Roza polnilo in obeti iz Amerike

Seveda sem imela rada roza barvo. In zelooo sem si želela dolge lase, pa mi jih starši niso pustili rasti. Zmeraj so našli milijon razlogov, da to ne bi bilo prav. Res ne vem, česa so se bali. Da bom ratala nek ženski Samson ali kaj. Enkrat sem potem res prinesla domov iz cicibanovih uric uši. Potem še pet let sploh črhnit nisem več upala o laseh. Samo ogledovala sem si dolge kite in repe, ki so jih punce okoli trogale. In elastike! Na vasi je bila tudi družina, ki izvira iz Jordanije in njihova hči je imela bujne valovite vranje črne lase. Njen ati je na pol leta odhajal dol in ji nosil domov pisanih oblek, šatulj, puščic za svinčnike. Danes bi temu rekla kič. Takrat pa nebesa. Daleč najbolj mamljive so mi bile njene gumice za lase. S češnjami, rožicami in vzorci, da se ti je kar vrtelo, če si dolgo gledal vanje. S telepatijo sem hotela doseči, da bi mi eno podarila, pa nisva bile na isti liniji.

Vghlavnem, tkole nekako je to izgledalo :-)

(foto: osebni arhiv. prvi pasoš. 5 let.)

Sem že povedala, da je bila moja dopoldanska izmena do 6. leta oddelana pri Bosovi mami čez njivo. Tam je gor rasla tudi njena vnukinja, s katero sva se nekaj časa skupaj »merkali«. Bina je bila dve leti in pol starejša od mene. No, še vedno je. Ko sva hodili že v OŠ, sva seveda ostali prijateljici in skupaj tudi prižgali prvi cigaret. KIM Mentol. Ukradli sva ga Binini mami. V kolibi za hišo, ki je imela WC na štrbunk. Zarotniško sva se režali ko dva pečena mačka, misleč, da sva pretentali vse živo. V resnici pa je mama plela na vrtu čisto zraven, ata pa na klopci pred tapravo hišo kadil. Ta WC pa na pol poti med njima. Seveda se je kadilo ven. In vohalo. Ampak rekel ni nihče nič.

Mimo Bosovih teče glavna vaška prometna žila, po kateri so se  in se še sprehajajo vsi, ki tam živijo. Ena meni najbolj zanimivih sprehajalk je bila gospa iz Vile. Ne vem, kako ji je bilo ime, imela je črnega rotvajlerja in goste rdečkase lase, povezane v figo. Njen glas je spominjal na Nežo Maurer, njen navihan pogled prav tako. Živela je kak kilometer stran v veliki Vili z veliko začetnico in s pradavnimi drevesi vsenaokrog. Kot ena postarana Pika Nogavička. In ... imela je sorodnike v Ameriki.

Spomnim se, da je enkrat prišla mimo z darili. Sorodniki so ravno odšli in jo založili s preveč stvarmi, pa je malo talala naokoli. Bosovi mami je prinesla kofe, atu cigare, neko žganje za mamo in očeta od Bine in najbrž še kaj. Nama pa čokolado. Bini in meni, vsaki svojo tristogramsko čokolado z jagodnim polnilom. Roza jagodnim polnilom. V neznansko lepi rdeči embalaži, na kateri so bile napisane tuje besede in narisane rdeče jagode na zelenih listih. Obema so oči zrasle in stiskali sva tisto čudo v naročju, kot bi šlo za življenje. Za trenutek si niti nisem več želela dolgih las.

Gospa Vila je odšla. Bina je pametno skliznila in izplen od obiska odnesla v zgornje nadstropje, v svojo sobo. Ker meni je Bosova mama vzela čokolado. Rekla je, da jo bo spravila v kredenco v kuhinji in da jo dobim, ko grem ob enih domov.

Ko je bila ura ena, sem se dolgo motala okoli tiste visoke kredence in se obirala pri oblačenju. V pričakovanju velike rozardeče dišeče in čokoladne Amerike. Mama pa nič. Kar ni mi je vrnila. Moje čokolade. In drugi dan tudi ne. In čez 14 dni tudi ne. Še danes je nimam.

Nikoli si je nisem upala vprašat zakaj. Še danes, ko jo vidim 85-letno in vso sključeno, ne upam.

