gvišno prepišno

vir: iconfinder.com

včasih se vprašam, ali bom imela vnukom kaj povedat. bom.
in še je tega. ravno zdaj se piše ena zgodba.
taka, aveš, ob kateri ti vsak reče: "vse je za neki dobr!" ali pa "za dežjem vedno posije sonce!" in seveda "ko se ti zaprejo ena vrata, se ti odprejo druga."
ampak hej, jest mam že dost menjavanja vrat in mrzlih kljuk in ostrega prepiha.

Skelet .... skeleče ... skaljeno

Sem zadnjič gledala Dobro uro na TV Slovenija. Vodil jo je Akira Hasegawa. Koncept je tak, da v kaki uri zamenja nekaj gostov, govorijo pa o tematikah, ki naj bi bile blizu mlajši populaciji oz. če niso, naj bi ji to bilo predstavljeno v njihovem jeziku. Ene 3 metre stran od Akija in osrednjih gostov zato posedijo par srednješolcev, »debaterjev«, ki naj se vključujejo v debato. Ko jih taveliki povabijo. Anede. Super koncept. Narekovaji pri debaterjih zato, ker debata se še nikoli, res nikoli ni razvila. Zaradi ... pojma nimam. Imam mnenje, ki je ... slabo.

Ampak danes ne bom o tem.

Govorili so o prijateljih, prijateljstvu, kdo je pravi prijatelj. Med drugim se je pojavilo vprašanje »Kaj pa, če izveš, da tvojega prijatelja/prijateljico partner vara?« Vsi po vrsti so se strinjali, da bi jim pravi prijatelji to povedali. Ker ... tako se pač dela. In če bi kogar koli v naši lepi vprašala, kaj bi storili, sem ziher, da bi jih 93,457 % izstrelilo: »Povedat je treba.«

No, pa lažemo. Lažete. Lažejo.

Po mojih izkušnjah smo tiho kot najgrše in najbolj umazane riti. In prepričana sem, da je ljudi s podobnimi zgodbami ogromno ogromno. Preveč.

Mučno poglavje v mojem življenju.
Tam okoli 18.-ega leta sem bila zaljubljena. Tako zelo. Tako slepo. Težava je bila v tem, da sva v tej zvezi vsak živela svojo zgodbo. Kakor koli. Prevaral me je. Večkrat. Za eno vem zagotovo, za druge ... ne vem. Bolelo je, skelelo je, črvičilo, raztrgalo me je na prafaktorje. In bolelo je dvojno. Da si je gospodič privoščil kak izlet v tuja lovišča, so namreč vedeli domala vsi v moji družbi. Živela sem v majhni vasi in ti ljudje so bili takrat moj svet. Moji ljudje. In nihče ni nič rekel. Nihče.

Ko pride resnica na dan, se počutiš ponižanega, nepomembnega, marionetastega, zadnje sviralo. Ne bom rekla škrlatno oznamčenega. Tista šivanka v kupu sena. To si ti. In kričiš, rjoveš, besniš. Pa jih boli kurac.

Nikoli, nikoli jim tega ne pozabiš.
Vedno, ko se z mislimi slučajno zapelješ rikverc malo preveč, tja, se vate priplazi tista trnava bolečina. Nosiš s seboj, čeprav si fanteta že zdavnaj pozabila.

Tako da ... zelo zelo dvomim v deklarirano iskrenost mladih punc in fantov iz Dobre ure.
Naj jim nekdo pove, da bodo stisnili rep med noge in govorili: "Pa naj se sama zmenita. Ne morem se jaz vmešavat zdaj v to."

Lepo prosim. Ker Slovenceljni se res nikamor nikoli ne vmešavamo. Nikomur ne solimo pameti.
Anedane?

... ji materna

Jaz se z vodo ne mislim več hecat. Zadnjih par let sem imela z njo nekaj usodnih srečanj. Meni se je predstavila kot dama tisočerih obrazov in se za vsako srečanje drugače preoblekla. Da je, lisice, nisem prepoznala.

Leta 2007 se je kot poledenela snežna ploskev znašla pod mojimi lepimi rdečimi krplji in me odnesla 50 metrov nižje v neko grapo pod Mojstrovko. Končala sem v globokem snegu, živa, zdrava, sneg pa se je zagnetel povsod, kamor se ne bi smel. Obilno in mrzlo na pregreto kožo. Pot zdrsa sem si dobro izbrala, manjkalo je par cm, pa bi šlo na skale naglavački.

