajda ne veš, da si tam. Ko se zaveš, je že mimo. Tečeš nazaj in mehkobe ni več.
Želim si, da bi imelo moje življenje glasbeno podlago - kot v filmih. Potem bi vedela, kdaj bo kdo skočil izza mračnega kota z naperjenim kalašnikom in kdaj se bom spotaknila na bananinem olupku. In zrenje v oči bi bil spektakel s tisoč besedami.
Tako pa ni in grizljam kamen na kamen. Včasih zgrizem do pogače. Kot je vidno par vrstic višje.

Teden po 15o

2011-10-22T20:52:00.001+11:00

Danes sem izrekla neizrekljivo.
Bolelo je in vlaga je bila vsepovsod.

Pa kje si ti, nesreča?

2011-10-01T21:20:00.006+11:00

Hej,

kako si kaj? Vidim, da si tu in ker vem, da se dolgo nisva videli/a, ti moram nekaj razložiti.

Se nič ne javim, vem. Me nič ne vidiš, vem. Ljudje me sprašujejo, zakaj se umikam samo še na online. Zakaj se ne dobimo končno na kavi in zakaj jih ne pridem pogledat. Veliko taistih ljudi se je izključilo iz mojega lajfa, ker tega pri meni enostavno ne prenesejo. Saj sem v redu in vse, ampak to, da se kar umaknem, ni sprejemljivo. Eni mi zamerijo, drugim dol visi, tretji bi mi radi s to ali ono žavbico pomagali, četrti imajo družine in se niti nimajo časa ubadati s tem. In peti so tu, business as usual. Teh je tako malo, da komaj prikobacajo na prst ene roke.

Saj po eni strani vse zamerljivčke zastopim, ker prijateljstvo pomeni, da moraš znati tudi kaj dati. Tega najbrž od mene niso dobili v nekem bajnem odmerku. Priznam. Ne vem, če bi me v tem trenutku katera koli oseba na svetu opisala z besedo prijateljica. To je težko sprejeti, še težje napisati semkaj tebi in najtežje prebrati za sabo. Solze mi polzijo po licih. Zdaj je ena kapnila na leseno mizo, z drugimi pa mažem tipkovnico, ker si jih sproti brišem z lic.

Po drugi strani pa mi, po resnici povedano, samost paše. Ne vem, ali je to fair in prav in zdravo. Moti me, da mi stalno nekdo iz nekega kota dopoveduje in vrešči, da moram v družbo. Ne, nič mi ni treba. V družbi ... nisem jaz res jaz. Ne zares. In jaz hočem in moram biti jaz. Prav ničesar v življenju mi ni treba. Ta grduhasta lastnost ne pomeni, da imam kogar koli manj rada ali da z vsemi ne bi rada ostala prijateljica. Ampak preprosto ne gre. Ne gre vedno.

No, in ta opisana našpičena grmada od lastnosti je pri moji trenutni službi tako zelooo moteča :-). Zadnjič sem se tudi ujela pri misli: »Pa kaj hudiča, če se ti enkrat poročiš (saj ne kaže na to, no worries), komu boš rekla, da ti gre za pričo? Koga boš povabila na zadnjo večerjo? Sama boš morala." A je to sploh možno? Mislim, sploh me same ne bi v zakon spustili. Hudiča :-). Šla pa bom na ribo. Ja, gotovo bo riba.

No, smo na vezi,

Striti

še pomnite, tovariši?

2011-09-27T00:28:00.002+11:00

čisto vsak se še vsake toliko prikotali v moje sanje:
- eden, ki je posnel dokumentarca
- eden, ki je zmagoval na gorskih kolesarskih tekmah
- eden, ki je visok 2 metra in je imel vzdevek break denser
- eden, ki ni bil nikoli moj, drugi pa nikoli zadosti daleč skočil.
- eden, ki se meče z mont blanka
- eden in edini, ki je v meni videl seksi osebo (tega bi blo dobro še kdaj intervjujat :-))
- eden, ki ima roke do meč in je umetnik. ne vem, kaj umetnikuje.
- eden, ki je bil večno hrepenenje. bil je lep in zdaj je samo še štef.

vsega skupaj za en počen groš, pa tak kraval delajo :-)
nikoli jih ne bom spustila.
nočem.

Ne, kar povej

2011-09-22T06:03:00.010+11:00

Kako se javljate na telefon? No, jaz se očitno narobe. Dolgo sem rabila, da sem se tega zavedla. Klicatelja, posebej če je nekdo, ki mi ni zelo npr. kolega s službe, znanec, novinar, poslovni partner ali predsednik države. Človeka kar malo paraliziram za par sekund. Skoraj redno. In, ne, moj glas ni niti v od vilinskega.

Tkole gre telefnongešpreh v prvih minutah:

A: ♪ ♫ ♩ ♬ ♭ ♪ ♫ ♩ ♪ ♫ ♬!

B: Doberdan, prosim?
A: Dober dan /živjo/ pozdravljeni, .../, tukaj Ime /in Primek/ z /Urada predsednika, recimo/. Vas/te motim?
B: Nee, vi/ti kar povej/te.
A: /Tišina: 1, 2, 3, 4 - včasih 5s/
B: /Tišina/
A: Eee, veš /veste, kaj kličem ...
(pol pa steče nekako po propisima)

Ne vem, a jih zmoti to, da takoj zahtevam, da kar preidejo k bistvu. Morda to, da ne pozdravim še enkrat in vprašam, kako so? To je zato, ker (A) me ne zanima ali (B) to vedno vprašam potem, ko se zmeniva bistvo.
Zakajzakajzakaj? V resnici ne vem. Je pa ta tišina postala glasna, madonca. Je čas za prilagoditev? Bomo to rešili? Bomo? Yes, we can!

Kakav mi pa še vedno brezhibno uspe, in case you were wondering.

boš pa mokra

2011-09-17T07:46:00.007+11:00

(vir: shanghailist.com)

vsako veliko mesto ima po vsej verjetnosti reko. nekje. najbrž. jo ima? recimo.
zemlja, voda, hrana, obilje, žganci in korenje, pa to. včasih.
zdaj je pa vse skupaj samo ena vena gostljatega kompota. ki odnaša iz nagomazdenega betona in jekla in šminke en kup slabe vesti. ta se naseli v blato, v vodo, v alge, v ribe in kolesa, prazne unione in heinekene, v cize, kondome in občasno avijone in makarone.
in nič ne odnese, vse je tam. samo zdi se, da odteče.
dobra je, lisica narava.
mi pa še zmeraj s krvavim nožem v roki ihtavo kričimo v televizor "wtf, bo spet dež, js mam jutri pomemben sestanek!?! bom mokra!"

neviđeno

2011-09-05T04:16:00.007+11:00

(vir: qwickstep.com)

niti ne vem, če sem to svojo skrivno afiniteto (bi rekel gospod novak) tule že razlila in razbila.
kakor koli, čas je.
v meni se stalno nekaj kuha. sem gigantski by-the-book sucker na kuharske oddaje. obožujem vse jamie oliverje in tete z nove zelandije, pa grozne ribe na oko, kuhinjske teroriste iz GB, pa kraške damijane in buržujska ljubljanska zakonca ... vso sočno slovensko in nekaj tuje scene obvladam, njihove stile prepoznam tudi med dnevnikom, če hoćeš. regionalne variante polente in vsepovsodnost koriandra mi ni tuja. vem, da vampi vžgejo samo v Rimu, in še to zato, ker imajo lepo ime. tega je milijon in to mi je strašno fascinantno. oddaje spremljam redno, če le morem. kulinarični fetiš hranim tudi na nemškh TV kanalih, kjer je umetnost hrane hit že več kot deset let.
milijon malih skrivnosti sem že slišala. in jih najbrž 900.000 tudi pozabila. ravno zaradi tega se jih najbrž ne naveličam.
vse to bi moralo biti ljudem, ki me poznajo, vsaj malo zanimivo. ker v resnici je splošno privzeto, da jaz ne znam kuhati. in gospodinja ni prva asociacija, ki se človeku utrne, ko sliši zame. jaz pa vseeno tule s polno zavestjo trdim, da ni res, da ne znam kuhati. le svojega enormnega teoretičnega znanja in potenciala še nisem uspela prenesti v prakso. čuvam potencial, zavaravam konkurenco, kaj ćeš. zvita tica :-). in tudi ta post, roko na srce, ne verjamem, da bo kaj spremenil. moj čas preprosto še ni prišel.
pa da ne bo dvomov o iskrenosti te izpovedi, je tu iz glave jedna od none iz napolija. kdor jo pozna, jo pač pozna. ali pa gleda kuharske oddaje, jebiga:
česen. česen je včasih izredno zajebano lupit, ker so stroki majhni in prsti lepljivi in se tisti mali hudički od lupinic, ki so povrh vsega še v plasteh, nikakor ne ločijo od užitnega dela. porabiš ooogromno časa zanje. no, če se temu hočete izogniti, stroke namočite za kakih 5 minut (ali še manj) v vročo vodo. vse ostalo je poezija.

bučno olje

2011-09-02T06:40:00.005+11:00

(to je simbolična fotka, vir: http://pixdaus.com/)

noge me bolijo ko pr norcih. a tale prostor tu in zdaj sem namenila bučam. s pečkami? najbrž, a pečke me ne zanimajo. v naših bežnih srečevanjih nismo prišle do pečka.
torej, portugalska v moji osebi ni sprožila mnogo tega, kar bi poslalo nevronaturkulturšokstrel v možgane, odprlo šlic v predalih za čustvene spomine in mi povzročalo večno portotožje. z izjemo surove moči atlantika, ki se je für fucking immer zarezal vame kot v kakega whitmana, bemosunac :-). morda je omembe vreden še smrad pasjih iztrebkov, ki se je cmaril vsepovsod in povsodvse, še pred oknom, kjer sem spala. še danes ga voham.
no, to ... in ...buče. nešteto buč. velike in male, debele in shirane, sočne in izsušene, gladke in bradavičaste ležijo tam. na poljih buč, na bučnih poljih. zelene in oranžne, rumene in bež, tudi rjave in rdeče. in vse od naštetega. ni enakih, kamoli istih. tudi podobnih ne.
prvič smo se zagledale skozi šipo avtobusa na poti od lizbonskega letališča do mesteca peniche, potem pa čisto vsak dan po dvakrat na poti od bajte do morja. razumele so me.
tista navidez nepremična krasota, ki je izgledala, kot da bo pravkar počila od naravnega in dobrega in ... kajpavem ... sladkega, me je strašno presunila. vsak dan. še danes sem očarana. to zatreskanost bom zadržala zase. ko sem poskusila navdušenje deliti in razložiti, so buče za en dan za kak milimeter upadle in izgubile nekaj barve, majkemi.
sem šoferja surfkombija vprašala, kaj so to za ene buče. kaj z njimi delajo, kam grejo. "to majo za prasce, da jih žrejo." nekdo je takrat dvignil eno od gnilih buč z roba polja in jo spustil na mojo glavo. ampak jih moram it še pogledat. krasne so. in pogrešajo me.

bom fucking dia s portugala

2011-08-20T01:48:00.007+11:00

(foto: www.tribu.si featuring moi, on my best surf day)

nikoli si nisem mislila, da si bom želela nazaj z morja domov. no, zdaj si. sem na jebenem portugalskem, kjer se učim jebenega surfanja na deski. vsak dan je mraz, megla in veter. voda ima 19 stopinj. plavati ne moreš, ker se ti valovi - seveda idealno za surfere - ves čas podirajo na glavo in vdirajo v luknje, ki jih imaš ali nimaš. če nimaš, najdejo pot do krvi in mesa. tudi jebeni neopreni ne pomagajo. zeeeebeeeee.
aja, surfanje. to je šport za eksplozivne, močne ljudi. majhne. jaz, on the other hand, sem jebeno švoh, izreeedno neeksplozivna. in vzdržljiva. kar pomaga samo toliko, da lahko tri ure ležim kot knedel na deski in pedlam u božjo mater. in potem nazajgrede na obalo se name podrejo vsi valovi. need i say, da sem najslabši jebeni učenec? no, to je še posebej zajebano, ker te vsi tolažijo. saj bo, to je šport, ki se ga učiš dolgo. jaz pa bi jih vse po redu, ama baš vse, najraje poslala u pičmadrs. tko hudo zajeban pa skakanje na desko ne morebit, bo kdo reku. ja, pa je.
da skleda polna in jeznoritost v razcvetu ves čas, se mi je vnela jebena desna učka in sem morala do dohtarja. naslednji dan sta se mi od tekanja po peščeni plaži (jebeno ogrevanje) vneli še obe tetivi na nogah. tam tik nad petami me boli ko svinja. vsak jebeni korak. seveda smo šli tisti dan, ko je bilo najhuje, na izlet- sajtsiing, pa to. da si kako odpočijemo od surfanja. Sintra je lepo mesto, ni kaj. ima kup nekih palač in muzejev in park. ampak mene boli kurac. prehodili smo jih vseh 545 palač in 8 parkov. kakih 6 ur hoda z zjebanimi tetivami je en kurac od mroža, ki se drajsa 160 km na uro po makadamu. in ima zalimane usta, da ga noben ne sliši, ko stoka.
in vsa sem napihnnjena, ker mi je prebava nehala delati v milanu.
ne vejo, kaj je jeben kofe s smetano.
zatekle so mi noge, roke, obraz. not a pretty sight.
lepe pozdrave s portugalske :)!!

multiple choice

2011-07-27T04:29:00.002+11:00

nespodobne misli.
priznam.

izblodenje?

