Zate.

Od Striti.

Delovna skupina za potičarske zadeve

Danes sta v Sloveniji dve top noviculji zasenčili sonce - dobitek na lotu in predsedniška potica.

Ker se to ne zgodi vsak dan, se mi je zdelo nujno, da zadevo fliknem sem. Za vnuke.

Predsedniće ima seveda svoj profil na tviterju. Kar priden je. Najbrž mu tvita nekdo iz njegove kancelarije. Danes je bil na Bledu, se vozil s pletno, pekel potico in take.

Takole:

Predsednik Borut Pahor s pletno na obisk na Blejski otok, kjer poteka Dan potice, tradicionalne slovenske jedi. pic.twitter.com/j0whomeXCd
— Borut Pahor (@BorutPahor) December 7, 2013

In ... dobi preko tviterja tole prošnjo:

@BorutPahor pozdravcki na Bled tudi za dr. Bogataja ;) boste prenesli do njega? ;)
— ninagaspari (@ninagaspari) December 7, 2013

In seveda odgovori:

@ninagaspari bomo, če bo le mogoče. :)
— Borut Pahor (@BorutPahor) December 7, 2013

Hvaležnost:

@BorutPahor odlicno. Lep dan ;)
— ninagaspari (@ninagaspari) December 7, 2013

In pol čez tri minute:

Predsednik Pahor pod budnim očesom dr. Janeza Bogataja, avtorja monografije Potice iz Slovenije, pripravlja potico. pic.twitter.com/6z8A29XV8y
— Borut Pahor (@BorutPahor) December 7, 2013

Zdej mi nej pa eden pove, v čem je bila težava, da se Bogataju ni dalo prenesti pozdrava. A?
Ker "Če bo le mogoče," se sliši kot "Če bo Bogataj tam," ali "Če se nam prej gospod predsednik ne poreže." Bogataj je pa tam. In to bi se dalo zrihtat. Tudi če je tviteraš v Hong Kongu.

Če si prebral/-a do sem, lahko potrpiš še kak odstavek. Priznam, to je bedasta zgodbica. Pa vseeno sem se spomnila na ene par naših izkušenj. Se mi zdi, da zelo dobro oriše, kako si javnoupravna smetana predstavlja to čuveno dvosmerno komunikacijo. Dialog s svojimi državljani in skupinami njih.

Ko sem še delala na nevladni organizaciji, smo redno, ampak res redno, prosili za sestanke s tem in onim jebenim ministrom. Ministrom za to in ono zaradi tega ali onega. Ker smo imeli nekaj povedat, ker smo imeli v roki rešitve za svinjarijo, ki nam gnije po gmajnah.

Najprej nismo dobili odgovora. Pač procedure (glej zgoraj, že samo prenos pozdrava zahteva nek hud protokol, očitno). Potem po 87 prošnjah in s pomočjo medijskega pritiska končno pridemo na sestanek. Z nami se strinjajo, pohvalijo rešitve, vse je res super in res oh-kako-krasno, da obstajamo. Da to moramo pri nas urediti, kakopak.

Potem pa nič. Nula. Z njihove strani ne bu ne mu ne Fuck off, bedni ste!. Ampak ker nismo dali miru in smo še kar črvičarili, so nam sporočili, da so zadevo predali naprej. Nam celo poslali scan dokumenta, ki je pričal o tem, da je eno ministrstvo zadevo predalo drugemu.

In to je bilo to. Zadeva rešena.

Če bo sreča, bo v roku treh let ustanovljena ena jebena delovna skupina, ki bo pomirila strasti upora pri nevladnikih in bo volk sit in koza cela.

A bo ta delovna skupina kaj delala? Hja ... "Bomo, če bo le mogoče!"

Naj jim/nam krava v glavo prdne. Naj jim/nam ohrovt zgnije. Tako nevladnikom kot drobnici z javne uprave.

