sobota, 11. april 2015

vse te mine

dnevi se zadnje čase nekako kot s čigumijem držijo eden drugega, tako da svojo zasedeno rit srečujem zjutraj, ko se privlečem v posteljo, ona pa že hiti vstajat ...

skratka, ni mi dolgčas, čeprav sem večino časa čisto sama. če odštejem milijarde na netu.

nekaj se mi je zgodilo, a še ni zrelo za opis. še raste.

tale post je sicer predvsem zato, da objavim tekst o minevanjih, ki so mi ga objavile metke. kar mine, boli. in kar boli, kar ne mine.
foto: jeszt

evo ga.

v njem sem najprej grdo zamuštrala starosti in upala, da ne bo nihče opazil. pa je in zdaj vse štima tipitopi.

sobota, 14. marec 2015

peza slave

težka je, priznam ...

ana mi je dala tudi par nasvetov.
teh se ne branim. vir: ?
ana z bloga đuboksblogs je ocenila, da sem ji dolžna par odgovorov. in sva se dogovorili, pogovorili. s tipkovnice na tipkovnice. bilo je strašno fajn, spili sva vsaka svoj kofe - no, ona je čaj - vmes sem dobila še podjetniško svetovanje. ona je zganjala neke gospodinjske fore, ki nimajo perspektive. in je minilo. še zdaj ne vem, kakšne barve oči ima. takla mamo zdej.

ps: na koncu mi je ostro postregla z informacijo, da intervjuja z widro wando ne bo. kar tako. na grobo. ker ga enostavno ne more biti. menda.

eh, vedno si želim nemogoče stvari.

sicer pa sem dragemu včeraj očitno namigovala, naj me vendarle kdaj preseneti. peljala sva se v avtu, počasi. tako kot se vozi med ležečimi kopsi. kar naenkrat pa pospeši in sunkovito zavije na desno, da me je vrglo v njegovo ramo, vranico sem medtem skoz okno videla leteti. ko sem bila ravno tam, sem ga še objela. saj še vedno zna. mojmoj.

ponedeljek, 09. marec 2015

oda et laboda. joške.

me je ujel, priznam. s svojimi čarobnimi penzlni.

od takrat mu pojem odo. odo fotošopu. odo et labodo, bi rekli cerkvenceljni.

kaj že vse znam ...
pizdarija. oziroma davek na škrtuharjenje. ljubljana, 6. marec, kuj po operaciji kolena.
grulim mu jo seveda na metkah
so mi rekli, da moram omeniti tudi joške.

petek, 13. februar 2015

... in še ena oben drauf. pastirci.

tudi tokrat kampira moj zapis na metini listi. pišem o pekmezu in župci. in bombah.

vir: reuters, 24ur.com
bi pa tu dodala še eno oben drauf. ista zasedba ljudi.

z nadi in družbo smo jeseni tudi krave pasli skupaj. sej ni blo velik dela, so imeli bodečo žico okoli travnika. pazili smo, da niso šle preblizu ograje in to je bilo to, kar se dela tiče. pašnik je bil kak kilometer stran od njene hiše, tako da smo živino na pašo in z nje gnali skupaj z njenim očetom in staro mamo. vmes smo bili pa čisto samostojni pastirci. od doma smo si prinesli par kil krompirja, prejšnji dan pa narabutali koruzo in jabolka. zakurili smo ogenj, pekli in jedli. domov smo vedno prišli čisto sajasto črni po obrazu. kot dimnikarčki in prekajene šunke.

ponavadi so bile krave mirne, žvečile so tisto zelenje in prebavljale. enkrat pa se je eni od lisk nekaj snelo in je čisto pobezljala. ni je bilo za umirit, še druge so začele popizdevat, tako da smo morali na hitro pogasiti ogenj in teči ven, na drugo stran žičnate ograje. miran je tekel domov po okrepitve – starejše moške.  nadi si je, medtem ko jurišali ven iz pašnika in se plazili pod bodečo žico, poškodovala obraz tako močno, da ima še danes brazgotino na obrazu.

krava zna bit varka.

-----------------------------------------------------------------------------

sem skratka strašno vesela, da so mi prej omenjene metke prijazno ponudile parcelco, kjer lahko še kdaj kaj napletem o tistem, kar se mi plazi po glavi in telesu. nisem preveč razmišljala, itak. čist preč od veselja :).

[striti samopašno zapusti prizorišče]

torek, 03. februar 2015

fotri in kiviji


vir: moja.ba
časa imam zadnje čase kar precej. živ luksuz. zato sem naspana in najbrž zato veliko sanjam in si nekaj stvari celo zapomnim. niso vse sanje lepe in polne naslade.

