report nr. 5469/08

smo na drugi polovici dopusta in spet pred računalnikom. v prvi polovici se mi je pet dni skupaj sanjala služba, en dan, da imam raka na koži, en dan se ne spomnim. sam tolk.

smo zapećeni in se lupimo. potem ko je prva dva dni bilo aprilsko mraz, so se vremena na kvarnerju prejšnji teden od srede naprej zjasnila, tako da smo lahko mahali z vesli po vodi in se bre zstrahu pred nevihto veselili večerne porcije borno odmerjenih žgancev. voda je bila mrzla in mi ni bilo mogoče ostati notri več kot 10-15 min. to mi ni podobno.

ahhh ... bilo je strašno lepo, vračali smo se pa ravno na črni petek za hrvaški narod, vendar pred tragedijo, tako da smo še imeli priložnost občudovati pijane voznike z zastavami, obešenimi iz vseh lukenj v avtu, tekoče priprave mladih in starih na skorajšnji vzpon proti vrhu evrope...
sodeč po videnem, je morala biti sobota dan žalovanja.

ker smo bili zelooo lačni in smo potrebovali energije, smo se ustavili v gostilni v tacnu in večerjali cirka štiri metre zračne linije od natalije verboten. hudo.
a izlet v gostilno je bil ekstremizem za naša prebavila. en član odprave je posledično neobičajno dolgo sredi noči sedel na stranišču, drugi revež, pa sem imela želodecobol, ki dolgo ni pojenjal.
tja več ne grem, pa tudi če me natalija na kolenih prosi. ali pa če gra sam saška l. na kolena.

sobota je bil dan za tiste budale, ki imamo, kot se je duhovito izrazil sotrpin na progi, "občinska kolena". drugi mu je sopihajoče odvrnil, da so, porkamadona, kar državna... da baje janša časti pred penzijo. striti je bil modro tiho, ker se je bodel z bodecem, ki se mu vedno nekako zasidra v abdominalni predel in zateguje enkrat levi enkrat desni predel okolice. letos sem ga zjebala, prasca, čeprav sva se bockala do konca.
po tekanju smo vsi dobili nahrbtnike in sladoled ter sadno kupo, kosilo, nekateri pa tudi svetleče okrancljane čaše. pozdravil nas je tolminski župan.

nedelja je bila namenjena izobraževanju: ogledala sem si slap Boka v dolini Soče, potem pa še kobariški muzej. zdaj prebiram knjigo o soški fronti in vidim, da smo ljudje zdaj eni pusiji. tud musklfibr izgine, ko vidiš, kaj vse so fantje in dekleta(??) moral takrat prestajat. kaj vse so počeli po hribih in koliko časa. z nevemkakšno motivacijo.
pa niso dobili ne sladoleda ne zlate čaše. večina kameni križ v zemljo...

noge u luft in akcija!

prišel je čas dopusta, ki smo ga pri naši hiši čakali natanko eno leto.
in zdaj, čakajoč, da nas zapeće, scvrči ter olupi poletno sonce naših ljubih sosedov, me zebe in sedim za računalnikom.
zunaj pada dež, v ljubljani je 10 stopinj, ravnokar smo pojedli špinačo, pečen krompir in pizzo (kvaje, bli smo lačni in vse je zdravo, da je kaj!), prej pa smo od 12.30 spali ko polh.
še prej pa smo pojedli zajtrk.

bemomater, kdo je kle režiser, k je zajebu in pozabu rečt edino stvar, po kateri ga človeštvo pozna in za kar dobiva pošteno plačo: "AKCIJA!!!!"

akcija, jebemti. nč.
kurc, est grem na kavč, baje so na televiziji neka brcajoča telesa, polna odpadne slane vode in obročev v laseh.

ps: no vsaj eno stvar pa smo izvedeli: striti po poklicu ni režiser.

ob obisku precednika ZDA in njegove žene

človek se ustraši, ko vidi, da se vse vrti in ponavlja in da je vse začasno. ko vidiš svojo rit in slutiš, da jo boš čez 360 stopinj spet, pri tem pa ne boš nič pametnejši, si rečeš:

kurc, est grem na kofe. z velik cukra. belega, rafiniranega, da pomori, kar še miga.

čaj v sredo ob petih popoldne

kaj je to?

da se včasih zdi, da ne moreš vsega dela v 24 ur spravit in te bo razneslo, ker zaostajaš. da je človek čist preveč nepogrešljiv, da bi si upal na dopust. al pa na bolniško.
da ljudje na pol mrtvi prihajajo v službo in pršijo svoje baktevirusno bogastvo po vsem, kar miga okoli njih, vključno s polžki v solati iz testenin.

kaj vem, v katerem svetu je in kaj takrat človek misli. da bo šefiče stisnilo, ganilo in bodejo rekli:

"mater, ta pa je lojalen. ta ja pa od fare. dejmo mu povišico. al pa vsaj mojo hči devico..."

trdim, da nas je večina v tem stanju prepričanih, da brez nas ne gre.
in pol če se le gre na bolniško, se izkoščiči iz spolzke lupinice visokoleteče domišljije in se vidi, da jim gre.
najprej si zmeden, mal jezen.

