Opasti nedolžnosti

vir: National Geographic

Prvi januar dvaničdvanajst. Tri in pol popoldne. Vstopi Tjaž, moj prvi nečak. Nisem ga še videla, baje pa ima luknjico v bradi, tako kot sestra.

Nekateri čutijo potrebo, da ga pospremijo v življenje z galonami alkohola, stotriinpetdesetimi smsi in pokanjem v prazno. Zabelijo ga s potico, klobaso in tenstanim krompirjem. Z listkom solate. Drugi dan pa s tenstano bučo in negotovimi spomini na preveč radodarne besede, opolzke objeme, opoteče krike veselosti. Saj je razumljivo, ljudje se v resnici malce bojimo eden drugega in. Morda ne ravno eden drugega, ampak odnosa, ki zraste, zaživi, daje, hkrati pa zateguje, terja. Bemomast, da terja. Ali pa uvene nekje vmes. In to zadnje je zastrašujoče.

Sama se še nisem čisto odločila, kako ga bom pozdravila. Ničesar ne vem o njem. Edino, kar vem, je to, kar mi je nekako povedala nataša: da se je zgodilo tri kile in pol metra čiste nedolžnosti. pol se pa pejd :-).

Za začetek bo dovolj pogled, pomežik, dotik, nasmeh. Ko dobim njegovo zaupanje, mu bom lahko podarila čas. In on meni. S časom in v njem se da početi čudovite stvari. Lahko da bova gledala zemljo, kako diha, lahko da bova ruvala plevel iz babičinega vrta. Lahko da se bova kregala, kdo od naju bo nosil ruzak ali kateri bo prvi odfural v beli pršič. Morda bova skupaj premikala gore, morda pa ne premakneva niti šajtrge.

Bomo videli. Vse je še odprto. Vsekakor se bom potrudila za vsak njegov nasmeh.

Pa "enga sreč'nga pa zdrauga, ejga!"

Opozorilo izpred druge svetovne

tale me je našla. tudi nje ne spustim kar tako. bravo Jenny!

OPOZORILO

Ko bom stara, bom nosila vijoličasto
in rdeč klobuk, narobne barve in oblike.

Pokojnino bom zapravila za žganje in poletne rokavice
in satenaste sandale.

Rekla bom, da nimamo za maslo.
Sedla bom na pločnik, ko bom upehana.

V trgovinah bom jedla, kar dajo zastonj,
in sprožala bom alarme.

S palico bom ropotala po ograjah.
To vse na račun resnosti v mladosti.

V copatih bom šla ven, ko bo deževalo,
in rože bom trgala po sosednjih vrtovih.

Naučila se bom pljuvati.

Lahko bom nosila razcapane srajce in se zredila,
pojedla tri kile klobas naenkrat
ali pa cel teden živela od namazanega kruha.

Zbirala bom svinčnike in barvice in podložke za kozarce.
Razporedila jih bom po škatlah.

Za zdaj pa je obleka zato, da nas ščiti pred mokroto.
Plačati moramo stanarino in ne smemo preklinjati v javnosti.

Moramo biti vzor svojim otrokom.
Prijatelje moramo vabiti v goste in brati časopise.

Kaj pa če bi začela že zdaj malo vaditi.
Da tisti, ki me poznajo, ne bojo preveč iz sebe,

ko bom nenadoma stara, oblečena v vijoličasto.

(Jenny Joseph, 1932)

Kaj mi dela Andrej

V avtu imam radijo. In ta radijo je vedno na frekvencah Ra Slo 1 ali pa Vala 202. Na zmerni jakosti.
Zmeraj, ko muziko štima Andrej Karoli, mi začne delat še en zvočnik, ki sicer trmasto molči in se dela, da je mrtev. Spuki. Prijetno spuki. Ne vem, a čem zdej Andreju povedat, šta mi radi? Mislim, zagotovo bi si hotel zapisati v svoj CV, če bi vedel, da nezavedno popravlja zvočnike.
Klicala ga bom v petek, ko izbira Popevko tedna. Ziher bo nadušen.
Naslednjič se javim s slikco mene in Andreja, objemavši zvočnik v mojem francozu.