2011-06-30T17:01:00.006+11:00

Dober dan, moje ime je jaz jazova in sem izredno konfliktna oseba.

To sem spoznala po treh službah in triintrideseth letih.
Kaj naj zdaj, če imam pa vedno jaz najbolj prav :-)?

ozimnica

2011-06-24T05:14:00.001+11:00

ta teden je bil fantastičen. moram zapisat, mi bo prav prišlo, ko bom ujeta med dva ogledala.

briga

2011-05-19T05:28:00.003+11:00

končno vidim zeleno vejo.
neskončno ponosna.
nase.
se sprašuješ, pa koga to briga?
kajmebriga, pa ne klikaj sem.

draft

2011-05-02T01:22:00.004+11:00

v kopalnici sta dve svetili. eno na stropu in eno na ogledalu. stropna luč je rumena in zadimljena. druga je usmerjena v ogledalo. je jasna, močna in bela. do njiju sem opredeljena. zaradi ogledala, jasno. rumeno sovražim. to, kar vidim, ni tisto, kar želim povedati. izraza ni, meja ni, usta so pepelnata, oči so črne, lasje mrtvi, polt pa gorčično bež. sovražim bež. belo sprejemam. sence na obrazu so velike in barva kože je bela. vidim mozolj, ki je roza in lojnico, ki ni. nos je lisasto rdeč zaradi obsesivnega drgnjenja vanj. ko sem živčna, si drgnem nos. usta so vijolična, na koncih pa se klavrno usločijo. jih nikoli ne odprem, ker se bojim, da ogledalo tega ne bi preneslo.
še čakam na svoj pravi odsev.
trenutno sem najbolj navdušena nad tistim, ko ugasnem luči in ogledalo napaja samo svetloba iz hodnika. takrat sem črnobela krivulja.

še si tu

2011-04-28T17:45:00.003+11:00

pekel nima nobene veze z ljudmi okoli mene.
tu je.
ne pustim ga ven.
z leti stene telesa postajajo trdnejše.
hudič je poznamčil vse organe.

ocvirki brez regrata

2011-03-30T07:07:00.003+11:00

no, sem tu. zamenjala službo, zato mrk tule. verjetno je vsak prehod težak. moj je seveda bil, ker si ga sama še dodatno zaocvirkam. bo že, samo da ujamem ritem. bolj kot to me pa skrbi moje koleno. ki se je zdaj preselilo v glavo. in tam rovari in vztraja kot jelinčič v parlamentu. tudi domišljija ne dela dlje od pogačice. kriva sem sama, ker ga ne zbrcam ven. regrata pa še nisem jedla letos. samo kup enih ocvirkov.

strateško načrtovanje za telebane

2011-01-20T16:42:00.004+10:00

(vir: eu.wiley.com)

... je knjiga, ki je včeraj poskrbela za tisto ekstra nekaj cukra in pelina.

bil je dogodek tiste vrste, ki pri naši osebi povzroči, da se mi navesglas reži večina notranjih organov, tudi onih izvenkoalicijskih. da ne govorim o obraznih mišicah, ki so takrat deležne posebnih lepotilnih krčev - na te zlasti računam, ko bo čas za šarmantno staranje in slikanje z (računam) dvajset vnuki potamalem.

also

med naloge na trentunem delovnem mestu spadajo tudi knjižničarske prklarije, med drugiim furam recimo medknjižnično izposojo.
in se je nekdo naših spomnil, da pa nujno potrebuje Strategic Planninng for Dummies (Erica Olsen, Wiley, 2006).
in pregledujem po COBISS-u, kje to v Sloveniji lahko najdem in si sposodim - potreboval bi jo marsikdo glede na razpuščenost situacije in si mislim, da bo zaprmej na voljo povsod v splošnih knjižnicah in to.
e jok, napača! Knjige v splošnih knjižnicah (še) nimajo.

Je pa na voljo na Ministrstvu za obrambo RS.
:-)
vse jasn.

kako si?

2011-01-19T07:36:00.001+10:00

(vir: www.lauriegraham.com)

7773 in 42. vmes pa še ni prehoda.

2011-01-09T01:31:00.006+10:00

(vir: www.wikipedia.org)

včasih me je sram. same sebe.

brezdomci/klošarji/kešfehtarji.

srečujem jih vsak dan - po ljubljani se pozimi vedno potikam po dveh nogah. vedno tam, kjer so oni. ker oni so tam, kjer smo vsi. saj bi bili neumni, če ne bi bili. vedno me kakšen ogovori. ponavadi na prehodu za pešče, v podhodih in parkih. še nikoli nisem nobenemu dala ničesar. no, enemu sem ponudila sendvič, ko je prosil za denar, ker je bil lačen. pa ga ni sprejel, se mi priskutil in kolosalno zajebal. tk da smo zdaj vsi na izgubi - oni ne dobijo dinar, mene je pa sram.

gojim torej predsodek. ne verjamem, da bo denar porabil za sendvič. ne verjamem, da ni sposoben najti dela. ne zaupam.

odločitev za brezdomstvo kot izraz uporništva ali eksistencialni krik ne priznavam.

in obenem bi zlezla skozi asfalt preko 7773 ̊ C pod mizo med postane prozorne špagete in školjkine lupine pristaniške družine v šanghaju, ko me predira z očmi in moli roko proti meni in prosi.

kajnajzdaj? 42 je baje odgovor. to si moram enkrat prebrat ...

veselo v dvaničenajst

2010-12-27T04:39:00.008+10:00

(vir: Paul Mutant)

pahor:
pod srečno zvezdo,
rojeni smo pod srečno zvezdo!
imamo pa pesimistično dušo.
trenutno nad nami visijo nevihtni oblaki.

vremenar:
ponekod belo, ponekod ne.
čaka nas jasno in mrzlo vreme s temperaturami od -14 do 0°C.

podnebni strokovnjaki
podnebne spremembe so, podnebne spremembe niso, mi se pa kregamo. "¡Olé Olé Olé!"

mediji
prišel je kevin in prišla je monika, radujmo se. izven njunga vidnega polja.

glasbenik (all rights reserved)
na ulici sam stojim, vesel sem, a.

odpuščena delavka/delavec preventavegradamerkurjasctvstavi poljubno
sem na ulici, gledam zvezde in izbjegavam nevihtne oblake.
vabim te, borut, da z menoj izkusiš to slast.

simona dimic
grem u šoping, NLB in Diners častita.

katarzična božična klepetalnica

2010-12-25T05:05:00.013+10:00

ena bolj brutalnih službenih izkušenj je, ko dobiš v vidno polje napol pismeno vabilo svojega šefa na prednovoletni kozarček s klepetom in bobipalčkami v družbi njega in njega in njegovih podanikov. med katerimi si ti. ne prvi ne zadnji, eden izmed.

letos sem si beležila odziva svojega telesa v obdobju od zaznanja vabila do katarze. telesa pravim zato, ker če bi vklopila malček razuma in glave, pripetljaj ne bi bil potreben.

prvo si zapičiš jeklen sveder od blekndekerce med oči, zavrtiš, izvlečeš, posoliš in še enkrat ponoviš.
ponovno preveriš, če se ti mogoče pa samo sanja.
polglasno v tipkovnico zaprhutaš pa kaj njemu ni jasno? zakaj vabi ljudi na slovensko varianto kitajskega mučenja? a ni dost severne koreje?
potem od desne kot na bombaž prižgana likalnikova razbeljena plošča odtisne v možgane in želodec spomin na lansko druženje in tisto poprej:

scenarij je tak, da se v prostoru z dvanajstimi stoli na taistih stolih drenja 20 ljudi (ja, na enem stolu sedita dva človeka. in ja, gre za resno firmo). pod sojem na polnopolno nažganih neonskih luči se ob 11h dopoldne pretvarjaš, da ti paše deci poceni refoška, vonj prejšnjega sestanka, na katerem so se Modrijani odločili proti božičnici, in zarosenih oken. takorekoč je z vso njihovo sapo na šipah takrat v sobi 29 ljudi. in ti. v družbi nekoga, ki si te lasti. šef ima govor. tudi, kadar organizira klepetalnico, klepeta on sam. ima govor nekoga iz vzporednega sveta excelovih tabelic in kremženja nad finančnimi projekcijami. govor, oziroma njegova permutacija s ponavljanjem nevarno blizu degeneracije, se glasi: "slabo je, ampak drugo leto bo še slabše. ni dobro, ste razumeli? slabo je. nisem prepričan, da ste razumeli, zato bom ponovil. drugo leto bo še slabše. tonemo. prestrukturiranjereorganizacijaleanproductionkrčenjestroškovprevečprintate in seveda vam želim srečno in uspehov polno novo leto! Na zdravje! " sledi par vicev o janezu in bosancu in nepovezanih vložkov hišnika, ki mu je nekoč skoraj ratalo biti predsednik krajevne skupnosti.

to je takrat, ko da nekdo kafki the go sign. zeleno luč.

5. spet ti in ekran. in se seveda ne odločiš po svoji volji, ampak noge same odrinejo stol, vstaneš, se skobacaš po štengah do mesta druženja. pred tem preveriš uro, ker je važno biti točen. na ekranu 10.58, na hodniku 10.59. ok, tamtam.

6. potem greš in kelih ne gre mimo tebe.

TWIST: letos je bilo rahlo drugače. hudičevo šestko sem izpustila. pa spet ne po svoji volji, potreben je bil zunanji krc v kolena.

6a. ob 11.01 prideš pred vrata sobane za prednovoletno sopenje in nikogar tam. od leve slišiš galop glavne tajnice, zadolžene za sobano. ki strogo selektivno hrani človečnost za elitne kroge. ob pogledu nate šavsne malodane slovnično brezhibno (bere namreč poslovno tajnico in pravila komuniciranja): "ja kaj pa vi tukaj, saj še ni 11?!? pe-et do 11h je, prhhh."

6b. zaškiliš.

6c. pa kaj mi ni jasn?

6d. odideš v svojo pisarno in delaš naprej.

7. doma se znova začudiš nad tem svetom.

8. srečen božič.

