OK.
je že vse približno tam, kjer mora biti.
sva šla z esmićem na šmarno in je blo ga super videt. še zmeri je tak frajer, kot je bil. nič se ni postaral.
smo se tudi smučali. smučali gor in smučali dol. čeprav priznam, da sem pomoje edini turni smučar, ki sovraži hojo s psi. imam pač naraven talent, da nimam talenta za te zadeve. imam tudi zelo burno zgodovino zdrsov; mojstrovka, zaplata, velika planina, košuta, vrtača ... povsod sem uspela jako elegantno ubrisati na enega od bokov in se potem brez zavijanja in zaviranja peljati z naraščajočo hitrostjo nekam u božjo mater.
no, zadnji zdrs je bil sicer hipne narave in se je zgodil samo dva kilometra od prehodnega doma, mi je pa zlomil ud. je tudi še malo viden na roki, ki zdaj ne bo za v kako reklamo za kremo. je izbočena in kar smešno kriva na stičišču zapestja in dlani.
sporočam, da sem vse te nepričakovane poljube z materjo zemljo preživela. v gwavi pa je ostal črv strahu, ki me napade oduzadi, odudspredi, po tlorisu in po profilu vsakič, ko moje učke zagledajo prečko.
in seveda je slednjih na naših izletih veliko. in jaz ne maram nobene. ko lezemo čez kako trdo jebeno prečnico, mal zavekam, da me je strah. pa 33-letnik za mano zasopiha: pa to drži, sej ni nč ... potem grem, ampak zgolj na trmo, inat in sovraštvo do vsega živega, belega in ledenega.
