
točka 1:
marsikdo in marsikdaj se je že obregnil(-a) ob to, da imam blog. od tistih, ki to sploh vedo. marsikdo namreč ne ve, ker jim ne povem. marsikomu dol visi.
enim pa ne - in marsikomu od teh slednjih ni šlo skupaj blog pa jast. in sem slišala take:
- zakaj je tega treba.
- kaj ti to prinese.
- ali hoćeš biti slavna.
- nisem vedu, da se ti tud taka.
- pa zakaj.
- v čem je fora.
- pa da ne naštevamo enakih vprašanj ;)
vse tiste marsiktere zdej gledam na fejsbuku. in jih sprašujem:
- zakaj je tega treba.
- kaj ti to prinese.
- ali hoćeš biti slavna/-en.
- nisem vedela, da se ti tud tak(-a).
- pa zakaj.
- v čem je fora.
- kaj ti to prinese.
- ali hoćeš biti slavna/-en.
- nisem vedela, da se ti tud tak(-a).
- pa zakaj.
- v čem je fora.
točka 2:
zadnjič sem se peljala proti svoji ljubici. šlo je počasi, bila je pač nedelja, ko na cestah frirajdajo upokojenci in bog zapove s l o w m o t i o n.
no, in tam je bilo ob cesti parkirišče in ob njem na steni napis:
dovoljeno za sadje in zelenjava.
parkirišče je zevalo. sadje in zelenjava je bila vsa na cestah to svetlo nedeljo.
pred mano je furala ena zaripla baročna češplja s preperelo suho figo namesto las.