Sem človek ritualov. Priznam. Vsak dan pred službo potrebujem nekaj pregibvanja udov. Tako sem leta 2008 sem v rahlem drncu po januarsko ledenem jutru zmotila Njeno ledeno bistvo. Bila je tesno zleknjena na asfaltnem klancu. Ne vem, kaj sta počela, a očitno za to nista potrebovala še mene. Vrgla sta me iz ravnotežja, ko me sta me začutila blizu. Pristala sem na desni roki. Ki sem jo seveda zlomila. Malce jebeno je bilo to, da se to ni zgodilo pred hišo. Roko je bilo treba še prinesti domov. In potem zbuditi nekoga, da me odpelje na urgenco. Kjer sem bila prvič pod narkozo. Kar je tudi nekaj, ane.

Sem dala vodnim srečanjem potem nekaj časa mir. Do junija leta 2009, ko me cca. 7 km ni spustila iz svojega objema. Vedno znova me je prevračala na glavo in se nepovabljeno razlivala po mojem besnopaničenm žvotu. Predstavila se je kot Bohinjka, zmenek sva imeli v njeni strugi. Ravno po nekem težkem dežju. Jaz v kajaku, ona nekaj časa pod mano, nekaj časa vsenaokrog mene. Občutek, ko te reka prevrne na glavo in te nosi s seboj, ti pa imaš noge v čolnu, na njem zahaklano špricdeko, škrg še nisi razvil, je podoben ... Ne vem čemu. Popolna panika. Rada bi videla fotko, ko sem se takrat naplavila do površja. Gospa Reka pa nič, je že zbrzela mimo.

Zadnji usodni zmenek. Enkrat aprila leta 2010. Tokrat je legla na Kočno v Kamniških Alpah. Očitno imata nekaj s soncem, je postajala vedno bolj mehka in voljna, ko jo je obliznilo. In spet – kristusove gate - se je striti znašel kot tretji patak v ljubezenskem trikotniku. Med smučanjem po prelepi flanki proti Dolcam sta me imela ga. Snegovna in g. Solence dovolj. Na levem zavoju sta mi zarila levo smučko v sneg, koleno pa je glasno spustilo dušo. To poslednje ljubezensko znamenje nosim še vedno. Koleno noče in noče in noče v redu. Dolgo preboleva vodno fatalkototalko.

Po drugi strani pa sem zadnjič spila kozarec vode. In še danes sem OK

tko za vmes.

tale pikistriti se je zadnjič lotil Komisije za preprečevanje korupcije:

Tule.

Zate.

Od Striti.

Delovna skupina za potičarske zadeve

Danes sta v Sloveniji dve top noviculji zasenčili sonce - dobitek na lotu in predsedniška potica.

Ker se to ne zgodi vsak dan, se mi je zdelo nujno, da zadevo fliknem sem. Za vnuke.

Predsedniće ima seveda svoj profil na tviterju. Kar priden je. Najbrž mu tvita nekdo iz njegove kancelarije. Danes je bil na Bledu, se vozil s pletno, pekel potico in take.

Takole:

Predsednik Borut Pahor s pletno na obisk na Blejski otok, kjer poteka Dan potice, tradicionalne slovenske jedi. pic.twitter.com/j0whomeXCd
— Borut Pahor (@BorutPahor) December 7, 2013

In ... dobi preko tviterja tole prošnjo:

@BorutPahor pozdravcki na Bled tudi za dr. Bogataja ;) boste prenesli do njega? ;)
— ninagaspari (@ninagaspari) December 7, 2013

In seveda odgovori:

@ninagaspari bomo, če bo le mogoče. :)
— Borut Pahor (@BorutPahor) December 7, 2013

Hvaležnost:

@BorutPahor odlicno. Lep dan ;)
— ninagaspari (@ninagaspari) December 7, 2013

In pol čez tri minute:

Predsednik Pahor pod budnim očesom dr. Janeza Bogataja, avtorja monografije Potice iz Slovenije, pripravlja potico. pic.twitter.com/6z8A29XV8y
— Borut Pahor (@BorutPahor) December 7, 2013

Zdej mi nej pa eden pove, v čem je bila težava, da se Bogataju ni dalo prenesti pozdrava. A?
Ker "Če bo le mogoče," se sliši kot "Če bo Bogataj tam," ali "Če se nam prej gospod predsednik ne poreže." Bogataj je pa tam. In to bi se dalo zrihtat. Tudi če je tviteraš v Hong Kongu.

Če si prebral/-a do sem, lahko potrpiš še kak odstavek. Priznam, to je bedasta zgodbica. Pa vseeno sem se spomnila na ene par naših izkušenj. Se mi zdi, da zelo dobro oriše, kako si javnoupravna smetana predstavlja to čuveno dvosmerno komunikacijo. Dialog s svojimi državljani in skupinami njih.

