sobota, 23. februar 2013

Ne smem čez njivo


(vir: layoutsparks.com)

Kak mesec nazaj sem brala prispevek Irene Štaudohar v Sobotni prilogi. Pisala je med drugim tudi o najzgodnejših spominih, ki se nam vsidrajo v možgan in nas določajo. Šli naj bi tja v drugo, tretje, četrto leto starosti, nekateri se pa spominjajo dogodkov tudi iz časa, ko so še čisto čisto majhni - tam okoli 9 mesecev. Pravi, da je za veliko večino ljudi prvi spomin zelo prijeten, ponavadi brez besed, samo slike. Te potem sami sestavljamo v zgodbe. Za slike naj bi bila značilna bela svetloba, včasih so celo presvetljene.
No, in sem se šla sama s sabo lovit svoj prvi spomin. Ni trajalo dolgo, kako uro sem rabila, da sem dala diapozitive v neko časovno zaporedje.
Stara sem 4 leta. Vsako jutro odhajam v varstvo k Bosovi mami, ki živi nasproti naše hiše. Ona ob 6.45 pride pome, čaka me spodaj v pritličju, nekako prislonjena pri priprtih vratih, tako da jo bo čez 20 let zagvišno revma zagrabila. In potem greva k Bosu. Tako se po domače reče hiši nasproti nas – pr' Bos. Čez njivo. Tam je njen mož, ata Janko, in njen oče, stari ata Janko (ne vem, a je bil on v resnici tudi Janko. Morda je bil Janez, Polde, bohve.). So še ostali člani družine, samo tisti dan jih ni. Mama odide v kuhinjo, kjer mora začet kuhat in pripravit vse za podkurit v peč, pol pa pujse nahranit. Njen mož, ata Janko, še spi.
Mene strpa ta čas v dnevno sobo k staremu atu Janku. Rolete so zagrnjene na enem oknu, na drugem pa napol odprte. Temno je. Res temno.
Mora biti, ker je stari ata Janko na smrtni postelji. Leži tam ves droben, plešasta glava mu gleda ven, jaz mu še bolj drobno pridrobim tisti »Dobro jutro, ata!« in ne vem, kaj bi. Zobe mu dajo noter samo še občasno, danes jih nima. Oči ima rjave, motno rjave, danes pa so črne, ker je tudi ta frdamana soba vsa temna. Ni še toplo, ker Bosova mama še ni zakurila.
Postavim se k oknu, ki ima rolete samo napol spuščene. Tam je roža, oranžni taščin jezik (nekaj oranžnega s podolgovatimi zelenimi listi, v glavnem). Okno gleda domov. Čez njivo.
Ura bo kmalu odbila, pa bom preštela, kolikokrat. Osem je (štela sem na prste, najbrž ne do konca, ker nisem znala. A sem prepričana, da je osem.). Dolgčas mi je, malo me je strah, da stari ata Janko za mano nič več ne diha. Ne upam se obrnit.
Komaj čakam, da mami pride pome. Rada bi imela dolge lase.
To je tisti moj prijetni, svetli, najzgodnejši spomin. Hm.

sobota, 16. februar 2013

čigava

no, moji zvesti trije, čigava je tale? 
namig: avtor je mrtev že precej časa. bil pa je genij. ne poznamo ga po poeziji.

Ogni parte aspira sempre
a congiungersi con l'intero
per sfuggire all'imperfezione;

L'anima sempre aspira
ad abitare un corpo
perché senza gli organi corporei
non può agire ne sentire.

Essa funziona dentro il corpo
come fa il vento
dentro le canne di un organo,
se una delle canne si guasta
il vento non produce più il giusto suono.