Kar zaljubim. Se.

Zaljubim se. Vsakič, ko grem v gledališče in mi je neka gledališka predstava všeč, se malček zaljubim. V igralca, igralko, režiserja. Nekoga že najdem.

Kaj jaz vem zakaj. Niti ne iščem razlogov. In ker nisem niti najmanj strokovnjaka, da bi lahko predstavo ocenjevala strokovno, kritičarila in argumentirala, kot se šika, ocenjujem po stopnji zaljubljenosti. Simpl.

Na primer: zadnjič sem šla gledat predstavo Robinson v režiji Jake Andreja Vojevca in dramaturgiji Simone Hamer. V glavni vlogi nastopa Klemen Janežič. Ta je poleg publike tudi edini igralec na odru. 

(vir: Robinson Biteater. foto: Urška Boljkovac)

Jako nekako poznam – bil je moj sošolec na FF. Genij z dolgimi blond skuštranimi lasmi in češkorokerskim stilom. Skupaj z Natašo sem z njim preživela najbolj bizarnih 14 dni svojega življenja. Na nekem lingvističnem seminarju v Bolgariji. Kamor sva midve seveda pripotovali z ladjo in avtobusom. Vzelo nama je 4 dni. Ker se je takrat to zdelo blazno smiselno in stroškovno nezahtevno. In že na poti tja v Atenah malodane umrli od utrujenosti. Jaka je bil pametnejši, pripotoval je pač z vlakom v 1 dnevu, še manj. In stroškovno ni bil na slabšem od naju.

No, kakor koli :-). Jaka je, na svojo nesrečo/srečo kapavem, ena od tarč mojih Kupidovih zobotrebčkov. Sem malo zaljubljena vanj. Če bi morala oceniti to na skali od 1 do 10? Moram obrazložiti, ker mi številke in grafi od nekdaj ne ležijo.
Že ob prihodu v Kulturnico Lutkovnega gledališča, kjer se Robinson zbrodolomira, me je lepo pozdravil z: »O, lejolejo, Stranjčanko! Glih včeri sem se peljal s kolesom čez Stranje.«
Nekateri ljudje te po določenem času, ko se ne vidimo, začnejo ignorirat, češ, kao nikad sreli u životu, pa čeprav si mu na faksu ali srednji šoli napisal vse jebene spise v angleščini in ji držal prižgan čik, medtem ko je lulala čisti alkohol v nepekoče koprive. Ki bi jih falila in si zapalila rit, če ne bi bilo tebe. No, Jaka ni tak. Spremljam njegovo delo, odkar je diplomiral na AGRFT in vedno mu je uspelo, da se vanj zaljubim do 9.

To je Jaka. Potem je tu še Klemen. Mladi igralec, ravno frisch und fertig s faksa. Junges Gemüse. U božjomater podoben temule. Vseh mojih 16 razcepljenih se strinja, da je fant res en grande talent. Tiste vrste, ki mu slediš. Ta frdamani talent mu pronica iz vsake pore precej izklesanega, verjetno plesalskega telesa. Čeprav bi lahko bil tudi plezalec. Talent izstopi iz njega, se sprehodi med publiko, te objame. Vsakega posebej. In odskaklja nazaj. Otroško, lahkotno. 

Ujame te z očmi in drži pogled. Njegova pripoved je intenzivna, zelo skladna z glasom in prizorom, ki ga špila. Lahko je deški in navihan, lahko je zatežen, puhlo domišljav in nečimrn. Ali pa samo žalosten. Močan in na trenutke zelo čustven.
V enem prizoru predstave, ki je sicer polna humorja in pomoje tudi mišljena tako, da znova in znova izzove smeh, se mi je zdel popolnoma gol. Čustveno gol. In ga publika ni štekala. Smejali so se. Jaz se nisem. Ker midva sva štekala, stari. :-)

No, takele se grem, ko me spustijo samo samcato v Ljubljano, da grem na gledališko predstavo. In to celo v Lutkovno gledališče!

Polagam vsem na dušo, ker tja tale zadevica res paše: pojdite ga zabožjovoljo pogledat. Robinsona.

Tale zapis najbrž rabi endnote: Do not worry. I am not a stalker.

S kavo nad žejo

                                       
Zadnje čase veliko razmišljam o kavi.  Povod za to je predvsem pobuda Kava na zalogo, po mojem mnenju ena najlepših naključnih prijaznosti od mene za tebe ali za nekoga drugega. V Sloveniji ima seveda nezanemarljivo število kritikov in zakajpanebirajekejdruzgarjev. Meh, ko jih šljivi.