Na Metko pejt!

Danes se javljam z Metine liste :-)

Klik!

118.575 plus ena

Toliko nas je. Nezaposlenih. Ja, tudi jaz. Od decembra lani. Ne želim jadikovat, službo bom dobila, imam samo eno luštno zgodbico, ki jo želim povedati, medtem ko na Studiu City poslušam ministrico za delo družino in socialne zadeve dr. Mrakovo, ki govori o aktivni politiki zaposlovanja. In o ključnih problemih zakonodaje in sistema.
No.
Tako kot vsi brezposelni jadniki sem tudi sama dobila svetovalko. Tako se imenujejo. Pri njej sem bila od nastopa brezposelnosti dvakrat, pa enkrat mi je en teden skupaj pošiljala potrdilo, ki sem ga potrebovala. Po navadni pošti.
Prvič me je poslala v knjigarno po obrazec »MNJŽ«, da sem se sploh lahko prijavila, v roke naložila dve brošuri, naklikala moj zaposlitveni načrt in me poslala na pot v svet prijaznih delodajalcev, ki so čakali name. Svetovala mi je, naj se čim prej lotim iskanja zaposlitve. Bohlonaj. Ker sem morala urediti še zdravstveno zavarovanje, mi je svetovala, naj si ga grem uredit. In še, naj to grem urejat na ZZZS. Ker sem želela dobivati nadomestilo za brezposelne, mi je svetovala, da si ga uredim.

(Refren. avtorica grafike: Maja B. Jančič All rights reserved.)

V času od prvega do drugega obiska sem seveda bila aktivna, pošiljala prošnje tamo i onamo, povsod po malem. Odziv blazno dober, tako dober, da sem junija zopet morala priti do svoje svetovalke in si podaljšati status.
Klicala sem torej svojo svetovalko konec maja, če si moram kaj podaljšati svoj privilegirani status ali je to urejeno avtomatično. Bi lahko bilo, ane :-). Pač, glupo pitanje.
»Joj, joj, nama je pa že vse preteklo! Hitro pridite sem! Joj, joj!« No, potem le ni bilo tako nujno, saj je na moj prestrašeni: »Ja, a lahko že danes popoldne ob 15.30 pridem?« odgovorila, da v roku 14 dni bo čisto OK.
Zanimalo me je še, ali morda potrebuje vse moje prošnje za službo za v arhiv in morda v komentar, če bi lahko kaj izboljšala. Je rekla, da ne. Tega res ne potrebuje. Če hočem, ji lahko pošljem seznam prijav v wordovi tabeli. Ja, OK, pa v wordovi, če so tako natančni.
Sem vestno pripravila tabelico, poslala po mailu in čez par dni prikrevsljala k njej. Seveda me ni poznala, ta moja svetovalka za zaposlitev. Sem bila pri njej le enkrat.
Maila z evidenco prijav na delovna mesta v wordovi tabeli še ni odprla.
Zopet je preklikala moj zaposlitveni načrt, mi dala zadevo podpisat in pripomnila, da je res fino, da imam visoko izobrazbo. Pri tem me ni nikoli pogledala v oči. Tisto klikanje mora biti zares zafrknjeno in mora zahtevati celega človeka. Ne predstavljam si integralov, odvodov, enačb in ugank, ki jih je morala moja svetovalka v realnem času reševati, medtem ko sem jaz nasproti čičala in čakala na njen pogled.
Ko je končala, mi je svetovala, naj si čim prej uredim zdravstveno zavarovanje. Ko sem vprašala, ali je kakršna koli možnost za denarno pomoč, ker nimam prav nobenega prihodka, hkrati pa zaradi težav s križem in post-op kolena hodim na precej samoplačniških fizioterapij. Svetovala mi je, naj grem na Center za socialno delo. Kar iz glave. Hvala ji za ta nasvet.
Povrtala sem še, kako je z olajšavami za prispevke samozaposlenih, ki prihaja v juliju. Mi je razložila, da ... ja, da prihaja. Jaz pa sem lahko odšla.
Kasneje na Zavodu za zdravstveno zavarovanje RS so me poslali v knjigarno po obrazec »MJNKŽ« in smo stvar uredili. Seveda položnic ne pošiljajo po mailu. Trajnika ni.
Nato sem se odpravila še na Center za socialno delo, kjer nisem vedela, kako točno se taka denarna pomoč imenuje in so se mi tri njihove zaposlene svetovalke smejale na hodniku, medtem ko sem mencala in izumljala raznorazna imena zanjo. Bilo me je sram, prav sram me je bilo. Kajvem zakaj. One so bile tam na klepetu. Končno so me poslale na prava vrata – prej pa zahtevale, da povem svoj priimek. Pojasnile so, da so vrata urejena po abecedi. Ker je moj priimek ob koncu abecede, sem padla na vrata R-T. Ne vem, kako rihtajo, če imajo kdaj pred temi vrati gužvo. Verjetno je priporočljivo, da imaš vsaj dva priimka, potem si hitreje na vrsti.
No, tam me je gospodična poslala po še en obrazec v knjigarno in razložila, da če bom imela kako vprašanje, naj pogledam na spletno stran. OK.

