kako
zapeče, ko izveš resnico. in ta me je doletela pred časom, zdaj pa jo imam še potrjeno na videoposnetku.
namreč.
nkoli nisem dvomila o svojem slogu tekanja. zamišljala sem si nekaj
podobnega tistemu od deklic in fantov, ki v monokromatskem ozadju laufajo nekje v bližini kanjona Colorado, klifov ali pa kar goli i bosi po snežnobeli plaži.
ko rečem
podobnega, ne mislim na necelulitnost nog, bleščeče porcelanastih zobk in simetričnih vzorcev potnih srag in podobno -- predvsem se ta
podobnega nanaša na gibanje nog.
reklamno gibanje nog je do kičavosti izpopolnjeno, noge poganjajo neobstoječe kolo, ni odklonov ne v levo ne v desno. oblikujejo enakomerne dolge in sloke elipse.
moj slog je bolj podoben loparjenju. brado držim navzgor in gledam nekam k sv. Petru, so roke pokrčene, dlani stisnjene v pest z iztegnjenim palcem, noge pa delajo pizdarije. medtem ko so boki nevarno blizu tlem, stegna delajo osmice v eno smer, kolena v drugo, vse, kar je nižje, je pa živi direndaj nedeljskega bolšjaka.
ko se takole gledam , imam občutek, da noge sicer vedo, da se pete iz osi kolena praviloma ne bi smele odklonit več kot 90 stopinj, pa jih gladko boli. a potem imajo slabo vest in se v loku vrnejo nazaj k jedru gibanja. a jim je hitro dolgčas in ajmo znova.
imam pa rešitev:
- kapa s šiltom in brezkrojni puloverji, da te še lastna mati ne spozna
- oprijeta kapa, ki iz vsake face naredi 'Krik'
- nočno tekanje v neosvetljenem okolišu
in nobena ne pelje v reklamo za športne copate ali deodorant. darn.
zdaj pa grem, ker bolečina od pekočega posnetka še ni izzvenela.