Zmeraj moj boš

2010-12-20T07:38:00.002+10:00

Zanimivo za tiste, ki nimamo pojma o designu.
Upam, da bojo razširili ponudbo še na kaj drugega, ker peti zaradi možnosti izdelave personaliziranega ovitka glih ne bom začela :).

Klele lahko glasujete za umetnike.

eppur si muove

2010-12-12T07:28:00.000+10:00

she: "come on, the whole world does not revolve around you!"
he: "are you calling my mother a liar?!?"

prašič in zacvetele strune

2010-12-05T03:47:00.008+10:00

(vir: tn3-2.deviantart.com)

prva tura v letošnji sezoni. mehkouvodna, ne preveč dolga in ne preveč mrzla. predvsem motivakcijska, bi se reklo.
pršič.

sem jo čutila že gorgrede, pa sem jo ignorirala. ne bo ona mene. sva se lepo zmenili, da je bilo v maju dovolj elektroterapije in čist predragih fiziotrakov in čist dovolj mirovanja.

padec je bil mehak in nepotreben. vriskanje je prekinila ostra bolečina ob raaahlem (ampak res ra-ahl..., tolk rahlem, da so se mi črke zdrobile) zasuku kolena navzven. ping, kot bi enkrat čisto mimo in ne po scenariju zabrenkal po struni tiste črne kitare, gospod.

je šla spet notranja vez na levem kolenu malo u franže. poškodba očitno še ni sanirana.

gospod, give me a break, gospod. nočem kit kat, sam pust me pr mir, madona.

spuki

2010-11-28T00:12:00.004+10:00

"ti si pa gotovo bezgajbarjeva," mi je rekel približno 70-letni neznani gospod, ki se je danes ustavil v Ljubljani na stojnici, za katere pultom sem stala. "a je lojze tvoj stric?"

v tistem trenutku se človeku zgane toliko enga živčevja, toliko enih asociacij, prebliskov, čustev topline in ogroženosti hkrati. toliko, da je preveč za ubesedit v stavku z glagolom. in hvala bogu, da imamo oči, da se izbuljijo in usta, da se raztegnejo v nasmeh in glavo, ki prikima.

v glavnem, pri bezgajbarju se je reklo po domače pri moji materi - saj vemo, na podeželju se pač vsaka hiša imenuje po bilokaterih asociacijah, ki jih soseščini vzbujajo njeni prebivalci. in naša se je imenovala pri bezgajbarju. kaj pa vem zakaj. očitno smo imeli težave s pomanjaknjem gajb.

mater, ta slovenija je res fascinantna. ti ljudje so res neverjetni. gospod je rekel, da me je spoznal po očeh.

in jaz ga nisem vprašala, čigav je pa on ... vse, kar vem, je, da je iz zadrečke doline.
in ja, med vikendom delam kot branjevka.

na suho tudi gre

2010-11-22T23:58:00.004+10:00

ne morem verjet:
cel dan se nalivam z vodo, pol pa tableto na suh vzamem, ker nimam vode več v flaški.

čeprav

2010-11-20T07:57:00.003+10:00

(vir: wallpaperart-theantz.blogspot.com)

včasih imam občutek, da moj puli kar sam stoji pred ogledalom in potem brezglavo odide.

čeprav je sinje moder.

japajade

2010-11-16T05:43:00.003+10:00

če se prav spomnim, je bila še pred čisto malo časa v sobotni prilogi zelo živa debata o tem, ali TEŠ 6 ja ali TEŠ 6 ne. tako ja kot ne so imeli vnete in zagrete zagovornike.

tako da se je dalo iz tega razumet, da je gradnja TEŠ 6 še v fazi, ko ni jasno, ali bo ali ne bo. in razgreta debata je kazala na participatorno demokracijo. ja, genau.

po kuloarjih in izven se je naturalmente šušljalo, da dileme ni, da je vse že podpisano in da se že gradi. so se uredniki, stroka in politika zavestno delali malo neumne in razpravljali o nečem, kar sploh ni bilo up for debate, ferdamtdohmal?
ker zdej so uprizorili en briljanten attention twister. ki ga vsak dripec skuži. burka z odstavljanjem tega šefa in nastavljanjem onega je povzročla, da se zdaj sleherniki samo še sprašujemo, ali je na vrhu TEŠ 6 bolj kul met rotnikovo ali totovo faco ...

noben se več ne vpraša, ali je ta kosmati TEŠ 6 okoljsko in finančno upravičen in trajnosten. trajnosten je ena od besed, od katere bomo kmalu dobivali drisko. in kar naenkrat TEŠ 6 ni več pred hamletovskim vprašanjem.

čemu potem večmesečno mrcvarjenje? a? a?

merdemierdapaskascheisseshitbags!

/my christmas greeting to them/

kričanje, KRIČANJE

2010-11-14T18:02:00.003+10:00

tola, tola bo pa PROBLEM. kokr kol obrneš. razvilo se bo tudi v MELBORP in bo TEŽAVA in AVAŽET.
ne vem, kako bi se človek izrazil, da bi lahko bila interpretacija milejša:

kavo bo treba nehat pit.
treba bo prekinit s pitjem kave.
ne uživaj več kave.
kava ti dokazano škodi, zato jo takoj nehaj piti.
črtaj kavo iz dnevnega scenarija.

jebela cesta, v vsej svoji slovenceljskosti priznam, da nisem kos samospreminjanju. prav noben guru in noben članek v revijah, kot so Science, Naša žena ali PIL me ne zmorejo prepričat, da je čaj kavin boljši jaz.

Delati proti sebi rojeva jezo. Moram rihtro malo zaplavat z delfini. brž-brž, dokler je voda še topla.

šport in špas

2010-11-10T16:22:00.006+10:00

Kopiram Aljo in se tokrat pridružujem marketinški sekciji blogerjev - vse to za mojo obširno publiko :)

ALORA

Prijazna, lepa, pametna mamica iz osrčja kamniških planin začenja s prodajo specialnih tekaških vozičkov ameriške znamke BOB Ironman. To v praksi pomeni, da bo dotični model že kaj kamlu na voljo v Sloveniji, in sicer v rumeni in modri barvi - ne me vprašat zakaj, upam, da ni kaj političnega.
In pazi

na voljo je tudi v izvedbi za dvojčke,
vozički imajo certifikat CE,
v primeru tovarniške napake bo mogoča takojšnja zamenjava (ali povračilo denarja),
garancija traja 1 leto,
voziček si boste pred odločitvijo za nakup lahko ogledali in ga po želji preizkusili,
na voljo bodo najkasneje v roku enega meseca,
voziček lahko tudi rezervirate, kar še ni pogoj za nakup.

Akcija EARLY BIRD

Prvih 20 vozičkov (za 1 otroka v modri ali rumeni barvi) dobite po promocijski ceni. Načeloma bodo to modeli Ironman, če pa se zmigate in sporočite v doglednem času, lahko dobite kakega drugega.

In cena?

Redna cena vozička bo 270 €, za prvih 20 vozičkov pa zastopnica ponuja 30 % popusta!! Končna cena bo torej 189 € (seveda - osebni prevzem, brez stroškov poštnine).

Za redne stranke, ki to še bodo:

Kmalu bo na voljo tudi spletna stran.
Imate kakršna koli vprašanja? Dileme? Muke in skrbi? Ne zaupate? Sporočite jih na spodnji naslov in potrudila se bo, da nanja čimprej odgovori: natasa.pregl@gmail.com

vodene skrbi

2010-10-17T07:14:00.006+11:00

(http://andynaselli.com)

imam novo pelerino. da me zaščiti pred vodo. čeprav mi naj voda ne bi bila tuja. jo imam v sebi najmanj 30 litrov. precenila sem, da se moram zaščititi pred mokro obleko, nagubanimi bledimi prsti, mokrim lasiščem in padci po zdrizastih tleh. s pelerino. kajti ta voda je res nadležna, ker nepovabljena sili vame. tudi če rečem ne. drugo leto dobim še pelerino za zaščito pred poplavami. medtem bo svetu še kar pretila velika svetovna kriza pomanjkanja vode. tudi za to predvidevam, da bom rabila pelerino.

ljubezen, toplina, objem

2010-10-15T06:32:00.010+11:00

tudi jast imam recept - preverjen, odmerjen in poln topline - pravi za zimske večere.

KAKAV

1. iz predala vzameš džezvo.

2. natočiš vanjo vroče vode do polovice. razen, če ti kdo ne zateži, da je treba biti varčen, potem natočiš mrzle. če si tečen, zabrusiš, da se pokompenzira z energijo, ki se porabi za segrevanje mrzle vode. zraven zasoliš še s časom, ki ga nimaš - nimaš na pretek!

2. postaviš džezvo na špurget. pribiješ na 9., če je okoljska vest še vedno v istem prostoru, se brzdaš in ga naviješ na 7.

3. počakaš, da voda zavre.

4. medtem vzameš belo skodelo, ki je lahko tudi drugačne barve.

5. vržeš vanjo n žlic kakava. odvisno, koliko topline rabiš. jaz sem na 5.

6. belo skodelo odneseš na okensko polico ob kavču.

7. zagrabiš džezvo z levo ali desno roko in jo neseš do roba bele skodele.

8. v belo skodelo naliješ kakava do polovice in fino premešaš. toliko, da se začne gor nabirat smetana in balončki in da se z žlico prebiješ do dna skodele.

9. naliješ vode do vrha.

10. potem zagrabiš skodelo in se rahlo skrivenčen, z upogibom kolen in rahlim predklonom, elegantno prekotališ v udobno sedalno pozicijo (s to vrelo skodelo v roki je treba malo vadit - mi imamo stene poškropljene s kakavom. ne predstavljam si, kako je šele pri nenadarjenih kuharicah. se pravi, bodi previdna.)

11. rečeš prisotnim, naj dajo muziko naglas ali na glas.

12. damsko posrebaš kakav.

13. potem greš umit zobe in spat.

ker nimaš časa za bedarije!

jezik miška pojedla

2010-10-05T05:54:00.004+11:00

poplave, plazovi, potresi.
stavke, revščina, bolezni.
načrtno vzpostavljanje konfliktov.
nadzorovane injekcije paranoje.

naomi - a se lahko zdaj malce oglasiš in ne čez 10 let?
te čaka večnost.

Gillette

2010-09-23T17:37:00.002+11:00

takole zgleda doživljajski spis z nočnega pohoda na bivak pod Skuto, ki ga je danes opravil moj sostanovalec:

Ob polni luni pod Skuto

Evo časovnice:
Do bivaka 2h
Bivak - grintuc 4:30 – 5:30
Fotkanje, fotkanje … cca.6:00 sestop
7:30 pri avtu
V bivaku smo spal trije
Vidu eno kuno, dve lisice, debatiral z enim gamsom
Popil liter vode, pojedu dve banani
Pomoje da sm shujšu :-)

Enako bogata bo tudi pripoved.

huz d ril kekec

2010-09-21T05:30:00.003+11:00

(vir: www.alpskiodmevi)

Plemeniti Zmago Jelinčič o svoji plači v primerjavi z minimalci delavcev, ki za kosila v menzi plačujejo več kot on (iz prispevka iz Tednika, RTV SLO 1):

"... ja, tud (plača, op.p.) moja ni slaba.

ampak jaz sem izbran, eden od 90-ih, od cel'ga naroda."

in nekaj se je narodu zataknilo v grlih

tristo kosmatih peht, če se ni!!

hildencounselling

2010-09-12T18:52:00.005+11:00

/vir: http://community.freeskier.com/

delajte, delajte in še enkrat - Delajte.

na koncu dne, ko pridete domov k svojim lačnim otrokom, jih nahranite s tekočino iz vaših žuljev.

potem roke fotografirajte in fotografijo pošljite na upravo našega podjetja. mi jo bomo prijavili na natečaj za najboljšo v reviji National Geographic - kategorija People.

potem pa ne kličite uredništva - oni bodo poklicali nas, mi pa vas.

connecting (re-run No. 890467)

2010-09-11T05:59:00.006+11:00

hči: mami, sem zvedla, da bom dobila red za zasluge od predsednika države, veš? (ponosen, rahlo tresoć glas - kot takrat, ko je v srednji šoli dobla petko pri matematiki)

mati: o, fino! super. sam bi blo pa boljš, če bi kej d'narja dal.

najbrž so se solze sreče, en evforičen in ganjen "Jože, a s slišu ...?!", omedlevica in nekaj smrklja izgubili po 12-kilometrski žici, ki povezuje mater in hčer.
hči komaj čaka, da novico pove očetu. takrat ga bo klicala izza sosedove žive meje, da česa ne presliši.

objekti in subjekti po črki zakona

2010-09-09T16:23:00.003+11:00

sončne elektrarne so ravno toliko elektrarne, kot je koncert Damjana Murka kulturni spektakel.

ne gre

2010-09-08T06:45:00.002+11:00

ne štekam, nikoli ne bom:

Poln Triglav zadovoljnih žensk

milozvok

2010-09-07T17:41:00.004+11:00

seveda je po pravilu najbolj smešno tisto, kar smešno noče biti. da ujamem kak tak moment in tudi, ker se bližam penziji, zadnje čase redno spremljam Radio Slovenija 1. no, hkrati krepim tudi mišicus abdominalis in čeljustalis. obenem upam, da vzporedni vozniki ne gledajo ne levo ne desno.

