Moj Titanik

(vir: siol.net)

Obiskala sem fizioterapevta. Ker me je nesramno nekaj uščipnilo v zgornji konec hrbta. Natančneje v notranjo zgornjo stran lopatice. In ker se je bolečina v preteklem tednu stopnjevala do te mere, da dihat ne morem pravilno, kamoli smejat ali kihat, sem kanila poklicat zdravilca.

Ljubomir po imenu. Majkicu mu :-). Tam sem bila natanko 44 minut.

Takla mamo:

Vneta (in zato boleča) je seveda kita nad lopaticami, a to je samo vrh ledene gore - tisti, ki me je premaknil do ljubomira.

Imam čisto potlačeno hrbtenico, križni predel vretencev je povsem stisnjen. Zaradi prisilne drže na delovnem mestu in nepravilnega sproščanja konstantnega stresa (hribi in metanje svojga telesa po stanovanju - Bodyrock) imam celotno desno stran telesa zategnjeno. Iz križa ven lezejo vse rakovice navzgor in navzdol, nekaj pa sem si jih pridelala kar tako, za poleg.

Zaradi poškodbe vezi na kolenu je atrofirana leva stegenska mišica.  Imam popolnoma otrdel vratni predel in posledično mišice na rokah. In rit tudi. TONUS, my ass :-). 

Spoštovana čreva imam zaradi nepravilne (preveč presne) prehrane napihnjena. Nabrekle imam žleze nad, tako on, spoštovanimi dojkami in ob spoštovanih rodilih. In to v času, ko sem najbolj plodna v življenju menda ni najbolj optimalno.

Jem totalno narobe - bolj presno kot ne. Jem sadje in zelenjavo zvečer, kar zaradi dolgega prebavljanja teh vragov vpliva na jutranjo utrujenost.  Manjka mi železa. Premalo pijem za svoje potrebe.

Slabo vidim in ker seveda ne grem do okulista, s tem še bolj matram oči in bučo ter sem posledično cela še malček bolj zmatrana. 

Ko sem zmatrana, se v resnici ne sprostim pravilno in pametno in trajno. Ker baje sploh ne vem, kaj to je. Sproščam se kot tipični Slovenc. To je po mnenju Ljubomira švicanje in matranje, dokler ne guzneš od endorfinov :-).

Je tudi rekel, da bi se morala na njegovi mizi zjokat. Da se večina tam zjoka. Se jim ne čudim, ker res boli, kot bi te odirali. Ampak meni je bil njegov govor in neskončen cinizem zelo všeč in sem se mu samo smejala. Netipično zame, ker imam nizek prag bolečine. "No, ampak saj se radi mučite," je bil njegov komentar.

Ja, pa vprašal je, kaj je moj poklic, da sem tak invalid. Sem rekla, da rešujem svet. Je odvrnil: "Sama jajca!" :-)

Ljubomir mi je všeč. Ljubomir ni Slovenec, je pa Slovan. Mislim da Slovak.

Nedrugačnost

vir: katemacdowell.com

Sem se malo bolj začela zanimat o svoji družini par generacij nazaj. Ko sem se pomirila po krutem spoznanju, da sem več kot 30 let živela v zmerni do pretežni megli, sem začela kopati dlje.  Zdelo se mi je, da sem odkrila zelo zanimive stvari. Potem sem pomislila še enkrat. 


Če na kratko povzamem, nismo nič kaj dosti drugačni od drugih slovenskih sorodstvenih verig: v družini imam najmanj 4 pijance po vsaki strani, imeli smo vsaj 5 splavov, za katere nihče uradno ni vedel, dota ni bila nikomur pravično razdeljena že vsaj 3 generacije nazaj, imam sorodnike v Ameriki, tretjina bratov in sester je skreganih med seboj, sem potencialna bolnica z rakom ...


Pa vseeno ... neverjetno, kako ljudje oživijo, ko govorijo zgodbe svojega življenja. In kako drugačni so takrat. Kar nekam žametni in mehki postanejo, pogled je topel, besede premišljene a vseeno ne potvorjene. Na trenutke se mi je zdelo, da jih gledam skozi črno-kamero, zvok je postal malce hreščav ... kot na starih ploščah. 


Ko sem starša vprašala, kje in kako in čemu sta se spoznala, sta povedala vsak svojo zgodbo. Ista dejstva, drugačna zgodba. Fascinantno ... 


Še bom spraševala, čeprav se mi zdi, da je včasih meni težje postaviti vprašanje kot pa potem sogovorniku odgovoriti.  Se bojim lastne ranljivosti? Kajpavem. Morda je to moja pot nazaj do njih. Do sebe skozi zgodbe drugih. 

Pomladno prebujenje

(vir: wallpapers.free-review.net)

Danes sem prvič po od 1. decembra 2011 spala 6 ur v kosu in potem še 2 uri popoldne.

Ponoči se nisem prepotila in nisem se zbudila s špikanjem v želodcu.

Na mailu me ni pričakalo 40 hate mailov in 45 I want something ASAP ...