Tako je to pri nas z aktivno politiko zaposlovanja v praksi. To so naši svetovalci.

Medtem ko sem tole napisala do konca, je ravno Anita Ogulin izgovarjala zadnje besede na gostovanju pri Štefančiču: »(...) brez upanja in prihodnosti, ne krivi ne dolžni.«
Ditto, Anita.

Kar zaljubim. Se.

Zaljubim se. Vsakič, ko grem v gledališče in mi je neka gledališka predstava všeč, se malček zaljubim. V igralca, igralko, režiserja. Nekoga že najdem.

Kaj jaz vem zakaj. Niti ne iščem razlogov. In ker nisem niti najmanj strokovnjaka, da bi lahko predstavo ocenjevala strokovno, kritičarila in argumentirala, kot se šika, ocenjujem po stopnji zaljubljenosti. Simpl.

Na primer: zadnjič sem šla gledat predstavo Robinson v režiji Jake Andreja Vojevca in dramaturgiji Simone Hamer. V glavni vlogi nastopa Klemen Janežič. Ta je poleg publike tudi edini igralec na odru. 

(vir: Robinson Biteater. foto: Urška Boljkovac)

Jako nekako poznam – bil je moj sošolec na FF. Genij z dolgimi blond skuštranimi lasmi in češkorokerskim stilom. Skupaj z Natašo sem z njim preživela najbolj bizarnih 14 dni svojega življenja. Na nekem lingvističnem seminarju v Bolgariji. Kamor sva midve seveda pripotovali z ladjo in avtobusom. Vzelo nama je 4 dni. Ker se je takrat to zdelo blazno smiselno in stroškovno nezahtevno. In že na poti tja v Atenah malodane umrli od utrujenosti. Jaka je bil pametnejši, pripotoval je pač z vlakom v 1 dnevu, še manj. In stroškovno ni bil na slabšem od naju.

No, kakor koli :-). Jaka je, na svojo nesrečo/srečo kapavem, ena od tarč mojih Kupidovih zobotrebčkov. Sem malo zaljubljena vanj. Če bi morala oceniti to na skali od 1 do 10? Moram obrazložiti, ker mi številke in grafi od nekdaj ne ležijo.
Že ob prihodu v Kulturnico Lutkovnega gledališča, kjer se Robinson zbrodolomira, me je lepo pozdravil z: »O, lejolejo, Stranjčanko! Glih včeri sem se peljal s kolesom čez Stranje.«
Nekateri ljudje te po določenem času, ko se ne vidimo, začnejo ignorirat, češ, kao nikad sreli u životu, pa čeprav si mu na faksu ali srednji šoli napisal vse jebene spise v angleščini in ji držal prižgan čik, medtem ko je lulala čisti alkohol v nepekoče koprive. Ki bi jih falila in si zapalila rit, če ne bi bilo tebe. No, Jaka ni tak. Spremljam njegovo delo, odkar je diplomiral na AGRFT in vedno mu je uspelo, da se vanj zaljubim do 9.

To je Jaka. Potem je tu še Klemen. Mladi igralec, ravno frisch und fertig s faksa. Junges Gemüse. U božjomater podoben temule. Vseh mojih 16 razcepljenih se strinja, da je fant res en grande talent. Tiste vrste, ki mu slediš. Ta frdamani talent mu pronica iz vsake pore precej izklesanega, verjetno plesalskega telesa. Čeprav bi lahko bil tudi plezalec. Talent izstopi iz njega, se sprehodi med publiko, te objame. Vsakega posebej. In odskaklja nazaj. Otroško, lahkotno. 