Kava, torej. Ne razmišljam toliko o njeni zgodovini in načinih pitja po svetu, ampak bolj o tem, kam me peljejo spomini nanjo. Kje je raztresen Stritijev kavin zoc in kaj mi ima povedati.
Moj prvi spomin na pitje kave se, podobno kot prvi spomin ever, skotali do Bosove mame. In nepričakovano s seboj pripelje tudi spomin WC papir in pravila okoli njega.

Pri Bos sem preživela odločilni del otroštva in še malo čez. In seveda tam spila prvi pravi in nepravi kafe, ata Janko pa mi je dal poskusiti tudi prvi 57 filter čik. Tam sem prvič izkusila krivico. A o tem drugič.

Kavo smo pri Bos pili za žejo. Mama je zvečer za naslednji dan skuhala velik lonec proje in ga postavila na svoje stalno mesto – na rob štedilnika, tik ob vhodu v kuhinjo, tako da ti je sunek kavine karamelne ostrine vedno prvi voščil doberdan.

Ta kava je bila hladna in nesladkana in je res odžejala. Vsak je imel za pitje tudi svojo skodelico. Moja je bila rdeča z velikimi belimi pikami. Otroci smo zaman iskali zoc na dnu skodelice, a smo vseeno uspeli napovedati eden drugemu prihodnost iz temnorjavih kapilaric, ki jih je čas izdolbel v bež notranjost skodelce.

Okus tega kofeta ni bil kaj prida, še zdaj se tega spomnim. Noter nismo dajali mleka, niti na misel nam ni prišlo. Imam občutek, da je ata Janko kdaj začinil svojega z rumom, ker je lepše dišal od ostalih. Vsakič, ko sem segla po svoji šalci proje, sem se morala malo prisiliti. A je šlo. Zato ker je ta kafe pomenil nekakšno vstopnico med odrasle. Tam smo sedeli s tisto črno brozgo v roki in to si imel za podelat, vmes pa si lahko poslušal starejše med pogovorom. Da bi kaj rekel, niti ni bila varianta. Če to kavo preživiš, si dober tudi za v bitko na Neretvi. Ali pa za asistentko bolničarki Franji.

O okusu sploh ni bilo nikoli govora, ta kava je bila kot dejstvo. Kot voda, taka pač je in pika.

Ja, pa še ta nesrečni WC papir. Kavica je imela učinke na naše prebave in smo seveda hodili po njej lulat in kakat, in kar je tega. No, mama je imela na stranišču vpeljan striktni varčevalni sistem. Čemu? Ja, ker je preprosto zelo škrt. To tudi sama ve in ne zanika.

Takle je bil režim: na stranišču smo se brisali s časopisnim papirjem iz prejšnjega tedna (Nedeljski dnevnik in Dnevnik). Če je bil slučajno tam Paloma WC papir, je to pomenilo, da je dohtar na obisku ali kakšna druga živina. Takrat si smel za lulanje porabit 2 papirčka, za kakanje pa 5. Mama je rekla, da ima vse prešteto in sem verjela.

Roke smo si umivali z nekim grozno smrdečim zelenoprozornim milom, brisati pa smo jih smeli samo v taslabo brisačo. Ob umivalniku sta viseli dve, taboljša je bila lepša, svetlejša in bolj suha, taslaba pa temnejša in mokra. Za kaj je mama uporabljala taboljšo brisačo, ne vem. Nisem upala vprašati, uporabila sem jo samo enkrat in potem celo dopoldne trepetala, ali me bo ujela pri tem kriminalu ali ne. Me ni.

Kava in WC papir torej v istem loncu. Oh, kako je zdaj drugače :-).

Preteklik še prihaja

(vir: intelboutique)

Malo mi je žal, da zadnje leto nisem pisala dnevnika bolečine.

Kako se je rojevala. Rasla. Nabrekala. Usihala. Se skrivala. Prežala.
Vztrajala.

Povzročala solze, ječanje in ležanje z glavo zarito v povšter.
Tudi ko je ni bilo, je ostajala kot strah. Jeza.

Nikoli izginila.

Spreminjala je lokacijo in bila zmožna boleti na treh koncih hkrati.
Onemogočala.
Opominjala.
Molčala.

