nedelja, 27. januar 2008

četrtek, 17. januar 2008

faca face faci faco pri faci v fris! ali iz-obrazba



medtem ko ti poskušaš ne omedleti ko en Dante ob snidenju z beatriče in se pobiraš s tal od veselja, ker se spet pokorno javljam(:), se jast počutim malo nezemeljsko megleno.

na portalu, kjer so doma dobri ljudje, na katere je drugi dan mislil B., ko je zlagal apnenec na granit in vse lepo po dinarsko na levo narezal, imajo take lušne možganske zagonetke.

igra se imenuje, ugani, kje je to?, nagrada pa je pravilna rešitev in pohvala samemu sebi v smislu: pizda s' faca.

če si res faca, ti matjaž tanko dovoli, da greš v hribe brez dovoljenja carinikov (interna fora).

tale slikica je bila prejle gor.

hja, ovaj onaj kako da kažem, včasih se počutim tako brez-obrazno.

petek, 11. januar 2008

ekologija na našem pragu

malce ekologije za ta dan, ko vem, da bo solnce zašlo ob 16:37, vzšlo pa ob 7:43. ha.


politika. striti premišljeva, kako bi poimenoval funkcijo vodenja vlade.

slovenske, slavonske, slovaške, talibanske, mjanmarske. katerekoli.

da bomo medkulturni.

temu bi rekli naprimer...


waste management.

slogan vodje bi bil zlajnani REDUCE, REUSE, RECYCLE.


pri tem pa bi vladni vodja varčevalno in selektivno-restriktivno delal na 'reuse'.
če sploh.
morda bi to besedo uporabil samo zato, ker mora biti po feng šuiju liho število komadov besed. nikakor sodo.


o, sodo sodo sodoma...


sreda, 09. januar 2008

VIPVIP, vpijejo!! pejd se srt.

zadnje čase striti (tretja oseba, le v katerem zajcu tiči pripovedovalec?) enoušesno posluša poročila.
to so bodisi odmevi bodisi gospa nikoli-stavka-do-konca-brez-napače-na-poptv (mater, možno da je polona).

se pač godijo strašno pomembne reči. STRAŠŠŠNO, VIP POMEMBNE. ne pika, KLICAJ!
ob vsaki onovici o sestankih naših veljakov med sabo ali s predstavniki drugih mravljišč, mi odzvanja v gwavi tale pesmica:
v beli hiši sredi mesta,
tam kjer teče glavna cesta,
so se zbrali modrijani,
vsi z razvitimi možgani.
tuhtali so,
pili kavo,
tuhtali so kot za stavo,
se potili in sklenili:
da je en krat ena ena,
da je trava res zelena,
da nebo je sinje plavo
in da misliti je zdravo...
matervola,
in pol striti res ne ve več, kdo je bolj neumen: modrijani, tvorci takih šolskih izštevank ali on sam, ki to posluša.
ps: in vem, sej mi ni treba (prva oseba) :))
ppss: to pesmico znam tudi odpeti. odpojem jo tako lepo kot dunajski dečki. nekastrirani.

sobota, 05. januar 2008

rikverccrevkir

sosed me je spomnil na parkeljne.
doma sem z vasi in tam so parkeljni bili stalnica.
bili so naravnost ... grozni.

tipična zgodba najstnic, ki sestopajo na postaji godič ob 19. 25 na predvečer miklavža:

najprej prekolneš vse jebene avtobusarje, ker gre bus čez godič, da moraš potem še 2km do doma hodit. na ta večer se je ženski spol populacije s kamniške gimnazije vedno po sedmi uri odpravilo nazaj v rodno vas s cmokom v želodcu.

na zloglasni postaji godič oziroma kak meter od nje nas je ponavadi pričakala horda pijanih (ampak res pijanih) parkeljnov + miklavž.
parkeljni so bili zamaskirani. to jim je dalo zagona.
nič ni pomagalo, da smo verjetno v OŠ bili sošolci in smo revežem pomagali, da so zdelali "ta težke predmete". c-c, tu ni bilo milosti.

najprej te je zagrabil, rjovel v obraz nekaj neartikuliranega in te pretipal čisto povsod.
potem je simuliral spolni odnos s teboj. kričanje. kletvice. moledovanje, da te pustijo pri miru. solze. parkeljni, podkaterimi so bili fantje neandertalskih čeljusti in ravnih lobanj, pa nič.

glasne smo bile vedno. pa nikoli ni noben slišal. jebemti, sredi vasi!!!
dostojanstvo odšlo od šuba.

če si jim spizdila samo za trenutek, so te slejkoprej ujeli.
in te meni nič, tebi nič pomočili v reko kamniško bistrico, ki teče pod mostom skozi vas naglušnih.

domov smo hodile v tišini in v strahu, da se privalijo za nami.
torej nismo hodile, tekle smo.

ah, ti pankrti...
pardon, parkeljni.
milavž je samo stal s svojo pokončno palico. in nam na koncu dal bonbon...

petek, 04. januar 2008

MI LJUDJE SMO KOT LEŠNIKI...

v novoletnem času nas ne bombardirajo samo z ulic. na TV se vrti 503876 filmov, v katerem je predstavljena zveličavna krščanska vera z jezuščkom, ki je tako kjut in potem zraste tak lepotec, da bi tud sama slepo hodila za njim...

bogve, kako je blo v resnici.

sama vem, da sem imela že takrat, ko sem bila še nepismena in sem morala hoditi k maši, probleme s tem jezuščkovim naukom.

spomnim se dileme z molitvijo. ta je bila tista, ki me je spravila k razmišljanju o tem, kar drdramo ljudje pri sveti maši.

sem šla z Bosovo mamo (od bine staramama, ki me je pazila) k maši.
bilo mi je 4 leta, neki tagza. ne me za besedo vlečt. /r/ mi še ni šel prav dobro.

poslušam gospoda (tako smo rekli fajmoštru) in seveda pol do tričetrt ne razumem.

pridemo do molitve Zdrava Marija.
in ljudje molijo, striti posluša. lepo se sliši, neka harmonija vlada, zdi se mi, da tega bi se pa lahko naučila in ne bi bla ko neka riba celo uro.

"... sveta marija, milosti polna, prosi za nas lešnike,
zdaj in vekomaj amen ..."

tako sem jast to slišala in tako sem se te molitve naučila. potem sem kar nekaj časa govorila lešniki namesto grešniki.

to enačenje z osnovno sestavino za čokolešnik me je dolgo mučilo. v moji betici nekaj ni šlo skupaj.
nisem upala vprašat gospoda:
pa zakaj sem jast lešnik?
zakaj smo vsi ljudje lešniki?

on gotovo ni s tega sveta, ker med vsako našo molitvijo mrmra nekaj drugega in potemtakem ni lešnik. se ne enači z lešniki. on je konec koncev tudi zaplodil dva lešnika in se dela, kot da jih ni. sploh pa: ali so njegovi otroci tudi lešniki? blagor jim, če niso.
kup nepojasnjenih trilem...

jasno mi je bilo samo eno:
niti pod razno nisem hotela biti lešnik.

nisem še imela moči, da bi jasno rekla, da ga ni boga, ki bi mi lahko reku, da sem lešnik, če me sploh ne pozna.