briga

končno vidim zeleno vejo.
neskončno ponosna.
nase.
se sprašuješ, pa koga to briga?
kajmebriga, pa ne klikaj sem.

draft

v kopalnici sta dve svetili. eno na stropu in eno na ogledalu. stropna luč je rumena in zadimljena. druga je usmerjena v ogledalo. je jasna, močna in bela. do njiju sem opredeljena. zaradi ogledala, jasno. rumeno sovražim. to, kar vidim, ni tisto, kar želim povedati. izraza ni, meja ni, usta so pepelnata, oči so črne, lasje mrtvi, polt pa gorčično bež. sovražim bež. belo sprejemam. sence na obrazu so velike in barva kože je bela. vidim mozolj, ki je roza in lojnico, ki ni. nos je lisasto rdeč zaradi obsesivnega drgnjenja vanj. ko sem živčna, si drgnem nos. usta so vijolična, na koncih pa se klavrno usločijo. jih nikoli ne odprem, ker se bojim, da ogledalo tega ne bi preneslo.
še čakam na svoj pravi odsev.
trenutno sem najbolj navdušena nad tistim, ko ugasnem luči in ogledalo napaja samo svetloba iz hodnika. takrat sem črnobela krivulja.

še si tu

pekel nima nobene veze z ljudmi okoli mene.
tu je.
ne pustim ga ven.
z leti stene telesa postajajo trdnejše.
hudič je poznamčil vse organe.

ocvirki brez regrata

no, sem tu. zamenjala službo, zato mrk tule. verjetno je vsak prehod težak. moj je seveda bil, ker si ga sama še dodatno zaocvirkam. bo že, samo da ujamem ritem. bolj kot to me pa skrbi moje koleno. ki se je zdaj preselilo v glavo. in tam rovari in vztraja kot jelinčič v parlamentu. tudi domišljija ne dela dlje od pogačice. kriva sem sama, ker ga ne zbrcam ven. regrata pa še nisem jedla letos. samo kup enih ocvirkov.

strateško načrtovanje za telebane

(vir: eu.wiley.com)

... je knjiga, ki je včeraj poskrbela za tisto ekstra nekaj cukra in pelina.

bil je dogodek tiste vrste, ki pri naši osebi povzroči, da se mi navesglas reži večina notranjih organov, tudi onih izvenkoalicijskih. da ne govorim o obraznih mišicah, ki so takrat deležne posebnih lepotilnih krčev - na te zlasti računam, ko bo čas za šarmantno staranje in slikanje z (računam) dvajset vnuki potamalem.

also

• med naloge na trentunem delovnem mestu spadajo tudi knjižničarske prklarije, med drugiim furam recimo medknjižnično izposojo.
• in se je nekdo naših spomnil, da pa nujno potrebuje Strategic Planninng for Dummies (Erica Olsen, Wiley, 2006).
• in pregledujem po COBISS-u, kje to v Sloveniji lahko najdem in si sposodim - potreboval bi jo marsikdo glede na razpuščenost situacije in si mislim, da bo zaprmej na voljo povsod v splošnih knjižnicah in to.
• e jok, napača! Knjige v splošnih knjižnicah (še) nimajo.
  

Je pa na voljo na Ministrstvu za obrambo RS.
:-)
vse jasn.

kako si?

(vir: www.lauriegraham.com)

7773 in 42. vmes pa še ni prehoda.

(vir: www.wikipedia.org)

včasih me je sram. same sebe.

brezdomci/klošarji/kešfehtarji.

srečujem jih vsak dan - po ljubljani se pozimi vedno potikam po dveh nogah. vedno tam, kjer so oni. ker oni so tam, kjer smo vsi. saj bi bili neumni, če ne bi bili. vedno me kakšen ogovori. ponavadi na prehodu za pešče, v podhodih in parkih. še nikoli nisem nobenemu dala ničesar. no, enemu sem ponudila sendvič, ko je prosil za denar, ker je bil lačen. pa ga ni sprejel, se mi priskutil in kolosalno zajebal. tk da smo zdaj vsi na izgubi - oni ne dobijo dinar, mene je pa sram.

gojim torej predsodek. ne verjamem, da bo denar porabil za sendvič. ne verjamem, da ni sposoben najti dela. ne zaupam.

odločitev za brezdomstvo kot izraz uporništva ali eksistencialni krik ne priznavam.

in obenem bi zlezla skozi asfalt preko 7773 ̊ C pod mizo med postane prozorne špagete in školjkine lupine pristaniške družine v šanghaju, ko me predira z očmi in moli roko proti meni in prosi.

kajnajzdaj? 42 je baje odgovor. to si moram enkrat prebrat ...