Stiskala. Pikala. Rezala. Sekljala. Tipala.

Postala sem njen dom.
Skvotala.

Je moja prijateljica?
Poskusiva.

Je jaz?

Eno popoldne bogatejša

(Teta Dora - tale portret ji bom podarila za rojstni dan. delal ga je Istvan David)

Teta Dora je najbližje, kar imam babici. Pravkar je dopolnila 80 let, za sabo ima celo kariero operacij na hrbtenici, očesu, kolenih, imela je tudi raka, zdaj pa jo čaka operacija kolka. Njen drugi mož je umrl, preden sem se rodila, na božični večer 1975. Bil je to moj stari ata – Lojze.

Z njo sem kot otrok vsako leto hodila na morje, vsako leto sem se neznansko veselila počitnic pri njej. Stanuje prav blizu mesta in všeč mi je bilo, kako me je čisto vsak dan zjutraj vprašala, kaj bi tisti dan rada jedla za kosilo. Ponavadi sem rekla pico, pohanje in podobne otroške sanje. In špinačo. Všeč mi je bil njen toast in spanje na zakonski postelji ob njej. Preden sva zaspali, sva se zmeraj pogovarjali. Teta Dora ima tudi sestro teto Fanči – ta me je na morju naučila plavati in za to ji bom večno hvaležna. Njo rabim omenit, ker je pomembna v tej reportaži. Res lepi, prijetni, s kruhom pomazani in v vonju borovcev okopani spomini.

No, ponudila se mi je priložnost, da s tema dvema sestrama, Doro (80) in Fanči (77), obiščem Mestno gledališče ljubljansko. Predstava se je klicala Triumf ljubezni, a ta je še najmanj zmagovit dogodek tistega dne.

Takole je šlo:

19:00 (prejšnji dan): Teto Doro zanima, če hočem v teater na abonmajsko predstavo. Ena njena kolegica zaradi tedna v toplicah ne more. Časa za razmislek imam približno 12 ur.

9:00 (dan kasneje): Ja, grem. Teta Dora obvesti, da se predstava začne ob 15.30, traja 1.40h in nima odmora. Da iz Domžal štartamo ob 13.30. OK, pa ob 13.30. Gremo še po Fanči in v Ljubljani res ne moreš nikjer parkirat. Sicer ima Urbano in to, ampak sej veš. Sej vem.

13:00: Teta Dora pokliče, da gre sicer od doma, a se prej oglasi na pošti. OK.

13:20: Teta je še vedno na pošti, preklete vrste se kar ne premaknejo. Naj se kar oblečem in počasi začnem odpravljati. A je dovolj prostora za ustavit se pred blokom? Dovolj, ene 200 kvadratnih metrov. OK, se vidimo.

13:36: Spet klic – teta Dora je zdaj parkirala, naj pridem dol. Čaka. OK.

13:38 – 14:07 (pot Domžale - LJ Moste): Ravno pred mesecem dni je morala teta Dora ponovno na preizkus obvladovanja vožnje in je naredila. Malo je kolebala, ali bi šli na Šentjakob ali raje na AC, pa se je odločila za slednjo. Z drugo do 70, s tretjo do 100, pa sva bili hitro v Mostah.

14:10: Pozvoniva pri teti Fanči. Povabi naju gor. Dvigalo naju zafrkava, zato se odpraviva peš. Vmes poveva, kje naju kaj boli in kako močno pri hoji navzgor. Ona raje hodi dol, jaz pa gor. Boli pa ko hudič.

14:15-14:40: Pri teti Fanči spijemo vsaka svoj kozarec vode, poskusimo dobiti Fančinega sina Bojana na telefon. Star je 45 let in živi pri mami. Treba mu je bilo povedati, da ima doma repo in fižol, če Fanči slučajno ne bo doma, ko pride. Ni panike, vrača se šele zvečer. Pozno. Obdelamo nekaj predoperativnih tegob, ki tarejo teto Doro. Jaz sploh nočem, da gre na operacijo, ker tvega demenco ...

14:40-15:00: Gremo na trolo proti mestu. Posodita mi kartico urbana, na poti se naučiva dodajat novo številko v telefon. Rabila je Bojanovo, ker ga mora povabiti na bližajočo se rojstnodnevno žurko. Ugotoviva, da jo nategujejo - z vseh strani dobiva neke SMS-e, ki jih seveda plačuje. A se nauči tistega imenika. Ker je čisto enostavno, samo knofi so mali.

