tag:blogger.com,1999:blog-23747472966594210002024-03-19T13:33:06.141+10:00privat b(l)ogstritihttp://www.blogger.com/profile/17839993396303006036noreply@blogger.comBlogger308125tag:blogger.com,1999:blog-2374747296659421000.post-13212365297073559952015-04-11T09:13:00.003+10:002015-04-11T17:38:24.733+10:00vse te minednevi se zadnje čase nekako kot s čigumijem držijo eden drugega, tako da svojo zasedeno rit srečujem zjutraj, ko se privlečem v posteljo, ona pa že hiti vstajat ...<br />
<br />
skratka, ni mi dolgčas, čeprav sem večino časa čisto sama. če odštejem milijarde na netu.<br />
<br />
nekaj se mi je zgodilo, a še ni zrelo za opis. še raste.<br />
<br />
tale post je sicer predvsem zato, da objavim tekst o minevanjih, ki so mi ga objavile <a href="http://metinalista.si/" target="_blank">metke</a>. kar mine, boli. in kar boli, kar ne mine.<br />
<table cellpadding="0" cellspacing="0" class="tr-caption-container" style="float: left; margin-right: 1em; text-align: left;"><tbody>
<tr><td style="text-align: center;"><a href="https://blogger.googleusercontent.com/img/b/R29vZ2xl/AVvXsEh2R7Ny3S-10RHLMaIkb4nFmJSKIqdUq6gnHzdUpCMghY42tQLPEh0D0X0xsxbyjxt9ydGN0WcAz2t_NpYLGnqW0EftSZwJRos20eaE-MM18SMOHKt7iZkA8o4xzQxVI8Vj7M9gi9sJsmc/s1600/minevanja.JPG" imageanchor="1" style="clear: left; margin-bottom: 1em; margin-left: auto; margin-right: auto;"><img border="0" src="https://blogger.googleusercontent.com/img/b/R29vZ2xl/AVvXsEh2R7Ny3S-10RHLMaIkb4nFmJSKIqdUq6gnHzdUpCMghY42tQLPEh0D0X0xsxbyjxt9ydGN0WcAz2t_NpYLGnqW0EftSZwJRos20eaE-MM18SMOHKt7iZkA8o4xzQxVI8Vj7M9gi9sJsmc/s1600/minevanja.JPG" height="240" width="320" /></a></td></tr>
<tr><td class="tr-caption" style="text-align: center;">foto: jeszt</td></tr>
</tbody></table>
<br />
evo <a href="http://metinalista.si/pogrom-in-pogreb-minevanj/" target="_blank">ga</a>.<br />
<br />
v njem sem najprej grdo zamuštrala starosti in upala, da ne bo nihče opazil. pa je in zdaj vse štima tipitopi.stritihttp://www.blogger.com/profile/17839993396303006036noreply@blogger.com2tag:blogger.com,1999:blog-2374747296659421000.post-51786164673367601832015-03-14T20:43:00.003+10:002015-03-14T20:52:18.134+10:00peza slavetežka je, priznam ...<br />
<br />
<table cellpadding="0" cellspacing="0" class="tr-caption-container" style="float: left; margin-right: 1em; text-align: left;"><tbody>
<tr><td style="text-align: center;"><a href="https://blogger.googleusercontent.com/img/b/R29vZ2xl/AVvXsEjgd5ZeaRCKG-_2SmmZHqi7mZy_Te9IIOys1mUSLrsirtdHtbgKOtsn6V6-sLPnWf3bGWw4-ZZKYhT5K34xBKK4uqkKuS9NlxpuckLG5-TSYKrGzjv7N-kZterwfIS7Neygkxc2abM2zjw/s1600/kavaZenainDom.png" imageanchor="1" style="clear: left; margin-bottom: 1em; margin-left: auto; margin-right: auto;"><img border="0" src="https://blogger.googleusercontent.com/img/b/R29vZ2xl/AVvXsEjgd5ZeaRCKG-_2SmmZHqi7mZy_Te9IIOys1mUSLrsirtdHtbgKOtsn6V6-sLPnWf3bGWw4-ZZKYhT5K34xBKK4uqkKuS9NlxpuckLG5-TSYKrGzjv7N-kZterwfIS7Neygkxc2abM2zjw/s1600/kavaZenainDom.png" height="320" width="223" /></a></td></tr>
<tr><td class="tr-caption" style="text-align: center;">ana mi je dala tudi par nasvetov. <br />
teh se ne branim. vir: ?</td></tr>
</tbody></table>
ana z bloga <a href="http://dzuboksblogs.blogspot.com/" target="_blank">đuboksblogs</a> je ocenila, da sem ji dolžna par odgovorov. in sva se dogovorili, pogovorili. s tipkovnice na tipkovnice. bilo je strašno fajn, spili sva vsaka svoj kofe - no, ona je čaj - vmes sem dobila še podjetniško svetovanje. ona je zganjala neke gospodinjske fore, ki nimajo perspektive. in je minilo. še zdaj ne vem, kakšne barve oči ima. <a href="http://dzuboksblogs.blogspot.com/2015/03/intervju-striti-s-privat-bloga.html" target="_blank">takla mamo zdej</a>.<br />
<br />
ps: na koncu mi je ostro postregla z informacijo, da intervjuja z <a href="http://widrawanda.blogspot.com/" target="_blank">widro wando</a> ne bo. kar tako. na grobo. ker ga enostavno ne more biti. menda.<br />
<br />
eh, vedno si želim nemogoče stvari.<br />
<br />
sicer pa sem dragemu včeraj očitno namigovala, naj me vendarle kdaj preseneti. peljala sva se v avtu, počasi. tako kot se vozi med ležečimi kopsi. kar naenkrat pa pospeši in sunkovito zavije na desno, da me je vrglo v njegovo ramo, vranico sem medtem skoz okno videla leteti. ko sem bila ravno tam, sem ga še objela. saj še vedno zna. mojmoj.stritihttp://www.blogger.com/profile/17839993396303006036noreply@blogger.com1tag:blogger.com,1999:blog-2374747296659421000.post-82529827296130318072015-03-09T08:03:00.004+10:002015-03-09T08:03:58.996+10:00oda et laboda. joške.me je ujel, priznam. s svojimi čarobnimi penzlni.<br />
<br />
od takrat mu pojem odo. odo fotošopu. odo et labodo, bi rekli cerkvenceljni.<br />
<br />
kaj že vse znam ...<br />
<table cellpadding="0" cellspacing="0" class="tr-caption-container" style="float: left; margin-right: 1em; text-align: left;"><tbody>
<tr><td style="text-align: center;"><a href="https://blogger.googleusercontent.com/img/b/R29vZ2xl/AVvXsEhkugfX4jVBn-R78wi4ILhOo2613cfcsWEZL4EZsCi9BHaphAzCQOrAX9dOlfLcWxrfjzHf14DnTqZDWCJIT-OKH_WJpdnhm55VPhvgVux-90a1F0tqOSmcVM5yohZfAwaZJzDuEV6wo0Q/s1600/redarstvo.jpg" imageanchor="1" style="clear: left; margin-bottom: 1em; margin-left: auto; margin-right: auto;"><img border="0" src="https://blogger.googleusercontent.com/img/b/R29vZ2xl/AVvXsEhkugfX4jVBn-R78wi4ILhOo2613cfcsWEZL4EZsCi9BHaphAzCQOrAX9dOlfLcWxrfjzHf14DnTqZDWCJIT-OKH_WJpdnhm55VPhvgVux-90a1F0tqOSmcVM5yohZfAwaZJzDuEV6wo0Q/s1600/redarstvo.jpg" height="300" width="400" /></a></td></tr>
<tr><td class="tr-caption" style="text-align: center;">pizdarija. oziroma davek na škrtuharjenje. ljubljana, 6. marec, kuj po operaciji kolena.</td></tr>
</tbody></table>
<div>
grulim mu jo seveda na <a href="http://metinalista.si/oluscim-plasti-in-razslojim-sloje/" target="_blank">metkah</a>. </div>
<div>
so mi rekli, da moram omeniti tudi joške.<a name='more'></a></div>
<div>
JOŠKEEEE.</div>
<div>
da je dobro za klikanje in SEO.</div>
<div>
<br /></div>
<div>
joške, joške, joškice.</div>
<div>
<br /></div>
<div>
nipl.</div>
<div>
<br /></div>
<div>
crk. crk. crk.</div>
<div>
<br /></div>
<div>
printrscreen.</div>
stritihttp://www.blogger.com/profile/17839993396303006036noreply@blogger.com1tag:blogger.com,1999:blog-2374747296659421000.post-24998010407129804062015-02-13T06:20:00.001+10:002015-02-13T08:38:31.148+10:00... in še ena oben drauf. pastirci.tudi tokrat kampira moj zapis na <a href="http://metinalista.si/" target="_blank">metini listi</a>. pišem o <a href="http://metinalista.si/bombe-brez-smodnika/" target="_blank">pekmezu in župci. in bombah</a>.<br />
<br />
<table cellpadding="0" cellspacing="0" class="tr-caption-container" style="float: left; margin-right: 1em; text-align: left;"><tbody>
<tr><td style="text-align: center;"><a href="https://blogger.googleusercontent.com/img/b/R29vZ2xl/AVvXsEhAhdIocUsgX4UfX1NXtjX4VQiA5zUjP50Q0wARIUKeYH4cky7xvwsUtSHcj_OPAX_0pn9krQTPXTLZyjOlj5xBMev1uB8uAps3Pqh1z8oRBr1W3eSpw67vRABnVPEWRKYH1wShRQoOMuU/s1600/Screenshot+-+12.2.2015+,+21_16_59.png" imageanchor="1" style="clear: left; margin-bottom: 1em; margin-left: auto; margin-right: auto;"><img border="0" src="https://blogger.googleusercontent.com/img/b/R29vZ2xl/AVvXsEhAhdIocUsgX4UfX1NXtjX4VQiA5zUjP50Q0wARIUKeYH4cky7xvwsUtSHcj_OPAX_0pn9krQTPXTLZyjOlj5xBMev1uB8uAps3Pqh1z8oRBr1W3eSpw67vRABnVPEWRKYH1wShRQoOMuU/s1600/Screenshot+-+12.2.2015+,+21_16_59.png" height="204" width="320" /></a></td></tr>
<tr><td class="tr-caption" style="text-align: center;">vir: reuters, 24ur.com</td></tr>
</tbody></table>
bi pa tu dodala še eno oben drauf. ista zasedba ljudi.<br />
<br />
z nadi in družbo smo jeseni tudi krave pasli skupaj. sej ni blo velik dela, so imeli bodečo žico okoli travnika. pazili smo, da niso šle preblizu ograje in to je bilo to, kar se dela tiče. pašnik je bil kak kilometer stran od njene hiše, tako da smo živino na pašo in z nje gnali skupaj z njenim očetom in staro mamo. vmes smo bili pa čisto samostojni pastirci. od doma smo si prinesli par kil krompirja, prejšnji dan pa narabutali koruzo in jabolka. zakurili smo ogenj, pekli in jedli. domov smo vedno prišli čisto sajasto črni po obrazu. kot dimnikarčki in prekajene šunke.<br />
<br />
ponavadi so bile krave mirne, žvečile so tisto zelenje in prebavljale. enkrat pa se je eni od lisk nekaj snelo in je čisto pobezljala. ni je bilo za umirit, še druge so začele popizdevat, tako da smo morali na hitro pogasiti ogenj in teči ven, na drugo stran žičnate ograje. miran je tekel domov po okrepitve – starejše moške. nadi si je, medtem ko jurišali ven iz pašnika in se plazili pod bodečo žico, poškodovala obraz tako močno, da ima še danes brazgotino na obrazu.<br />
<br />
krava zna bit varka.<br />
<br />
-----------------------------------------------------------------------------<br />
<br />
sem skratka strašno vesela, da so mi prej omenjene <a href="http://metinalista.si/" target="_blank">metke </a>prijazno ponudile parcelco, kjer lahko še kdaj kaj napletem o tistem, kar se mi plazi po glavi in telesu. nisem preveč razmišljala, itak. čist preč od veselja :).<br />
<br />
[striti samopašno zapusti prizorišče]stritihttp://www.blogger.com/profile/17839993396303006036noreply@blogger.com1tag:blogger.com,1999:blog-2374747296659421000.post-47175380233831339212015-02-03T02:36:00.004+10:002015-02-03T02:40:15.744+10:00fotri in kiviji<br />
<table cellpadding="0" cellspacing="0" class="tr-caption-container" style="float: left; margin-right: 1em; text-align: left;"><tbody>
<tr><td style="text-align: center;"><a href="https://blogger.googleusercontent.com/img/b/R29vZ2xl/AVvXsEhJbvySzCjDkIegV2vA08dnM6ilXnk4PChDQQdta5iVHjk5_F1KPN9t3uhYxlGAlQwByPcWOdE2WCjqjckeOWjqFSuRn1jBoCevr7Ehx4bU58Qjda_btrqRE5qH3rcW5TmBbGqWhrSLFKI/s1600/kivi-velika.jpg" imageanchor="1" style="clear: left; margin-bottom: 1em; margin-left: auto; margin-right: auto;"><img border="0" src="https://blogger.googleusercontent.com/img/b/R29vZ2xl/AVvXsEhJbvySzCjDkIegV2vA08dnM6ilXnk4PChDQQdta5iVHjk5_F1KPN9t3uhYxlGAlQwByPcWOdE2WCjqjckeOWjqFSuRn1jBoCevr7Ehx4bU58Qjda_btrqRE5qH3rcW5TmBbGqWhrSLFKI/s1600/kivi-velika.jpg" height="116" width="200" /></a></td></tr>
<tr><td class="tr-caption" style="text-align: center;">vir: moja.ba</td></tr>
</tbody></table>
časa imam zadnje čase kar precej. živ luksuz. zato sem naspana in najbrž zato veliko sanjam in si nekaj stvari celo zapomnim. niso vse sanje lepe in polne naslade.<br />
<br />