Prebrala sem časopis in noben mi tega ni preprečil.

Pojedla sem kosilo stran od tipkovnice.

V živo sem srečala veverico in legla na travo in ni se mi mudilo.

Življenje se vrača ...

Pomlad.

Opasti nedolžnosti

vir: National Geographic

Prvi januar dvaničdvanajst. Tri in pol popoldne. Vstopi Tjaž, moj prvi nečak. Nisem ga še videla, baje pa ima luknjico v bradi, tako kot sestra.

Nekateri čutijo potrebo, da ga pospremijo v življenje z galonami alkohola, stotriinpetdesetimi smsi in pokanjem v prazno. Zabelijo ga s potico, klobaso in tenstanim krompirjem. Z listkom solate. Drugi dan pa s tenstano bučo in negotovimi spomini na preveč radodarne besede, opolzke objeme, opoteče krike veselosti. Saj je razumljivo, ljudje se v resnici malce bojimo eden drugega in. Morda ne ravno eden drugega, ampak odnosa, ki zraste, zaživi, daje, hkrati pa zateguje, terja. Bemomast, da terja. Ali pa uvene nekje vmes. In to zadnje je zastrašujoče.

Sama se še nisem čisto odločila, kako ga bom pozdravila. Ničesar ne vem o njem. Edino, kar vem, je to, kar mi je nekako povedala nataša: da se je zgodilo tri kile in pol metra čiste nedolžnosti. pol se pa pejd :-).

Za začetek bo dovolj pogled, pomežik, dotik, nasmeh. Ko dobim njegovo zaupanje, mu bom lahko podarila čas. In on meni. S časom in v njem se da početi čudovite stvari. Lahko da bova gledala zemljo, kako diha, lahko da bova ruvala plevel iz babičinega vrta. Lahko da se bova kregala, kdo od naju bo nosil ruzak ali kateri bo prvi odfural v beli pršič. Morda bova skupaj premikala gore, morda pa ne premakneva niti šajtrge.

Bomo videli. Vse je še odprto. Vsekakor se bom potrudila za vsak njegov nasmeh.

Pa "enga sreč'nga pa zdrauga, ejga!"

Opozorilo izpred druge svetovne

tale me je našla. tudi nje ne spustim kar tako. bravo Jenny!

OPOZORILO

Ko bom stara, bom nosila vijoličasto
in rdeč klobuk, narobne barve in oblike.

Pokojnino bom zapravila za žganje in poletne rokavice
in satenaste sandale.

Rekla bom, da nimamo za maslo.
Sedla bom na pločnik, ko bom upehana.

V trgovinah bom jedla, kar dajo zastonj,
in sprožala bom alarme.

S palico bom ropotala po ograjah.
To vse na račun resnosti v mladosti.

V copatih bom šla ven, ko bo deževalo,
in rože bom trgala po sosednjih vrtovih.

Naučila se bom pljuvati.

Lahko bom nosila razcapane srajce in se zredila,
pojedla tri kile klobas naenkrat
ali pa cel teden živela od namazanega kruha.

Zbirala bom svinčnike in barvice in podložke za kozarce.
Razporedila jih bom po škatlah.

Za zdaj pa je obleka zato, da nas ščiti pred mokroto.
Plačati moramo stanarino in ne smemo preklinjati v javnosti.

Moramo biti vzor svojim otrokom.
Prijatelje moramo vabiti v goste in brati časopise.

Kaj pa če bi začela že zdaj malo vaditi.
Da tisti, ki me poznajo, ne bojo preveč iz sebe,

ko bom nenadoma stara, oblečena v vijoličasto.

(Jenny Joseph, 1932)

Kaj mi dela Andrej

V avtu imam radijo. In ta radijo je vedno na frekvencah Ra Slo 1 ali pa Vala 202. Na zmerni jakosti.
Zmeraj, ko muziko štima Andrej Karoli, mi začne delat še en zvočnik, ki sicer trmasto molči in se dela, da je mrtev. Spuki. Prijetno spuki. Ne vem, a čem zdej Andreju povedat, šta mi radi? Mislim, zagotovo bi si hotel zapisati v svoj CV, če bi vedel, da nezavedno popravlja zvočnike.
Klicala ga bom v petek, ko izbira Popevko tedna. Ziher bo nadušen.
Naslednjič se javim s slikco mene in Andreja, objemavši zvočnik v mojem francozu.

Kameni spektakel

Koliko časa traja, da ugotoviš, kje je kamnov soft spot? Traja in ko pride trenutek razodetja, skorajda ne veš, da si tam. Ko se zaveš, je že mimo. Tečeš nazaj in mehkobe ni več.
Želim si, da bi imelo moje življenje glasbeno podlago - kot v filmih. Potem bi vedela, kdaj bo kdo skočil izza mračnega kota z naperjenim kalašnikom in kdaj se bom spotaknila na bananinem olupku. In zrenje v oči bi bil spektakel s tisoč besedami.
Tako pa ni in grizljam kamen na kamen. Včasih zgrizem do pogače. Kot je vidno par vrstic višje.