15:00-15:28: Čopova. Gremo na kapučin v lokal pred MGL. Sedimo na ulici in sestri malo povprašujem o tem, kako so včasih žurali. Teta Fanči je žurala z Banko Koper v Figovcu in pri Šestici, teta Dora pa z družbo Doma Ivana Cankarja v Festivalni dvorani, pri Figovcu in še kje. Obe sta imeli srečo s sodelavci, še vedno se srečujejo. A jih je zmeraj manj. Pa vendar, letos pride ena Fančijina kolegica nazaj iz Kanade prav na srečanje sodelavcev. Izvem tudi, da je moj pradedek popokal celo familijo in so šli v Ameriko. Bil je krojač. Nekaj let da so živeli v Milvaukejih (tako mami in teta Dora pravita Milwaukeeju), potem pa so zaslužili dovolj, malo pa jih je premagalo domotožje in so prišli nazaj. Z ladjo seveda. Tri mesece so se fijakali v Zgornjesavinjsko dolino. In da so bili od takrat naprej znani po svoji dobri kavi – nekako jim jo je uspelo švercat še dolgo potem.

15:30-17:10: Predstava. Nič pametnega. Ana Dolinar je v sedmem mesecu nosečnosti, to je pa tudi edini presežek. če kot laik lahko sodim. Ana, kot vedno, igra na svojo izraziti seksapil. Diareja besed uniči vse, kar bi predstava lahko bila.

17:10-17:25: Vožnja domov in postanek za dolivanje in odlivanje vode pri Fanči. Vse tri smo dobre volje, zadovoljne. Imam občutek, da tetici bolj zato, da je konec. In da lahko mirno sedeta. Bojana še ni. Vnuk od Fanči bo pa igral v filmu Gremo mi po svoje 2. Zaslužil je 700 EUR.

17:25–17:45: Nič posebnega na vožnji domov. Vsaka po svoje premlevava predstavo, doživetje. No, je še en incident z mladci, ki bi radi, da se umakneva s sredine pasu in nekaj piskajo. Pa pove mi, kaj bo jutri skuhala. Žlikrofe in malo juhice.

17:45: Zmeniva se, da se mi oglasi en dan tam mesec na kavi. Bova še malo pokramljali o starih cajtih. Pa o kosteh, zdravju in družinah.

Bilo je lepo, na trenutke bizarno, a zame res res dragoceno. Za v mojo knjigo velikih in mojih. Vse najboljše, teta Dora!

ps: veliko uporabljam "teta Dora". teta dora gor, teta dora dol. zato, ker hočem.

Slalom primatov ali Darwin na pohodu

(vir: homeandbackyard.com)

Vsak dan grem na sprehod. Večinoma po eni in isti trasi.
Pot, ki jo uberem, gre vzdolž reke. Ker je blizu mestnega vrveža in v neposredni bližini stanovanjskega naselja, je zelo obiskana. Na teh nekaj kilometrih peska se sprehajajo družine, tekači sopihajo v dvoje, enoje ali troje, tam se elegantno starajo upokojenci, na telefonih ob uhljih zardevajo najstniške punčare, mulci kujejo osvajalske plane in psi na povodcih dokazujejo zvestobo lastnikom. In seveda - upajoč na boljše dni, tam pridno krevsljamo rekonvalescenti.
Občina se zelo trudi, da bi lokacija postala središče gibanja in urbanega zelenja željnih mestouharjev. Ob poti so uredili mini fitnes v parkcu, postavili informacijske table o obvodnem življu in zakoličili zgledno število košev za pasje iztrebke - vsakih 300 metrov je eden.
Odkar tam pohajam, sem ugotovila, da so ti koši zelo moteči za raznorazne objestneže, ki vsak mesec kakega pretepejo, dokler se ne ukloni. Kot da ni dovolj, da morajo celo življenjsko dobo požirati sranje.
Občina se ne da - ranjence redno oskrbuje in vedno po huliganskem pohodu že v roku enega tedna poskrbi, da so koši zopet tam - pokončni, zeleni in pripravljeni na novo pasje sranje.
A kaj, ko to pristane povsod drugod kot tam - na poti in ob njej na razdalji pol kilometra tako preučuješ različne tipe pasje prebave in, sodeč po prezentaciji, obliki, strukturi in teksturi (če se po kuharsko izrazimo), tudi raznorazna bolezenska stanja naših najzvestejših prijateljev. Pasjih stolic je po tleh kot dreka.
In ko tako slalomiram med njimi, se zalotim, da v meni raste vedno večje nelagodje. Nelagodje in sram, ker sem ... človek. Ker sem pripadnica tiste rase, ki na verigo priveže žival in ji reče najboljši prijatelj. Pripadnica tiste rase, ki čveka po telefonu, medtem ko njen ljubljenček/prijatelj iztreblja dva metra od nje. In ko zaključi pogovor, pes pa potrebo, mirne bosne odpeketata mimo zelenega, sestradanega koša za iztrebke "naših najzvestejših".
Sram me je.