zadnjič sem gonila kolo s slovenske obale nazaj nekam v nedrje naše kure. ne me prašat kam. ni bilo lahko. stalno me je zanašalo na avtocesto. kakor koli sem se obrnila, sem bila na avtocesti. in tam hrup, neposredna bližina mazave smrti pod kolono drvečih avtov. opazili bi me šele, ko bi 16. beemve zapeljal preko mojih oči in možganov. kljub čeladi, madafaka. v glavnem … stare ceste nisem in nisem našla, ljudje se mi niso oglašali na telefon, garmin (sem ga mela na balanci, ja!) mi je crknil, zemljevid na netu je kazal cerkev na ptuju, nek bivši sodelavec pa mi je vmes še strašno zameril in ni hotel povedati, zakaj sem taka prasica in kako lahko to popravim. jeba. je nisem razrešila. ostala sem tam. nekje pri razdrtem, pod avtocesto, poleg ogromnih betonskih stebrov, po katerih so polzele alge, pomešane s korozijo. ali rjo. ne vem. zeblo me je, noč je prihajala, sedela sem v blatu, gledala v kolo in zjebane gume, ki nalašč niso našle poti. v roki sem zagledala kivi.<br />
<br />
<table cellpadding="0" cellspacing="0" class="tr-caption-container" style="float: left; margin-right: 1em; text-align: left;"><tbody>
<tr><td style="text-align: center;"><a href="https://blogger.googleusercontent.com/img/b/R29vZ2xl/AVvXsEjP4iiMYOPsIpLKD2h9tq_AR_-Aq3YG_yLCBZf0cnpe0wiAlNMQpa3hezFYEN1XrD1waFcmcH4HGfejfNiWpLe7lY8xGLXp-S-6K43WRQsq-ufBlZWKKcIhiuUIdU9gS2EQLreDEdb-e2U/s1600/kivi-dijeta.jpg" imageanchor="1" style="clear: left; margin-bottom: 1em; margin-left: auto; margin-right: auto;"><img border="0" src="https://blogger.googleusercontent.com/img/b/R29vZ2xl/AVvXsEjP4iiMYOPsIpLKD2h9tq_AR_-Aq3YG_yLCBZf0cnpe0wiAlNMQpa3hezFYEN1XrD1waFcmcH4HGfejfNiWpLe7lY8xGLXp-S-6K43WRQsq-ufBlZWKKcIhiuUIdU9gS2EQLreDEdb-e2U/s1600/kivi-dijeta.jpg" height="133" width="200" /></a></td></tr>
<tr><td class="tr-caption" style="text-align: center;">vir: najzdravijahrana.com</td></tr>
</tbody></table>
potem sem se zbudila. edina stvar, ki se je uspešno presnovila iz sanj v domžalsko jutro, je bil kivi v kuhinji. in sem, kar tako za špas, odpotovala še malo. tokrat brez ceste. čas nima cest. [hvala bogu, se iz ozadja reži podzavest]. spomnila sem se svojega prvega srečanja z gospodom kivijem. pred 29 leti. ja, toliko je že. sem šla prav računat, ker mi prsti na tipkovnici niso verjeli, da sem že tako priletna gospa. v tistih časih je bil kivi še gospod, redko viden na naših tleh.<br />
<br />
prinesel ga je fotr. iz avstrije. ponavadi se ni spuščal v avanture z eksotičnim sadjem, ampak kivi ... kivi ga je premamil. ni povedal, zakaj. jaz pa vem. ker je bil podoben krompirju. fotr je namreč strastno oboževal ta »ruski paradajz«. krompir v oblicah, kislo mleko in naš fotr. močna, večna, neobšlesana ljubezen. imel pa je fotr tudi navado, da je imel vedno prav. tudi če ni imel.<br />
<br />
tako si je zamislil, da kivi ni surov za jest. ne more bit, saj je ves zelen. da ga je treba pač skuhat. tako kot krompir. konc debate. in smo ga. skuhali. tako, kot je rekel. prerezali na pol, dali v lonec in vreli v slani vodi 20 minut. da vidiš naše frise, ko smo to kreacijo poskusili.<br />
<br />
ko bi takrat imela fotoaparat v roki, bi še danes vedela, kako zgleda fotr, ko nima prav in ve, da nima prav in ve, da vsi vemo, da nima prav. <br />
<br />
ampak. če nekaj zgleda kot krompir, je take oblike kot krompir in je take barve kot krompir, potem je to krompir.<br />
<br />
potem je bil pa že čas za zajtrk. ni bil kivi, ampak kava.<br />
<div>
<br /></div>
stritihttp://www.blogger.com/profile/17839993396303006036noreply@blogger.com2tag:blogger.com,1999:blog-2374747296659421000.post-14219764621565574412014-11-01T22:41:00.001+10:002014-11-01T22:49:17.123+10:00pomfrit v mont'l pa gasa.<table cellpadding="0" cellspacing="0" class="tr-caption-container" style="float: left; margin-right: 1em; text-align: left;"><tbody>
<tr><td style="text-align: center;"><a href="https://blogger.googleusercontent.com/img/b/R29vZ2xl/AVvXsEjp3rLiFFPLUR_4Z2ydwkEF1TPSOYlpiF_7-tqr4RBaknPhzzJBRaXMoxtWEaw15BEiWg7pfFw1NH3PtJJMI9BdjAZlU684ZwzkX9TJUPgdOj1-oREn1gcFaQ3rtxJbCNpTIErcDhKp_YI/s1600/Sign-Friends-Welcome-Relatives-by-Appointmnent.jpg" imageanchor="1" style="clear: left; margin-bottom: 1em; margin-left: auto; margin-right: auto;"><img border="0" src="https://blogger.googleusercontent.com/img/b/R29vZ2xl/AVvXsEjp3rLiFFPLUR_4Z2ydwkEF1TPSOYlpiF_7-tqr4RBaknPhzzJBRaXMoxtWEaw15BEiWg7pfFw1NH3PtJJMI9BdjAZlU684ZwzkX9TJUPgdOj1-oREn1gcFaQ3rtxJbCNpTIErcDhKp_YI/s1600/Sign-Friends-Welcome-Relatives-by-Appointmnent.jpg" height="200" width="200" /></a></td></tr>
<tr><td class="tr-caption" style="text-align: center;">vir: thenurseries.com</td></tr>
</tbody></table>
prvi november je. sem doma, zagazila sem v <a href="http://kon-teksti.blogspot.com/2014/03/zgodovina-pornografije-odrascanje-v.html" target="_blank">zgodovino pornografije</a>, pijem čaj. kokosov. na grob danes ne bom šla. bili pa so časi, ko smo za vse svete obredli vso možno pokojno žlahto, stali na vetru, gledali otožno v popisane marmornate plošče in s sogrobnjaki tekmovali v velikosti ikeban in številu sveč na kvadratni meter. kot vsi. ok, večina. vsaj 67 %.<br />
ampak to je bilo še v redu.<br />
ko sem bila otrok, se je vsako leto za prvi november naša najširša žlahta po mamini strani srečala v savinjski dolini, v gornjem gradu, kjer imajo joškovi gostilno. imenuje se pri jošku. kranjska linija je obsegala dve družini, vse ostalo (kakih petXštiri folka) pa so bili zgornjesavinjčani. mama je sicer savinjsko narečje zamenjala z neke vrste napol gorenjščine, debelega ł in murk pa se do danes ni znebila. te murke so en prvi november povzročile hud razdor v kranjski liniji žlahte. debeli ł mi je šel v puberteti neznansko na jetra. fuł, majkemi.<br />
skratka, vsako leto, en cel dan cirka 30 sorodnikov na kupu. mal skreganih med sabo. če ne skreganih, se je blo pa treba vsaj mal zmrdovat nad likom in življenjem tega ali onega. to je že samo po sebi eksplozivna kombinacija, pol pa pride na sceno še gostilna. in z njo alko bruhalko.<br />
bila sem generacija, ki je za maturitetno čtivo pri slovenščini fasala cankarjevega <a href="http://sl.wikisource.org/wiki/Kurent" target="_blank">kurenta</a>. tu je beseda 'tisoč' uporabljena neštetokrat in tale stavek se ponavlja: »<i>tisoč ur bridkosti, le ena ura veselja in še ta je skopo odmerjena!</i>« no, ko sem jo prvič prebrala, me je durhmarš neslo nazaj v prvonovembrske gornjegraške izlete.<br />
vzpostavili smo neke vrste letno rutino.<br />
tja se je kranjsko krilo pripeljalo čez črnivec. zaradi ovinkov gor in dol po prelazu mi je bilo vedno slabo. imeli smo v avtu tudi neko čudno črnobelo karirasto prevleko za sedeže, ki sem jo gledala kot začarana, da mi je bilo še bolj slabo. z glavobolom in plimajočim želodcem smo na štajersko prispeli okoli desetih zjutraj. najprej smo obredli grobove rajnikov in nanje položili tono cvetja in sveč. premerili situacijo levodesno, si izmenjali par resnih pogledov in odšli. vél je mrzel dokostni veter. vsakič. morda je <a href="http://www.gornji-grad.si/" target="_blank">gornji grad</a> na kateri izmed bolj prepišnih leg v sloveniji. ne vem, bojo povedali geografi in vremenarji. mene je samo zeblo zeblo zeblo ko zlodej. to je tudi pregnalo slabost.<br />
potem smo se odpravili k jošku. pozdravili smo vse znane in neznane sorodnike in si obrisali tujo slino in zadah po kavi in kolodontu z obraza.<br />
pozdravni in odzdravni del dneva sta bila med drugim najbolj donosna posla v mojem otroštvu. nič mi ni bilo treba narediti, pa so mi strici in tete in botre in botri tlačili denar v roke, zraven pa šepetali prav na blizu: »<i>na, polonček, od strica lojzeta/od tete slavke/silve/ olge.</i>« to so bili za moje takratne zaloge hudi denarji in starša sta me vedno sumnjičavo gledala potem, ko sem doma štela »prigarano« bogastvo. rekla nista nič, ker sta se pomalem bala, da jima kakšno zakurim nazaj. <br />
v gostilno smo vstopali kot žlahta. torej ne skozi njen uradni vhod, ampak skozi kuhinjo. tam je dišalo po vsem živem, najmočneje sta se vohala koleraba in cvrtje. zadaj za šankom smo stopicali mimo tisočih praznih steklenic, mimo hrupnih hladilnikov, zamaščenih umazanih posod in starikave pomivalke meri, ki smo jo komaj opazili v kupu pleha. no, kadar jo je kak flek prežgane in zlepljene masti ujezil, jo je bilo tudi slišati: »<i>prokleto sranje! tagorte pa tadolte s to coto, ta reč pa neč!</i>«<br />
in pomfrit!! tega sem se tako zelo veselila, da sem na daleč spoznala zvok, ko je kuharica irena, sicer tudi moja teta v tretjem kolenu, v banjo vrelega prevrnila deset kil ravno prav tanko narezanega krompirja. to je bil najboljši pomfrit na svetu. nikoli ga ni zmanjkalo, vse rezine so bile čisto enake in zlatorumene, niti ena ni bila trda, prekuhana, surova ali predebela, kot sem bila vajena od doma. mama in oče sta se zmrdovala nad tem pomfrijem. da je to neka novotarija, kupljena žagovina brez okusa. meh, za to mi je dol viselo.<br />
medtem smo se posedli v veliko dvorano, okrašeno z lobanjami divjih živali. smo precej plenilska družina – sami lovci, mesarji in učitelji.<br />
juha je bila bolj oranžna kot doma. zaradi kolerabe. nudli so bili tanjši in zato boljši. svinjske pečenke so imele tu enako zanič okus kot na kranjskem, solato si lahko okisal sam (!), orehovo potico pa so posipali z navadnim kristalnim cukrom, tako da je med zobmi še škrtala. doma smo imeli štaubcuker. nikakor ni šlo brez tenstanega krompirja, ki mi ga je mama za protiutež pomfriju – da bi mu pokradla čimveč zemlje - vrgla na krožnik, tudi če ga nisem hotela. v kepicah. bil je dober, za otroški okus malo preveč čebule. riž, tudi v kepicah, je vedno ostajal. ta je bil za kitajce, je govoril stric janek.<br />
otroci smo pili oranžado, ki so ji tam rekli ora in ne stil kot doma. stari so pili neko »žvarovno« od belega vina. samo ena teta je pila rdeče vino. nekateri so ga zmešali v špricer; z radensko oziroma kislo vodo po njihovo. kakor koli so ji že rekli, ni je bilo dovolj. preden je ura odbila 14.30, so bili že vsi fajhtni. do 15.30 je foter prvič zapel. do 16.30 so se začeli dreti ko živine, od nekod se je prikazal stric joško s harmoniko in vse je postalo čisto preveč podivjano, glasno, stavki niso več imeli nobenega smisla.<br />
otroci smo se pobrali ven, ker smo začeli dobivati mešane občutke. ljudje, ki so bili malo prej neizpodbitne avtoritete, so se zdaj opotekali in trudoma tvorili plastelinaste stavke, kjer pike nisi našel, pa da se jebeš. iz ust jim je smrdelo, gledali so nekam v prazno in bili so potni. do 17. ure so se obvezno skregali. ne vsako leto vsi, par razboritih pa ni nikoli manjkalo. tudi pretep smo imeli, enkrat je lojze odšel v bulah in ostal brez zoba.<br />
