udžbeniki in rast števila

učbenik.

že po definiciji skor ne upaš dvomit vanj. ima prav.

zaradi hitrejšega prilagajnja na novo okolje so mi v roke potisnili nekaj učbenikov in priročnikov. in tako dalje v božjo špiljo (...ne bom več govorila v božjo mater, ker vsi to govorijo. in pika.)

obravnavane teme niso tolk pomembne, kolikor tam notri piše, da so.

če tist bereš in si dovzeten za medvrstični brainwashing,

dobiš občutek,

da gre za življenje in smrt, za biti ali ne-biti.

ves čas in brez prestanka v ozadju igra muzika iz srhljivk.

in sicer od trenutka ko pridrajsaš na šiht do trenutka, ko zaspiš.

in če potlej nimaš mor o tem, kaj si zajebu, je to samo zato, ker nisi nič naredu tisti dan.

po mojem skromnem mnenju ni čist tko. nisem za srhljivke in te zadeve.

no, kakorkoli.

v enem takem strašno lepo zapakiranem učbenikom, ki je na slovenskem ozemlju nedvomno priznan, se nahaja taka finafajn porazdelitev skupin, od katerih je odvisno delovanje nekega podjetja, organizacije, itd.

med najbolj vplivne skupine sodijo skupine pritiska.

to je naprimer sindikat, ki je stalno na vratu oziroma tam, kjer je center za nerviranje. in protestira. ma abonma na protestiranju.
potem je tu lokalno gasilsko društvo, ki seveda tudi protestira, saj mora zaslužit za veselico v prvih poletnih tednih.
ne smem pozabit cerkve in takih in drugačnih cehov... blablabla

med skupine pritiska v tej klasifikaciji sodi tudi družina. samo tolk, da bomo vedli, kolk je ura. da ne bo kod slučajno še živel v iluziji, da živi v postkomunističnem kokonu, ki ga še mal crklja in varuje z nežno sapico preteklosti. ne ne. c-c. hardkor kapitalizem.

družina je pritisk. (no, ne rečem moja družina :))

taka subtilna demagogija ne vodi v dva in pol maljonov slovencev. never.

kupim

Kupim knjigi :

ABC šivanja
in
DEF rajfnktehnike


Danes je mlaj, prazna luna, razpeti smo.

Ob mlaju se ne sme gob nabirat, zato danes ne grem še po gobe.

Ob prazni luni se ne sme dreves sekat, zato nism nabrusila sekire.

Ob prazni luni je prazna glava, zato sem jo odložila v predsobi med žakuzijem in šivalnim strojem.

bilanca balasta je piramida

1) malo bilance:

letos sem bila poleti dlje časa na morju kot v hribih. na morju tri dni, če mal golfamo, v hribih pol dneva, pa še to je blo bolj na hitro.


2) malo balasta v smislu 'je janez rekel, da bo šel v kamnik,...':

julija enkrat sem se peljala proti taoriginalnemu domu.
blizu satanovega mačka na količevem sta bila ob hiši za cesto dva mlaja.
to sta seveda najvišji smreki, kar jih premore virška gmajna, oskubljeni do vršičkov.
iz njiju na vrhu bingljajo oveneli krepasti trakovi najbolj nekompatibilnih kombinacij barv: modra, oranžna, zelena.
ponavadi se mlaje postavlja ob kakem res veselem dogodku. poroka recimo naj bi bla eden izmed teh.

no, pa tudi za rojstne dneve se eni razpnejo med dva kola.
kakor koli. (... je jesenska beseda, ker naznanja prehod. in pika.)

med tema dvema smrekovima stebroma, simboloma slovenske gozdnatosti, je pisalo:

"mama minka - z nami že 70 let"

vodni tisk:

sam tolk da veš. ti, ja ti, ki mimo pelješ. 70 let jo že, starulo, prenašamo.

vse najbolje, mama minka

... balast in bilance v obrnjeni piramidi vsebin na stritijevem blogu (ne razumete? jest tud ne)

plavabom

ko se pogovarjata lačen in sit, se na koncu zmeri skregata, ker nimata nič skupnega.

to je tak moder nasvet za en kremast torek.

tole, kar sledi, je pa za plav gobec, če me baltazar dobi...

vejica, je zate...

nezainteresirana klepetoteka

hudič je, če človek ne zna klepetat.

klepet je po sskj:

živahen, sproščen pogovor o nepomembnih stvareh: za klepet vedno najde čas / iz sobe je bilo slišati klepet govorjenje, pogovarjanje // v zvezi z na družabni sestanek ali pogovor: pridi popoldne na klepet
* vet. udarjanje zadnjih kopit, podkev ob sprednje pri hitrejši hoji konja zaradi nepravilnega podkovanja
klepetulja, klepetec, čvekač, klepetun vse to on ni.

no, ne gre. stritiju to blazno ne gre.

