četrtek, 06. marec 2008

čaj v sredo ob petih popoldne

kaj je to?
da se včasih zdi, da ne moreš vsega dela v 24 ur spravit in te bo razneslo, ker zaostajaš. da je človek čist preveč nepogrešljiv, da bi si upal na dopust. al pa na bolniško.
da ljudje na pol mrtvi prihajajo v službo in pršijo svoje baktevirusno bogastvo po vsem, kar miga okoli njih, vključno s polžki v solati iz testenin.

kaj vem, v katerem svetu je in kaj takrat človek misli. da bo šefiče stisnilo, ganilo in bodejo rekli:
"mater, ta pa je lojalen. ta ja pa od fare. dejmo mu povišico. al pa vsaj mojo hči devico..."
trdim, da nas je večina v tem stanju prepričanih, da brez nas ne gre.
in pol če se le gre na bolniško, se izkoščiči iz spolzke lupinice visokoleteče domišljije in se vidi, da jim gre.
najprej si zmeden, mal jezen.
"kajkuracfurac pa mislijo, da so."
tule sem preklopio na prvoosebnega pripovedovalca in na najnižjo obliko pisanja spisov, torej na avtobiografski unter-runter-und-zwischendurch-šund. ne upam več na splošno, madremia.
po dveh dneh je torej temu subjektu tukaj čisto vseeno postalo.
ravno ko vojvodina. ravno ko ta nov fuzbalštadion, na katerem bo travca gotovo v vaservago uravnotežena.

hvatam krivine. tuhtam, kaj bi natvezila zdravnici, da mi podaljša bolniško.

to gotovo ni di karjere majnes lebens.
in v tem zajcu je grm.

sobota, 01. marec 2008

ROŽICA ROŽICI

prosim, dekleta, dobr premislite, če si želite rožice.

sama sem dolgo mislila, da da.
najprej sem si sama nabavla 15 vrtnic, ker naj bi njihov vonj in spanje med njimi pomagala pri vsrkavanju snovi v možgane.
potem sm medvrstično namigovala, da bi jih rada imela za rd in za god.
dobila.potem sem si 19. februarja še eno kupla, ker mi je drugi niso.
vse sem si naglavački obesla v sobo. ja, na koncu je vse skupaj izgledal kot eno pokopališče.
v torek sem se odločla, da jih vse suhe in brez vonja spravim v vazo.

pa so ene štrlele ven, prasičice, predolge so bile.
sem jim poskusila odrezat stebla s škarjami, pa ni šlo.
in sem vzela nož.
NAPAČA, ker...
...sem si prerezala kazalec + noht v dolžini 1 cm. neprostovoljno sem bila odpeljana na urgenco (ne maram/bojim se dohtarjev jebatga), dobila šive in bolniško ter seveda rahlo depresijo gratis. ne morš verjet, kako nujno potreben je en kazalec. ne morš.

ne želite si rož, ker lahko da jih boste dobile.