Črno-bela za spomin

(vir: en forum)

Utrujena sem. Od bolečine in enoličnosti in ležanja na trebuhu. Vsak dan popoldne se bolečina stopnjuje in okoli 19. ure doseže vrhunec. Takrat jokam. In potem imam zabuhle oči. Razen, ko sem pri tem ali onem specialistu. Takrat sem, kakor pravijo anamneze, kognitivno urejena in pri preiskavi sodelujem. Sem tudi eufazična, kar koli že to pomeni. Kognitivno urejena sem tudi, ko se pogovarjam z materjo in drugimi bližnjimi po telefonu.

Bojim pa se, da mi bodo popokale kapilare, ko se naslednjič srečam s svojo osebno zdravnico. Študiram, v katero koleno naj jo brcnem. Najbrž bo ostalo pri razmišljanju. Konec koncev mi bo potem nakopala še par obiskov uradnih oseb na domu, kartoteko in kakega specialista za betico. In tudi ni dobro, da se človek na začetku kariere takole zakolje z napadom na zdravnika ;-).

Ne predstavljam si, kako ljudje živijo s kako kronično boleznijo. In pri tem obdržijo nasmeh na obrazu. Če doleti mene, ne vem, kako bom uskladila tisto, kar hočem s tistim, kar lahko.

In jaz hočem obdržati nasmeh, vsaj tisti okoli oči, ker bi si rada pridelala smejalne gube. Potem se bom fotografirala v črnem puliju in črnih hlačah in rdečih bulerjih. V eni roki bom držala kozarec limoninega žganja, ohlajenega tako močno, da bo kot olje. Za drugo roko še ne vem. Morda bo knjiga, morda bo čik. Ziher ne bo roka koga drugega. Lasje bodo sivi in kratki. Zelo kratki. In skozi  šik očala s podolgovatimi črnimi okvirji se bodo smejale oči. Usta naj delajo, kar hočejo.
Fotka bo seveda črno-bela. Samo oči bodo ostale modrosive. In bolečine ne bo nikjer.

Take sanje sanjam poleti leta 2012.