Jutranji kviz

Kateri je bil tisti general zavezniških sil, ki je 8. septembra 1945 razglasil kapitulacijo Italije? Kasneje je bil znan kot 34. predsednik ZDA.

Martin iz Črnomlja: Dober dan. Ja, jutri bo obletnica.
Novinarka: Boste odgovorili na vprašanje, gospod Martin?
Martin iz Črnomlja: Ja, bom. Kapitulacija Italije.
Novinarka: Eeh, torej (ponovi vprašanje).
Martin: Ja, general. General je bil.
Novinarka: Ime iščemo, Martin.
Martin: General (30 sek) ... ja, mi je ušlo. z jezika.
Novinarka: Šment, pa drugič.

...

Novinarka: Poklicala nas je Branka iz Trebnjega
Branka: Dobro jutro.
Novinarka: Branka, kakšen je odgovor na današnje vprašanje (ponovi vprašanje)
Branka: (premišljuje) Mussolini.
Novinarka (?#$%&?!): Ne-e, ni bil Mussolini.

...

Novinarka: Dobrojutro Jožetu iz Ribnice.
Jože iz Ribnice: Dobrojutro.
Novinarka: Veste odgovor? Kar hitro, ura je 4 minute pred sedmo.
Jože: Eisenhower!
Novinarka: Odlično, Jože! Pravilen odgovor. Povejte, se tudi sicer zanimate za zgodovino? Kaj vas privlači?
Jože: Ja, general je bil. eee ... In potem je bil predsednik Amerike. Bil je kar pomemben. Iz Amerike. (premišljuje, da bi še kaj povedal)
Novinarka: Hvala Jožetu za te poučne misli. Zdaj pa k drugi jutranji kroniki.

...

Jaz pa na krožišče Tomačevo, kjer me čaka drugi smejalni zvin. Ljudje ne štekamo dobro semaforjev in bankin na krožiščih. Včasih pa sta nam španska vas tudi zelena in rdeča luč.

povzpenjanje

2010-08-27T16:10:00.006+11:00

(vir: dsx.net)

Podeželje. Mesto.

predsodki? vsekakor. še kako trdoživi. kot bi nekdo trajno izvajal kampanjo za njihovo ohranjanje.

Zjutraj na Radiu Slovenija 1:
anketa med srednješolsko / postmaturitetno generacijo

A: "Bi živel/-a na podeželju?"
Meščan: "Ne, nikakor. Si ne predstavljam. ker se tam nič ne dogaja in je daleč. pa skos neki smrdi."

A: "Kaj meniš o vrstnikih s podeželja? So razlike med meščani in podeželani?"
Meščanka/srednješolka (3. letnik): "Ja, itak. Ne vem, no. Nekateri so se sicer povzpeli in se recimo še kar držijo. Eni so pa ostali zadaj in ti so večinoma s podeželja."

A: "Kaj meniš o vrstnikih iz mesta? So razlike med meščani in podeželani?"
Podeželanka (srednješolka, 3. letnik): "Ja, menim, da se je zdaj trend razmišljanja začel postopoma spreminjati in da kmetijska dejavnost kot najpogostejša asociacija na podeželje nima več negativnega prizvoka. Včasih so jo kazali kot ponižujočo dejavnost neumnih, zdaj zgleda, da bo na tem temeljilo trajnostno sonaravno gospodarstvo."

Hmmm.

seznanjeni

2010-08-27T05:41:00.003+11:00

naslov na straneh STA, danes, 26. avgusta 2010:

Vlada se je seznanila s problematiko v Vegradu

decembra bodo izdali sklep, da klima ni ugodna.

višek.

na prehodu

2010-08-14T01:19:00.004+11:00

(vir: http://www.signaco.si)

zadnjič sem spet stala poleg svojga bicikla na prehodu za pešce. zna biti, da je to ena izmed najbolj stresnih lokacij in ključno mesto za srečanje s tistim jaz, ki bi ga želel živeti. situacija je podobna prvemu zmenku ali razgovoru za službo. vsi hočemo izpasti 'casual' ne preveč 'eager', pa še vedno najboljši.

tam smo vsi malce napeti.
tam nas vedno nekdo opazuje: sulice se špičijo od zadaj, spredaj, izza šip mimobrzečih vozil -
tam vedno nekdo suva v tvoj intimni prostor. nisi sam.
sprašujem se, kdo je ta poleg mene. kdo sem jaz in zakaj me briga, kdo je ta poleg mene? zakaj me zanima, kam gre in od kod prihaja? se vidi, da nikamor ne grem? se vidi, da nimam cilja?

moteči so pubertetniki, ki mi lomastijo po jetrih in žolču s svojimi piskajočimi mobiteli. nisem preveč tolerantna do pobalinov in pobalink, ki se npr. znašajo nad napravo, ki pomaga slepim, da vidijo, kdaj je zelena. tolčejo po njej in se zarežijo, tolčejo in se ponovno zarežijo- in tako 60 sekund.
zavem se lastne jeze in ujetosti. uopšte nisem toleranten človek. fak.

predstava se konča, napetost se sprosti, ko me zelena spusti z okovov. znova se mi zazdi, da vem, kam pedalarim. boli me patka za mulca, ki mi je skočil pred kolo in starejšega gospoda, ki mi pravi, da pločnik ni za kolesarje. k sreči je vedno več avtocest, kjer je malo prehodov za pešce in k sreči se gradijo železnice.

k sreči imam kratek spomin.

nominiraj zdaj

2010-08-05T23:15:00.003+11:00

danes sem dobila tole povabilo od združenja za laboratorijske raziskave:

Last Chance to Nominate your Drug Discovery Product of the Year

Dear Colleague,

As a valued member of our association, I invite your nomination for the 2010 Scientists' Choice Award for Best Drug Discovery Product of the year.

sem se vseeno malček nasmejala in prepustila domišljiji prosto ringarajanje. razmišljam, da jim pošljem odgovor, da nisem ziher in bi rada kak tester. še posebej nisem ziher glede najnovejše verzije kokaina in če bi mi poslali poleg nove še vse variante starega.

saj vem, ga pa biksam. v bistvu bo aspirin zmagal.

nujno

2010-08-02T05:50:00.004+11:00

(vir: sbintheknow.files.wordpress.com)

vsak si po svoje predstavlja nujnost. prejšnji teden se mi je iz jasnega pricedila ena taka ... nujna zadeva.

sreda 21.13 - spim ko hlod. zvoni telefon. mati ... ne dvignem, ker slutim potek pogovora (navkljub vsakokratni dialogni telovadbi se pogovor vedno konča z varianto tegale refrena: 'kdaj prideš domov?' 'ne vem točn, mrbit ta teden' 'bom štrudl spekla, dej povej' 'ni treba' 'pa sej ga maš tolk rada. kaj pa klobase, jih mamo velik' 'mam še od božiča pršut. aja, pa vegeterijanka sem' 'veš kaj, ne bod neumna.kdaj prideš, no? js sem že stara' 'ej, morm it, sej se slišva, no' --> mučno. za oba srčka s slušalko ob ušesu in na dveh straneh vesolja.

also:

četrtek 6.56 - telefon zvoni. mati. ne dvignem, ker me ni pri telefonu. kasneje se ne pripravim, da pokličem nazaj in popoldne pozabim.

četrtek 18.30 - telefon. mati je tokrat v ruzaku in jaz na kolesu. ravno s pilatesa in vsa pomirjena. ne, ne dovolim ji. postajam vedno bolj egoistična, hkrati pa me žre črv krivde. glista zajebana.

četrtek 21.12 - mati je še vedno v ruzaku, jaz pa pod tušem. mati poje, jaz se umivam. drgnem. ko pridem izpod prša hadvao, ni prostora za madeže. pa še ura je 22.00. spim slabo. je kdo umrl, je zbolela, je zbolel oče?

petek 8.05 - kliče oče. leži na mizi v službi in se dere v prazno, ker je hči spizdila na sestanek v službi. dete nehvaležno.

petek 12.00 - kličem mater:

dete nehvaležno: 'živjo mami, a si klicala?' ja vem. lame. 'a je kej narobe?'
mati: 'joj, zakaj se pa ne oglasiš? veš, te kliče že cel teden. zakaj se ne oglasiš?'
dete nehvaležno: 'oprostsemzvečertolkzmatrana zanč sempapozablatelefonuruzakuinvsakičpozabimnazajpoklicat.... (lame)'

mati: 'joj, veš, da sem js že stara in kaj, če bi se mi kej naredl?' ... (trpeče, krivdonabijajoče)

dete nehvaležno: 'daj povej, zakaj si klicala prosim, preden se spičva.'

mati: 'ja, ati je s primorske prnesu breskve. a boš rabla kej breskev? kdaj jih prideš iskat? kolk jih boš rabla? moraš nujno pvedat, da jih dam v hladilnico na stran. so trde, veš. take maš rada ...'

dete nehvaležno: 'aja, no ta teden mrbit ...' (s to ledenostjo presenetim še samo sebe)

mati in oče me najbrž pogrešata. kdaj bo dete nehvaležno splezalo nazaj v njun objem?

kaj pa vem .... mrbit ta teden.

zdenje

2010-07-31T06:22:00.006+11:00

(vir: http://www.theblogofrecord.com/)

"Tone, z'deva pr kitajsk' piramid in ne veva, kva bi."

... so bile besede Nejca Zaplotnika, ko sta z Andrejem Štremfljem 13. maja 1979 osvojila Mount Everest kot prva v vrsti Jugoslovanov. govoril je s Tonetom Škarjo. Baje je bilo gori na gori do zdaj 12 Slovencev in samo 1 Slovenka, Marija Štremfelj. pa bodi dovolj o tem - svaka jim čast.

ta stavek se mi zdi fenomenalen. v tem trenutku tud jest z'dim na piramidi, kot ni težko ugotoviti. varne poti ni. zakaj sem naredila načrt samo do cilja?

ah, en kup vprašanj.

arhiviranje življenja

2010-07-21T06:08:00.005+11:00

imam nov fotoaparat. prvič v življenju. to so pač zahteve sodobnih družbenih medijev, kjer sicer že obstajam, ampak se šlepam.
zdaj bom disengaged eye. mašina je seksi. je simpl. je sony.
and so my life begins.

