11. julij dvatisočsdem je bil začetek, devetnajsti februar pa konec nekega obdobja, ki je, če dobro premislim, čisto tipičen za nas 16.
s tisto čudovito in krasovito miselnostjo: "z gwavo skoz zid, če je možno nosilni, in to direttissimo" sem se tisti dan po n-tem poskusu ignorirat goro, ki je čakala na procesiranje, zagnala v učenje.
ne spašujte. ne modrujte. tihbotte.
pač jebeni dolgovi za nazaj. ki so mi stiskali čisto vse dele telesa in netelesa, od mrtvega odkruška obnohtne kožice na nožnem mezincu do zadnjega kvantuma splohjaza.
temu bi se reklo po domače fakstari situacija.(see enter sartre, hopelessly engaged in opening the doorlock using a shoelace instead of a key...)
no, nevem, če bi se sploh kej spravila študirat, če bi vedla, da me septembra čaka topla (m)učiteljska zbornica z istimi pasjimi facami in vonju po postanem česnu.
uglavnem, v sili hudič muhe žre: na 3x4m prostora sem si zgradila cel svet. izgledal je hudičevo brezvezen in je tudi bil - namreč za tisto, za kar je blo treba pripravt glavo, je bila nujna odsotnost pestrosti življenja. tudi od ljudi sem se ogradila z armiranobetonsko ploščo. in jasno marsikateri od marskikoga tega ni razumel. jebatga.
celo poletje sm gradila na železni disciplini, ki se je potegnila v jesen in del zime: vstajat ob pol šestih, laufat, skuhat čaj, drkat to in ono in poskušat zignorirat razne blazne leopardije v sebi, ki hočjo dat vse štir od sebe, se zgrudit v grbo an tla in jokat nad krutostjo sveta; pol pa kej pojest, se borit s popoldanskim spancem, z neposlušnimi blokodwellerji, ki so butali s svojo glasbo po mojih bobenčkih, ob 13.30 spat za 20 min, ob 6h na sprehod v drncu, spit tablet za koncentracijo in furat safr še naprej. (kle pride napev:
včasih je luštn blo, zdaj pa ni več tako....)
pa sm mela izgleda preveč časa.
v strahu pred bankrotom sm vzela še eno knjigico za prevajat. spričo tega se je budno stanje raztegnilo tja do 3h ponoč. i tako svaki dan.
potem sm jeseni po slučaju dobila novo službo. juhu. ta zadeva seveda odpre kup enih novih misli, ki niso dobrodošle, ko se človek skuša skoncentrirat na črke v times new roman prekritih z vsemi mogočimi in nemogočimi barvnimi odtenki.
hočeš biti dober in 100% povsod. in sfališ garant vsaj na enem področju.
zgodilo se je nezgodljivo - bila je čustvena kriza, ki je pristopila od zadaj, kot se spodobi. in me razmrcvarila do amena. pa smo se spet borili z mlini na veter, uporabili ves kisik nabran na golovcu, da smo pobirali sestavne dele po vseh koncih in krajih. in se spraševali in dvomili in jokali.
s osmjehom na licu.
i tako svaki dan.
do devetnasjtega februarja, ko sm dvignjenih rok in las in vsega
fizičnega na sebi pridirkala s ff in se vrgla za prvi šank.
naročila sem si, v družbi nas 16, eno vodko in en red bull. in vdahnila življenje (exit sartre, GO AWAY, YOU MOTHERF...!!!) .
zdaj sm že dva dni malce alkoholizirana, ampak veste kaj: boli me patka.
življenje je štrudel. majkemi.
ps: in to je bil najbolj osebni post v mojem življenju. in veste kaj: boli me patka.
in kakorkoli je jesenska beseda.
(junak zapusti oder, se pogladi po trebuščku in pljune v noč). čavči.