spomnim se, da sta se mama in njena sestrična enkrat na smrt sporekli, ker je ena trdila, da je v mladosti ravno v tej gostilniški kuhinji redno kuhala tople kumare (murke), druga pa, da njenih kumar ni nikoli jedla, skratka, da jih ne zna. luda kuća, ti rečem. ta spor je potem trajal še kak mesec, še danes jima toplih kumar ne omenja. si človek ne bi mislil, da je zelenjava lahko taka družinolomilka.<br />
najhuje jih je bilo ob izteku dneva, okoli 19. ure, spraviti domov. takrat smo pobudo prevzeli otroci. ni bilo lahko. kako uro smo težili, da smo jih zvlekli iz prvega nadstropja v pritličje. tam je bilo treba mimo par ovir. šanka, naprimer. to je vzelo dodatno uro. in mimo vseh postaj v kuhinji. čez duri do avtomobilskih vrat. ta smo potem odprli in zaprli še petintridesetkrat, ker je vedno nekdo še nekaj pozabil povedati. ko smo jih končno zvalili v avto, smo bili na varnem.<br />
slabost čez črnivec je bila nazajgrede, tudi če je bil šofer na smrt pijan, prava odrešitev. pijana vožnja takrat še ni bila nič takega.<br />
doma smo se dokaj hitro pobrali spat. no, nekateri so imeli več ovir kot drugi. naslednje jutro je bilo morda za pet minut pri starejših članih družine čutiti nekaj zadrege, potem pa je že kdo zarobantil, da še nisi postlala postelje ali zakaj še nisi šla po drobnjak za juho.<br />
in tako je bilo spet vse ok. naslednji torek sem ob 6.45 nesla denar v šolsko hranilnico.<br />
obleke so mi še kak teden smrdele po gostilniškem cvrtju, potem pa se je vonj porazgubil.<br />
<div>
<br /></div>
stritihttp://www.blogger.com/profile/17839993396303006036noreply@blogger.com1tag:blogger.com,1999:blog-2374747296659421000.post-25335724378334495402014-10-28T05:10:00.001+10:002014-10-28T08:23:45.953+10:00razdelane tri krasnepoleti sem se lotila projekta. ki ga nisem dokončala. nisem prišla do dna, nisem imela dovolj volje, nisem raziskovalni tip. nekaj. ne vem. danes mu tu postavljam piko, ker mi že predolgo razgraja po glavi. mora ven.<br />
<br />
skratka. <a href="http://apparatus.si/" target="_blank">apparatus</a> je letošnjo pomlad gostil <a href="http://apparatus.si/glenn-fleishman/" target="_blank">glenna fleishmana</a>. ta ima tu na balkanu prijatelja, praktično domorodca. ta mu je povedal, da slovenščina sploh ne pozna kletvic, vulgarnega jezika, opolzkosti. in da si jih zato izposoja iz drugih jezikov, npr. iz nekdanje srbohrvaščine. anže mu je pritrdil in potem je pogovor pač šel drugam. jaz pa ne.<br />
<br />
ta odsotnost kletvic mi ni šla iz glave. a slovenščina res nima sočnega asortimana kletvic? ok. ima poskuse, kot so npr. »<i>naj ti krava ohrovt požre</i>«, »<i>tristo kosmatih</i>«, »<i>kristusove gate</i>«, »<i>jasasna</i>«, »<i>orka sveder</i>«, »<i>arduš nahamol</i>« ... ampak. ne samo da teh ne uporabljam, ko sem res jezna, tudi nisem vseh poznala. še najbolj zaživijo v pravljicah. zadnjič sem jih spet srečala v medeni pravljici od makarovičeve. sej so luštne in ne od muh, samo ... niso prav žmohtne. takih praviloma ne nosimo na <a href="http://www.artmar.si/Slike/sodelujoci_galerija_kletvice.jpg" target="_blank">prsih in hlačnicah, ne lepimo po hladilnikih</a> in ne mažemo z njimi pravljic.<br />
<br />
žmohtno kletvico razumem kot nekaj, kar užali tistega, ki mu je namenjena in v zadrego spravi tistega, ki jo izreče. je kot top udarec v čelo in stiskanje jeter, vranice ali kar koli že je tam spodaj. precej fizična stvar. kot bi iz možgana naredila po telesu še en spoznavni krog po vampih. tako jaz to vidim. kaj pa učenjaki menijo o preklinjanju? vohljala sem po različnih virih in medtem - nekje konec avgusta - seveda izgubila sled za tistim, kar me je pravzaprav zanimalo.<br />
<br />
in tu bi se lahko ta zapis končal. ampak ne. ne bom. ne morem. še mora ven.<br />
<br />
neslo me je med žaljivke, sovražni govor, še posebej dosti časa sem kampirala na infiltraciji ideologije v slovaropisje. morda zato, ker so slovarji zdaj pri nas nekako aktualna tema, smo ravno dobili dopolnjen sskj.<br />
<br />
zadnjič je bil na tv slovenija res zanimiv <a href="http://4d.rtvslo.si/arhiv/intervju-tv/174300167" target="_blank">intervju</a> s profesorjem markom snojem. tudi on se je narahlo dotaknil kletvic, pojasnil, da jih vnašajo tudi v sskj, če se pojavijo v kakem knjižnem besedilu, da pa jim seveda nataknejo oznako <i>vulgarno</i>. ponavadi so te oznake zapisane poševno, okrajšano in manjše. na voditeljičino vprašanje, ali na konotacijo besed v slovarju kakor koli vpliva politična opredeljenost slovaropiscev, je seveda rekel, da ne. da so oni objektivni. pa niso vedno bili. objektivni, mislim. izvedela sem, da je ponavadi skozi zgodovino nad slovaropisci vedno slonela težka roka cenzure. varuhlje naroda pred težo besed. ta se je skrivala v kleru in drugih na visokih položajih. včasih se je zajedla celo med avtorje slovarjev, tako da še nekega upora ni moglo biti. tako na primer bernard nežmah v <a href="http://books.google.si/books/about/Kletvice_in_psovke.html?id=89TlAAAAMAAJ&redir_esc=y" target="_blank">kletvicah in psovkah</a> - ako ni ravno masturbiral s svojo francoščino, starinskimi besedami in tujkami - pove, da je nekje do 17. stoletja iz slovarja izginila beseda <i>jebacha</i>, ki je tistihmal pomenila pogačo. pa tudi botanična in zoološka imena, kot so <i>pizdogriz</i>, <i>pizdohlast</i>, <i>pizdurka</i>, <i>pizdomičje </i>so jo ucvrla ven iz slovarja in besednjaka. oziroma so za cvrtje poskrbeli varuhi.<br />
<br />
po drugi svetovni je prevajanje otroške in mladinske literature menda nadzirala neka ideološka komisija (komisija za tisk in agitacijo), ki je v službi pranja narodovega možgana precej posegala v vsebino prevodov. vse, kar je v izvirnikih mejilo na religiozno, duhovno, farško, kar je imelo kakršno koli obredno nianso, se je s prevodom izgubilo ali presnovilo v sprejemljivejšo obliko. <a href="http://videolectures.net/ssjlk2012_kocijancic_pokorn_ideologija/" target="_blank">nike k. pokorn</a> pravi, da sta celo <i>bambi </i>od disneya in <i>otok zakladov</i> od stevensona bila takrat problematična. dost hardcore, tole. me je precej šokiralo.<br />
<br />
zašla sem ubožjomater predaleč, kot vidiš. digresija za crknit.<br />
<br />
nazaj na špuro sem se trudoma zvlekla samo zato, da dokončam razgrajanje v glavi.<br />
<br />
also.<br />
<br />
kako to da angleško »<i>cunt</i>« zlahka navržem brez pomisleka, naglas in ne glede na kontekst, slovensko različico (pizda) pa me precej zabremza, še v besedilu jo ogradim z oklepajem? Jo čutim kot premočno, malo nevarno za vsakdanjo rabo. ne moreš tega kr nekomu rečt, razen ... razen če ti res ni že vsega ohrovta zgrizu. <br />
<br />
sem se spomnila potem na marka snoja in si blazno poenostavila stvar: v maternem jeziku pač človek najbrž intuitivno zazna, razume, tipa, okuša in voha oznake tipa vulg., ki so nametane okoli posamezne kletvice v slovarjih. in ker čuti, tudi razume v vseh možnih odtenkih.<br />
<br />
<table cellpadding="0" cellspacing="0" class="tr-caption-container" style="float: left; margin-right: 1em; text-align: left;"><tbody>
<tr><td style="text-align: center;"><a href="https://blogger.googleusercontent.com/img/b/R29vZ2xl/AVvXsEg3AphF_YQzwZ5G7Lw-VonM-3cX10pZ9BZUeIDnD7cri6baW9PQAsAcl_3aW3hO4iiMQLI-rSbjKMOcxZNBjGLl15JYMvpBgNImncnQ_dIHRPf0gS2UQlsoVN7n70ahXuwtqzD-nIqpTis/s1600/DSC02175.JPG" imageanchor="1" style="clear: left; margin-bottom: 1em; margin-left: auto; margin-right: auto;"><img border="0" src="https://blogger.googleusercontent.com/img/b/R29vZ2xl/AVvXsEg3AphF_YQzwZ5G7Lw-VonM-3cX10pZ9BZUeIDnD7cri6baW9PQAsAcl_3aW3hO4iiMQLI-rSbjKMOcxZNBjGLl15JYMvpBgNImncnQ_dIHRPf0gS2UQlsoVN7n70ahXuwtqzD-nIqpTis/s1600/DSC02175.JPG" height="240" width="320" /></a></td></tr>
<tr><td class="tr-caption" style="text-align: center;"><span style="text-align: start;"><span style="font-size: x-small;">del raziskave ... hud mušni masaker. s spremnim besedilom</span></span><span style="font-size: small; text-align: start;">. </span></td></tr>
</tbody></table>
da bo ta blodnjava od raziskave, kot se šika, je bilo treba tezo, ki je nisem našla, potrditi še z eksperimentom. naturlih. kako torej to izvesti? rešitev mi je serviral snojev marko. na koncu prej omenjenega intervjuja je rekel: »<i>besede živijo v naših glavah. in ne v slovarjih. če jih bomo uporabljali, bodo živele</i>.«<br />
<br />
no, in sem si napisala nekaj mrtvih psovk (pizdohlasti, pizdogrizi) in nekaj živih psovk (prasica, pička, kreten) in nekaj tujih psovk (wanker, fucker, fuck you ...) na list papirja. na več listov papirja. potem sem šla pred ogledalo in jih prebrala naglas. pošteno sem se ozmerjala. najbolj sem vranico čutila piskati ob slovenskih živih psovkah. malo manj, pa še vseeno mi ni bilo vseeno, ko sem se zmerjala s pizdohlastom. skorajda nič pa me ni stisnilo, ko sem si zabrusila fuck you, fucker in te fore.<br />
<br />
tako da – ja. eksperiment je neovrgljivo dokazal. pika.<br />
<br />
del raziskave je prikazan na fotki. list s psovkami je bil namenjen eksperimentu, zgodil se je hud mušni masaker. s spremnim besedilom.<br />
<br />stritihttp://www.blogger.com/profile/17839993396303006036noreply@blogger.com0tag:blogger.com,1999:blog-2374747296659421000.post-45128720006375085452014-09-02T04:02:00.001+11:002014-09-03T08:28:03.050+11:00september. prosojnica. svetobolje. <table cellpadding="0" cellspacing="0" class="tr-caption-container" style="float: left; margin-right: 1em; text-align: left;"><tbody>
<tr><td style="text-align: center;"><a href="https://blogger.googleusercontent.com/img/b/R29vZ2xl/AVvXsEjWgieNbPPuIEHIrpLq4aznDCJbbSiTQq2kO8BssrFlhyYjOD8wh3QuX35i9JfvpfH70yEccRbBxobOq42SE95QVCz6-38HDyRwTQNhKgzzwC2eNowSV2byTZeJ0VWS9d4n3AkOOjUVxtc/s1600/Transparency-with-Clients.jpg" imageanchor="1" style="clear: left; margin-bottom: 1em; margin-left: auto; margin-right: auto;"><img border="0" src="https://blogger.googleusercontent.com/img/b/R29vZ2xl/AVvXsEjWgieNbPPuIEHIrpLq4aznDCJbbSiTQq2kO8BssrFlhyYjOD8wh3QuX35i9JfvpfH70yEccRbBxobOq42SE95QVCz6-38HDyRwTQNhKgzzwC2eNowSV2byTZeJ0VWS9d4n3AkOOjUVxtc/s1600/Transparency-with-Clients.jpg" height="131" width="200" /></a></td></tr>
<tr><td class="tr-caption" style="text-align: center;">vir: searchenginejournal.com</td></tr>
</tbody></table>
v srednji šoli smo pri slovi obravnavali pesmico. poezijo. ne vem več ne avtorja ne naslova ne nič. spomnim pa se prosojnice, s katere smo si v zvezke s trdimi platnicami prepisovali, »kaj je pesnik s tem hotel povedati«.<br />
<br />
