to bo moj poklic!

Lani (mislim) je RTV SLO uspelo ustvariti eno luštno oddajo, ki se imenuje To bo moj poklic. v njej predstavljajo vse mogoče poklice, predvsem take, za katere je Ministrstvo za šolstvo in šport RS ugotovilo, da ni dovolj zanimanja.

v petek je tej tuliviziji uspel svojevrsten manever: v oddaji To bo moj poklic so predstavljali poklic steklopihača. skušali spodbuditi čim več mladih, da se odločijo za to področje.

in na taisti petek so v Steklarski novi začeli ugašati peči. konec je.

oddaja je tako nehote dobila nov naboj.
za zmedenost in bedaste občutke po oddaji ni bilo potrebe, nacionalka nas namreč tako umetelno uči dragoceno lekcijo - ponovitve programa so dobre zato, ker nikoli v bistvu niso ponovitve.

zdej grem pa snemat žrebanje lota.

od večernooranžne do peklensko rdeče

mojemu significant other 32-letniku so pred 1 mesecem in nekaj dnevi ukradli avto ...
iz garaže. brez sledov vloma v blok. nema veze.

no, vmes smo se pobrali in izgubili upanje na najdbo večernooranžnega vozila.
nismo se ne vem kako silno zanašali na policijo, ker je gospod, ki je pisal zapisnik, šel taisti dan na dopust in tudi kasneje ni bilo neke blazne hajke za lepim avtočkom večernooranžne barve.

danes pa klic, da so avto našli.

srce se je vzradostilo in v prsih slovanskih je bučalo vznemirjenje. hkrati je malo pekla vest, da sem imela tako črne, ja, celo sovražne misli do organov pregona (do lopovov, se razume, nismo gojili simpatij: kromirana jajca in kitajsko mučenje s kapljicami vode na gwavo je bil predvideni wellness).

kmalu zatem (spet smo pri današnjem dogodku) pa je vest nehala peči.
avto so po naključju našli policaji, ki pridejo na jaso v gmajno na gorenjskem med šihtom mal počit. revčki. avto je razžagan. dobesedno. srce se para.

in na koncu kkakkoffoonniijja - kkoroetšwšfsngksgjhdsg! in milijon klicajev in vprašajev v glavi, ki postaja peklensko rdeča. srce je pa itak že na high-performance turbo pogon.

NAMREČ:

ker je 32-letnik lastnik te razžagane najdene večernooranžne karoserije, mora zdaj svojo lastnino pospraviti z ozemlja, na katerem so jo našli.

v nasprotnem primeru sledijo sankcije.

me ma, da bi rekla, da to skoraj bolj sovražim kot polito kavo na svoji pisalni mizi.

osovražena

danes se mi je po celi površini pisalne mize polil cel kozarček črne kave. to je kar šok, ker čokolada pač nima enakega okusa, če zraven ni kave. tudi papir zgleda zelo neprofesionalno, ko je ves rjav.
pri tem sem začela razmišljati, kaj zelo sovražim - kajpada- in v nadaljevanju to navajam:

• sovražim črno kavo, ki sem jo poprej polila po mizi,
• če se ne morem odjavit od reklamnih mailov, brez da koga prebutam,
  

ps: in vejica je tam nalašč.

filing of absens

recimo jest vsak dan pojem eno al pa dve, včasih tri, čokoladke BUENO.

uradno se imenuje
vafelj oblit z mlečno čokolado, z mlečnim lešnikovim polnilom.

tehta 2X21,5 g, kar znese 43g vsega skupi.
embalaža je rdeče-bela, ta vafelj je narisan, poleg pa je lešnik, ana mokrocveteča rožca, in rosni list bogzna česa. pa še kuzarac mleka.
neuradno pa sta to dve palčki s fino filo. filo nafilajo po razdelkih, tako da ga manj porabijo.

danes file ni bilo v sicer filanem razdelku.

kaj zdaj storiti? ali so kratene moje pravice? štadaradim, bogami ...

triggermind

kdaj pa kdaj je glava en sam prepih. notri je mešanica zraka, ki zoprno buta ob stene lobanje in nosi strjeno kri od ušes do oči.

kdaj pa kdaj se s prsnim košem pritisnem ob mizo in z rokami ob tipkovnico in srepo gledam v zaslon. prsti leve rokice so na q, w, e. desna počiva na p, o, k. računalnik tuli kot oddaljena strojnica. ideje ni ne na levem ne na desnem koncu ekrana. tudi ne zgoraj ali spodaj.
je zadaj za računalnikom kako okno? ne, človek bi moral biti pa že ornk tumpast, da bi za tolikimi okni dal zvrtat še eno okno.
rada bi imela svojo sirarno. specializirala se bom na mocarelo. paradajz bom dobila iz španije, če bo takrat še na zemljevidu, sol iz zakisane zemlje, za poper bom prosila kolumba.
kruh bo samo ob nedeljah.
in glej ga zlomka, jutri je nedelja. svašta!

moje pesmi moje sanje

danes zgodaj zjutraj me je prešinilo.
točno vem, katere pesmice so mi najljubše na celem svetu. pa si jih bom zapisao, preden pozabim. in da mi ne bo cel safr, ko me naslednjič nekdo vpraša, kaj rada poslušam.

1. Me and My Bobby McGee (od Janis, upam, da je tko naslov - ta je za takrat, ko sem vesela)
2. Mercedes Benz (od Janis, jo zapojem ko grlaica, če mam ta pravo alkoholno ravnovesje v telesu vzpostavljeno)
3. Rollin' on the River (nevem, ampak spomnim se glasu od Turnerjeve Tine - ta po kriterijih vinjenosti pride na vrsto po 'konstruktivni fazi', na prehodu v fazo 'mi se mamo radi')
4. Cesta (Kreslin, ja kdo pa njega ne mara...)
5. Oliverjeve najnežnejše (kar vse po redu: zdejle ne vem naslovov, ampak si jih mrmram ...)

No, pa smo zapisali tudi to - za sinove in ćerke, da se bodo lahko norčevali iz mene.

bilo šta bilo, bude šta bude

OK.

je že vse približno tam, kjer mora biti.

sva šla z esmićem na šmarno in je blo ga super videt. še zmeri je tak frajer, kot je bil. nič se ni postaral.

smo se tudi smučali. smučali gor in smučali dol. čeprav priznam, da sem pomoje edini turni smučar, ki sovraži hojo s psi. imam pač naraven talent, da nimam talenta za te zadeve. imam tudi zelo burno zgodovino zdrsov; mojstrovka, zaplata, velika planina, košuta, vrtača ... povsod sem uspela jako elegantno ubrisati na enega od bokov in se potem brez zavijanja in zaviranja peljati z naraščajočo hitrostjo nekam u božjo mater.

no, zadnji zdrs je bil sicer hipne narave in se je zgodil samo dva kilometra od prehodnega doma, mi je pa zlomil ud. je tudi še malo viden na roki, ki zdaj ne bo za v kako reklamo za kremo. je izbočena in kar smešno kriva na stičišču zapestja in dlani.

sporočam, da sem vse te nepričakovane poljube z materjo zemljo preživela. v gwavi pa je ostal črv strahu, ki me napade oduzadi, odudspredi, po tlorisu in po profilu vsakič, ko moje učke zagledajo prečko.

in seveda je slednjih na naših izletih veliko. in jaz ne maram nobene. ko lezemo čez kako trdo jebeno prečnico, mal zavekam, da me je strah. pa 33-letnik za mano zasopiha: pa to drži, sej ni nč ... potem grem, ampak zgolj na trmo, inat in sovraštvo do vsega živega, belega in ledenega.