(vir: http://www.istockphoto.com/)

nazajnazajnazaj

2010-07-13T06:03:00.006+11:00

takole je bilo včasih.
a bi takole popeglana in natupirana še danes dobila službo?
možnosti bi bile popolnoma enake, tudi če bi prišla s preluknjano brado in sencami, v rokah pa bi držala macolo.

frizura in oprema zaposlovalcem ni ključna.
ključne so kandidatove sposobnosti, znanje, izkušnje, reference.
to so temelji zdravega razvoja.
ne vem, če je čist tko.

in zato smo, kjer smo.

kera morala, ha?

mine

2010-07-07T01:08:00.008+11:00

/vir: rohfun.com/

danes in včeraj in pretekli vikend imam občutek, da je nekdo vame zasadil zavoro - nevidna roka/vilica drži možgane in jih stiska. stiska ravno toliko, da osnovne funkcije še delajo, ampak z zamikom in trudoma.
slišim limfo, ki gomazi in mi daje občutek, da imam gromozansko betico in vse okončine. pravijo, da se tako počutiš, ko rasteš. hm. ves svet je na počasi. ena misel se le stežka prelije v drugo in da se povežeta med seboj, traja celo večnost. ko se povežeta, spim.
sanjam, da grem na obisk k domačim in ko hočem oditi, nimam več kavbojk in ključev od avta.

kaj sploh pomeni, da imam občutek? nič nimam občutka, tako je.
naj mine.

ko za nasvet vprašaš kompjuter

2010-07-01T06:54:00.002+11:00

spisek poklicev, ki so mi baje pisani na kožo - takole so mi sodili:

Revizor
Računovodja/Aktuar
Letalski inženir
Vojaški oficir
Kmetovalec/Vodja trgovine
Analitik/Davčni specialist
Knjižnjičar/Arhivist
Matematični/Tehnični učitelj
Pravna sekretarka
Računalniški inženir
Logistično upravljanje/Upravljanje ponudbe
Nepremičninski agent
Športni prodajalec
Spletni založnik
Geolog

in med vsemi bi samo kot pravna sekretarka lahko mela joške.
zdaj vem, zakaj nikamor ne prilezem.

kave (ne) bi

2010-06-25T00:38:00.009+11:00

(www.flickr.com)

sem našla en trik za možgane, ki mi je pomagal do energije.

Izhodišče: brskljaje po svojih navadah sem se zadnjič zamislila nad prvo skodelo kave malo po šesti zjutraj. ta je taka črna in pocukrana žlindra jacobs, ki mi kratkomalo in počez ne paše več tako kot včasih. nekoč mi je dvignila nivo energije in jutranjega mižavega razpoloženja tako, da sem ob prihodu v službo skoraj prekurila tipkovnico. od silne energije se mi je dvignila temperatura glave in so mi lica po kmečko pordela. od tega je zdaj ostala samo kmečka pordelost.

Študija problem: kronično pomanjkanje energije
cilj: učinkovito prelisičiti možgane, da bodo mislili, da jo imam

Raziskovalno delo je bilo izvedeno v obliki temeljitega viharjenja možganov in loparjenja z nogami v obliki identifikacije, kategorizacije, analize ter vrednotenja vplivov uživanja (na eni) in neuživanja kave (na drugi strani) navsezgodaj. Trajalo je sedem dni. Nato je bilo na podlagi ugotovitev treba povleči zaključke in pripraviti strategijo uživanja in neuživanja kave za naprej, hkrati pa podati približno dnevno količino, pogostost ter termin kavepitja.

Zaključek: črna kava ob šestih zjutraj nima več nobenega pozitivnega učinka na preučevano telo.
Sklep: do preklica zjutraj ne bom več pila kave

Strategija:

pojedla bom zajtrk in mirno odšla bleda v službo

prva kava mi pripada okoli 5. ure popoldne in jo lahko spremlja čokolada

Odkloni:

v skrajnih primerih padca energije zaradi višje sile ali poslovnih obveznosti, pa tudi zaradi dolgočasja mi pripada skodela kave že prej.
ko sem zadovoljna s svojim performansom v službi, smem v mečkatorja na kofe s smetano in dvojnim prelivom. v primeru optimalne pričakovane doze smetane strežni osebje dobi napitnino.
vikendi: ta strategija ni izvedljiva, ker pride v igro sobotna priloga.

Trenutni rezultat:

kava ob petih popoldan v spremstvu čokolade mi da enormno količino energije in zaenkrat deluje kot ponovni zajtrk - to pomeni tudi podaljšano bdenje.

Temu nekateri rečejo taktika odrekanja. Jaz pa se delam, da je to moj patent in jo imenujem spidstritkofitrik. Sledila bo prijava na Urad RS za intelektualno lastnino na Sektorju za patente. Potem si bom dovolila dat napitnino tudi, ko ne bom vesela.

in še ps: tudi ta post je nastal ob pitju spidstritkofitrik.

neprijetna resnica ali nekaj podobnega

2010-06-23T04:28:00.005+11:00

kako zapeče, ko izveš resnico. in ta me je doletela pred časom, zdaj pa jo imam še potrjeno na videoposnetku.
namreč.

nkoli nisem dvomila o svojem slogu tekanja. zamišljala sem si nekaj podobnega tistemu od deklic in fantov, ki v monokromatskem ozadju laufajo nekje v bližini kanjona Colorado, klifov ali pa kar goli i bosi po snežnobeli plaži.

ko rečem podobnega, ne mislim na necelulitnost nog, bleščeče porcelanastih zobk in simetričnih vzorcev potnih srag in podobno -- predvsem se ta podobnega nanaša na gibanje nog.

reklamno gibanje nog je do kičavosti izpopolnjeno, noge poganjajo neobstoječe kolo, ni odklonov ne v levo ne v desno. oblikujejo enakomerne dolge in sloke elipse.

moj slog je bolj podoben loparjenju. brado držim navzgor in gledam nekam k sv. Petru, so roke pokrčene, dlani stisnjene v pest z iztegnjenim palcem, noge pa delajo pizdarije. medtem ko so boki nevarno blizu tlem, stegna delajo osmice v eno smer, kolena v drugo, vse, kar je nižje, je pa živi direndaj nedeljskega bolšjaka.
ko se takole gledam , imam občutek, da noge sicer vedo, da se pete iz osi kolena praviloma ne bi smele odklonit več kot 90 stopinj, pa jih gladko boli. a potem imajo slabo vest in se v loku vrnejo nazaj k jedru gibanja. a jim je hitro dolgčas in ajmo znova.

imam pa rešitev:
- kapa s šiltom in brezkrojni puloverji, da te še lastna mati ne spozna
- oprijeta kapa, ki iz vsake face naredi 'Krik'
- nočno tekanje v neosvetljenem okolišu

in nobena ne pelje v reklamo za športne copate ali deodorant. darn.

zdaj pa grem, ker bolečina od pekočega posnetka še ni izzvenela.

a ni čudn

2010-06-05T02:23:00.004+11:00

zakaj me šef vedno pokliče na razgovor o novih i još boljih radnih zadatkih v petek u 15.03?
a ne more enga že po defaultu depresivnega ponedeljka izbrat?
bi me neskončno razveselio.

dediščina

2010-06-02T04:06:00.007+11:00

v iskanju izgubljenega časa sem se zalotila, da gledam prispevek, ki ga je za Kamničan.si pripravil nadebudni novinar ob uvodni prireditvi v 26. Svetovno prvenstvo v gorskih tekih. to bo letos septembra potekalo na Veliki planini in bo hkrati snedlo tek na Grintovec. Ob uvodu v športno dogajanje je OŠ Stranje v sodelovanju z občino, organizatorjem tekov in nekaj lokalnimi kulturniki otvorila fotografsko razstavo Velika planina skozi čas in ob tem priredila pravi spektakel.

seveda, velika planina je čarobna in skriva polno naravne in kulturne dediščine in mestoma težje razumljivih navad (pastirji so iz sira/skute oblikovali žensko dojko in jo podarjali izvoljenkam ob dvorjenju :/).

meni najintrigantnejši primerek žive kulturne dediščine, ki se le malo spreminja in se zares prenaša iz roda v rod v neokrnjeni obliki, pa so prireditve, proslave - dogodki v organizaciji OŠ Stranje.

lokacija: telovadnica OŠ Stranje

scena:
- tapeta, bela - na njej iz kolaža naslov prireditve - cvetje random po prostoru.
- otroci v majicah enake barve nujno (če je zima, dolgi rokavi - bluza/srajca - če je drug letni čas, t-shirt).
- gostje na gosto nafilani na 20 kvadratnih metrov.
- stoli leseni.
- otroški zborček- je del stalne scene.

govorci
- med njimi nujno 2 šolnika, vsaj en izmed njiju mora biti politično aktiven.
- tokrat nas je počastil tudi presvetli in prepiti župan SmolNIKAR(ga še 1x izvolt).
- organizator gorskega teka, ki si je v paniki pozabil zatlačiti srajco za hlače in zapeti rekelc. lepo je prebral ženin govor.
- pevec, ki zapoje kako himno - tokrat je bila posvečena gorskim tekom (!) - sicer znani pivec.
- stranjski pihalni kvartet - sicer znani pivci. so pa redno pri maši.
- medtem ko so otroci stilsko uniformirani in poenoteni, je za govorce popolno pomanjkanje smisla za oblačenje predpogoj za uvrstitev v program.

detajli
zborček je res monolitski umotvor zborovodkinje K. U..
otroci so ves čas na odru, da se res zabavajo na licu mesta.
flavtensekcija ima nujen solo, in sicer to pomeni vsaj 4 piskanja.
verjetno so zapete pesmi bolj poslušljive, pa se jih ponavadi ne razloči - akustika ni broadwayska. med proslavo je vsaj dvema pevcema iz zborčka slabo in bruhata.
zborovodkinja nujno nagovori prisotne s tremi skladbami, ki jih užge na harmoniko.

trajanje
prireditev traja vsaj 2 uri in petnajst, sicer je to stran vržen cajt.

nauk
na koncu smo vsi samo utrujeni.

jutrišnja dediščina
oh, ti spomini so res nepopisni - še na mnoga leta!!
upam, da jih kdo predlaga za effie leta

kako do odgovora, če ne smeš vprašat?

2010-05-31T05:37:00.008+11:00

vsi gledališki igralci in igralke pravijo, da jih najbolj moti vprašanje, kako si uspejo zapomniti toliko besedila. in je točno to potem tudi njihov odgovor nanj.

jaz pa še vedno ne vem, kako jim uspe. in me zares zanima. koga naj zdaj vprašam, da dobim odgovor?!?