Ujame te z očmi in drži pogled. Njegova pripoved je intenzivna, zelo skladna z glasom in prizorom, ki ga špila. Lahko je deški in navihan, lahko je zatežen, puhlo domišljav in nečimrn. Ali pa samo žalosten. Močan in na trenutke zelo čustven.
V enem prizoru predstave, ki je sicer polna humorja in pomoje tudi mišljena tako, da znova in znova izzove smeh, se mi je zdel popolnoma gol. Čustveno gol. In ga publika ni štekala. Smejali so se. Jaz se nisem. Ker midva sva štekala, stari. :-)

No, takele se grem, ko me spustijo samo samcato v Ljubljano, da grem na gledališko predstavo. In to celo v Lutkovno gledališče!

Polagam vsem na dušo, ker tja tale zadevica res paše: pojdite ga zabožjovoljo pogledat. Robinsona.

Tale zapis najbrž rabi endnote: Do not worry. I am not a stalker.

S kavo nad žejo

                                       
Zadnje čase veliko razmišljam o kavi.  Povod za to je predvsem pobuda Kava na zalogo, po mojem mnenju ena najlepših naključnih prijaznosti od mene za tebe ali za nekoga drugega. V Sloveniji ima seveda nezanemarljivo število kritikov in zakajpanebirajekejdruzgarjev. Meh, ko jih šljivi.

Kava, torej. Ne razmišljam toliko o njeni zgodovini in načinih pitja po svetu, ampak bolj o tem, kam me peljejo spomini nanjo. Kje je raztresen Stritijev kavin zoc in kaj mi ima povedati.
Moj prvi spomin na pitje kave se, podobno kot prvi spomin ever, skotali do Bosove mame. In nepričakovano s seboj pripelje tudi spomin WC papir in pravila okoli njega.

Pri Bos sem preživela odločilni del otroštva in še malo čez. In seveda tam spila prvi pravi in nepravi kafe, ata Janko pa mi je dal poskusiti tudi prvi 57 filter čik. Tam sem prvič izkusila krivico. A o tem drugič.

Kavo smo pri Bos pili za žejo. Mama je zvečer za naslednji dan skuhala velik lonec proje in ga postavila na svoje stalno mesto – na rob štedilnika, tik ob vhodu v kuhinjo, tako da ti je sunek kavine karamelne ostrine vedno prvi voščil doberdan.

Ta kava je bila hladna in nesladkana in je res odžejala. Vsak je imel za pitje tudi svojo skodelico. Moja je bila rdeča z velikimi belimi pikami. Otroci smo zaman iskali zoc na dnu skodelice, a smo vseeno uspeli napovedati eden drugemu prihodnost iz temnorjavih kapilaric, ki jih je čas izdolbel v bež notranjost skodelce.

Okus tega kofeta ni bil kaj prida, še zdaj se tega spomnim. Noter nismo dajali mleka, niti na misel nam ni prišlo. Imam občutek, da je ata Janko kdaj začinil svojega z rumom, ker je lepše dišal od ostalih. Vsakič, ko sem segla po svoji šalci proje, sem se morala malo prisiliti. A je šlo. Zato ker je ta kafe pomenil nekakšno vstopnico med odrasle. Tam smo sedeli s tisto črno brozgo v roki in to si imel za podelat, vmes pa si lahko poslušal starejše med pogovorom. Da bi kaj rekel, niti ni bila varianta. Če to kavo preživiš, si dober tudi za v bitko na Neretvi. Ali pa za asistentko bolničarki Franji.

O okusu sploh ni bilo nikoli govora, ta kava je bila kot dejstvo. Kot voda, taka pač je in pika.

Ja, pa še ta nesrečni WC papir. Kavica je imela učinke na naše prebave in smo seveda hodili po njej lulat in kakat, in kar je tega. No, mama je imela na stranišču vpeljan striktni varčevalni sistem. Čemu? Ja, ker je preprosto zelo škrt. To tudi sama ve in ne zanika.