Cicibanske modne banalije

vir: http://disney.wikia.com

Ne vem točno, kdaj sem prvič videla Tweetya. Najbrž v kaki risanki, ki so nas vedno okoli 19:15 prikovale pred TV zaslon. Ko sem bila dovolj stara, da sem poznala nekaj črk, mi je mami kupila zbirko Grimmovih pravljic z Disneyevimi ilustracijami. Do amena sem jih zgulila. Pa ne besedila. Slikce! Velike oči, rožnata polt, male srčaste ustnice in doooolgi lasje. In ozki pasovi. In take živalice, ki znajo govoriti. In kriČEčEEEbarve.

Ko danes govorimo o modi, jaz v resnici ne morem povedati nič pametnega. Nimam prav nobenega izoblikovanega stila, v enem dnevu nabavim za celo sezono oblek in obutve. Vztrajam na bulerjih in pulijih in to je to. Morda je to tudi zato, ker sem vse, kar v osebnem stilu lahko dosežeš, dala skozi zelo zgodaj.

Moda me je v enem obdobju totalno posrkala. Najbolj burne emocije in najbolj največjo predanost sem pri 8-ih letih izkusila ob premetavanju oblekic ... Prvi fetiš so bili modni trendi v Mikijevem zabavniku, kjer si lahko na punčare in fantete natikal papirnate oblekce. Ful špon.

In potem so prišle ... kratke majice. Ampak ne kar vsakršne.

Take, na katerih so bili narisani Disneyevi junaki. Ne samo na sprednji strani – na obeh! Saj poznaš, uno, ko te s sprednje strani gledajo, na hrbtu pa je slika njihove zadnje strani. Prvič sem jo zagledala na enem od družinskih švercarskih izletov v Celovec. Ne morem popisat občutkov. »Mami, ati, lejta ... oni živijo!« En brihten (predvidevam) marketingaš je dal junakom rit in tilnik in zadnji del komolca, da so zares zadihali. In lahko so lulali in se objemali in migali in tako naprej.

No, tako majico je bilo treba na vsak način imeti. Kujprec. Sošolka jo je že nabavila, kar je bil znak, da je roba prišla v našo bližino. Težila sem, o kako sem težila, da smo se zapeljali v trgovino s to dragocenostjo.

Tam so mi starši zabičali, da imam na voljo pol ure, da izberem eno. ENO?!!? Krivica.  »Aveš, koliko je tega, mami?« Kako naj zdaj izberem pravo? Da bo na njej vse. Vse, vse vse hočem.   Po precejšnji dozi togotenja in moledovanja se je izrisala rešitev. Sem našla eno, na kateri so se kot sardine v konzervi svetu režali Pluto, Minnie, Mickey, Racman Jaka. Več jih ni šlo gor.

Z njimi sem vztrajala do osmega razreda.

Zbirala sem tudi prtičke.

Okrogla miza, prepletene niti in neke riti

Ljubljana odozgo 1992 (Foto: secorlew)

Sedimo na neki okrogli mizi cehovskega združenja. Velika soba, veliki stoli, veliki pokali. Neprodušno zaprta okna. Daleč spodaj na ulicah bezlja in trobezlja Ljubljana.

Tematika je težka, krizna. Moderatorka ima ob sebi tri gospode. So uveljavljeni, vsak na svojem področju si lahko privošči, da danes menja službo in bo jutri imel novo.

Na začetku se vsi lepo predstavimo, tudi publika, ker predstavnica organizatorjev to veli. In tako sedimo tam vsi z imenom in priimkom, povrh pa še brendirani. Nekateri povlečemo ven zvezke, ker ... no, pametni menda pišejo.

Nakar se med pogovorom izkaže, da je čisti slučajno neka gospodična iz vrst publike tudi predstavnica lastnika firme v škripcih, na kateri dela eden od gospodov sogovornikov okrogle mize. Jim takorekoč rešuje rit.

Wov, zakon, fulšpon, networking alert, vsi smo na trnih.

Moderatorka malce v šali malce zares: "O, potem se pa z gospo verjetno poznata?"

Gospod (recimo mu Mister Ritsem smrtno resno in z dvignjeno brado, noge prekrižane na široko, ena dlan počiva na kolenu, druga boža brado): "Ne, veste jaz imam kontakt pri vodstvu, sem na vezi s predsednikom uprave pri njih, tako da mi to ni tako pomembno."