ps: naj mi oprostijo odgovorni sprehajalci in lastniki psov.

Ne smem čez njivo

(vir: layoutsparks.com)

Kak mesec nazaj sem brala prispevek Irene Štaudohar v Sobotni prilogi. Pisala je med drugim tudi o najzgodnejših spominih, ki se nam vsidrajo v možgan in nas določajo. Šli naj bi tja v drugo, tretje, četrto leto starosti, nekateri se pa spominjajo dogodkov tudi iz časa, ko so še čisto čisto majhni - tam okoli 9 mesecev. Pravi, da je za veliko večino ljudi prvi spomin zelo prijeten, ponavadi brez besed, samo slike. Te potem sami sestavljamo v zgodbe. Za slike naj bi bila značilna bela svetloba, včasih so celo presvetljene.
No, in sem se šla sama s sabo lovit svoj prvi spomin. Ni trajalo dolgo, kako uro sem rabila, da sem dala diapozitive v neko časovno zaporedje.
Stara sem 4 leta. Vsako jutro odhajam v varstvo k Bosovi mami, ki živi nasproti naše hiše. Ona ob 6.45 pride pome, čaka me spodaj v pritličju, nekako prislonjena pri priprtih vratih, tako da jo bo čez 20 let zagvišno revma zagrabila. In potem greva k Bosu. Tako se po domače reče hiši nasproti nas – pr' Bos. Čez njivo. Tam je njen mož, ata Janko, in njen oče, stari ata Janko (ne vem, a je bil on v resnici tudi Janko. Morda je bil Janez, Polde, bohve.). So še ostali člani družine, samo tisti dan jih ni. Mama odide v kuhinjo, kjer mora začet kuhat in pripravit vse za podkurit v peč, pol pa pujse nahranit. Njen mož, ata Janko, še spi.
Mene strpa ta čas v dnevno sobo k staremu atu Janku. Rolete so zagrnjene na enem oknu, na drugem pa napol odprte. Temno je. Res temno.
Mora biti, ker je stari ata Janko na smrtni postelji. Leži tam ves droben, plešasta glava mu gleda ven, jaz mu še bolj drobno pridrobim tisti »Dobro jutro, ata!« in ne vem, kaj bi. Zobe mu dajo noter samo še občasno, danes jih nima. Oči ima rjave, motno rjave, danes pa so črne, ker je tudi ta frdamana soba vsa temna. Ni še toplo, ker Bosova mama še ni zakurila.
Postavim se k oknu, ki ima rolete samo napol spuščene. Tam je roža, oranžni taščin jezik (nekaj oranžnega s podolgovatimi zelenimi listi, v glavnem). Okno gleda domov. Čez njivo.
Ura bo kmalu odbila, pa bom preštela, kolikokrat. Osem je (štela sem na prste, najbrž ne do konca, ker nisem znala. A sem prepričana, da je osem.). Dolgčas mi je, malo me je strah, da stari ata Janko za mano nič več ne diha. Ne upam se obrnit.
Komaj čakam, da mami pride pome. Rada bi imela dolge lase.
To je tisti moj prijetni, svetli, najzgodnejši spomin. Hm.

čigava

no, moji zvesti trije, čigava je tale? 

namig: avtor je mrtev že precej časa. bil pa je genij. ne poznamo ga po poeziji.

Ogni parte aspira sempre
a congiungersi con l'intero
per sfuggire all'imperfezione;

L'anima sempre aspira
ad abitare un corpo
perché senza gli organi corporei
non può agire ne sentire.

Essa funziona dentro il corpo
come fa il vento
dentro le canne di un organo,
se una delle canne si guasta
il vento non produce più il giusto suono.