Takle je bil režim: na stranišču smo se brisali s časopisnim papirjem iz prejšnjega tedna (Nedeljski dnevnik in Dnevnik). Če je bil slučajno tam Paloma WC papir, je to pomenilo, da je dohtar na obisku ali kakšna druga živina. Takrat si smel za lulanje porabit 2 papirčka, za kakanje pa 5. Mama je rekla, da ima vse prešteto in sem verjela.

Roke smo si umivali z nekim grozno smrdečim zelenoprozornim milom, brisati pa smo jih smeli samo v taslabo brisačo. Ob umivalniku sta viseli dve, taboljša je bila lepša, svetlejša in bolj suha, taslaba pa temnejša in mokra. Za kaj je mama uporabljala taboljšo brisačo, ne vem. Nisem upala vprašati, uporabila sem jo samo enkrat in potem celo dopoldne trepetala, ali me bo ujela pri tem kriminalu ali ne. Me ni.

Kava in WC papir torej v istem loncu. Oh, kako je zdaj drugače :-).

Preteklik še prihaja

(vir: intelboutique)

Malo mi je žal, da zadnje leto nisem pisala dnevnika bolečine.

Kako se je rojevala. Rasla. Nabrekala. Usihala. Se skrivala. Prežala.
Vztrajala.

Povzročala solze, ječanje in ležanje z glavo zarito v povšter.
Tudi ko je ni bilo, je ostajala kot strah. Jeza.

Nikoli izginila.

Spreminjala je lokacijo in bila zmožna boleti na treh koncih hkrati.
Onemogočala.
Opominjala.
Molčala.

Stiskala. Pikala. Rezala. Sekljala. Tipala.

Postala sem njen dom.
Skvotala.

Je moja prijateljica?
Poskusiva.

Je jaz?

Eno popoldne bogatejša

(Teta Dora - tale portret ji bom podarila za rojstni dan. delal ga je Istvan David)

Teta Dora je najbližje, kar imam babici. Pravkar je dopolnila 80 let, za sabo ima celo kariero operacij na hrbtenici, očesu, kolenih, imela je tudi raka, zdaj pa jo čaka operacija kolka. Njen drugi mož je umrl, preden sem se rodila, na božični večer 1975. Bil je to moj stari ata – Lojze.

Z njo sem kot otrok vsako leto hodila na morje, vsako leto sem se neznansko veselila počitnic pri njej. Stanuje prav blizu mesta in všeč mi je bilo, kako me je čisto vsak dan zjutraj vprašala, kaj bi tisti dan rada jedla za kosilo. Ponavadi sem rekla pico, pohanje in podobne otroške sanje. In špinačo. Všeč mi je bil njen toast in spanje na zakonski postelji ob njej. Preden sva zaspali, sva se zmeraj pogovarjali. Teta Dora ima tudi sestro teto Fanči – ta me je na morju naučila plavati in za to ji bom večno hvaležna. Njo rabim omenit, ker je pomembna v tej reportaži. Res lepi, prijetni, s kruhom pomazani in v vonju borovcev okopani spomini.

No, ponudila se mi je priložnost, da s tema dvema sestrama, Doro (80) in Fanči (77), obiščem Mestno gledališče ljubljansko. Predstava se je klicala Triumf ljubezni, a ta je še najmanj zmagovit dogodek tistega dne.

Takole je šlo:

19:00 (prejšnji dan): Teto Doro zanima, če hočem v teater na abonmajsko predstavo. Ena njena kolegica zaradi tedna v toplicah ne more. Časa za razmislek imam približno 12 ur.

9:00 (dan kasneje): Ja, grem. Teta Dora obvesti, da se predstava začne ob 15.30, traja 1.40h in nima odmora. Da iz Domžal štartamo ob 13.30. OK, pa ob 13.30. Gremo še po Fanči in v Ljubljani res ne moreš nikjer parkirat. Sicer ima Urbano in to, ampak sej veš. Sej vem.

13:00: Teta Dora pokliče, da gre sicer od doma, a se prej oglasi na pošti. OK.

13:20: Teta je še vedno na pošti, preklete vrste se kar ne premaknejo. Naj se kar oblečem in počasi začnem odpravljati. A je dovolj prostora za ustavit se pred blokom? Dovolj, ene 200 kvadratnih metrov. OK, se vidimo.