profesorica je oboževala prosojnice. pomoje je šlo pol šolskega budgeta za te jebene prosojnice. na uro smo jih podesili 5 – 6, razen ko smo pisali esej, test, trepetali pred spraševanjem ali zaključevali ocene.<br />
<br />
njen način podajanja snovi je bil ustaljen, stabilen. podoben vlaganju kumaric v bližnji eti. vsak korak premišljen, dodelan, felerlos. rostfraj. pesmico smo najprej prebrali na glas. po tem ko nam je, iskaje prostovoljne bralce literarnih cvetk, zbezala glave izpod klopi. branje naglas v srednji pač ni blo kul. in potem je sledila dirka, boj za preživetje. prepisovanje snovi s prosojnic v zvezke. vmes je profesorica ves čas razlagala, ampak si upam trdit, da je noben mandelc ni poslušal, ker smo se vsi tako zagrizeno borili s prelivanjem znanja prek prosojnic skozi kemike na papir.<br />
<br />
bohnedej, da ti kemik neha pisat, da nimaš izpiljene tehnike menjave barv ali da ti celo zmanjka listov v zvezku. madafaka. popušiš. prosojnice so bile pripravljene v obliki alinej. naslov pesmice z rdečo in v caps lock. podnaslov z zeleno. bulleti za alineje s črno. snov in njen balast v oklepajih z modro. podčrtavanje izmenjaje s črno in rdečo. kokr kdaj. prišlo je tudi do obkroževanja, a preredkokrat, da bi kar koli lahko posplošila.<br />
<br />
vsebina alinej je bila diareja besednih zvez, strokovnih izrazov, mokrozvenečih samostalnikov. čist preveč samostalnikov. ki so se nekako na poti domov uspeli močno močno zašifrirat. ko si čez par tednov zvezek spet odprl, da bi se kaj naučil, je vse skupaj ličilo na en rahlo spodletel poskus ponavljajočega se barvnega vzorca. pomen je šel pa-pa.<br />
pesniški jezik, vrsta pesmi, časovno krajevni okvir, metaforika, ključni izrazi, celostno zvočenje pesmi, uporabljeni jezik, intertekstualnost, razpoloženje pesmi, zgodovinsko ozadje, pesnikov osebni nazor – vse to se je prepletlo v neotipljivo gmoto khm ... »znanja«. sem se sicer potem vse naučila, razumela pa nič kaj dosti. za to mi je še danes žal. ker poezija je tako zelo otipljiva in pretočna.<br />
<br />
no, in če se vrnem nazaj, na to našo pesmico pri slovi. med drugim smo prepisali tudi tole:<br />
<div style="text-align: center;">
svetobolje – občutje - pogled na svet – prešeren – schopenhauer – stritar – romantika - jambski ritem - predstopnja romantike. </div>
<div style="text-align: left;">
in še kaj. blage veze nisem mela, kaj naj bi to svetobolje bilo. kakšen si, ko si svetoboljen? kaj vidiš? kaj vohaš? kaj okušaš? je dovolj vanilije? imaš mrzle roke?</div>
<br />
zakaj hudiča nam recimo niso povedali, da je svetobolje tisto, kar smo čutili 1. septembra, ob začetku srednješolske agonije kontrolk? ena nepopisna, mrzla, sivočrna žalost in brezizhodnost.<br />
<div>
<br /></div>
stritihttp://www.blogger.com/profile/17839993396303006036noreply@blogger.com2tag:blogger.com,1999:blog-2374747296659421000.post-73160366212492398832014-05-20T06:13:00.001+11:002014-05-20T06:13:12.886+11:00Dopolni stavek ... <table cellpadding="0" cellspacing="0" class="tr-caption-container" style="float: left; margin-right: 1em; text-align: left;"><tbody>
<tr><td style="text-align: center;"><a href="https://blogger.googleusercontent.com/img/b/R29vZ2xl/AVvXsEgiYJyH4UnEvzk7k7vP4_VFjjeWBk3X13Dqw6g0yl8Wyl18oM2diTBbk66HG66LvCGEqp2yDT1gVhLd_afUofkIgm5snd9B7kkT6TBljJ_fbAPsTJ8GpHG3spLgpxgdR4RJxyMGBd5sEwM/s1600/Christopher-Sylvester-And-Matt-Tolfrey-%E2%80%93-Almost-There.jpg" imageanchor="1" style="clear: left; margin-bottom: 1em; margin-left: auto; margin-right: auto;"><img alt="" border="0" src="https://blogger.googleusercontent.com/img/b/R29vZ2xl/AVvXsEgiYJyH4UnEvzk7k7vP4_VFjjeWBk3X13Dqw6g0yl8Wyl18oM2diTBbk66HG66LvCGEqp2yDT1gVhLd_afUofkIgm5snd9B7kkT6TBljJ_fbAPsTJ8GpHG3spLgpxgdR4RJxyMGBd5sEwM/s1600/Christopher-Sylvester-And-Matt-Tolfrey-%E2%80%93-Almost-There.jpg" height="200" title="vir: http://minimalistica.me/" width="195" /></a></td></tr>
<tr><td class="tr-caption" style="text-align: center;">vir: minimalistica.me</td></tr>
</tbody></table>
včasih se tudi pogovarjava. trenutno sem malce otožna in si zaželim tolažbe.<br />
<br />
A: dej, objem me.<br />
B: [<i>stegne roke in čaka, da pridem</i>] pejd k men.<br />
A: aaah, vse mi gre narobe. sem čist falirana. [<i>čakam, da mi besno kontrira</i>]<br />
<br />
<i>13 sekund ...</i><br />
<br />
A: ehm, sem čist falirana, ampak táko ... [<i>čakam, da inženir dopolni stavek z recimo ... te mam (tudi/vseeno) rad / še rajši</i>]<br />
B: ... mam.<br />
<br />
skor je šlo skoz :-)stritihttp://www.blogger.com/profile/17839993396303006036noreply@blogger.com0tag:blogger.com,1999:blog-2374747296659421000.post-39065375047160892932014-05-09T07:39:00.005+11:002014-05-09T07:42:38.596+11:00gvišno prepišno<table cellpadding="0" cellspacing="0" class="tr-caption-container" style="float: left; margin-right: 1em; text-align: left;"><tbody>
<tr><td style="text-align: center;"><a href="https://blogger.googleusercontent.com/img/b/R29vZ2xl/AVvXsEjbA12I1gqd7Z6uimOowkw6LipxzHhF5SRoGxYObpn6aYoK2Q9dNfHuBs_pdTsQ97SDYA1q9fO0YozlevNPcz7SFyDDTzNlL7MWo4SWj3sn_g0sTF7RR7DL6_q9Mn1MgbAcUYdQt1UyA8c/s1600/draft.png" imageanchor="1" style="clear: left; margin-bottom: 1em; margin-left: auto; margin-right: auto;"><img border="0" src="https://blogger.googleusercontent.com/img/b/R29vZ2xl/AVvXsEjbA12I1gqd7Z6uimOowkw6LipxzHhF5SRoGxYObpn6aYoK2Q9dNfHuBs_pdTsQ97SDYA1q9fO0YozlevNPcz7SFyDDTzNlL7MWo4SWj3sn_g0sTF7RR7DL6_q9Mn1MgbAcUYdQt1UyA8c/s1600/draft.png" height="200" width="200" /></a></td></tr>
<tr><td class="tr-caption" style="text-align: center;">vir: iconfinder.com</td></tr>
</tbody></table>
včasih se vprašam, ali bom imela vnukom kaj povedat. <a href="http://val202.rtvslo.si/rcut/?filename=val202.2014-04-25.08_45_20.360.mp3">bom</a>.<br />
in še je tega. ravno zdaj se piše ena zgodba.<br />
taka, aveš, ob kateri ti vsak reče: "vse je za neki dobr!" ali pa "za dežjem vedno posije sonce!" in seveda "ko se ti zaprejo ena vrata, se ti odprejo druga."<br />
ampak hej, jest mam že dost menjavanja vrat in mrzlih kljuk in ostrega prepiha.<br />
<br />stritihttp://www.blogger.com/profile/17839993396303006036noreply@blogger.com0tag:blogger.com,1999:blog-2374747296659421000.post-7726548095643444352014-03-28T19:31:00.002+11:002014-03-29T00:44:26.708+11:00Skelet .... skeleče ... skaljeno<div class="separator" style="clear: both; text-align: center;">
<a href="https://blogger.googleusercontent.com/img/b/R29vZ2xl/AVvXsEj9QmlBsfN-w6NnzduzBYr0MzGNxvGEhUst5eFtLqozfw9jYzEIVRL7B5AmF5Z8vRdZXpFO0hK91ySHJVb6FSHsYZu26eCVtwOpZPRq649iXWAJ6W_TCJ8lef0UI5KAWevT9nGzbfSTJAc/s1600/942658_529936640396447_29898808_n.jpg" imageanchor="1" style="clear: left; float: left; margin-bottom: 1em; margin-right: 1em;"><img border="0" src="https://blogger.googleusercontent.com/img/b/R29vZ2xl/AVvXsEj9QmlBsfN-w6NnzduzBYr0MzGNxvGEhUst5eFtLqozfw9jYzEIVRL7B5AmF5Z8vRdZXpFO0hK91ySHJVb6FSHsYZu26eCVtwOpZPRq649iXWAJ6W_TCJ8lef0UI5KAWevT9nGzbfSTJAc/s1600/942658_529936640396447_29898808_n.jpg" height="320" width="227" /></a></div>
Sem zadnjič gledala Dobro uro na TV Slovenija. Vodil jo je Akira Hasegawa. Koncept je tak, da v kaki uri zamenja nekaj gostov, govorijo pa o tematikah, ki naj bi bile blizu mlajši populaciji oz. če niso, naj bi ji to bilo predstavljeno v njihovem jeziku. Ene 3 metre stran od Akija in osrednjih gostov zato posedijo par srednješolcev, »debaterjev«, ki naj se vključujejo v debato. Ko jih taveliki povabijo. Anede. Super koncept. Narekovaji pri debaterjih zato, ker debata se še nikoli, res nikoli ni razvila. Zaradi ... pojma nimam. Imam mnenje, ki je ... slabo.<br />
<br />
Ampak danes ne bom o tem.<br />
<br />
Govorili so o prijateljih, prijateljstvu, kdo je pravi prijatelj. Med drugim se je pojavilo vprašanje »Kaj pa, če izveš, da tvojega prijatelja/prijateljico partner vara?« Vsi po vrsti so se strinjali, da bi jim pravi prijatelji to povedali. Ker ... tako se pač dela. In če bi kogar koli v naši lepi vprašala, kaj bi storili, sem ziher, da bi jih 93,457 % izstrelilo: »Povedat je treba.«<br />
<br />
No, pa lažemo. Lažete. Lažejo.<br />
<br />
Po mojih izkušnjah smo tiho kot najgrše in najbolj umazane riti. In prepričana sem, da je ljudi s podobnimi zgodbami ogromno ogromno. Preveč.<br />
<br />
Mučno poglavje v mojem življenju.<br />
Tam okoli 18.-ega leta sem bila zaljubljena. Tako zelo. Tako slepo. Težava je bila v tem, da sva v tej zvezi vsak živela svojo zgodbo. Kakor koli. Prevaral me je. Večkrat. Za eno vem zagotovo, za druge ... ne vem. Bolelo je, skelelo je, črvičilo, raztrgalo me je na prafaktorje. In bolelo je dvojno. Da si je gospodič privoščil kak izlet v tuja lovišča, so namreč vedeli domala vsi v moji družbi. Živela sem v majhni vasi in ti ljudje so bili takrat moj svet. Moji ljudje. In nihče ni nič rekel. Nihče.<br />
<br />
Ko pride resnica na dan, se počutiš ponižanega, nepomembnega, marionetastega, zadnje sviralo. Ne bom rekla škrlatno oznamčenega. Tista šivanka v kupu sena. To si ti. In kričiš, rjoveš, besniš. Pa jih boli kurac.<br />
<br />
Nikoli, nikoli jim tega ne pozabiš.<br />
Vedno, ko se z mislimi slučajno zapelješ rikverc malo preveč, tja, se vate priplazi tista trnava bolečina. Nosiš s seboj, čeprav si fanteta že zdavnaj pozabila.<br />
<br />
Tako da ... zelo zelo dvomim v deklarirano iskrenost mladih punc in fantov iz Dobre ure.<br />
Naj jim nekdo pove, da bodo stisnili rep med noge in govorili: "Pa naj se sama zmenita. Ne morem se jaz vmešavat zdaj v to."<br />
<br />
Lepo prosim. Ker Slovenceljni se res nikamor nikoli ne vmešavamo. Nikomur ne solimo pameti.<br />
Anedane?<br />
<br />
<br />
<br />
<div>
<br /></div>
stritihttp://www.blogger.com/profile/17839993396303006036noreply@blogger.com1tag:blogger.com,1999:blog-2374747296659421000.post-20391924778965598142014-03-09T02:37:00.003+11:002014-03-09T05:35:23.706+11:00... ji materna<div class="separator" style="clear: both; text-align: center;">
<a href="https://blogger.googleusercontent.com/img/b/R29vZ2xl/AVvXsEjrj3h1uAlkelgwrB6k9GTzfx6JMHc0vAHmzKngm32nFrvEKZxrCIdWLCjsdUYmv15hU-Hhfl0BXuh2BWsuqY69l9ETwwbUh8cQM7JXzcKj-wPs4v3Th2dvLI0us5_A9wb_crh-oQKtD7o/s1600/water-drop1.JPG" imageanchor="1" style="clear: left; float: left; margin-bottom: 1em; margin-right: 1em;"><img alt="" border="0" src="https://blogger.googleusercontent.com/img/b/R29vZ2xl/AVvXsEjrj3h1uAlkelgwrB6k9GTzfx6JMHc0vAHmzKngm32nFrvEKZxrCIdWLCjsdUYmv15hU-Hhfl0BXuh2BWsuqY69l9ETwwbUh8cQM7JXzcKj-wPs4v3Th2dvLI0us5_A9wb_crh-oQKtD7o/s1600/water-drop1.JPG" height="145" title="vir: uvic.ca" width="200" /></a></div>
