nedelja, 14. julij 2013

Roza polnilo in obeti iz Amerike

Seveda sem imela rada roza barvo. In zelooo sem si želela dolge lase, pa mi jih starši niso pustili rasti. Zmeraj so našli milijon razlogov, da to ne bi bilo prav. Res ne vem, česa so se bali. Da bom ratala nek ženski Samson ali kaj. Enkrat sem potem res prinesla domov iz cicibanovih uric uši. Potem še pet let sploh črhnit nisem več upala o laseh. Samo ogledovala sem si dolge kite in repe, ki so jih punce okoli trogale. In elastike! Na vasi je bila tudi družina, ki izvira iz Jordanije in njihova hči je imela bujne valovite vranje črne lase. Njen ati je na pol leta odhajal dol in ji nosil domov pisanih oblek, šatulj, puščic za svinčnike. Danes bi temu rekla kič. Takrat pa nebesa. Daleč najbolj mamljive so mi bile njene gumice za lase. S češnjami, rožicami in vzorci, da se ti je kar vrtelo, če si dolgo gledal vanje. S telepatijo sem hotela doseči, da bi mi eno podarila, pa nisva bile na isti liniji.

Vghlavnem, tkole nekako je to izgledalo :-)
(foto: osebni arhiv. prvi pasoš. 5 let.)

Sem že povedala, da je bila moja dopoldanska izmena do 6. leta oddelana pri Bosovi mami čez njivo. Tam je gor rasla tudi njena vnukinja, s katero sva se nekaj časa skupaj »merkali«. Bina je bila dve leti in pol starejša od mene. No, še vedno je. Ko sva hodili že v OŠ, sva seveda ostali prijateljici in skupaj tudi prižgali prvi cigaret. KIM Mentol. Ukradli sva ga Binini mami. V kolibi za hišo, ki je imela WC na štrbunk. Zarotniško sva se režali ko dva pečena mačka, misleč, da sva pretentali vse živo. V resnici pa je mama plela na vrtu čisto zraven, ata pa na klopci pred tapravo hišo kadil. Ta WC pa na pol poti med njima. Seveda se je kadilo ven. In vohalo. Ampak rekel ni nihče nič.

Mimo Bosovih teče glavna vaška prometna žila, po kateri so se  in se še sprehajajo vsi, ki tam živijo. Ena meni najbolj zanimivih sprehajalk je bila gospa iz Vile. Ne vem, kako ji je bilo ime, imela je črnega rotvajlerja in goste rdečkase lase, povezane v figo. Njen glas je spominjal na Nežo Maurer, njen navihan pogled prav tako. Živela je kak kilometer stran v veliki Vili z veliko začetnico in s pradavnimi drevesi vsenaokrog. Kot ena postarana Pika Nogavička. In ... imela je sorodnike v Ameriki.

Spomnim se, da je enkrat prišla mimo z darili. Sorodniki so ravno odšli in jo založili s preveč stvarmi, pa je malo talala naokoli. Bosovi mami je prinesla kofe, atu cigare, neko žganje za mamo in očeta od Bine in najbrž še kaj. Nama pa čokolado. Bini in meni, vsaki svojo tristogramsko čokolado z jagodnim polnilom. Roza jagodnim polnilom. V neznansko lepi rdeči embalaži, na kateri so bile napisane tuje besede in narisane rdeče jagode na zelenih listih. Obema so oči zrasle in stiskali sva tisto čudo v naročju, kot bi šlo za življenje. Za trenutek si niti nisem več želela dolgih las.

Gospa Vila je odšla. Bina je pametno skliznila in izplen od obiska odnesla v zgornje nadstropje, v svojo sobo. Ker meni je Bosova mama vzela čokolado. Rekla je, da jo bo spravila v kredenco v kuhinji in da jo dobim, ko grem ob enih domov.

Ko je bila ura ena, sem se dolgo motala okoli tiste visoke kredence in se obirala pri oblačenju. V pričakovanju velike rozardeče dišeče in čokoladne Amerike. Mama pa nič. Kar ni mi je vrnila. Moje čokolade. In drugi dan tudi ne. In čez 14 dni tudi ne. Še danes je nimam.

Nikoli si je nisem upala vprašat zakaj. Še danes, ko jo vidim 85-letno in vso sključeno, ne upam.

2 komentarja:

Pegaz pravi ...

Striti. Mam dve zelo resni pripombi.
Prvo: žal mi je, da nisi dobila nazaj čokolade, pa četudi je že zelo dolgo od tega. Vem, kako smo gledali novotarije takrat nekoč, ko še ni bilo appov in skajpov in je bila lučka zakon.
Drugo: pojdi k Bosovi mami, sključeni, 85-letni, in ji nesi eno čokolado. Povej ji to zgodbo in tudi, da se ti zdi, da je mogoče pozabila na tisto tvojo (ali "tvojo", v njenih očeh) čokolado, pa si zato prinesla še eno, ker si se spomnila nanjo in ker ti je bilo nekoč lepo pri njej, in predlagaš, da jo skupaj pojesta. V spomin na stare dobre čase.

Zdaj pa poanta (polentarska polica):
- mojemu očetu so, šestletnemu, ko so jih v taborišču ob koncu vojne osvobodili Amerikanci, en temnopolt vojak podaril trobento. Čisto pravo, iz medenine. In Amerikanci so šli naprej, prišli pa so Francozi. In ti Francozi so mu vzeli trobento. Nikoli je niso vrnili. Zato moj oče nikoli ni maral Francozov, in nikoli ni dodal svoji beri N jezikov prav nič frankofonskega.
- Bosova mama morda ne bo več dolgo tu. Mogoče imaš zdajle trenutek, da dosanjaš en otroški spomin do konca, in dobiš svojo čokolado nazaj, pa čeprav samo v iskri v očeh Bosove mame.

striti pravi ...

Hvala, Pegaz.
Bom šla.
Ampak da se razumemo, nisem zagrenjena zaradi tega. Samo malo potujem po spominih in ta je pač skočil ven.
Imam še eno - od prijatelja oče je šel v JNA in kot novincu se mu je godilo kot novincu. Bil je bolj majhne, suhe in nemarkantne zgradbe. Prvo leto mu ni uspelo dobiti veliko zaveznikov zato je kar nasrkaval. Končno je spletel malce močnejšo vez z nekom, ki je spal poleg njegove postelje.
No, ob neki priliki so mu od doma poslali eno suho salamo. Dišečo, vabljivo. O njej je povedal samo prijatelju in jo hranil v omarici, da jo bosta skupaj pojedla.
Ko je bil neko noč na straži, mu jo je ta ukradel in jo uporabil kot vstopnico v skupnost starejših vojakov.
Prijateljev oče še vedno voha tisto salamo in se spominja "prijatelja".
Lessons learned.