Kameni spektakel

Koliko časa traja, da ugotoviš, kje je kamnov soft spot? Traja in ko pride trenutek razodetja, skorajda ne veš, da si tam. Ko se zaveš, je že mimo. Tečeš nazaj in mehkobe ni več.
Želim si, da bi imelo moje življenje glasbeno podlago - kot v filmih. Potem bi vedela, kdaj bo kdo skočil izza mračnega kota z naperjenim kalašnikom in kdaj se bom spotaknila na bananinem olupku. In zrenje v oči bi bil spektakel s tisoč besedami.
Tako pa ni in grizljam kamen na kamen. Včasih zgrizem do pogače. Kot je vidno par vrstic višje.

Teden po 15o

Danes sem izrekla neizrekljivo.
Bolelo je in vlaga je bila vsepovsod.

Pa kje si ti, nesreča?

Hej,

kako si kaj? Vidim, da si tu in ker vem, da se dolgo nisva videli/a, ti moram nekaj razložiti.

Se nič ne javim, vem. Me nič ne vidiš, vem. Ljudje me sprašujejo, zakaj se umikam samo še na online. Zakaj se ne dobimo končno na kavi in zakaj jih ne pridem pogledat. Veliko taistih ljudi se je izključilo iz mojega lajfa, ker tega pri meni enostavno ne prenesejo. Saj sem v redu in vse, ampak to, da se kar umaknem, ni sprejemljivo. Eni mi zamerijo, drugim dol visi, tretji bi mi radi s to ali ono žavbico pomagali, četrti imajo družine in se niti nimajo časa ubadati s tem. In peti so tu, business as usual. Teh je tako malo, da komaj prikobacajo na prst ene roke.

Saj po eni strani vse zamerljivčke zastopim, ker prijateljstvo pomeni, da moraš znati tudi kaj dati. Tega najbrž od mene niso dobili v nekem bajnem odmerku. Priznam. Ne vem, če bi me v tem trenutku katera koli oseba na svetu opisala z besedo prijateljica. To je težko sprejeti, še težje napisati semkaj tebi in najtežje prebrati za sabo. Solze mi polzijo po licih. Zdaj je ena kapnila na leseno mizo, z drugimi pa mažem tipkovnico, ker si jih sproti brišem z lic.

Po drugi strani pa mi, po resnici povedano, samost paše. Ne vem, ali je to fair in prav in zdravo. Moti me, da mi stalno nekdo iz nekega kota dopoveduje in vrešči, da moram v družbo. Ne, nič mi ni treba. V družbi ... nisem jaz res jaz. Ne zares. In jaz hočem in moram biti jaz. Prav ničesar v življenju mi ni treba. Ta grduhasta lastnost ne pomeni, da imam kogar koli manj rada ali da z vsemi ne bi rada ostala prijateljica. Ampak preprosto ne gre. Ne gre vedno.

No, in ta opisana našpičena grmada od lastnosti je pri moji trenutni službi tako zelooo moteča :-). Zadnjič sem se tudi ujela pri misli: »Pa kaj hudiča, če se ti enkrat poročiš (saj ne kaže na to, no worries), komu boš rekla, da ti gre za pričo? Koga boš povabila na zadnjo večerjo? Sama boš morala." A je to sploh možno? Mislim, sploh me same ne bi v zakon spustili. Hudiča :-). Šla pa bom na ribo. Ja, gotovo bo riba.

No, smo na vezi,

Striti

še pomnite, tovariši?

čisto vsak se še vsake toliko prikotali v moje sanje:
- eden, ki je posnel dokumentarca
- eden, ki je zmagoval na gorskih kolesarskih tekmah
- eden, ki je visok 2 metra in je imel vzdevek break denser
- eden, ki ni bil nikoli moj, drugi pa nikoli zadosti daleč skočil.
- eden, ki se meče z mont blanka
- eden in edini, ki je v meni videl seksi osebo (tega bi blo dobro še kdaj intervjujat :-))
- eden, ki ima roke do meč in je umetnik. ne vem, kaj umetnikuje.
- eden, ki je bil večno hrepenenje. bil je lep in zdaj je samo še štef.

vsega skupaj za en počen groš, pa tak kraval delajo :-)
nikoli jih ne bom spustila.
nočem.