Jaz se z vodo ne mislim več hecat. Zadnjih par let sem imela z njo nekaj usodnih srečanj. Meni se je predstavila kot dama tisočerih obrazov in se za vsako srečanje drugače preoblekla. Da je, lisice, nisem prepoznala.<br />
<br />
Leta 2007 se je kot poledenela snežna ploskev znašla pod mojimi lepimi rdečimi krplji in me odnesla 50 metrov nižje v neko grapo pod Mojstrovko. Končala sem v globokem snegu, živa, zdrava, sneg pa se je zagnetel povsod, kamor se ne bi smel. Obilno in mrzlo na pregreto kožo. Pot zdrsa sem si dobro izbrala, manjkalo je par cm, pa bi šlo na skale naglavački. <br />
<br />
Sem človek ritualov. Priznam. Vsak dan pred službo potrebujem nekaj pregibvanja udov. Tako sem leta 2008 sem v rahlem drncu po januarsko ledenem jutru zmotila Njeno ledeno bistvo. Bila je tesno zleknjena na asfaltnem klancu. Ne vem, kaj sta počela, a očitno za to nista potrebovala še mene. Vrgla sta me iz ravnotežja, ko me sta me začutila blizu. Pristala sem na desni roki. Ki sem jo seveda zlomila. Malce jebeno je bilo to, da se to ni zgodilo pred hišo. Roko je bilo treba še prinesti domov. In potem zbuditi nekoga, da me odpelje na urgenco. Kjer sem bila prvič pod narkozo. Kar je tudi nekaj, ane.<br />
<br />
Sem dala vodnim srečanjem potem nekaj časa mir. Do junija leta 2009, ko me cca. 7 km ni spustila iz svojega objema. Vedno znova me je prevračala na glavo in se nepovabljeno razlivala po mojem besnopaničenm žvotu. Predstavila se je kot Bohinjka, zmenek sva imeli v njeni strugi. Ravno po nekem težkem dežju. Jaz v kajaku, ona nekaj časa pod mano, nekaj časa vsenaokrog mene. Občutek, ko te reka prevrne na glavo in te nosi s seboj, ti pa imaš noge v čolnu, na njem zahaklano špricdeko, škrg še nisi razvil, je podoben ... Ne vem čemu. Popolna panika. Rada bi videla fotko, ko sem se takrat naplavila do površja. Gospa Reka pa nič, je že zbrzela mimo.<br />
<br />
Zadnji usodni zmenek. Enkrat aprila leta 2010. Tokrat je legla na Kočno v Kamniških Alpah. Očitno imata nekaj s soncem, je postajala vedno bolj mehka in voljna, ko jo je obliznilo. In spet – kristusove gate - se je striti znašel kot tretji patak v ljubezenskem trikotniku. Med smučanjem po prelepi flanki proti Dolcam sta me imela ga. Snegovna in g. Solence dovolj. Na levem zavoju sta mi zarila levo smučko v sneg, koleno pa je glasno spustilo dušo. To poslednje ljubezensko znamenje nosim še vedno. Koleno noče in noče in noče v redu. Dolgo preboleva vodno fatalkototalko.<br />
<br />
Po drugi strani pa sem zadnjič spila kozarec vode. In še danes sem OK<br />
<div>
<br /></div>
stritihttp://www.blogger.com/profile/17839993396303006036noreply@blogger.com0tag:blogger.com,1999:blog-2374747296659421000.post-49290855223456796152014-01-12T20:22:00.002+11:002014-01-12T20:22:19.359+11:00tko za vmes.<div class="separator" style="clear: both; text-align: left;">
tale pikistriti se je zadnjič lotil Komisije za preprečevanje korupcije:</div>
<div class="separator" style="clear: both; text-align: center;">
<br /></div>
<div class="separator" style="clear: both; text-align: center;">
<a href="https://blogger.googleusercontent.com/img/b/R29vZ2xl/AVvXsEjZDEdLHXuyDpgPFb8e1MzDKG4oy6oGvHezdf3Db9_2ZqFzCB34ZL-oG4UJGnXemzD2WU-oGAI6fXCraEm1CK7eccnLJdLOMgIoXSAfZREnVI4BPYg2xMuOHTJD_m4GgZnY-CwJ-lgMfoc/s1600/2.jpg" imageanchor="1" style="margin-left: 1em; margin-right: 1em;"><img border="0" src="https://blogger.googleusercontent.com/img/b/R29vZ2xl/AVvXsEjZDEdLHXuyDpgPFb8e1MzDKG4oy6oGvHezdf3Db9_2ZqFzCB34ZL-oG4UJGnXemzD2WU-oGAI6fXCraEm1CK7eccnLJdLOMgIoXSAfZREnVI4BPYg2xMuOHTJD_m4GgZnY-CwJ-lgMfoc/s1600/2.jpg" height="320" width="220" /></a></div>
<a href="http://metinalista.si/odstop-komisije-za-preprecevanje-korupcije-utrip-na-spletu-in-druzbenih-omrezjih/">Tule</a>.stritihttp://www.blogger.com/profile/17839993396303006036noreply@blogger.com0tag:blogger.com,1999:blog-2374747296659421000.post-67293563536937431252013-12-29T01:24:00.002+11:002013-12-29T01:24:47.106+11:00Zate.<table align="center" cellpadding="0" cellspacing="0" class="tr-caption-container" style="margin-left: auto; margin-right: auto; text-align: center;"><tbody>
<tr><td style="text-align: center;"><a href="https://blogger.googleusercontent.com/img/b/R29vZ2xl/AVvXsEiRdWtyRjEmve2aARKrF3_ZXwBa0muy6EtN5yXj_hoAt7RnqqpgfchwM0BTP_fMH8IBooxWGtSCSX1NjVdcXPeM_21x8Uv8M2ox8PZXdh2gdGIYQGwu9qxGY7r7Ar0tdBteS0cFMcR-bv4/s1600/Screenshot+-+28.12.2013+,+14_47_44.jpg" imageanchor="1" style="margin-left: auto; margin-right: auto;"><img border="0" height="301" src="https://blogger.googleusercontent.com/img/b/R29vZ2xl/AVvXsEiRdWtyRjEmve2aARKrF3_ZXwBa0muy6EtN5yXj_hoAt7RnqqpgfchwM0BTP_fMH8IBooxWGtSCSX1NjVdcXPeM_21x8Uv8M2ox8PZXdh2gdGIYQGwu9qxGY7r7Ar0tdBteS0cFMcR-bv4/s400/Screenshot+-+28.12.2013+,+14_47_44.jpg" width="400" /></a></td></tr>
<tr><td class="tr-caption" style="text-align: center;">Od Striti.</td></tr>
</tbody></table>
<br />stritihttp://www.blogger.com/profile/17839993396303006036noreply@blogger.com0tag:blogger.com,1999:blog-2374747296659421000.post-36643291032164047282013-12-08T03:44:00.003+11:002013-12-08T06:56:16.243+11:00Delovna skupina za potičarske zadeveDanes sta v Sloveniji dve top noviculji zasenčili sonce - dobitek na lotu in predsedniška potica.<br />
<br />
Ker se to ne zgodi vsak dan, se mi je zdelo nujno, da zadevo fliknem sem. Za vnuke.<br />
<br />
Predsedniće ima seveda svoj profil na tviterju. Kar priden je. Najbrž mu tvita nekdo iz njegove kancelarije. Danes je bil na Bledu, se vozil s pletno, pekel potico in take.<br />
<br />
Takole:<br />
<blockquote class="twitter-tweet" lang="en">
Predsednik Borut Pahor s pletno na obisk na Blejski otok, kjer poteka Dan potice, tradicionalne slovenske jedi. <a href="http://t.co/j0whomeXCd">pic.twitter.com/j0whomeXCd</a><br />
— Borut Pahor (@BorutPahor) <a href="https://twitter.com/BorutPahor/statuses/409259854701006848">December 7, 2013</a></blockquote>
In ... dobi preko tviterja tole prošnjo:<br />
<script async="" charset="utf-8" src="//platform.twitter.com/widgets.js"></script>
<br />
<blockquote class="twitter-tweet" data-conversation="none" lang="en">
<a href="https://twitter.com/BorutPahor">@BorutPahor</a> pozdravcki na Bled tudi za dr. Bogataja ;) boste prenesli do njega? ;)<br />
— ninagaspari (@ninagaspari) <a href="https://twitter.com/ninagaspari/statuses/409261470036541440">December 7, 2013</a></blockquote>
In seveda odgovori:<br />
<blockquote class="twitter-tweet" data-conversation="none" lang="en">
<a href="https://twitter.com/ninagaspari">@ninagaspari</a> bomo, če bo le mogoče. :)<br />
— Borut Pahor (@BorutPahor) <a href="https://twitter.com/BorutPahor/statuses/409278449640288256">December 7, 2013</a></blockquote>
Hvaležnost:<br />
<script async="" charset="utf-8" src="//platform.twitter.com/widgets.js"></script>
<script async="" charset="utf-8" src="//platform.twitter.com/widgets.js"></script>
<br />
<blockquote class="twitter-tweet" data-conversation="none" lang="en">
<a href="https://twitter.com/BorutPahor">@BorutPahor</a> odlicno. Lep dan ;)<br />
— ninagaspari (@ninagaspari) <a href="https://twitter.com/ninagaspari/statuses/409279930368024576">December 7, 2013</a></blockquote>
In pol čez tri minute:<br />
<script async="" charset="utf-8" src="//platform.twitter.com/widgets.js"></script>
<br />
<blockquote class="twitter-tweet" lang="en">
Predsednik Pahor pod budnim očesom dr. Janeza Bogataja, avtorja monografije Potice iz Slovenije, pripravlja potico. <a href="http://t.co/6z8A29XV8y">pic.twitter.com/6z8A29XV8y</a><br />
— Borut Pahor (@BorutPahor) <a href="https://twitter.com/BorutPahor/statuses/409280763092553728">December 7, 2013</a></blockquote>
<br />
Zdej mi nej pa eden pove, v čem je bila težava, da se Bogataju ni dalo prenesti pozdrava. A?<br />
Ker "<i>Če bo le mogoče</i>," se sliši kot "<i>Če bo Bogataj tam</i>," ali "<i>Če se nam prej gospod predsednik ne poreže.</i>" Bogataj je pa tam. In to bi se dalo zrihtat. Tudi če je tviteraš v Hong Kongu.<br />
<br />
Če si prebral/-a do sem, lahko potrpiš še kak odstavek. Priznam, to je bedasta zgodbica. Pa vseeno sem se spomnila na ene par naših izkušenj. Se mi zdi, da zelo dobro oriše, kako si javnoupravna smetana predstavlja to čuveno <i>dvosmerno komunikacijo</i>. <i>Dialog</i> s svojimi državljani in skupinami njih.<br />
<br />
Ko sem še delala na nevladni organizaciji, smo redno, ampak res redno, prosili za sestanke s tem in onim jebenim ministrom. Ministrom za to in ono zaradi tega ali onega. Ker smo imeli nekaj povedat, ker smo imeli v roki rešitve za svinjarijo, ki nam gnije po gmajnah.<br />
<br />
Najprej nismo dobili odgovora. Pač procedure (glej zgoraj, že samo prenos pozdrava zahteva nek hud protokol, očitno). Potem po 87 prošnjah in s pomočjo medijskega pritiska končno pridemo na sestanek. Z nami se strinjajo, pohvalijo rešitve, vse je res super in res oh-kako-krasno, da obstajamo. Da to moramo pri nas urediti, kakopak.<br />
<br />
Potem pa nič. Nula. Z njihove strani ne bu ne mu ne <i>Fuck off, bedni ste!.</i> Ampak ker nismo dali miru in smo še kar črvičarili, so nam sporočili, da so zadevo predali naprej. Nam celo poslali scan dokumenta, ki je pričal o tem, da je eno ministrstvo zadevo predalo drugemu.<br />
<br />
In to je bilo to. Zadeva rešena.<br />
<br />
Če bo sreča, bo v roku treh let ustanovljena ena jebena delovna skupina, ki bo pomirila strasti upora pri nevladnikih in bo volk sit in koza cela.<br />
<br />
A bo ta delovna skupina kaj delala? Hja ... "<i>Bomo, če bo le mogoče!</i>"<br />
<br />
Naj jim/nam krava v glavo prdne. Naj jim/nam ohrovt zgnije. Tako nevladnikom kot drobnici z javne uprave.<br />
<script async="" charset="utf-8" src="//platform.twitter.com/widgets.js"></script>stritihttp://www.blogger.com/profile/17839993396303006036noreply@blogger.com0tag:blogger.com,1999:blog-2374747296659421000.post-54561574296327453132013-11-18T05:58:00.000+11:002013-11-18T06:14:14.792+11:00Cicibanske modne banalije<table align="center" cellpadding="0" cellspacing="0" class="tr-caption-container" style="float: left; margin-right: 1em; text-align: left;"><tbody>
<tr><td style="text-align: center;"><a href="https://blogger.googleusercontent.com/img/b/R29vZ2xl/AVvXsEhBo_TYUj86042QCNfy2FXLM7ghO-7AmUyX7-qkMuwub0cqiTPZ0x8uRzgx8PShJrWHbPbG6Kg-iMjR8Mp8GCw19bRLdTsRD0Q_Zt6sXYM-KUyryxMavr9pPM8Fm91awY0k1wbyZsaTRA8/s1600/disney.jpg" imageanchor="1" style="margin-left: auto; margin-right: auto;"><img border="0" height="142" src="https://blogger.googleusercontent.com/img/b/R29vZ2xl/AVvXsEhBo_TYUj86042QCNfy2FXLM7ghO-7AmUyX7-qkMuwub0cqiTPZ0x8uRzgx8PShJrWHbPbG6Kg-iMjR8Mp8GCw19bRLdTsRD0Q_Zt6sXYM-KUyryxMavr9pPM8Fm91awY0k1wbyZsaTRA8/s200/disney.jpg" width="200" /></a></td></tr>
