trideset pomladi...

poleg kaktusa sem v zadnjih mesecih uspešno vzgojila nov fetiš.

vsakič ko grem v supermarket, kupim nalepke.

imam že:

• smileye vseh barv, ki se tudi svetlikajo,
• sadje, ki ima očke in se tudi sveti,
• ovce, ki sem jih kupla zato, ker sem mislila, da se ponoči svetijo, ker na njih piše NEON. no, pa se ne,
• rdečo luno in zvezde oranžne barve. te so čist divje, očke jim migajo. no, pa sonce je tudi zraven. na eni se celo sonce okoli lune vrti in je manjše od nje. faknšit ejga.
• račke. oranžne. puh je iz tekstila. fensi. račke so različnih razpoloženj,
• oranžne, modre in zelene črve in eno kobilco. vsi so ušli iz risanke čebelica maja. seveda so vsi veseli in malo zmedeni, ker je vili vse zajebu spet,
• modrega mroža, na katerem jahajo čist neproporcionalni veseli pingvini,
• ognjeno-oranžno kamelo, na kateri jahajo opice. tudi premajhne,
• škilavega krokodila. po njegovi upognjeni hrbtenici skačejo zlobni tweetyi,
• modrega slona. na nabrekli rilec se mu obešajo miši (ta je mal perverzna), ki so tolk velike kot opice od kamele,
• presenetljivo pametnega noja, ki gosti tri oranžne tupave ptiče,
• modre kite, ki so enake velikosti kot
• modri delfini
• vse vrste božičnih okrasij: od dedka mraza do štumfov in smrekic - te so res kičaste :)

in to je vse. pika. amen. šlus.

matr, mi je kr mal vroče ratal.

kam si zabredu, striti.

površinsko gladenje in svaljkanje

ko sem živčna, imam navado, da si z blazinicami kazalca gladim zgornjo površino nosu. to početje je po zadnjih raziskavah pri meni kar očitno in, glejgazajca, moteče.
vse srednješolske ure matematike in fizike sem tako preživela in nekateri sošolci se me ravno po tem spominjajo (to ti je dobra fama:)).

užitek je v tem, da mi blazinice prsta kazalca ob stiku z nosom dinamično tvorijo ene vrste svaljke. da ne bo pomote: ne vrtam si po nosu.
ampak potem dobim čisto rdečo in svetlečo surlo. to zadnje čase spremlja še vinsko rdeč mozolj, ki bo kmalu vzcvetel. sem tudi bleda, ampak to je chic. vse to se akumulira v deviško ljepoto moje osebe, ja.

opažam, da moja navada spravlja ob živce naslednje ljudi:

1. mojo mamo
2. mojo sestro
3. mojega očeta
4. mojega očeta (dvakrat, ker on čist popizdi. še bolj kot takrat, ko na noter hodim ali če ne pojem vsega)
5. enaintridesetinpolletnika, ki ni čisto moj.

to vem po tem, ker mi vsi hitijo roke stran vlečt od nosu in me v različnih jakostih kregat. in vzdihovat. al pa rečejo, nej rajš mal štrudla pojem.

pa zakaj?

svetloba na koncu slamice

sneg je.
sneg je pobelil hribe.
sneg je pobelil hribe in nekateri ga gredo že mal prerezat.
striti je zradiral hribe.
in sneg.

prihaja najtežji del odisejade.
zima in njene skušnjave.

je pa svetla točka pri vsem tem: imam nutelo, ki je težka 3 kg.
no, zdaj že malček manj. hihi.

modra sivina navsezgodaj

danes zjutraj sem šla na sprehod.

recimo temu tako. ni bilo neke strašne gužve, saj je bil tista ura, ko se zdi, da so pri življenju samo upokojenci.

na sebi sem imela modro-sivo kapo. pa recimo, da je bila modra. to je zdaj ključno.

kar naprej mi je po glavi igrala ena pesmica, ki gre
"... v tej tvoji modri kapi rad te imam..."

samo to. non stop.

nastal je cmok. solze. vprašanja.

poravnava

dve stvari danes:

1. porkaduš,

če so črke majhne in je besedilo na obeh straneh poravnano, striti izgubi nit.
potem manjkajo samo še stavki s petnajst odvisnimi stavki in smo v zadnjici.

2. včeraj zjutraj me je en avto mal zbil. tko, na hitr.
jaz sem v svojem kamikaze slogu prpičla po pločniku. avto je speljaval s stranske ulice.

jest sem, prepričana, da se bo avto ustavu, brezkompromisno pičla naprej. avto tudi.

sledil je trenutek zavedanja situacije.
manevriranje.
bil je čas za tudi za pogovor: "...ja, pizda! s mal naumen akva, jebemti?"
stik kolesarja in avta. av.

ker nisem bla nič hudo poškodovana in se mi je mudilo na šiht, sem odkamikazila naprej.

konec? ne. itak.

tip dela tam kot jest. takorekoč sva sodelavca.

kaj stori, ko vidi svojo znanko kamikazo?
napizdi jo.

nauk: napad je najboljša obramba...

vse pod točko dve se je zgodilo v času en čik na izi.

en čik pa greva

1. svet je lepši, če se ti po drobovju valja kremšnita s karamelnim prelivom.

2. jeseni smo ljudje v naglici. kot da bo letos drugače in se dan ne bo skrajšal na tri ure.
vsi hitimo, da ujamemo dan. se borimo za svetlobo. ja, hude so to ugotovitve, vem :)

3. poleg tega je še ena svar, ki nariše letošnjo jesen.

ulice smrdijo in je megla. megla ni tista, ki ob dotiku s kožo zvodeni, ampak je suha in bela in me zagifta, ko dirkam mimo s kolesom. smrdi po bosswestmildesortemarlboro.

4. kadilci merijo čas s cigareti.

A: a greva dam?

B: ne, dej še mal počakva.

A: kolk, madona, mene že zebe...

B: še dva čikca, na izi...

ri...

vse, kar lahko rečem o svoji okoljski osveščenosti, je tole:

je en malček v zamiku. re-tard. ajn bishjen hinterrikverc.

še vedno. čeprav sem že velika in imam noge do tal.

znam pa napamet vse tri najpomembnejše besede:

RIDJUS

RIJUZ

RISAJKL