(vir fotke: disoriented.deviantart.com)

svašta majko rodi

2010-05-16T20:24:00.004+11:00

te dni sem intenzivirala brkljanje po spletu in naletela na zelo zanimivo objavo v Slovenskih novicah iz leta 1996:

Homoseksualec v Tivoliju
Vsi, ki bodo v sredo zavili v dvorano Tivoli, naj bodo zelo previdni. V nedrjih ljubljanske športne dvorane bo namreč pretila velika nevarnost okužbe z virusom aids, kajti pod Rožnikom se bo mudil homoseksualec. Posebej nevaren bo bližnji stik z omenjeno (rizično) osebo, zato je bolje, da z njim ne kontaktirate, kaj šele, da se ga dotaknete. Čeprav je osveščenost ljudi zaradi pojava nove kuge zelo narasla, pa nikoli ne veš, kje te ta nesreča lahko doleti. Omenjena oseba, ki bi lahko zaradi svoje temne polti zavila v črno tivolsko dvorano, je gay, ki prihaja ravno iz države, kjer je ta bolezen najbolj razširjena. Je namreč Američan, ki ima zdaj italijansko državljanstvo, prebiva pa v Bologni. Na srečo se novi Italijan v slovenskem glavnem mestu ne bo zadrževal dolgo, v dvorani Tivoli pa ga bo mogoče videti predvsem na košarkarskem parketu. DanGay ima 35 let in 206 centimetrov, je igralec Teamsystema in bo v sredo igral v dresu italijanske košarkarske reprezentance v kvalifikacijskem srečanju za nastop na evropskem prvenstvu v Španiji proti izbrani vrsti Slovenije. (V: Slovenske novice, 28. oktobra 1996)

zanimivo bi bilo vedeti, kdo je avtor in kaj poreče na tole zdaj.

leti leti lastovka

2010-05-13T04:35:00.002+11:00

(vir: www.clipartof.com)

vsako leto imam navado, tako za špas, da kak del svojega telesa zmerno-do-pretežno nalomim, nabreknem, prerežem ali pretrgam. pa nisem nobena umetnica body arta.

tokrat imam pretrgano notranjo vez na levem kolenu. na smučanju s kočne sem v desnem zavoju delala gimnastično prvino - lastovko. a sneg ni parter in ponavadi se pri smčanjunnosi smučke in ne telovadne copatke. to so pač dejavniki, ki niso bili upoštevani.

sem si zato pretrgala par vlaken. čaka me zdaj 6 tednov mirovanja in fizioterapije. mirovanje me najbolj vznemirja, reže in natira sol v rano. sem totalni đžanki in me aktivnost pomirja. če je nimam, nisem. nisem kot nasprotje od sem.

lastovka je sicer kar spodobno uspela in v dolini je bilo prijetno toplo.

za drugo leto zdaj pobiram stave - bodo roke, noge, morda nos ali kak kos rebrc?!

nostalgija

2010-01-21T00:37:00.001+10:00

danes je eno leto od zloma koželjnice na moji levi roki.
čudno prečudno: zalotim se ob želji, da bi imela kako nebistveno okončino zlomljeno in bi lahko ležala in nič drugza.

ločnica

2010-01-03T06:23:00.004+10:00

(vir: http://chadzilla.typepad.com)

največji problem v določenem trenutku mazavo zakrkne in stke sam sebe v zmuzljivo gmoto, ki gruli in tuli: "Zakaj drugi niso jaz?"

sliši se grozno, ko si to priznam.

ali je kaj trden most?

2009-12-22T05:51:00.003+10:00

ali kdaj pojenja ta negotovost?

to ni retorično vprašanje - res me zanima.

(vir: www.technhack.com)

Povšetova

2009-12-08T06:44:00.002+10:00

jutri sem vzela dopust. grem na Povšetovo. v kopenhagen glih ne morem.

vojna napoved - enkrat poudarjeno

2009-11-23T00:28:00.003+10:00

dol mi visi za fuzbal.
dol mi visi za fuzbal.

Fisherman’s Friend - pa ima kukuruz - mnogo!

2009-11-20T05:54:00.011+10:00

Swine Flu Boosts Sales on Fisherman's Friend

(vir: http://www.businesspundit.com/)

People in England are buying unprecedented amounts of Fisherman’s Friend, a strong cold lozenge, because they think it could cure swine flu. Ananova reports:
Demand for the aniseed variety of the 65-year-old winter warmer has meant an unprecedented rise in production. Key ingredient star anise – pure aniseed – is also contained in the swine flu treatment Tamiflu, reports the Daily Mirror.
There is no evidence that sucking a Fisherman’s Friend can cure swine flu but people are making the link for themselves. Fisherman’s Friend makers Lofthouse of Fleetwood Ltd told Grocer magazine: “Sales are up 43% since June and we are struggling to cope.
“We make no claims for our product – though enjoying a Fisherman’s Friend will certainly do no harm. People are making the aniseed link themselves

obisk v soboto popoldne

2009-11-02T01:47:00.002+10:00

včeraj sem imela namen pogledati in prisluhniti, kaj bo gospod bil klinton pametnega povedal ob svojem obisku pri dajnersovcih v cankarju na trgu republike.

kako prikladno, prišel je ob pol petih, na čajanko.

pa je pred bilom za mikrofon prilomastil gospod Lovše. z uvodnim nagovorom.
v njem mi je razložil, da je bil klinton odrešenik slovenije. vzor in ideal, h kateremu velja stremeti. aha, in jest sem že skorajda nekaj dni prej izgubila kompas. zdaj vem. bil klinton.
rektalnega alpinizma in patetike v izobilju. polne devžeje.

dvorana je ploskala. kako pa k.

potem vstopi gospod bil klinton in za 150 000 USD pohvali Slovenijo. med drugim tudi razodene, da so na vprašanje, ali se je gospodarska kriza že začela končevati, možni trije odgovori: (a) da, (b) ne, (c) mogoče. kot strelo z jasnega izstreli nekaj povsem nenadejanega - ponosen je na ženo in hčerko. vesel je, da je tu.

vsi v dvorani pišejo zapiske, da se bodo po njegovem v življenju imeli česa oprijeti ...

striti vstane iz zelenega kavča, se napoti proti beli steni, kjer se trdno opre z rokami nanjo in hip zatem ji z vso silo pritisne čelko. čelka je bolj boleča za striti kot za steno. striti se odloči, da nikoli več ne bo gledala televizije v soboto popoldne.

bil klinton je takrat še v cankarjevem domu in papa kanapejčke.

ne čakaj pomladi, saj je zima mila

2009-10-21T05:57:00.006+11:00

PREBUJENJE

Šla bom gola skoz pomladni dež.
Naj izpere z mene vso navlako
prêšlih dni.

Pajčevino že v zametku trhlih
in izprijenih vezi.
Željá upepeljenih saje
in ugaslih bolečin,
prah razočaranj in spoznanj,
vso rjo dvomov
in sumničenj bednih,
obljub gnilobo,
iz strahopetnosti zlaganih,
in vse blato premišljenih prevar.

Šla bom bosa skoz pomladni dež.
Da mi izmije nôge,
utrujene od blódenja
in od iskanj brezplodnih.

Skoz pomladni dež bom šla.
Mordà me prav na koncu póti
le kdo čaka.

Stopiti hočem predenj čista,
s srcem dekletca,
ki še véruje v bajke.

saj vsi vemo, č'gava je (1912 - 2000).

ne maram

2009-10-12T04:01:00.006+11:00

(vir: bioethicsdiscussion.blogspot.com)

nedelja pred ponedeljkom po dopustu. te ne maram!
še ribice si odgnala.

marketing po kamniško

2009-10-08T04:39:00.003+11:00

zadnjič je v Delu pisalo, da je novi direktor družbe Velika planina na novo zastavil strategijo promocije in vnesel nov veter v vegasta jadra stare lepotice.

baje bo od zdaj naprej tudi vsak 'sprevodnik' (sicer ne vem, kako se reče tipom, ki vozijo gondolo - recimo Janez Požen) moral doprinesti k vrhunski turistični ponudbi Velike planine. in to kar med potjo - poleg tega, da bodo vozili gondolo, bodo od Kamniške Bistrice do postaje na Šimnovcu tudi subtilno prepričevali na milijone pwanincov, da je planina nad Kamnikom res 'd plejs tu bi'.

word of mouth. nikej, res dobra marketing poteza. potniki bodo marketing strokovnjakom, Jožetom Poženom, lahko ušli samo, če se bodo jeli vreči z gondole. u vazduh.

verjetno bom zdajle komu naredila strašno krivico, ampak ker je tole tule moj blog in pljuvalnik obenem, sprejemam odgovornost ...

na skok v prazno bo pomislil marsikdo, če bodo za zgoraj omenjene marketing specialce imenovani frajerji, ki so tam delali kakih 10-15 let nazaj. takrat smo tam malodane imeli mesečno vozovnico in jih poznam skoraj vse.

njih se je vohalo od stahovice dalje. sladkoostri vonj žganja. ti so imeli že ob 7h zjutraj bisere v očeh. s tem, da se še rdečica od prejšnje noči ni polegla v rumeno. kapilare na vratu so bile večinoma popokane. lasje so nosili mastne in so bili ponosni na to. pravili so, da je to naravna danost. če so videli žensko, so se čutili dolžne, da ji povedo kak milijonkrat prežvečen seksi vic o joškah in tičih. široko so se smejali lastnim šalam.

ni treba ponavljat, da le-ti takrat niso kazali prav nobenega spoštovanja do nikogar razen do polne steklenice. ni bilo čutit nekega zagona, da bi te navdušili za lepote tam okoli. nobenga tapravga človekoljubja. človek je imel nasprotno včasih občutek, da ne vedo točno, kam gremo, drugič pa, da si jim ti tam z rukzakom smrtni sovražnik. ker te mora prepeljati čez vse tiste ride in ovinke do cilja.

in kako, bohpomagej, bodo zdej ti ostareli trhleni pijančki delali promocijo?
to bi rada vidla. in tud bom. se bom spravla na gondolo polna pričakovanja. odvrgla bom vse grde misli.

res upam, da bodo dokazali, da se grdo motim.

ko rumeno zamrzne

2009-10-04T06:26:00.003+11:00

pet ribic plava na rumeni podlagi.
podijo se za hrano, ki je bledo modre barve.
tudi ena ribica je modra. modrec. vse ostale so črne.
rada opazujem njihovo gibanje.
nikoli ne vem, kam bod odplule. pa vendar me nikoli ne presenetijo. noro ...
še malo pa se bom vprašala, kam gredo, ko rumeno zamrzne.
ali pa kdo jim meče hrano in zakaj se mu tresejo roke.
in ali ribe sploh znajo pljuvati?!
in da če ko. vem, da ni lepo veznikov skupaj metat.

izbira osvobaja

2009-10-02T04:41:00.001+11:00

ta teden imam dopust. čakala sem ga celo poletje.
1: v soboto (ki pride za petkom, zadnjim delovnim dnem) sem zbolela. zdravnica pravi, da imam izčrpanost. počivat. jest. počivat. jest.
2: druga varianta tega dopusta je predvidevala malček drugačen scenarij: po tej sem že 6 dan v zahodnih zahodnih julijcih in sem prehodila že boga in pol. in nisem tečna. niti najmanj.

dobro, da imam dve varianti. dobro je imeti izbiro.

da ne pozabim čez 50 let

2009-09-24T06:19:00.000+11:00

... zadnjič sem na Iztoka Mlakarja sem pozabila. On je car. on zna preproste resnice sveta spravit v poezijo, jih zaviti v melodijo. vanjo te ovije in ti je lepo in te boža. potem pa potegne s tebe toplo dekco melodije in ostaneš sam z besedami, ki so medtem zaživele v tebi novo življenje. in ki so včasih grenke, drugič pač ne.
rešpekt.

če to bere :), ga prosim, naj me pokliče in mi zapoje vandimo.

on je moški

2009-09-20T02:00:00.000+11:00

gloss, cosmopolitan, elle, nova, lady in tako naprej. revije, ki jih ne kupujem, ampak kadar koli imam priložnost, jih pa le preberem. sem kot kadilec, ki ne kupuje cigaret in misli, da ne kadi.

zadnjič sem šla na kavo s smetano, dvema prelivoma in kokosovim posipom in poleg prebrala članek o tem, kaj moram vedeti o moških. ja, mislim, da je članek nosil celo tak nekonvencionalen naslov a la "8 stvari, ki jih morate vedeti o moških".

pa dejmo prebrat, sem si rekla. bom zgledala, ko da mam kak razlog, da sem tam na kavi sama. tja grem vedno sama in vedno nekaj berem in glumim, v bistvu pa tam čičam zgolj in samo zaradi interakcije smetane in kave, ki je slastna ko sam satan.