<tr><td class="tr-caption" style="text-align: center;">vir: <a href="http://disney.wikia.com/">http://disney.wikia.com</a></td></tr>
</tbody></table>
Ne vem točno, kdaj sem prvič videla Tweetya. Najbrž v kaki risanki, ki so nas vedno okoli 19:15 prikovale pred TV zaslon. Ko sem bila dovolj stara, da sem poznala nekaj črk, mi je mami kupila zbirko Grimmovih pravljic z Disneyevimi ilustracijami. Do amena sem jih zgulila. Pa ne besedila. Slikce! Velike oči, rožnata polt, male srčaste ustnice in doooolgi lasje. In ozki pasovi. In take živalice, ki znajo govoriti. In kriČEčEEEbarve. <br />
<br />
Ko danes govorimo o modi, jaz v resnici ne morem povedati nič pametnega. Nimam prav nobenega izoblikovanega stila, v enem dnevu nabavim za celo sezono oblek in obutve. Vztrajam na bulerjih in pulijih in to je to. Morda je to tudi zato, ker sem vse, kar v osebnem stilu lahko dosežeš, dala skozi zelo zgodaj.<br />
<br />
Moda me je v enem obdobju totalno posrkala. Najbolj burne emocije in najbolj največjo predanost sem pri 8-ih letih izkusila ob premetavanju oblekic ... Prvi fetiš so bili modni trendi v Mikijevem zabavniku, kjer si lahko na punčare in fantete natikal papirnate oblekce. Ful špon.<br />
<br />
In potem so prišle ... kratke majice. Ampak ne kar vsakršne.<br />
<br />
Take, na katerih so bili narisani Disneyevi junaki. Ne samo na sprednji strani – na obeh! Saj poznaš, uno, ko te s sprednje strani gledajo, na hrbtu pa je slika njihove zadnje strani. Prvič sem jo zagledala na enem od družinskih švercarskih izletov v Celovec. Ne morem popisat občutkov. »<i>Mami, ati, lejta ... oni živijo!</i>« En brihten (predvidevam) marketingaš je dal junakom rit in tilnik in zadnji del komolca, da so zares zadihali. In lahko so lulali in se objemali in migali in tako naprej.<br />
<br />
No, tako majico je bilo treba na vsak način imeti. Kujprec. Sošolka jo je že nabavila, kar je bil znak, da je roba prišla v našo bližino. Težila sem, o kako sem težila, da smo se zapeljali v trgovino s to dragocenostjo.<br />
<br />
Tam so mi starši zabičali, da imam na voljo pol ure, da izberem eno. ENO?!!? Krivica. »<i>Aveš, koliko je tega, mami?</i>« <i>Kako naj zdaj izberem pravo? Da bo na njej vse. Vse, vse vse hočem</i>. Po precejšnji dozi togotenja in moledovanja se je izrisala rešitev. Sem našla eno, na kateri so se kot sardine v konzervi svetu režali Pluto, Minnie, Mickey, Racman Jaka. Več jih ni šlo gor.<br />
<br />
Z njimi sem vztrajala do osmega razreda.<br />
<br />
Zbirala sem tudi prtičke.<br />
<br />stritihttp://www.blogger.com/profile/17839993396303006036noreply@blogger.com0tag:blogger.com,1999:blog-2374747296659421000.post-1635029851105271942013-10-03T04:50:00.003+11:002013-10-03T04:56:07.838+11:00Okrogla miza, prepletene niti in neke riti<table cellpadding="0" cellspacing="0" class="tr-caption-container zemanta-img" style="float: right; margin-right: 1em; text-align: right;"><tbody>
<tr><td style="text-align: center;"><div class="zemanta-img">
<div class="zemanta-img">
<div class="zemanta-img">
<a href="http://www.flickr.com/photos/8399012@N06/2673009674" imageanchor="1" style="margin-bottom: 1em; margin-left: auto; margin-right: auto; text-align: clear:right;"><img alt="Ljubljana 1992 0024" border="0" class="zemanta-img-inserted" height="160" src="http://farm4.static.flickr.com/3179/2673009674_f5a67e11ed_m.jpg" style="border: none; font-size: 0.8em;" width="240" /></a></div>
</div>
</div>
</td></tr>
<tr><td class="tr-caption zemanta-img-attribution" style="text-align: center; width: 240px;">Ljubljana odozgo 1992 (Foto: <a href="http://www.flickr.com/photos/8399012@N06/2673009674" target="_blank">secorlew</a>)</td></tr>
</tbody></table>
<div style="text-align: justify;">
<div style="text-align: left;">
Sedimo na neki okrogli mizi cehovskega združenja. Velika soba, veliki stoli, veliki pokali. Neprodušno zaprta okna. Daleč spodaj na ulicah bezlja in trobezlja Ljubljana.</div>
</div>
<div style="text-align: justify;">
<div style="text-align: left;">
Tematika je težka, krizna. Moderatorka ima ob sebi tri gospode. So uveljavljeni, vsak na svojem področju si lahko privošči, da danes menja službo in bo jutri imel novo.</div>
</div>
<br />
<div style="text-align: justify;">
<div style="text-align: left;">
Na začetku se vsi lepo predstavimo, tudi publika, ker predstavnica organizatorjev to veli. In tako sedimo tam vsi z imenom in priimkom, povrh pa še brendirani. Nekateri povlečemo ven zvezke, ker ... no, pametni menda pišejo.</div>
</div>
<div style="text-align: justify;">
<div style="text-align: left;">
<br /></div>
</div>
<div style="text-align: justify;">
<div style="text-align: left;">
Nakar se med pogovorom izkaže, da je čisti slučajno neka gospodična iz vrst publike tudi predstavnica lastnika firme v škripcih, na kateri dela eden od gospodov sogovornikov okrogle mize. Jim takorekoč rešuje rit.</div>
</div>
<div style="text-align: justify;">
<div style="text-align: left;">
<br /></div>
</div>
<div style="text-align: justify;">
<div style="text-align: left;">
Wov, zakon, fulšpon, networking alert, vsi smo na trnih.</div>
</div>
<div style="text-align: justify;">
<div style="text-align: left;">
<br /></div>
</div>
<div style="text-align: justify;">
<div style="text-align: left;">
Moderatorka malce v šali malce zares: "<i>O, potem se pa z gospo verjetno poznata?</i>"</div>
</div>
<div style="text-align: justify;">
<div style="text-align: left;">
Gospod (recimo mu Mister Ritsem smrtno resno in z dvignjeno brado, noge prekrižane na široko, ena dlan počiva na kolenu, druga boža brado): "<i>Ne, veste jaz imam kontakt pri vodstvu, sem na vezi s predsednikom uprave pri njih, tako da mi to ni tako pomembno.</i>"</div>
</div>
<br />
<br />
<br />
<div class="zemanta-pixie" style="height: 15px; margin-top: 10px;">
<a class="zemanta-pixie-a" href="http://www.zemanta.com/?px" title="Enhanced by Zemanta"><img alt="Enhanced by Zemanta" class="zemanta-pixie-img" src="http://img.zemanta.com/zemified_e.png?x-id=06fd9926-eac3-4fa8-847c-d00548d92c43" style="border: none; float: right;" /></a></div>
stritihttp://www.blogger.com/profile/17839993396303006036noreply@blogger.com0tag:blogger.com,1999:blog-2374747296659421000.post-42788606986248982792013-09-01T05:41:00.002+11:002013-09-01T07:08:33.489+11:00Pozgodban futerday<div class="storify">
Rada imam storify. In rada imam barve hrane. Zato:<br />
<iframe allowtransparency="true" frameborder="no" height="750" src="//storify.com/streetof/futerday/embed" width="100%"></iframe><script language="javascript" src="//storify.com/streetof/futerday.js" type="text/javascript"></script><noscript>[<a href="//storify.com/streetof/futerday" target="_blank">View the story "Futerday" on Storify</a>]</noscript></div>
stritihttp://www.blogger.com/profile/17839993396303006036noreply@blogger.com0tag:blogger.com,1999:blog-2374747296659421000.post-14711753690063025282013-08-29T07:32:00.001+11:002013-08-29T07:32:22.025+11:00"Pa saj smo šłi mi tud sam na sprehod, gospa!"<div class="MsoNormal">
Ne vem. Najbrž sem že prevečkrat razložila, da sta moja
kičma in koleno vredna pol gnilega jabolka. In da so zato moje športne
aktivnosti sprehod po ravnem. Pika. Ker grem zgodaj v službo, grem še bolj
zgodaj na sprehod. Poskušam vsak dan. </div>
<div class="MsoNormal">
Zdaj je ob pol petih še trda tema. Takrat se jaz priplazim
ven, bleda kot Morticia Adams, naspidirana kot Garfield. Z jekleno voljo in žulečo
ćelko na čelu. Kje pa. Ne režem megle, ne skačem po lužah. Sem daleč od Pike
Nogavičke. Ali Kekca.</div>
<div class="MsoNormal">
Trasa poteka malo po asfaltu in kar precej po gozdu.</div>
<div class="MsoNormal">
Včeraj sem komaj prišla nazaj domov, ker mi je čelka umirala.
Zato sem jo zvečer nahranila z novmi elektroliti in sva šle. S ključem od vrat,
pritrjenim na vezalke od superg.</div>
<div class="MsoNormal">
Malo po vstopu v gozd, čez kakih 300-400 metrov, sem prižgala svoj novi reflektor. No, tudi če ga ne bi. Po 20 metrih sem potem sredi makadamske ceste,
v jarku, ki jo je zajedlo zadnje deževje, zagledala postavo. Moško postavo.
Ležal je. Srce se mi je zaskočilo. Kot bi preskočilo jetra. Hkrati seveda tudi nabreknilo, utrIPAloutrIPalO
čisto nepravilno. Začutila sem brbotanje krvi po vseh kapilarah. </div>
<div class="MsoNormal">
Bil je živ, eno
nogo je imel pokrčeno. Roke so počivale na trebuhu. V tistem trenutku sem se zavedela, da se je on tudi
nekoga zavedel. Zaznala sva se. Mater. </div>
<div class="MsoNormal">
Pa sem kar šla mimo njega, ker če bi obrnila, bi ziher pošponal za menoj, sem si rekla. In še, da mi bo šlo morda gladko in neopaženo mimo, da je bil pijan ali zadrogiran do konca.
Pa ne, zlomka. </div>
<div class="MsoNormal">
Začel je teči za menoj. Potem sem se bila pač prisiljena obrniti. V sanjah se včasih v takih trenutkih zbudim. Jok, brate, tokrat ne. V
rokah je nekaj močno pritiskal na dimlje. Nisem videla. Imel je brado in svetleče
oči. In kapuco. </div>
<div class="MsoNormal">
Moje telo se je spremenilo v eno samo misel. Ta je bila: »NeeeŠVBSUGFBFBIBSKwwwsfwtf?!«
</div>
<div class="MsoNormal">
Rekla pa sem: »S<i>amo na sprehod grem, čisto zares</i>!« On pa nazaj: »<i>Pa saj smo
šłi mi tud sam na sprehod, gospa. Pa kaj ste se tko ustrašła?!</i>« </div>
<div class="MsoNormal">
Sem šla naprej, njegovi koraki so utihnili, srček je bil pa
na osemsto obratov. Ko so se vrnile še besede v možgan, so rekle: »<i>MI?! MIIII?!
Kateri MI?!?</i>« </div>
<div class="MsoNormal">
Šla sem naprej v gozd, da ne bi mislil, da grem na policijo. Ranjeni razum pač <span style="font-family: Wingdings; mso-ascii-font-family: Calibri; mso-ascii-theme-font: minor-latin; mso-char-type: symbol; mso-hansi-font-family: Calibri; mso-hansi-theme-font: minor-latin; mso-symbol-font-family: Wingdings;">J</span></div>
<div class="MsoNormal">
Hitrost je bila primerna nedelujočim okončinam. Bolt The Legenda ne bi
bil moj bestič verjetno. Čutila nisem ne bolečine ne ničesar. Iskala sem izhod
iz gozda in čakala, kdaj se mi bo kateri od teh <i>MI</i> nalimal na hrbet. Seveda sem ga našla, izhod, ki to ni bil. Malo sem zalomastila preko mokrih in precej zoprnih vej –
po kakih 10 minutah sem bila zopet na cesti. Ljudje so že šibali v službe. Jaz pa iz najhujšega treninga ever. </div>
<div class="MsoNormal">
Potem pa tresoč po drugi poti domov.</div>
<div class="MsoNormal">
Vse skupaj je trajalo kakih 40 minut. Domov sem prišla ...