Pozgodban futerday

Rada imam storify. In rada imam barve hrane. Zato:

"Pa saj smo šłi mi tud sam na sprehod, gospa!"

Ne vem. Najbrž sem že prevečkrat razložila, da sta moja kičma in koleno vredna pol gnilega jabolka. In da so zato moje športne aktivnosti sprehod po ravnem. Pika. Ker grem zgodaj v službo, grem še bolj zgodaj na sprehod. Poskušam vsak dan.

Zdaj je ob pol petih še trda tema. Takrat se jaz priplazim ven, bleda kot Morticia Adams, naspidirana kot Garfield. Z jekleno voljo in žulečo ćelko na čelu. Kje pa. Ne režem megle, ne skačem po lužah. Sem daleč od Pike Nogavičke. Ali Kekca.

Trasa poteka malo po asfaltu in kar precej po gozdu.

Včeraj sem komaj prišla nazaj domov, ker mi je čelka umirala. Zato sem jo zvečer nahranila z novmi elektroliti in sva šle. S ključem od vrat, pritrjenim na vezalke od superg.

Malo po vstopu v gozd, čez kakih 300-400 metrov, sem prižgala svoj novi reflektor. No, tudi če ga ne bi. Po 20 metrih sem potem sredi makadamske ceste, v jarku, ki jo je zajedlo zadnje deževje, zagledala postavo. Moško postavo. Ležal je. Srce se mi je zaskočilo. Kot bi preskočilo jetra. Hkrati seveda tudi nabreknilo, utrIPAloutrIPalO čisto nepravilno. Začutila sem brbotanje krvi po vseh kapilarah. 

Bil je živ, eno nogo je imel pokrčeno. Roke so počivale na trebuhu. V tistem trenutku sem se zavedela, da se je on tudi nekoga zavedel. Zaznala sva se. Mater. 

Pa sem kar šla mimo njega, ker če bi obrnila, bi ziher pošponal za menoj, sem si rekla. In še, da mi bo šlo morda gladko in neopaženo mimo, da je bil pijan ali zadrogiran do konca. Pa ne, zlomka. 

Začel je teči za menoj. Potem sem se bila pač prisiljena obrniti. V sanjah se včasih v takih trenutkih zbudim. Jok, brate, tokrat ne. V rokah je nekaj močno pritiskal na dimlje. Nisem videla. Imel je brado in svetleče oči. In kapuco.

Moje telo se je spremenilo v eno samo misel. Ta je bila: »NeeeŠVBSUGFBFBIBSKwwwsfwtf?!«

Rekla pa sem: »Samo na sprehod grem, čisto zares!« On pa nazaj: »Pa saj smo šłi mi tud sam na sprehod, gospa. Pa kaj ste se tko ustrašła?!«

Sem šla naprej, njegovi koraki so utihnili, srček je bil pa na osemsto obratov. Ko so se vrnile še besede v možgan, so rekle: »MI?! MIIII?! Kateri MI?!?«

Šla sem naprej v gozd, da ne bi mislil, da grem na policijo. Ranjeni razum pač J

Hitrost je bila primerna nedelujočim okončinam. Bolt The Legenda ne bi bil moj bestič verjetno. Čutila nisem ne bolečine ne ničesar. Iskala sem izhod iz gozda in čakala, kdaj se mi bo kateri od teh MI nalimal na hrbet. Seveda sem ga našla, izhod, ki to ni bil. Malo sem zalomastila preko mokrih in precej zoprnih vej – po kakih 10 minutah sem bila zopet na cesti. Ljudje so že šibali v službe. Jaz pa iz najhujšega treninga ever. 

Potem pa tresoč po drugi poti domov.

Vse skupaj je trajalo kakih 40 minut. Domov sem prišla ... domov sem prišla. In to je važno. Jutri pa ne vem, če bi spet poskusila s temi svojimi jutrovanji ...

V gorah je lepše.