ko se znajde na kakem družabnem dogodku, kjer ljudje kar kruzajo eden do drugega in so sproščeni in je vse duhovito, se ne znajde...
zdi se mu, da so ljudje glihkar sklistirani in so lahkotni kot vida petrovčič, odkar je shujšala.

no, ne gre mu...
zato ker:

• v množici imajo ljudje neko razpršeno pozornost.
• tudi ko se pogovarjajo z eno osebo, se z enim očkom sprehajajo vzdolž šanka in čekirajo, kdo pije in kdo ne.
• z drugim očkom imajo pod kontrolo vhod.
• žvot trzne vsakič, ko vstopi kak poznan, znan ali bolj pomemben lud kot njegov trenutni sogovornik. takrat se za trenutek zdi, da mu gre le-ta kar malo na jetra, ledvica oziroma vranico.
• zato se postavi tako, da pomembnežu lahko lovi pogled. sogovornik stoji tam kot venera v krču. zdi se, da se igrata loto brez dobitka. krneki.
• če si predstavljaš mona lizo, ki vedno gleda tebe... no, to je ravno obratno. kakorkoli se postaviš, te hudič ne gleda.
• z ušesi prisluškuje malo pogovorom za hrbtom, malo levodesno.
• telo mu malce prisiljeno svinga na Stevie Wonderja, čeprav igra chopin.
• oba udeleženca pogovora na veliko uporabljata mašila... tišina je izkoriščena do amena.
• nasmeh na licu je nekako zakrknjen. kot plastelin, ko se strdi in ga pustimo na zelo hladnem mestu. smejita se, preden je konec vica.

skratka, ne gre mu.

pusti, naj te nosijo štuporamo

dva dni ima striti novo-staro kolo za vožnjo po mestu.
bil ga je zelo vesel. ne morem povedat kako. zelo.

potem gre danes na ff, kjer ga tako malo učuli(nasloni) na nek zid. ga zaklene. odide s prizorišča.

na ff, kakodane, spet preživi čakajoč in sprehajajoč se goredole približno dve uri in pol.

ko se hoče odpeljat domov, vidi, da je nekdo spustil gume.
na NOVEM BICIKLU! (sedaj pripovedovalec ogorčeno kriči)

ura je petnajst čez sedemnajst, striti je tečen, lačen, zmatran. mamo bi. kave bi.

ni ne mame ne kave. tud nobenga ivana, ki bi stritija z ranjenim kolesom dal štuporamo, ga poljubil na čelo, rekel "sej bo", ni v vidnem polju.

samo eni študentje in študentke, vsi zelo lepi in nafrizirani, kar se za prvi teden na višjeinštančni inštituciji spodobi.

in jim dol visi za enga lačnega s spuščeno zadnjo gumo.

zakonik

namesto maria gremo rajš mal nazaj...

ko smo bili še mlajši kot danes, ko smo bili takorekoč otročki, smo v naši mali vasi otročki imeli eno tako značilnost, da smo bili kronično lačni. v e d n o.
pred kosilom, po kosilu, med kosilom.
in temu primerno smo se obnašali na naših pohodih po vasi.

plenilci, ne, mrhovinarji s strašnim instinktom. nič nam ni ušlo. nobena viki krema, nobena posebna.
malo smo se obešali tam, kjer smo vedli, da je foter direktor kočne,
mal smo stopil do tistega, ki mu je mama glih kar šla u štacuno, spraznili še tisto malo, kar je bilo v špajzi in čakali na mamo, da pride in kaj da iz rok.

no, socialistični lakomniki, kakršni smo bli, smo napisali zakonik. red je pač moral bit.
imel je kar nekaj točk, dvanajst.

pribili smo ga na drevo, na jablano.

ena izmed točk je bila, da nihče ne sme prit med nas s sendvičem,

razen če jih nima seveda za vse.

če si to naredu, si bil ožigosan.

kazen je bila izgon iz družbe. do konca, do amena.

to se je zgodilo samo enkrat.
bratec in sestrica sta prilomastila s sendvičem v rokicah in pingo sokom v žepu. sendvič je imel suho salamo not, smo jo zavohal že od daleč. to je bvilo najhujše, kar si nam lahko storil. OGRSKA??!!?? fak off...

ma niti slutila nista, kako kruta horda lačnih lakomnikov smo.
dobro, da so bile edino orožje besede. imeli smo namreč načrt narediti loke in puščice za izvajanje kazni. žugali, kazali na zakonik na drevesu, složno prikimavali in grdo gledali in cmokali v smeri bratca in sestrice.

šla sta domov. škrlatno znamenje.

verjetno sta bila zelo žalostna, ker naslednji dan je njun foter, direktor kočne, prinesel med nas celo skrinjo sladoledov ljubljanskih mlekarn. lučke, korneti, bunkice, ni da ni...

baje se je pokvarla, pa je pomislil na nas.

od šuba pozabljen zakonik in trdna načela, bratec in sestrca sta bila z ovacijam spet sprejeta med nas...

kaj vse lahko naredi en kup stajanga mleka in cukra...