"kajkuracfurac pa mislijo, da so."

tule sem preklopio na prvoosebnega pripovedovalca in na najnižjo obliko pisanja spisov, torej na avtobiografski unter-runter-und-zwischendurch-šund. ne upam več na splošno, madremia.
po dveh dneh je torej temu subjektu tukaj čisto vseeno postalo.
ravno ko vojvodina. ravno ko ta nov fuzbalštadion, na katerem bo travca gotovo v vaservago uravnotežena.

hvatam krivine. tuhtam, kaj bi natvezila zdravnici, da mi podaljša bolniško.

to gotovo ni di karjere majnes lebens.

in v tem zajcu je grm.

ROŽICA ROŽICI

prosim, dekleta, dobr premislite, če si želite rožice.

sama sem dolgo mislila, da da.
najprej sem si sama nabavla 15 vrtnic, ker naj bi njihov vonj in spanje med njimi pomagala pri vsrkavanju snovi v možgane.
potem sm medvrstično namigovala, da bi jih rada imela za rd in za god.
dobila.potem sem si 19. februarja še eno kupla, ker mi je drugi niso.
vse sem si naglavački obesla v sobo. ja, na koncu je vse skupaj izgledal kot eno pokopališče.
v torek sem se odločla, da jih vse suhe in brez vonja spravim v vazo.

pa so ene štrlele ven, prasičice, predolge so bile.
sem jim poskusila odrezat stebla s škarjami, pa ni šlo.
in sem vzela nož.
NAPAČA, ker...
...sem si prerezala kazalec + noht v dolžini 1 cm. neprostovoljno sem bila odpeljana na urgenco (ne maram/bojim se dohtarjev jebatga), dobila šive in bolniško ter seveda rahlo depresijo gratis. ne morš verjet, kako nujno potreben je en kazalec. ne morš.

ne želite si rož, ker lahko da jih boste dobile.

enterexit

11. julij dvatisočsdem je bil začetek, devetnajsti februar pa konec nekega obdobja, ki je, če dobro premislim, čisto tipičen za nas 16.

s tisto čudovito in krasovito miselnostjo: "z gwavo skoz zid, če je možno nosilni, in to direttissimo" sem se tisti dan po n-tem poskusu ignorirat goro, ki je čakala na procesiranje, zagnala v učenje.

ne spašujte. ne modrujte. tihbotte.
pač jebeni dolgovi za nazaj. ki so mi stiskali čisto vse dele telesa in netelesa, od mrtvega odkruška obnohtne kožice na nožnem mezincu do zadnjega kvantuma splohjaza.

temu bi se reklo po domače fakstari situacija.(see enter sartre, hopelessly engaged in opening the doorlock using a shoelace instead of a key...)

no, nevem, če bi se sploh kej spravila študirat, če bi vedla, da me septembra čaka topla (m)učiteljska zbornica z istimi pasjimi facami in vonju po postanem česnu.

uglavnem, v sili hudič muhe žre: na 3x4m prostora sem si zgradila cel svet. izgledal je hudičevo brezvezen in je tudi bil - namreč za tisto, za kar je blo treba pripravt glavo, je bila nujna odsotnost pestrosti življenja. tudi od ljudi sem se ogradila z armiranobetonsko ploščo. in jasno marsikateri od marskikoga tega ni razumel. jebatga.
celo poletje sm gradila na železni disciplini, ki se je potegnila v jesen in del zime: vstajat ob pol šestih, laufat, skuhat čaj, drkat to in ono in poskušat zignorirat razne blazne leopardije v sebi, ki hočjo dat vse štir od sebe, se zgrudit v grbo an tla in jokat nad krutostjo sveta; pol pa kej pojest, se borit s popoldanskim spancem, z neposlušnimi blokodwellerji, ki so butali s svojo glasbo po mojih bobenčkih, ob 13.30 spat za 20 min, ob 6h na sprehod v drncu, spit tablet za koncentracijo in furat safr še naprej. (kle pride napev: včasih je luštn blo, zdaj pa ni več tako....)

pa sm mela izgleda preveč časa.
v strahu pred bankrotom sm vzela še eno knjigico za prevajat. spričo tega se je budno stanje raztegnilo tja do 3h ponoč. i tako svaki dan.

potem sm jeseni po slučaju dobila novo službo. juhu. ta zadeva seveda odpre kup enih novih misli, ki niso dobrodošle, ko se človek skuša skoncentrirat na črke v times new roman prekritih z vsemi mogočimi in nemogočimi barvnimi odtenki.

hočeš biti dober in 100% povsod. in sfališ garant vsaj na enem področju.
zgodilo se je nezgodljivo - bila je čustvena kriza, ki je pristopila od zadaj, kot se spodobi. in me razmrcvarila do amena. pa smo se spet borili z mlini na veter, uporabili ves kisik nabran na golovcu, da smo pobirali sestavne dele po vseh koncih in krajih. in se spraševali in dvomili in jokali.
s osmjehom na licu.

i tako svaki dan.
do devetnasjtega februarja, ko sm dvignjenih rok in las in vsega
fizičnega na sebi pridirkala s ff in se vrgla za prvi šank.
naročila sem si, v družbi nas 16, eno vodko in en red bull. in vdahnila življenje (exit sartre, GO AWAY, YOU MOTHERF...!!!) .

zdaj sm že dva dni malce alkoholizirana, ampak veste kaj: boli me patka.

življenje je štrudel. majkemi.

ps: in to je bil najbolj osebni post v mojem življenju. in veste kaj: boli me patka.
in kakorkoli je jesenska beseda.
(junak zapusti oder, se pogladi po trebuščku in pljune v noč). čavči.

pvr(pejdvrit)

MISLIM...

no, ugani, kje je to...

pa sej me mal zajebavlejo.