čeprav so članki iz predprejšnjega odstavka res res pogosti in redno viham nos nad kalupljenje, sem pri branju zopet ugotovila, da sem jaz ženska in da je on moški.

iskreno lahko rečem, da mi je pomagal.

bemtiš, kmalu še bentit ne bom mogla več. bemtiš.

parental advice

2009-09-08T06:23:00.000+11:00

kaj naj bi se z najstniki zgodilo pri dvanajstih letih? kako so jih to sprogramirali - od tega leta naprej jim namreč na FOX LIFE ne odsvetujejo več nadaljevanke Grey's anatomy.

nimam pojma, ampak nekaj mora biti na tem.
tudi striti je bila pri 12-ih izjemno srečna, ker se je lahko peljala v avtu na sovoznikovem sedežu in ne več zadaj.

pred tem pa O ne, šeri:

not recommended to persons under the age of twelve.

toten hozen bluz

2009-09-03T07:07:00.000+11:00

totalitarizem gor totalitarizem dol.

mi smo za vi niste za vi ste naši mi pa ne vaši oni so njihovi mi nismo skupi naši so tu vaših sploh ni blo tam kjer bi morali bit ko je bil čas za naše in vaše da smo vsi mi in vi naši.

narod je že zmatran.

poleg tega eni ne vemo, kakšen okus ima naši.

to bo moj poklic!

2009-08-11T04:27:00.000+11:00

Lani (mislim) je RTV SLO uspelo ustvariti eno luštno oddajo, ki se imenuje To bo moj poklic. v njej predstavljajo vse mogoče poklice, predvsem take, za katere je Ministrstvo za šolstvo in šport RS ugotovilo, da ni dovolj zanimanja.

v petek je tej tuliviziji uspel svojevrsten manever: v oddaji To bo moj poklic so predstavljali poklic steklopihača. skušali spodbuditi čim več mladih, da se odločijo za to področje.

in na taisti petek so v Steklarski novi začeli ugašati peči. konec je.

oddaja je tako nehote dobila nov naboj.
za zmedenost in bedaste občutke po oddaji ni bilo potrebe, nacionalka nas namreč tako umetelno uči dragoceno lekcijo - ponovitve programa so dobre zato, ker nikoli v bistvu niso ponovitve.

zdej grem pa snemat žrebanje lota.

od večernooranžne do peklensko rdeče

2009-07-24T05:30:00.000+11:00

mojemu significant other 32-letniku so pred 1 mesecem in nekaj dnevi ukradli avto ...
iz garaže. brez sledov vloma v blok. nema veze.

no, vmes smo se pobrali in izgubili upanje na najdbo večernooranžnega vozila.
nismo se ne vem kako silno zanašali na policijo, ker je gospod, ki je pisal zapisnik, šel taisti dan na dopust in tudi kasneje ni bilo neke blazne hajke za lepim avtočkom večernooranžne barve.

danes pa klic, da so avto našli.

srce se je vzradostilo in v prsih slovanskih je bučalo vznemirjenje. hkrati je malo pekla vest, da sem imela tako črne, ja, celo sovražne misli do organov pregona (do lopovov, se razume, nismo gojili simpatij: kromirana jajca in kitajsko mučenje s kapljicami vode na gwavo je bil predvideni wellness).

kmalu zatem (spet smo pri današnjem dogodku) pa je vest nehala peči.
avto so po naključju našli policaji, ki pridejo na jaso v gmajno na gorenjskem med šihtom mal počit. revčki. avto je razžagan. dobesedno. srce se para.

in na koncu kkakkoffoonniijja - kkoroetšwšfsngksgjhdsg! in milijon klicajev in vprašajev v glavi, ki postaja peklensko rdeča. srce je pa itak že na high-performance turbo pogon.

NAMREČ:

ker je 32-letnik lastnik te razžagane najdene večernooranžne karoserije, mora zdaj svojo lastnino pospraviti z ozemlja, na katerem so jo našli.

v nasprotnem primeru sledijo sankcije.

me ma, da bi rekla, da to skoraj bolj sovražim kot polito kavo na svoji pisalni mizi.

osovražena

2009-07-23T01:33:00.000+11:00

danes se mi je po celi površini pisalne mize polil cel kozarček črne kave. to je kar šok, ker čokolada pač nima enakega okusa, če zraven ni kave. tudi papir zgleda zelo neprofesionalno, ko je ves rjav.
pri tem sem začela razmišljati, kaj zelo sovražim - kajpada- in v nadaljevanju to navajam:

sovražim črno kavo, ki sem jo poprej polila po mizi,
če se ne morem odjavit od reklamnih mailov, brez da koga prebutam,

ps: in vejica je tam nalašč.

filing of absens

2009-05-29T02:13:00.000+11:00

recimo jest vsak dan pojem eno al pa dve, včasih tri, čokoladke BUENO.

uradno se imenuje
vafelj oblit z mlečno čokolado, z mlečnim lešnikovim polnilom.

tehta 2X21,5 g, kar znese 43g vsega skupi.
embalaža je rdeče-bela, ta vafelj je narisan, poleg pa je lešnik, ana mokrocveteča rožca, in rosni list bogzna česa. pa še kuzarac mleka.
neuradno pa sta to dve palčki s fino filo. filo nafilajo po razdelkih, tako da ga manj porabijo.

danes file ni bilo v sicer filanem razdelku.

kaj zdaj storiti? ali so kratene moje pravice? štadaradim, bogami ...

triggermind

2009-05-10T03:15:00.000+11:00

kdaj pa kdaj je glava en sam prepih. notri je mešanica zraka, ki zoprno buta ob stene lobanje in nosi strjeno kri od ušes do oči.

kdaj pa kdaj se s prsnim košem pritisnem ob mizo in z rokami ob tipkovnico in srepo gledam v zaslon. prsti leve rokice so na q, w, e. desna počiva na p, o, k. računalnik tuli kot oddaljena strojnica. ideje ni ne na levem ne na desnem koncu ekrana. tudi ne zgoraj ali spodaj.
je zadaj za računalnikom kako okno? ne, človek bi moral biti pa že ornk tumpast, da bi za tolikimi okni dal zvrtat še eno okno.
rada bi imela svojo sirarno. specializirala se bom na mocarelo. paradajz bom dobila iz španije, če bo takrat še na zemljevidu, sol iz zakisane zemlje, za poper bom prosila kolumba.
kruh bo samo ob nedeljah.
in glej ga zlomka, jutri je nedelja. svašta!

moje pesmi moje sanje

2009-05-05T03:53:00.000+11:00

danes zgodaj zjutraj me je prešinilo.
točno vem, katere pesmice so mi najljubše na celem svetu. pa si jih bom zapisao, preden pozabim. in da mi ne bo cel safr, ko me naslednjič nekdo vpraša, kaj rada poslušam.

Me and My Bobby McGee (od Janis, upam, da je tko naslov - ta je za takrat, ko sem vesela)
Mercedes Benz (od Janis, jo zapojem ko grlaica, če mam ta pravo alkoholno ravnovesje v telesu vzpostavljeno)
Rollin' on the River (nevem, ampak spomnim se glasu od Turnerjeve Tine - ta po kriterijih vinjenosti pride na vrsto po 'konstruktivni fazi', na prehodu v fazo 'mi se mamo radi')
Cesta (Kreslin, ja kdo pa njega ne mara...)
Oliverjeve najnežnejše (kar vse po redu: zdejle ne vem naslovov, ampak si jih mrmram ...)

No, pa smo zapisali tudi to - za sinove in ćerke, da se bodo lahko norčevali iz mene.

bilo šta bilo, bude šta bude

2009-04-19T04:09:00.000+11:00

OK.

je že vse približno tam, kjer mora biti.

sva šla z esmićem na šmarno in je blo ga super videt. še zmeri je tak frajer, kot je bil. nič se ni postaral.

smo se tudi smučali. smučali gor in smučali dol. čeprav priznam, da sem pomoje edini turni smučar, ki sovraži hojo s psi. imam pač naraven talent, da nimam talenta za te zadeve. imam tudi zelo burno zgodovino zdrsov; mojstrovka, zaplata, velika planina, košuta, vrtača ... povsod sem uspela jako elegantno ubrisati na enega od bokov in se potem brez zavijanja in zaviranja peljati z naraščajočo hitrostjo nekam u božjo mater.

no, zadnji zdrs je bil sicer hipne narave in se je zgodil samo dva kilometra od prehodnega doma, mi je pa zlomil ud. je tudi še malo viden na roki, ki zdaj ne bo za v kako reklamo za kremo. je izbočena in kar smešno kriva na stičišču zapestja in dlani.

sporočam, da sem vse te nepričakovane poljube z materjo zemljo preživela. v gwavi pa je ostal črv strahu, ki me napade oduzadi, odudspredi, po tlorisu in po profilu vsakič, ko moje učke zagledajo prečko.

in seveda je slednjih na naših izletih veliko. in jaz ne maram nobene. ko lezemo čez kako trdo jebeno prečnico, mal zavekam, da me je strah. pa 33-letnik za mano zasopiha: pa to drži, sej ni nč ... potem grem, ampak zgolj na trmo, inat in sovraštvo do vsega živega, belega in ledenega.

kakozakajčemu

2009-03-31T01:23:00.000+11:00

zakaj se je tako težko znebiti luknje v želodcu?

sploh zato se mi zdi strašno čudno, ker notri nič ni.

pa vseeno tišči in teži in se sploh ne spoka.

včasih je jeza, včasih bes, dostikrat žalost. in neko neizmerno hrepenenje - po starših namreč, ki bi vsake toliko pa res morali biti tam, kjer jih hočemo. ki bi imeli radi človeka, ki so ga ustvarili. pa če je še tolk kilav in drugačen kot oni.

ma ja, mal sem žalostna. že dva meseca in pol.

Bu!

2009-03-27T23:56:00.001+10:00

ajm bek.

zaposlimo

2009-01-31T01:49:00.000+10:00

zaposlim

osebo za vodenje evidence vseh stritijevih napakic, napak, velenapak, površnosti, zgrešenih potez in nepremišljenih besed.

njegova ključna naloga bo, da ga nauči, kako se iz njih kaj naučiti.

nujen a ne zadosten pogoj za pridobitev delovnega mesta bo tudi ta, da mu dopove, da bežati ni isto kot reševati.

veselimo se vlog s kratkim življenjepisom in fotografijo.

ko želj ni cccc

2009-01-21T19:05:00.000+10:00

na dan zaprisege ameriškega precednika sem si zlomio koželjnico. desno.
pa kaj nej rečem?
a se vidi, da tipkam z levo in bl počas? a se vidi obup v mojih očeh?

pattern, pater, pater noster

2009-01-10T05:54:00.000+10:00

(vir: gugl)

bemti pa vzorci:

A: "a me ti poslušaš?"
B: "Ja ... Ne... Kaj? čak, ne me motit, copy-pastam fotke. občudujem prenos. listek nikol ne prileti na destinacijo v enakem položaju. 3 minutes remaining ... noro."

(vir: Najini mostovi)

za... za... za.. zagon v 2009

2009-01-06T01:11:00.000+10:00

dragi
soprebivalec
mojih
misli,
letos
je
tale
trend
nadvse
prisoten.
naj živi!!!

en cajt traja, da dobiš svoj kofe s smetano

2008-12-07T01:15:00.000+10:00

Ta teden sem se izobraževala. ne sprašuj iz česa. povem samo, da zdaj vem, da knjigo lahko obdelamo na 1000x(najmanj8) načinov in da so ljudje, ki to z ljubeznijo in vnemo počnejo.

no, jaz ne toliko.

po celodnevnem sedenju in ukazovanju računalniku ter škiljenju proti predavatelju in rotenju, naj za božjo voljo neha govorit v latovščini, sem se seveda odločila, da grem na kratek sprehodič. da je to nuja za rebalans.

in sem šla na naravoslovno učno pot. ta me je pripeljala na piramido, ki se dviga nad mestom. tja vodi talno osvetljena pot, ki se vije med vinogradi nevemkatere trte. ob njej je zid iz najstarejšega gradbenega elementa - naravnega kamna. notri ni nobene fuge, malte, kamni so samo naloženi in tako živijo in se premikajo skupaj s hribom, njegovim nabrekanjem in upadanjem.

ta naravni zid je tudi življenjsko okolje nekim kuščarjem zelene barve. zdaj tudi vem, da imamo v Sloveniji 21 vrst plazilcev in da so prav vse ogrožene. vinogradi imajo idelano lego, saj so obrnjeni proti jugu, nagnjeni pa mestoma tudi 55 stopinj. kolk je to, vem iz prekladanja svoje osebe po snežnih kuclih slovenije - uglavnem, to je za smučat težko, če je trdo - recimo kačji jezik nekje v martuljkovi skupini ima 50, pa sem skor dušo izgubila od strahote...(distrakcija) torej - naklon je kar velik.

malo pod vrhom se obregneš ob hrastov gozd. hrast je tak tipičen slovenc, zvit in trdoživ in kumrn in starikav. tudi v pesmah slovenceljne primerjajo z njim, samo da tam pravijo tem lastnostim klenost. vsaj mislim da. zdaj recimo vem, da obstajata hrast dob in hrast gruden/greden(ma ne spomnim). eden je poletni drugi pa zimski. njegov les je dober predvsem za sode in ladje. pa še kaj.

