bučno olje

(to je simbolična fotka, vir: http://pixdaus.com/)

noge me bolijo ko pr norcih. a tale prostor tu in zdaj sem namenila bučam. s pečkami? najbrž, a pečke me ne zanimajo. v naših bežnih srečevanjih nismo prišle do pečka.
torej, portugalska v moji osebi ni sprožila mnogo tega, kar bi poslalo nevronaturkulturšokstrel v možgane, odprlo šlic v predalih za čustvene spomine in mi povzročalo večno portotožje. z izjemo surove moči atlantika, ki se je für fucking immer zarezal vame kot v kakega whitmana, bemosunac :-). morda je omembe vreden še smrad pasjih iztrebkov, ki se je cmaril vsepovsod in povsodvse, še pred oknom, kjer sem spala. še danes ga voham.
no, to ... in ...buče. nešteto buč. velike in male, debele in shirane, sočne in izsušene, gladke in bradavičaste ležijo tam. na poljih buč, na bučnih poljih. zelene in oranžne, rumene in bež, tudi rjave in rdeče. in vse od naštetega. ni enakih, kamoli istih. tudi podobnih ne.
prvič smo se zagledale skozi šipo avtobusa na poti od lizbonskega letališča do mesteca peniche, potem pa čisto vsak dan po dvakrat na poti od bajte do morja. razumele so me.
tista navidez nepremična krasota, ki je izgledala, kot da bo pravkar počila od naravnega in dobrega in ... kajpavem ... sladkega, me je strašno presunila. vsak dan. še danes sem očarana. to zatreskanost bom zadržala zase. ko sem poskusila navdušenje deliti in razložiti, so buče za en dan za kak milimeter upadle in izgubile nekaj barve, majkemi.
sem šoferja surfkombija vprašala, kaj so to za ene buče. kaj z njimi delajo, kam grejo. "to majo za prasce, da jih žrejo." nekdo je takrat dvignil eno od gnilih buč z roba polja in jo spustil na mojo glavo. ampak jih moram it še pogledat. krasne so. in pogrešajo me.

bom fucking dia s portugala

(foto: www.tribu.si featuring moi, on my best surf day)

nikoli si nisem mislila, da si bom želela nazaj z morja domov. no, zdaj si. sem na jebenem portugalskem, kjer se učim jebenega surfanja na deski. vsak dan je mraz, megla in veter. voda ima 19 stopinj. plavati ne moreš, ker se ti valovi - seveda idealno za surfere - ves čas podirajo na glavo in vdirajo v luknje, ki jih imaš ali nimaš. če nimaš, najdejo pot do krvi in mesa. tudi jebeni neopreni ne pomagajo. zeeeebeeeee.
aja, surfanje. to je šport za eksplozivne, močne ljudi. majhne. jaz, on the other hand, sem jebeno švoh, izreeedno neeksplozivna. in vzdržljiva. kar pomaga samo toliko, da lahko tri ure ležim kot knedel na deski in pedlam u božjo mater. in potem nazajgrede na obalo se name podrejo vsi valovi. need i say, da sem najslabši jebeni učenec? no, to je še posebej zajebano, ker te vsi tolažijo. saj bo, to je šport, ki se ga učiš dolgo. jaz pa bi jih vse po redu, ama baš vse, najraje poslala u pičmadrs. tko hudo zajeban pa skakanje na desko ne morebit, bo kdo reku. ja, pa je.
da skleda polna in jeznoritost v razcvetu ves čas, se mi je vnela jebena desna učka in sem morala do dohtarja. naslednji dan sta se mi od tekanja po peščeni plaži (jebeno ogrevanje) vneli še obe tetivi na nogah. tam tik nad petami me boli ko svinja. vsak jebeni korak. seveda smo šli tisti dan, ko je bilo najhuje, na izlet- sajtsiing, pa to. da si kako odpočijemo od surfanja. Sintra je lepo mesto, ni kaj. ima kup nekih palač in muzejev in park. ampak mene boli kurac. prehodili smo jih vseh 545 palač in 8 parkov. kakih 6 ur hoda z zjebanimi tetivami je en kurac od mroža, ki se drajsa 160 km na uro po makadamu. in ima zalimane usta, da ga noben ne sliši, ko stoka.
in vsa sem napihnnjena, ker mi je prebava nehala delati v milanu.
ne vejo, kaj je jeben kofe s smetano.
zatekle so mi noge, roke, obraz. not a pretty sight.
lepe pozdrave s portugalske :)!!

multiple choice

nespodobne misli.
priznam.

izblodenje?

Dober dan, moje ime je jaz jazova in sem izredno konfliktna oseba.

To sem spoznala po treh službah in triintrideseth letih.
Kaj naj zdaj, če imam pa vedno jaz najbolj prav :-)?

ozimnica

ta teden je bil fantastičen. moram zapisat, mi bo prav prišlo, ko bom ujeta med dva ogledala.

briga

končno vidim zeleno vejo.
neskončno ponosna.
nase.
se sprašuješ, pa koga to briga?
kajmebriga, pa ne klikaj sem.

draft

v kopalnici sta dve svetili. eno na stropu in eno na ogledalu. stropna luč je rumena in zadimljena. druga je usmerjena v ogledalo. je jasna, močna in bela. do njiju sem opredeljena. zaradi ogledala, jasno. rumeno sovražim. to, kar vidim, ni tisto, kar želim povedati. izraza ni, meja ni, usta so pepelnata, oči so črne, lasje mrtvi, polt pa gorčično bež. sovražim bež. belo sprejemam. sence na obrazu so velike in barva kože je bela. vidim mozolj, ki je roza in lojnico, ki ni. nos je lisasto rdeč zaradi obsesivnega drgnjenja vanj. ko sem živčna, si drgnem nos. usta so vijolična, na koncih pa se klavrno usločijo. jih nikoli ne odprem, ker se bojim, da ogledalo tega ne bi preneslo.
še čakam na svoj pravi odsev.
trenutno sem najbolj navdušena nad tistim, ko ugasnem luči in ogledalo napaja samo svetloba iz hodnika. takrat sem črnobela krivulja.