Roza polnilo in obeti iz Amerike

Seveda sem imela rada roza barvo. In zelooo sem si želela dolge lase, pa mi jih starši niso pustili rasti. Zmeraj so našli milijon razlogov, da to ne bi bilo prav. Res ne vem, česa so se bali. Da bom ratala nek ženski Samson ali kaj. Enkrat sem potem res prinesla domov iz cicibanovih uric uši. Potem še pet let sploh črhnit nisem več upala o laseh. Samo ogledovala sem si dolge kite in repe, ki so jih punce okoli trogale. In elastike! Na vasi je bila tudi družina, ki izvira iz Jordanije in njihova hči je imela bujne valovite vranje črne lase. Njen ati je na pol leta odhajal dol in ji nosil domov pisanih oblek, šatulj, puščic za svinčnike. Danes bi temu rekla kič. Takrat pa nebesa. Daleč najbolj mamljive so mi bile njene gumice za lase. S češnjami, rožicami in vzorci, da se ti je kar vrtelo, če si dolgo gledal vanje. S telepatijo sem hotela doseči, da bi mi eno podarila, pa nisva bile na isti liniji.

Vghlavnem, tkole nekako je to izgledalo :-)

(foto: osebni arhiv. prvi pasoš. 5 let.)

Sem že povedala, da je bila moja dopoldanska izmena do 6. leta oddelana pri Bosovi mami čez njivo. Tam je gor rasla tudi njena vnukinja, s katero sva se nekaj časa skupaj »merkali«. Bina je bila dve leti in pol starejša od mene. No, še vedno je. Ko sva hodili že v OŠ, sva seveda ostali prijateljici in skupaj tudi prižgali prvi cigaret. KIM Mentol. Ukradli sva ga Binini mami. V kolibi za hišo, ki je imela WC na štrbunk. Zarotniško sva se režali ko dva pečena mačka, misleč, da sva pretentali vse živo. V resnici pa je mama plela na vrtu čisto zraven, ata pa na klopci pred tapravo hišo kadil. Ta WC pa na pol poti med njima. Seveda se je kadilo ven. In vohalo. Ampak rekel ni nihče nič.

Mimo Bosovih teče glavna vaška prometna žila, po kateri so se  in se še sprehajajo vsi, ki tam živijo. Ena meni najbolj zanimivih sprehajalk je bila gospa iz Vile. Ne vem, kako ji je bilo ime, imela je črnega rotvajlerja in goste rdečkase lase, povezane v figo. Njen glas je spominjal na Nežo Maurer, njen navihan pogled prav tako. Živela je kak kilometer stran v veliki Vili z veliko začetnico in s pradavnimi drevesi vsenaokrog. Kot ena postarana Pika Nogavička. In ... imela je sorodnike v Ameriki.

Spomnim se, da je enkrat prišla mimo z darili. Sorodniki so ravno odšli in jo založili s preveč stvarmi, pa je malo talala naokoli. Bosovi mami je prinesla kofe, atu cigare, neko žganje za mamo in očeta od Bine in najbrž še kaj. Nama pa čokolado. Bini in meni, vsaki svojo tristogramsko čokolado z jagodnim polnilom. Roza jagodnim polnilom. V neznansko lepi rdeči embalaži, na kateri so bile napisane tuje besede in narisane rdeče jagode na zelenih listih. Obema so oči zrasle in stiskali sva tisto čudo v naročju, kot bi šlo za življenje. Za trenutek si niti nisem več želela dolgih las.

Gospa Vila je odšla. Bina je pametno skliznila in izplen od obiska odnesla v zgornje nadstropje, v svojo sobo. Ker meni je Bosova mama vzela čokolado. Rekla je, da jo bo spravila v kredenco v kuhinji in da jo dobim, ko grem ob enih domov.

Ko je bila ura ena, sem se dolgo motala okoli tiste visoke kredence in se obirala pri oblačenju. V pričakovanju velike rozardeče dišeče in čokoladne Amerike. Mama pa nič. Kar ni mi je vrnila. Moje čokolade. In drugi dan tudi ne. In čez 14 dni tudi ne. Še danes je nimam.

Nikoli si je nisem upala vprašat zakaj. Še danes, ko jo vidim 85-letno in vso sključeno, ne upam.