Piramida je bila najprej grad. baje iz rimskih časov. ker je bilo težko prit do njega (pazi - naklon), je bil dober za obrambo tudi, na primer pred turki in verjetno še kakimi plemeni izrazitih nosov. potem je bil podrt, na njegovem mestu so sčasoma zgradili piramido (tudi avtohtona slovenska vrstA :)), pa so tudi to podrli. potem je bil cigumigu z lastniki in danes je tam kapelica svete marije (al kaj, ne vem več).

gorgrede sem srečala srno in mamo, ki mi je rekla da imam mlado telo in naj obrnem, ker je gor nek fant. hmmm.

seveda nisem obrnila, ampak sem naravoslovno učno pot nadaljevala. najprej po travniku, potem pa v gozd - bukov. tam so bile tudi table, na katerih je najverjetneje kaj pisalo, ampak ne vem kaj. bila je namreč tema, ura je bila 5.

seveda nisem obrnila. med tavanjem sem se naučila, da so tudi tam že prestavili uro in da je ponoči v gozdu res temno. še posebej, če ga ne poznaš. in sem prišla po določeni časovni distanci ven iz šume. pri nekem ribniku, kjer se je spet videlo marsikaj. tam so opisovali netopirje in njihovo veliko slušno sposobnost -eho.... (nekaj).

potem pa v mestni park, pa v pekarno po nekaj dobrega, na kofe in v hotel. noge so bile ožuljene, ker je sprehodek trajal 2h in ne pol, kot sem zastavila. obuta sem bila v bulerje, ki so zdaj čisto umazani. nekajkrat sem zarila v povsem slovensko blato, pomešano z listjem.

ti bulerji so moje edino aktivno službeno obuvalo. drugo vse leži v omari in joče.

ključno vprašanje pa se glasi:

v katerem mestu sem bila?

odgovore pošljite na Zavod za varstvo službenih čevljev, mokronog 23.

nagrada:

izobraževanje, na katerem lahko sediš poleg mene in mojih velikih 15. ti so na levi.

obetamo si navala 10 million hits and overload of webpage, tako kot se je zgodilo europeani.

Hvala za rože

2008-11-29T00:09:00.000+10:00

vir: BRAIN

(vir: sergiodavila.blog.uol.com.br)

Bush-turkey je avtohtona in zaščitena avstralska žival, ki pa ni prav priljubljena. Nima prav nobene kulture - kmetje in kvazi-kmetje (mestni kmetje) se pritožujejo, da jim na vrtovih vse razrije, polomi vse pred sabo, poruva in umori rastline, za sabo pušča malodane minsko polje. En nn Mr. Aussie:" When I had a more thorough look around the garden I realised that virtually everything I had planted in the last two years had been uprooted. "

In ker mu to ni všeč in sam nič ne namudri, uvidi, da je potrebna akcija: "Seeing a lot of hard work undone I went to consult my friend over the road."

No, s sosedom se strinjata, da je zadeva pereča. Nastavljata mu "dummy predators" v obliki gumijastih pitonov. Ampak bush-turkey ne šljivi kač, sploh pa ne gumijastih. Ker je to kompleksna zadeva, se lotita iskanja vzrokov za njegovo obnašanje. Ugotovita, da v bistvu nista ziher, ampak vsi kazalniki kažejo na njegovo požrešnost. Ne lačnost, požrešnost - še posebej v slast mu gredo neavtohtone mlade rastline. Zelo sta zaskrbljena in zaključita, da "whatever the impetus, its behaviour with respect to young native plant seedlings frequently leads to damage if not mortality."

Iztrebiti ga ne smeta, ker je zaščiten. Bush-turkeyeva morebitna vloga pri ravnovesju vesolja ostaja nedefinirana, zato zakon pravi, da "eradication is inadvisable".

Ma ne vem, zakaj mi je prišla ta zgodba na misel ob gledanju poročil, ki so omenjale včerajšnji praznik v ZDA. Res mi je neznanka.

frut of d veđtebl

2008-11-18T23:06:00.000+10:00

točka 1:

marsikdo in marsikdaj se je že obregnil(-a) ob to, da imam blog. od tistih, ki to sploh vedo. marsikdo namreč ne ve, ker jim ne povem. marsikomu dol visi.

enim pa ne - in marsikomu od teh slednjih ni šlo skupaj blog pa jast. in sem slišala take:

- zakaj je tega treba.

- kaj ti to prinese.

- ali hoćeš biti slavna.

- nisem vedu, da se ti tud taka.

- pa zakaj.

- v čem je fora.

- pa da ne naštevamo enakih vprašanj ;)

vse tiste marsiktere zdej gledam na fejsbuku. in jih sprašujem:

- zakaj je tega treba.
- kaj ti to prinese.
- ali hoćeš biti slavna/-en.
- nisem vedela, da se ti tud tak(-a).
- pa zakaj.
- v čem je fora.

točka 2:

zadnjič sem se peljala proti svoji ljubici. šlo je počasi, bila je pač nedelja, ko na cestah frirajdajo upokojenci in bog zapove s l o w m o t i o n.

no, in tam je bilo ob cesti parkirišče in ob njem na steni napis:

dovoljeno za sadje in zelenjava.

parkirišče je zevalo. sadje in zelenjava je bila vsa na cestah to svetlo nedeljo.

pred mano je furala ena zaripla baročna češplja s preperelo suho figo namesto las.

gospa gospe gospi

2008-10-22T17:32:00.000+11:00

včeraj je bil čisto navaden dan, dokler se nisem zvečer zalotila pri likanju srajce za na službeno pot.

katastrofa.

gospa škarlet 2740

2008-10-21T01:05:00.001+11:00

... končno.
smo se namenili tja že leta 2006.
nismo šli, ker je ena od zainteresiranih udeleženk morala vmes dvakrat rodit. tudi zdaj ni šla zraven, ker mora rojene zadeve vzgajat. si morš mislt...

za scarlet pa nimam besed. pejt pogledat.

občutki na včerajšnjem kolesarskem izletu

2008-10-14T01:50:00.001+11:00

kdor ni, pač ni.
motorično zavrti, tehnično nesposobni.
mrki.
v jok pa na drevo.

takle tud na drevo ne zleze(m).

človek se uči!

2008-10-04T01:49:00.000+11:00

zlobni ljudje res obstajajo.
čisto blizu. sploh jim ni potrebno kričati.

to ni samo v filmih, majkemi.

milki vej

2008-09-24T17:17:00.000+11:00

danes je svetovni dan šolskega mleka. to naj bi bil dan, ki proslavlja uvedbo mleka v šole al kaj. ne vem, ne razumem dobro. sem pa slišala včeraj po radiji, da slovenske šole niso pripravile nobenega posebnega obeležja na to temo. baje da jih k temu ni nihče pozval.
da pa so, odkar se izvaja ozaveščanje šolskih otrok o nenadomestljivosti mleka v zdravi prehrani, vidni rezultati kampanje na vso moč pozitivni.

tako je. maj es.

izkušnje, pridobljene na kraju izvajanja kampanje:
malčki cele odmore visijo pred avtomati, ki jih seveda nabavi vodstvo šole, v njih pa so čokoljat, čokoljat, čipš, čips s sirom, kokakola, fanta, ledeni čaj brusnica, in kar je še zdravega.
ko iztrošijo žepninske rezerve in ko je avtomat prehitro prazen, ga razturijo. polomijo podomače povedano.

Mleko v tej izkušnji (pakirano v 2dcl-pakunge):

ostane na pladnjih nedotaknjeno,
leži po hodnikih na tleh,
je razlito v umivalnikih, vanj je namočena goba za brisanje table,
se ravnokar vpija v rdeči najk pulover najlepše bejbe v razredu; čisto slučajno je packa na prsnem predelu,
in tako dalje.

Kakšen malček ga seveda tudi spije.
Potem pa gre na avtomat po tri snikerse in osem bauntijev ter kokakolo do naslednjega odmora.

Ni res, da so otroci bolj zdravi in ozaveščeni o pomenu zdrave prehrane.
Vedno bolj debeli in motoričn0 zabiti so.
Ko smo bli mi mladi ;). Mater, sn že v tistih letih, ko čroam modrosti iz izkušenj. to je pa tud nekej.

barve + ČRKE = zmaga

2008-09-17T03:05:00.000+11:00

barve.
modra, bela, rumena, oranžna, rdeča, zelena, črna (ki spet ni črna ampak bela - ma ni čudno, da se že 60 let kregamo kdo je ktere barve. sej neveš, 3000k8atih).

kombinacija vseh teh. kaj naj zdej z njimi? vse so nabite s politiko.

vse si polastijo, barabe, barbapape požrešne. stranke, kdo pa. pa ne samo barve, tudi črke.CAPS LOCK.

ostane mi rjava, vijolična, roza. mi ostane ta šrot od barv.
no, pa smo spet tam. kvanardit...

v bistvu mi spet ni do šopinga, to je. hvatam krivine, iščem sivine.

bastard file - groba pila

2008-09-07T04:02:00.000+11:00

zakaj se afere vedno primerjajo z nekimi filmi, ki jih moja oseba nikol ne vidi?

in potlej je tukole:

3000-3500 besed zgrajenih na primerjavi, pri kateri mi za razumevanje manjka uno ta osnovno, torej osnovnik, baznik, primerjalo.

stvari, pojmi, relacije, ki naj bi se bralcu razodele preko iskrive primerjalne analize, so enako nejasne.

besede tečejo lepo.

uvod jedro in dramatičen zaključek, jest pa še zmeri isti idiot ko prije.

1. prešinek v gwavo: nisi na tekočem - you are not on the liquid.

2. prešinek v gwavo: zakaj ne nehaš brat v trenutku, ko vidiš, da to nkamor ne pila? why not stop brother in moment when see yes this n'wher not bastard file?

motorji, počitnice, jesen

2008-08-26T01:19:00.000+11:00

gledam spodnji desni okvir tega boksa, kamor pišem. pravi, da lahko dam oznako tej objavi.
ponuja motorje, počitnice, jesen.
in v istem trenutku, ko sem to prebrala, so bile misli usmerjene točno tja, kamor besede vodijo s svojim pomenom. nastajale so zgodbice in vsebovale so te tri besede.
in bile so glavni sabdžekt meter.
no, človek se ob tem zamisli, kako preveč smo vodljivi. skavtski. represalije nas navdihujejo.
zadnji stavek je ravno tako nastal tako, da je striti pač na drugi polici od spodaj zagledal zbirko petih knjig SSKJ, zagrabil četrto, poljubno odprl in med repoštev-om in represijo izbral represalijo.

konca in zaključka ni, naslednjič bomo pisali o ... ma nevem iz glave.
nemejebat s tako zajebanimi vprašanji.

na vrhu vidimo SEM posnetke:
1. cukra,
2. diamantnega prahu,
3. soli.

prepričana sem, da ste uganili iz prve ;)