13:36: Spet klic – teta Dora je zdaj parkirala, naj pridem dol. Čaka. OK.

13:38 – 14:07 (pot Domžale - LJ Moste): Ravno pred mesecem dni je morala teta Dora ponovno na preizkus obvladovanja vožnje in je naredila. Malo je kolebala, ali bi šli na Šentjakob ali raje na AC, pa se je odločila za slednjo. Z drugo do 70, s tretjo do 100, pa sva bili hitro v Mostah.

14:10: Pozvoniva pri teti Fanči. Povabi naju gor. Dvigalo naju zafrkava, zato se odpraviva peš. Vmes poveva, kje naju kaj boli in kako močno pri hoji navzgor. Ona raje hodi dol, jaz pa gor. Boli pa ko hudič.

14:15-14:40: Pri teti Fanči spijemo vsaka svoj kozarec vode, poskusimo dobiti Fančinega sina Bojana na telefon. Star je 45 let in živi pri mami. Treba mu je bilo povedati, da ima doma repo in fižol, če Fanči slučajno ne bo doma, ko pride. Ni panike, vrača se šele zvečer. Pozno. Obdelamo nekaj predoperativnih tegob, ki tarejo teto Doro. Jaz sploh nočem, da gre na operacijo, ker tvega demenco ...

14:40-15:00: Gremo na trolo proti mestu. Posodita mi kartico urbana, na poti se naučiva dodajat novo številko v telefon. Rabila je Bojanovo, ker ga mora povabiti na bližajočo se rojstnodnevno žurko. Ugotoviva, da jo nategujejo - z vseh strani dobiva neke SMS-e, ki jih seveda plačuje. A se nauči tistega imenika. Ker je čisto enostavno, samo knofi so mali.

15:00-15:28: Čopova. Gremo na kapučin v lokal pred MGL. Sedimo na ulici in sestri malo povprašujem o tem, kako so včasih žurali. Teta Fanči je žurala z Banko Koper v Figovcu in pri Šestici, teta Dora pa z družbo Doma Ivana Cankarja v Festivalni dvorani, pri Figovcu in še kje. Obe sta imeli srečo s sodelavci, še vedno se srečujejo. A jih je zmeraj manj. Pa vendar, letos pride ena Fančijina kolegica nazaj iz Kanade prav na srečanje sodelavcev. Izvem tudi, da je moj pradedek popokal celo familijo in so šli v Ameriko. Bil je krojač. Nekaj let da so živeli v Milvaukejih (tako mami in teta Dora pravita Milwaukeeju), potem pa so zaslužili dovolj, malo pa jih je premagalo domotožje in so prišli nazaj. Z ladjo seveda. Tri mesece so se fijakali v Zgornjesavinjsko dolino. In da so bili od takrat naprej znani po svoji dobri kavi – nekako jim jo je uspelo švercat še dolgo potem.

15:30-17:10: Predstava. Nič pametnega. Ana Dolinar je v sedmem mesecu nosečnosti, to je pa tudi edini presežek. če kot laik lahko sodim. Ana, kot vedno, igra na svojo izraziti seksapil. Diareja besed uniči vse, kar bi predstava lahko bila.

17:10-17:25: Vožnja domov in postanek za dolivanje in odlivanje vode pri Fanči. Vse tri smo dobre volje, zadovoljne. Imam občutek, da tetici bolj zato, da je konec. In da lahko mirno sedeta. Bojana še ni. Vnuk od Fanči bo pa igral v filmu Gremo mi po svoje 2. Zaslužil je 700 EUR.

17:25–17:45: Nič posebnega na vožnji domov. Vsaka po svoje premlevava predstavo, doživetje. No, je še en incident z mladci, ki bi radi, da se umakneva s sredine pasu in nekaj piskajo. Pa pove mi, kaj bo jutri skuhala. Žlikrofe in malo juhice.

17:45: Zmeniva se, da se mi oglasi en dan tam mesec na kavi. Bova še malo pokramljali o starih cajtih. Pa o kosteh, zdravju in družinah.

Bilo je lepo, na trenutke bizarno, a zame res res dragoceno. Za v mojo knjigo velikih in mojih. Vse najboljše, teta Dora!

ps: veliko uporabljam "teta Dora". teta dora gor, teta dora dol. zato, ker hočem.