domov sem prišla. In to je važno. Jutri pa ne vem, če bi spet poskusila s temi svojimi jutrovanji ...</div>
<div class="MsoNormal">
V gorah je lepše.</div>
<br />
<div class="MsoNormal">
<br /></div>
stritihttp://www.blogger.com/profile/17839993396303006036noreply@blogger.com2tag:blogger.com,1999:blog-2374747296659421000.post-68094910215995490882013-07-14T09:53:00.001+11:002013-07-14T15:04:44.536+11:00Roza polnilo in obeti iz AmerikeSeveda sem imela rada roza barvo. In zelooo sem si želela dolge lase, pa mi jih starši niso pustili rasti. Zmeraj so našli milijon razlogov, da to ne bi bilo prav. Res ne vem, česa so se bali. Da bom ratala nek ženski Samson ali kaj. Enkrat sem potem res prinesla domov iz cicibanovih uric uši. Potem še pet let sploh črhnit nisem več upala o laseh. Samo ogledovala sem si dolge kite in repe, ki so jih punce okoli trogale. In elastike! Na vasi je bila tudi družina, ki izvira iz Jordanije in njihova hči je imela bujne valovite vranje črne lase. Njen ati je na pol leta odhajal dol in ji nosil domov pisanih oblek, šatulj, puščic za svinčnike. Danes bi temu rekla kič. Takrat pa nebesa. Daleč najbolj mamljive so mi bile njene gumice za lase. S češnjami, rožicami in vzorci, da se ti je kar vrtelo, če si dolgo gledal vanje. S telepatijo sem hotela doseči, da bi mi eno podarila, pa nisva bile na isti liniji.<br />
<br />
Vghlavnem, tkole nekako je to izgledalo :-)<br />
<div class="separator" style="clear: both; text-align: center;">
<a href="https://blogger.googleusercontent.com/img/b/R29vZ2xl/AVvXsEg2O6SStFzQw_pxOBa-fO81zNewmZe_XtlosYpTV4yqsWf4HMMKLl6UtJgvUn8OGf6k3A3K6Fg62FhY5XkYuHEMNgpNkUyxR8YXZQhTMZKUxUfk1XgQd_0TIWsPlduirjpENG_h3i5mlJw/s1600/4.jpg" imageanchor="1" style="margin-left: 1em; margin-right: 1em;"><img border="0" height="320" src="https://blogger.googleusercontent.com/img/b/R29vZ2xl/AVvXsEg2O6SStFzQw_pxOBa-fO81zNewmZe_XtlosYpTV4yqsWf4HMMKLl6UtJgvUn8OGf6k3A3K6Fg62FhY5XkYuHEMNgpNkUyxR8YXZQhTMZKUxUfk1XgQd_0TIWsPlduirjpENG_h3i5mlJw/s320/4.jpg" width="220" /></a></div>
<div style="text-align: center;">
<span style="font-size: x-small;">(foto: osebni arhiv. prvi pasoš. 5 let.)</span></div>
<br />
Sem že povedala, da je bila moja dopoldanska izmena do 6. leta oddelana pri <a href="http://polonastrit.blogspot.com/2013/02/ne-smem-cez-njivo.html">Bosovi mami čez njivo</a>. Tam je gor rasla tudi njena vnukinja, s katero sva se nekaj časa skupaj »merkali«. Bina je bila dve leti in pol starejša od mene. No, še vedno je. Ko sva hodili že v OŠ, sva seveda ostali prijateljici in skupaj tudi prižgali prvi cigaret. <a href="http://www.cigarettespedia.com/index.php/File:Kim_german_version_menthol_filter_l_20_h.jpg">KIM Mentol</a>. Ukradli sva ga Binini mami. V kolibi za hišo, ki je imela WC na štrbunk. Zarotniško sva se režali ko dva pečena mačka, misleč, da sva pretentali vse živo. V resnici pa je mama plela na vrtu čisto zraven, ata pa na klopci pred tapravo hišo kadil. Ta WC pa na pol poti med njima. Seveda se je kadilo ven. In vohalo. Ampak rekel ni nihče nič. <br />
<br />
Mimo Bosovih teče glavna vaška prometna žila, po kateri so se in se še sprehajajo vsi, ki tam živijo. Ena meni najbolj zanimivih sprehajalk je bila gospa iz Vile. Ne vem, kako ji je bilo ime, imela je črnega rotvajlerja in goste rdečkase lase, povezane v figo. Njen glas je spominjal na Nežo Maurer, njen navihan pogled prav tako. Živela je kak kilometer stran v veliki Vili z veliko začetnico in s pradavnimi drevesi vsenaokrog. Kot ena postarana Pika Nogavička. In ... imela je sorodnike v Ameriki.<br />
<br />
Spomnim se, da je enkrat prišla mimo z darili. Sorodniki so ravno odšli in jo založili s preveč stvarmi, pa je malo talala naokoli. Bosovi mami je prinesla kofe, atu cigare, neko žganje za mamo in očeta od Bine in najbrž še kaj. Nama pa čokolado. Bini in meni, vsaki svojo tristogramsko čokolado z jagodnim polnilom. Roza jagodnim polnilom. V neznansko lepi rdeči embalaži, na kateri so bile napisane tuje besede in narisane rdeče jagode na zelenih listih. Obema so oči zrasle in stiskali sva tisto čudo v naročju, kot bi šlo za življenje. Za trenutek si niti nisem več želela dolgih las.<br />
<br />
Gospa Vila je odšla. Bina je pametno skliznila in izplen od obiska odnesla v zgornje nadstropje, v svojo sobo. Ker meni je Bosova mama vzela čokolado. Rekla je, da jo bo spravila v kredenco v kuhinji in da jo dobim, ko grem ob enih domov.<br />
<br />
Ko je bila ura ena, sem se dolgo motala okoli tiste visoke kredence in se obirala pri oblačenju. V pričakovanju velike rozardeče dišeče in čokoladne Amerike. Mama pa nič. Kar ni mi je vrnila. Moje čokolade. In drugi dan tudi ne. In čez 14 dni tudi ne. Še danes je nimam.<br />
<br />
Nikoli si je nisem upala vprašat zakaj. Še danes, ko jo vidim 85-letno in vso sključeno, ne upam.<br />
<br />stritihttp://www.blogger.com/profile/17839993396303006036noreply@blogger.com2tag:blogger.com,1999:blog-2374747296659421000.post-75813072318209664412013-06-17T20:09:00.005+11:002013-06-17T20:09:41.481+11:00Na Metko pejt!Danes se javljam z Metine liste :-)<br />
<br />
<a href="http://metinalista.si/kako-do-sluzbe-v-22-korakih-prirocnik-prisrcnik-prinoznik-in-pricrevnik/">Klik</a>!<br />
<br />stritihttp://www.blogger.com/profile/17839993396303006036noreply@blogger.com0tag:blogger.com,1999:blog-2374747296659421000.post-86311161619156188932013-06-11T07:21:00.001+11:002013-06-12T00:33:54.265+11:00118.575 plus enaToliko nas je. Nezaposlenih. Ja, tudi jaz. Od decembra lani. Ne želim jadikovat, službo bom dobila, imam samo eno luštno zgodbico, ki jo želim povedati, medtem ko na <a href="http://tvslo.si/predvajaj/studio-city/ava2.169118398/">Studiu City</a> poslušam ministrico za delo družino in socialne zadeve dr. Mrakovo, ki govori o aktivni politiki zaposlovanja. In o ključnih problemih zakonodaje in sistema.<br />
No.<br />
Tako kot vsi brezposelni jadniki sem tudi sama dobila svetovalko. Tako se imenujejo. Pri njej sem bila od nastopa brezposelnosti dvakrat, pa enkrat mi je en teden skupaj pošiljala potrdilo, ki sem ga potrebovala. Po navadni pošti.<br />
Prvič me je poslala v knjigarno po obrazec »MNJŽ«, da sem se sploh lahko prijavila, v roke naložila dve brošuri, naklikala moj zaposlitveni načrt in me poslala na pot v svet prijaznih delodajalcev, ki so čakali name. Svetovala mi je, naj se čim prej lotim iskanja zaposlitve. Bohlonaj. Ker sem morala urediti še zdravstveno zavarovanje, mi je svetovala, naj si ga grem uredit. In še, naj to grem urejat na ZZZS. Ker sem želela dobivati nadomestilo za brezposelne, mi je svetovala, da si ga uredim.<br />
<br />
<div class="separator" style="clear: both; text-align: center;">
</div>
<div class="separator" style="clear: both; text-align: center;">
<a href="https://blogger.googleusercontent.com/img/b/R29vZ2xl/AVvXsEiec6NEM1uP3pDn9TRj1TpFr9kdLzC1eaNhwyP2dMkkoVU9A313Ilkqnv-Y93iuwJjKKfc4yfflSlmWHWOvIyO0_6YBFq_gUyoUgGexfda1tfog0BV_BVXbyQG_RDXpigqIYeXwHMsASuA/s1600/Potential_Msquare+(1).jpg" imageanchor="1" style="margin-left: 1em; margin-right: 1em;"><img border="0" height="320" src="https://blogger.googleusercontent.com/img/b/R29vZ2xl/AVvXsEiec6NEM1uP3pDn9TRj1TpFr9kdLzC1eaNhwyP2dMkkoVU9A313Ilkqnv-Y93iuwJjKKfc4yfflSlmWHWOvIyO0_6YBFq_gUyoUgGexfda1tfog0BV_BVXbyQG_RDXpigqIYeXwHMsASuA/s320/Potential_Msquare+(1).jpg" width="320" /></a></div>
<div class="separator" style="clear: both; text-align: center;">
<span style="font-size: x-small;">(Refren. avtorica grafike: <a href="http://www.flickr.com/photos/majabjancic/">Maja B. Jančič</a> All rights reserved.)</span></div>
<br />
V času od prvega do drugega obiska sem seveda bila aktivna, pošiljala prošnje <i>tamo i onamo</i>, povsod po malem. Odziv blazno dober, tako dober, da sem junija zopet morala priti do svoje svetovalke in si podaljšati status.<br />
Klicala sem torej svojo svetovalko konec maja, če si moram kaj podaljšati svoj privilegirani status ali je to urejeno avtomatično. Bi lahko bilo, ane :-). Pač, glupo pitanje.<br />
»<i>Joj, joj, nama je pa že vse preteklo! Hitro pridite sem! Joj, joj!</i>« No, potem le ni bilo tako nujno, saj je na moj prestrašeni: »<i>Ja, a lahko že danes popoldne ob 15.30 pridem?</i>« odgovorila, da v roku 14 dni bo čisto OK.<br />
Zanimalo me je še, ali morda potrebuje vse moje prošnje za službo za v arhiv in morda v komentar, če bi lahko kaj izboljšala. Je rekla, da ne. Tega res ne potrebuje. Če hočem, ji lahko pošljem seznam prijav v wordovi tabeli. Ja, OK, pa v wordovi, če so tako natančni.<br />
Sem vestno pripravila tabelico, poslala po mailu in čez par dni prikrevsljala k njej. Seveda me ni poznala, ta moja svetovalka za zaposlitev. Sem bila pri njej le enkrat.<br />
Maila z evidenco prijav na delovna mesta v wordovi tabeli še ni odprla.<br />
Zopet je preklikala moj zaposlitveni načrt, mi dala zadevo podpisat in pripomnila, da je res fino, da imam visoko izobrazbo. Pri tem me ni nikoli pogledala v oči. Tisto klikanje mora biti zares zafrknjeno in mora zahtevati celega človeka. Ne predstavljam si integralov, odvodov, enačb in ugank, ki jih je morala moja svetovalka v realnem času reševati, medtem ko sem jaz nasproti čičala in čakala na njen pogled.<br />
Ko je končala, mi je svetovala, naj si čim prej uredim zdravstveno zavarovanje. Ko sem vprašala, ali je kakršna koli možnost za denarno pomoč, ker nimam prav nobenega prihodka, hkrati pa zaradi težav s križem in post-op kolena hodim na precej samoplačniških fizioterapij. Svetovala mi je, naj grem na Center za socialno delo. Kar iz glave. Hvala ji za ta nasvet.<br />
Povrtala sem še, kako je z olajšavami za prispevke samozaposlenih, ki prihaja v juliju. Mi je razložila, da ... ja, da prihaja. Jaz pa sem lahko odšla.<br />
Kasneje na Zavodu za zdravstveno zavarovanje RS so me poslali v knjigarno po obrazec »MJNKŽ« in smo stvar uredili. Seveda položnic ne pošiljajo po mailu. Trajnika ni.<br />
Nato sem se odpravila še na Center za socialno delo, kjer nisem vedela, kako točno se taka denarna pomoč imenuje in so se mi tri njihove zaposlene svetovalke smejale na hodniku, medtem ko sem mencala in izumljala raznorazna imena zanjo. Bilo me je sram, prav sram me je bilo. Kajvem zakaj. One so bile tam na klepetu. Končno so me poslale na prava vrata – prej pa zahtevale, da povem svoj priimek. Pojasnile so, da so vrata urejena po abecedi. Ker je moj priimek ob koncu abecede, sem padla na vrata R-T. Ne vem, kako rihtajo, če imajo kdaj pred temi vrati gužvo. Verjetno je priporočljivo, da imaš vsaj dva priimka, potem si hitreje na vrsti.<br />
No, tam me je gospodična poslala po še en obrazec v knjigarno in razložila, da če bom imela kako vprašanje, naj pogledam na spletno stran. OK.<br />
<br />
Tako je to pri nas z aktivno politiko zaposlovanja v praksi. To so naši svetovalci.<br />
<br />
Medtem ko sem tole napisala do konca, je ravno Anita Ogulin izgovarjala zadnje besede na gostovanju pri Štefančiču: »<i>(...) brez upanja in prihodnosti, ne krivi ne dolžni.</i>«<br />
Ditto, Anita.<br />
<br />stritihttp://www.blogger.com/profile/17839993396303006036noreply@blogger.com14tag:blogger.com,1999:blog-2374747296659421000.post-90235183892198774582013-05-13T09:23:00.001+11:002013-05-13T19:58:56.025+11:00Kar zaljubim. Se.Zaljubim se. Vsakič, ko grem v gledališče in mi je neka gledališka predstava všeč, se malček zaljubim. V igralca, igralko, režiserja. Nekoga že najdem.<br />
<br />