Ko sem še delala na nevladni organizaciji, smo redno, ampak res redno, prosili za sestanke s tem in onim jebenim ministrom. Ministrom za to in ono zaradi tega ali onega. Ker smo imeli nekaj povedat, ker smo imeli v roki rešitve za svinjarijo, ki nam gnije po gmajnah.

Najprej nismo dobili odgovora. Pač procedure (glej zgoraj, že samo prenos pozdrava zahteva nek hud protokol, očitno). Potem po 87 prošnjah in s pomočjo medijskega pritiska končno pridemo na sestanek. Z nami se strinjajo, pohvalijo rešitve, vse je res super in res oh-kako-krasno, da obstajamo. Da to moramo pri nas urediti, kakopak.

Potem pa nič. Nula. Z njihove strani ne bu ne mu ne Fuck off, bedni ste!. Ampak ker nismo dali miru in smo še kar črvičarili, so nam sporočili, da so zadevo predali naprej. Nam celo poslali scan dokumenta, ki je pričal o tem, da je eno ministrstvo zadevo predalo drugemu.

In to je bilo to. Zadeva rešena.

Če bo sreča, bo v roku treh let ustanovljena ena jebena delovna skupina, ki bo pomirila strasti upora pri nevladnikih in bo volk sit in koza cela.

A bo ta delovna skupina kaj delala? Hja ... "Bomo, če bo le mogoče!"

Naj jim/nam krava v glavo prdne. Naj jim/nam ohrovt zgnije. Tako nevladnikom kot drobnici z javne uprave.

Cicibanske modne banalije

vir: http://disney.wikia.com

Ne vem točno, kdaj sem prvič videla Tweetya. Najbrž v kaki risanki, ki so nas vedno okoli 19:15 prikovale pred TV zaslon. Ko sem bila dovolj stara, da sem poznala nekaj črk, mi je mami kupila zbirko Grimmovih pravljic z Disneyevimi ilustracijami. Do amena sem jih zgulila. Pa ne besedila. Slikce! Velike oči, rožnata polt, male srčaste ustnice in doooolgi lasje. In ozki pasovi. In take živalice, ki znajo govoriti. In kriČEčEEEbarve.

Ko danes govorimo o modi, jaz v resnici ne morem povedati nič pametnega. Nimam prav nobenega izoblikovanega stila, v enem dnevu nabavim za celo sezono oblek in obutve. Vztrajam na bulerjih in pulijih in to je to. Morda je to tudi zato, ker sem vse, kar v osebnem stilu lahko dosežeš, dala skozi zelo zgodaj.

Moda me je v enem obdobju totalno posrkala. Najbolj burne emocije in najbolj največjo predanost sem pri 8-ih letih izkusila ob premetavanju oblekic ... Prvi fetiš so bili modni trendi v Mikijevem zabavniku, kjer si lahko na punčare in fantete natikal papirnate oblekce. Ful špon.

In potem so prišle ... kratke majice. Ampak ne kar vsakršne.

Take, na katerih so bili narisani Disneyevi junaki. Ne samo na sprednji strani – na obeh! Saj poznaš, uno, ko te s sprednje strani gledajo, na hrbtu pa je slika njihove zadnje strani. Prvič sem jo zagledala na enem od družinskih švercarskih izletov v Celovec. Ne morem popisat občutkov. »Mami, ati, lejta ... oni živijo!« En brihten (predvidevam) marketingaš je dal junakom rit in tilnik in zadnji del komolca, da so zares zadihali. In lahko so lulali in se objemali in migali in tako naprej.

No, tako majico je bilo treba na vsak način imeti. Kujprec. Sošolka jo je že nabavila, kar je bil znak, da je roba prišla v našo bližino. Težila sem, o kako sem težila, da smo se zapeljali v trgovino s to dragocenostjo.

Tam so mi starši zabičali, da imam na voljo pol ure, da izberem eno. ENO?!!? Krivica.  »Aveš, koliko je tega, mami?« Kako naj zdaj izberem pravo? Da bo na njej vse. Vse, vse vse hočem.   Po precejšnji dozi togotenja in moledovanja se je izrisala rešitev. Sem našla eno, na kateri so se kot sardine v konzervi svetu režali Pluto, Minnie, Mickey, Racman Jaka. Več jih ni šlo gor.

Z njimi sem vztrajala do osmega razreda.

Zbirala sem tudi prtičke.