Kaj jaz vem zakaj. Niti ne iščem razlogov. In ker nisem niti najmanj strokovnjaka, da bi lahko predstavo ocenjevala strokovno, kritičarila in argumentirala, kot se šika, ocenjujem po stopnji zaljubljenosti. Simpl. <br />
<br />
<div>
Na primer: zadnjič sem šla gledat predstavo <a href="http://www.dnevnik.si/kultura/nadzorovana-iluzija-izpolnjevanja-zelja">Robinson</a> v režiji <b><a href="http://www.sigledal.org/geslo/Jaka_Andrej_Vojevec">Jake Andreja Vojevca</a></b> in dramaturgiji <b><a href="http://www.sigledal.org/geslo/Simona_Hamer">Simone Hamer</a></b>. V glavni vlogi nastopa <b><a href="http://www.sigledal.org/geslo/Klemen_Jane%C5%BEi%C4%8D">Klemen Janežič</a></b>. Ta je poleg publike tudi edini igralec na odru. </div>
<div>
<br /></div>
<div class="separator" style="clear: both; text-align: center;">
<a href="https://blogger.googleusercontent.com/img/b/R29vZ2xl/AVvXsEhUIsWrlwZGxYQ3aghsAyPFr4Wdeuf_q9QUyoP-aI5ZjSmFAAAnMv48gFCdn_4cVKCouGodArpUHsuyPB7PFDPl6xKM8WyFOj6HYEmv0Rtv4Pgdo2CWK85DzQ-YTAuXN1W3brcYK31156Q/s1600/934966_166074486889013_1215723645_n.jpg" imageanchor="1" style="margin-left: 1em; margin-right: 1em;"><img border="0" height="217" src="https://blogger.googleusercontent.com/img/b/R29vZ2xl/AVvXsEhUIsWrlwZGxYQ3aghsAyPFr4Wdeuf_q9QUyoP-aI5ZjSmFAAAnMv48gFCdn_4cVKCouGodArpUHsuyPB7PFDPl6xKM8WyFOj6HYEmv0Rtv4Pgdo2CWK85DzQ-YTAuXN1W3brcYK31156Q/s320/934966_166074486889013_1215723645_n.jpg" width="320" /></a></div>
<div>
<div style="text-align: center;">
<span style="font-size: x-small;">(vir: <a href="https://www.facebook.com/media/set/?set=a.166072610222534.1073741826.146169988879463&type=3">Robinson Biteater</a>. foto: </span><span style="font-size: x-small;">Urška Boljkovac</span><span style="font-size: x-small;">)</span></div>
<br />
Jako nekako poznam – bil je moj sošolec na FF. Genij z dolgimi blond skuštranimi lasmi in češkorokerskim stilom. Skupaj z <a href="http://www.malemisli.si/">Natašo</a> sem z njim preživela najbolj bizarnih 14 dni svojega življenja. Na nekem lingvističnem seminarju v Bolgariji. Kamor sva midve seveda pripotovali z ladjo in avtobusom. Vzelo nama je 4 dni. Ker se je takrat to zdelo blazno smiselno in stroškovno nezahtevno. In že na poti tja v Atenah malodane umrli od utrujenosti. Jaka je bil pametnejši, pripotoval je pač z vlakom v 1 dnevu, še manj. In stroškovno ni bil na slabšem od naju.<br />
<br />
No, kakor koli :-). Jaka je, na svojo nesrečo/srečo kapavem, ena od tarč mojih Kupidovih zobotrebčkov. Sem malo zaljubljena vanj. Če bi morala oceniti to na skali od 1 do 10? Moram obrazložiti, ker mi številke in grafi od nekdaj ne ležijo.<br />
Že ob prihodu v Kulturnico Lutkovnega gledališča, kjer se Robinson zbrodolomira, me je lepo pozdravil z: »<i>O, lejolejo, Stranjčanko! Glih včeri sem se peljal s kolesom čez Stranje.</i>«<br />
Nekateri ljudje te po določenem času, ko se ne vidimo, začnejo ignorirat, češ, kao nikad sreli u životu, pa čeprav si mu na faksu ali srednji šoli napisal vse jebene spise v angleščini in ji držal prižgan čik, medtem ko je lulala čisti alkohol v nepekoče koprive. Ki bi jih falila in si zapalila rit, če ne bi bilo tebe. No, Jaka ni tak. Spremljam njegovo delo, odkar je diplomiral na AGRFT in vedno mu je uspelo, da se vanj zaljubim do 9.<br />
<br />
To je Jaka. Potem je tu še Klemen. Mladi igralec, ravno frisch und fertig s faksa. Junges Gemüse. U božjomater podoben <a href="http://www.imdb.com/name/nm0001467/">temule</a>. Vseh mojih 16 razcepljenih se strinja, da je fant res en <i>grande</i> talent. Tiste vrste, ki mu slediš. Ta frdamani talent mu pronica iz vsake pore precej izklesanega, verjetno plesalskega telesa. Čeprav bi lahko bil tudi plezalec. Talent izstopi iz njega, se sprehodi med publiko, te objame. Vsakega posebej. In odskaklja nazaj. Otroško, lahkotno. </div>
<div>
Ujame te z očmi in drži pogled. Njegova pripoved je intenzivna, zelo skladna z glasom in prizorom, ki ga špila. Lahko je deški in navihan, lahko je zatežen, puhlo domišljav in nečimrn. Ali pa samo žalosten. Močan in na trenutke zelo čustven.<br />
V enem prizoru predstave, ki je sicer polna humorja in pomoje tudi mišljena tako, da znova in znova izzove smeh, se mi je zdel popolnoma gol. Čustveno gol. In ga publika ni štekala. Smejali so se. Jaz se nisem. Ker midva sva štekala, stari. :-)<br />
<br />
No, takele se grem, ko me spustijo samo samcato v Ljubljano, da grem na gledališko predstavo. In to celo v Lutkovno gledališče!<br />
<br />
Polagam vsem na dušo, ker tja tale zadevica res paše: pojdite ga zabožjovoljo pogledat. <a href="https://www.facebook.com/pages/Robinson-Biteater/146169988879463?fref=ts">Robinsona</a>. <br />
<br />
Tale zapis najbrž rabi endnote: <b>Do not worry. I am not a stalker.</b><br />
<br />
<br />
<br />
<br /></div>
stritihttp://www.blogger.com/profile/17839993396303006036noreply@blogger.com0tag:blogger.com,1999:blog-2374747296659421000.post-80396867181888682922013-05-06T08:56:00.001+11:002013-05-06T17:56:59.218+11:00S kavo nad žejo<br />
<a href="https://blogger.googleusercontent.com/img/b/R29vZ2xl/AVvXsEiGizoygen-x6YX0ukVpI18TABN8rHQAXN_l_qnZSzSN_HogyCft2CN0A98VG7CRX92WOxqKfw0K3u-D-7_8h2sUwzOM1PnB9ihubIPs2EH7bqeV-qm97ZPBo56uTpJX2JspgoX_3xNoS4/s1600/dreamstimecomp_24144010.jpg" imageanchor="1" style="margin-left: 1em; margin-right: 1em; text-align: center;"><img border="0" height="283" src="https://blogger.googleusercontent.com/img/b/R29vZ2xl/AVvXsEiGizoygen-x6YX0ukVpI18TABN8rHQAXN_l_qnZSzSN_HogyCft2CN0A98VG7CRX92WOxqKfw0K3u-D-7_8h2sUwzOM1PnB9ihubIPs2EH7bqeV-qm97ZPBo56uTpJX2JspgoX_3xNoS4/s320/dreamstimecomp_24144010.jpg" width="320" /></a><br />
Zadnje čase veliko razmišljam o kavi. Povod za to je predvsem pobuda <a href="https://www.facebook.com/Kava.na.zalogo?fref=ts">Kava na zalogo,</a> po mojem mnenju ena najlepših naključnih prijaznosti od mene za tebe ali za nekoga drugega. V Sloveniji ima seveda nezanemarljivo število <a href="http://www.had.si/blog/2013/04/16/kava-na-zalogo-placas-dve-kavi-eno-pustis-neznancu/">kritikov</a> in <i><a href="http://www.dnevnik.si/ljubljana/kavice-cakajo-a-tistih-ki-bi-jih-spili-ni-od-nikoder-anja-hrescak">zakajpanebirajekejdruzgarjev</a></i>. Meh, ko jih šljivi.<br />
<br />
Kava, torej. Ne razmišljam toliko o njeni zgodovini in načinih pitja po svetu, ampak bolj o tem, kam me peljejo spomini nanjo. Kje je raztresen Stritijev kavin zoc in kaj mi ima povedati.<br />
Moj prvi spomin na pitje kave se, podobno kot prvi spomin ever, skotali do Bosove mame. In nepričakovano s seboj pripelje tudi spomin WC papir in pravila okoli njega.<br />
<br />
Pri Bos sem preživela <a href="http://polonastrit.blogspot.com/2013/02/ne-smem-cez-njivo.html">odločilni del otroštva</a> in še malo čez. In seveda tam spila prvi pravi in nepravi kafe, ata Janko pa mi je dal poskusiti tudi prvi <a href="http://www.cigarettespedia.com/index.php/57_(slovenian_version)_(design_1)_(Filter)_KS-20-S_-_Slovenia">57 filter čik</a>. Tam sem prvič izkusila krivico. A o tem drugič.<br />
<br />
Kavo smo pri Bos pili za žejo. Mama je zvečer za naslednji dan skuhala velik lonec proje in ga postavila na svoje stalno mesto – na rob štedilnika, tik ob vhodu v kuhinjo, tako da ti je sunek kavine karamelne ostrine vedno prvi voščil doberdan.<br />
<br />
Ta kava je bila hladna in nesladkana in je res odžejala. Vsak je imel za pitje tudi svojo skodelico. Moja je bila rdeča z velikimi belimi pikami. Otroci smo zaman iskali zoc na dnu skodelice, a smo vseeno uspeli napovedati eden drugemu prihodnost iz temnorjavih kapilaric, ki jih je čas izdolbel v bež notranjost skodelce.<br />
<br />
Okus tega kofeta ni bil kaj prida, še zdaj se tega spomnim. Noter nismo dajali mleka, niti na misel nam ni prišlo. Imam občutek, da je ata Janko kdaj začinil svojega z rumom, ker je lepše dišal od ostalih. Vsakič, ko sem segla po svoji šalci proje, sem se morala malo prisiliti. A je šlo. Zato ker je ta kafe pomenil nekakšno vstopnico med odrasle. Tam smo sedeli s tisto črno brozgo v roki in to si imel za podelat, vmes pa si lahko poslušal starejše med pogovorom. Da bi kaj rekel, niti ni bila varianta. Če to kavo preživiš, si dober tudi za v bitko na Neretvi. Ali pa za asistentko bolničarki Franji.<br />
<br />
O okusu sploh ni bilo nikoli govora, ta kava je bila kot dejstvo. Kot voda, taka pač je in pika.<br />
<br />
Ja, pa še ta nesrečni WC papir. Kavica je imela učinke na naše prebave in smo seveda hodili po njej lulat in kakat, in kar je tega. No, mama je imela na stranišču vpeljan striktni varčevalni sistem. Čemu? Ja, ker je preprosto zelo škrt. To tudi sama ve in ne zanika.<br />
<br />
Takle je bil režim: na stranišču smo se brisali s časopisnim papirjem iz prejšnjega tedna (Nedeljski dnevnik in Dnevnik). Če je bil slučajno tam Paloma WC papir, je to pomenilo, da je dohtar na obisku ali kakšna druga živina. Takrat si smel za lulanje porabit 2 papirčka, za kakanje pa 5. Mama je rekla, da ima vse prešteto in sem verjela.<br />
<br />
Roke smo si umivali z nekim grozno smrdečim zelenoprozornim milom, brisati pa smo jih smeli samo v <i>taslabo </i>brisačo. Ob umivalniku sta viseli dve, <i>taboljša</i> je bila lepša, svetlejša in bolj suha, <i>taslaba</i> pa temnejša in mokra. Za kaj je mama uporabljala <i>taboljšo</i> brisačo, ne vem. Nisem upala vprašati, uporabila sem jo samo enkrat in potem celo dopoldne trepetala, ali me bo ujela pri tem kriminalu ali ne. Me ni.<br />
<br />
Kava in WC papir torej v istem loncu. Oh, kako je zdaj drugače :-).<br />
<br />
<div class="separator" style="clear: both; text-align: center;">
<br /></div>
<br />stritihttp://www.blogger.com/profile/17839993396303006036noreply@blogger.com0tag:blogger.com,1999:blog-2374747296659421000.post-68416171157177615292013-04-29T08:02:00.002+11:002013-04-29T08:22:51.183+11:00Preteklik še prihaja<div class="separator" style="clear: both; text-align: center;">
<a href="https://blogger.googleusercontent.com/img/b/R29vZ2xl/AVvXsEjehMc5WkgI2VUeTdIiEjZKzdKrNocKzsNf1K1sL3UmBRd8UW99Pjs3lTZBcG-kTXHpwLsHm3Cah6Csd9eYf8mTBBHuaQ0OHnwwO21TjU0S-O2qWd2VAjoigyC4GZVaf6BrCGDrnHL4-rY/s1600/persevere.jpg" imageanchor="1" style="margin-left: 1em; margin-right: 1em;"><img border="0" height="96" src="https://blogger.googleusercontent.com/img/b/R29vZ2xl/AVvXsEjehMc5WkgI2VUeTdIiEjZKzdKrNocKzsNf1K1sL3UmBRd8UW99Pjs3lTZBcG-kTXHpwLsHm3Cah6Csd9eYf8mTBBHuaQ0OHnwwO21TjU0S-O2qWd2VAjoigyC4GZVaf6BrCGDrnHL4-rY/s320/persevere.jpg" width="320" /></a></div>
<div style="text-align: center;">
<span style="font-size: x-small;">(vir: <a href="http://intelboutique.wordpress.com/">intelboutique</a>)</span></div>
<br />
Malo mi je žal, da zadnje leto nisem pisala dnevnika bolečine.<br />
<br />
Kako se je rojevala. Rasla. Nabrekala. Usihala. Se skrivala. Prežala.<br />
Vztrajala.<br />
<br />
Povzročala solze, ječanje in ležanje z glavo zarito v povšter. <br />
Tudi ko je ni bilo, je ostajala kot strah. Jeza.<br />
<br />
Nikoli izginila.<br />
<br />
Spreminjala je lokacijo in bila zmožna boleti na treh koncih hkrati. <br />
Onemogočala.<br />
Opominjala.<br />
Molčala.<br />
<br />
Stiskala. Pikala. Rezala. Sekljala. Tipala.<br />
<br />
Postala sem njen dom.<br />
Skvotala.<br />
<br />
Je moja prijateljica?<br />
Poskusiva.<br />
<br />
Je jaz?<br />
<span style="background-color: white; color: #333333; font-family: Arial, sans-serif; font-size: 13px; line-height: 18px;"><br /></span>stritihttp://www.blogger.com/profile/17839993396303006036noreply@blogger.com0