zadnjič sem gonila kolo s slovenske obale nazaj nekam v nedrje naše kure. ne me prašat kam. ni bilo lahko. stalno me je zanašalo na avtocesto. kakor koli sem se obrnila, sem bila na avtocesti. in tam hrup, neposredna bližina mazave smrti pod kolono drvečih avtov. opazili bi me šele, ko bi 16. beemve zapeljal preko mojih oči in možganov. kljub čeladi, madafaka. v glavnem … stare ceste nisem in nisem našla, ljudje se mi niso oglašali na telefon, garmin (sem ga mela na balanci, ja!) mi je crknil, zemljevid na netu je kazal cerkev na ptuju, nek bivši sodelavec pa mi je vmes še strašno zameril in ni hotel povedati, zakaj sem taka prasica in kako lahko to popravim. jeba. je nisem razrešila. ostala sem tam. nekje pri razdrtem, pod avtocesto, poleg ogromnih betonskih stebrov, po katerih so polzele alge, pomešane s korozijo. ali rjo. ne vem. zeblo me je, noč je prihajala, sedela sem v blatu, gledala v kolo in zjebane gume, ki nalašč niso našle poti. v roki sem zagledala kivi.

vir: najzdravijahrana.com
potem sem se zbudila. edina stvar, ki se je uspešno presnovila iz sanj v domžalsko jutro, je bil kivi v kuhinji. in sem, kar tako za špas, odpotovala še malo. tokrat brez ceste. čas nima cest. [hvala bogu, se iz ozadja reži podzavest]. spomnila sem se svojega prvega srečanja z gospodom kivijem. pred 29 leti. ja, toliko je že. sem šla prav računat, ker mi prsti na tipkovnici niso verjeli, da sem že tako priletna gospa. v tistih časih je bil kivi še gospod, redko viden na naših tleh.

prinesel ga je fotr. iz avstrije. ponavadi se ni spuščal v avanture z eksotičnim sadjem, ampak kivi ... kivi ga je premamil. ni povedal, zakaj. jaz pa vem. ker je bil podoben krompirju. fotr je namreč strastno oboževal ta »ruski paradajz«. krompir v oblicah, kislo mleko in naš fotr. močna, večna, neobšlesana ljubezen. imel pa je fotr tudi navado, da je imel vedno prav. tudi če ni imel.

tako si je zamislil, da kivi ni surov za jest. ne more bit, saj je ves zelen. da ga je treba pač skuhat. tako kot krompir. konc debate. in smo ga. skuhali. tako, kot je rekel. prerezali na pol, dali v lonec in vreli v slani vodi 20 minut. da vidiš naše frise, ko smo to kreacijo poskusili.

ko bi takrat imela fotoaparat v roki, bi še danes vedela, kako zgleda fotr, ko nima prav in ve, da nima prav in ve, da vsi vemo, da nima prav.

ampak. če nekaj zgleda kot krompir, je take oblike kot krompir in je take barve kot krompir, potem je to krompir.

potem je bil pa že čas za zajtrk. ni bil kivi, ampak kava.

sobota, 01. november 2014

pomfrit v mont'l pa gasa.

vir: thenurseries.com
prvi november je. sem doma, zagazila sem v zgodovino pornografije, pijem čaj. kokosov. na grob danes ne bom šla. bili pa so časi, ko smo za vse svete obredli vso možno pokojno žlahto, stali na vetru, gledali otožno v popisane marmornate plošče in s sogrobnjaki tekmovali v velikosti ikeban in številu sveč na kvadratni meter. kot vsi. ok, večina. vsaj 67 %.
ampak to je bilo še v redu.
ko sem bila otrok, se je vsako leto za prvi november naša najširša žlahta po mamini strani srečala v savinjski dolini, v gornjem gradu, kjer imajo joškovi gostilno. imenuje se pri jošku. kranjska linija je obsegala dve družini, vse ostalo (kakih petXštiri folka) pa so bili zgornjesavinjčani. mama je sicer savinjsko narečje zamenjala z neke vrste napol gorenjščine, debelega ł in murk pa se do danes ni znebila. te murke so en prvi november povzročile hud razdor v kranjski liniji žlahte. debeli ł mi je šel v puberteti neznansko na jetra. fuł, majkemi.
skratka, vsako leto, en cel dan cirka 30 sorodnikov na kupu. mal skreganih med sabo. če ne skreganih, se je blo pa treba vsaj mal zmrdovat nad likom in življenjem tega ali onega. to je že samo po sebi eksplozivna kombinacija, pol pa pride na sceno še gostilna. in z njo alko bruhalko.
bila sem generacija, ki je za maturitetno čtivo pri slovenščini fasala cankarjevega kurenta. tu je beseda 'tisoč' uporabljena neštetokrat in tale stavek se ponavlja: »tisoč ur bridkosti, le ena ura veselja in še ta je skopo odmerjena!« no, ko sem jo prvič prebrala, me je durhmarš neslo nazaj v prvonovembrske gornjegraške izlete.
vzpostavili smo neke vrste letno rutino.
tja se je kranjsko krilo pripeljalo čez črnivec. zaradi ovinkov gor in dol po prelazu mi je bilo vedno slabo. imeli smo v avtu tudi neko čudno črnobelo karirasto prevleko za sedeže, ki sem jo gledala kot začarana, da mi je bilo še bolj slabo. z glavobolom in plimajočim želodcem smo na štajersko prispeli okoli desetih zjutraj. najprej smo obredli grobove rajnikov in nanje položili tono cvetja in sveč. premerili situacijo levodesno, si izmenjali par resnih pogledov in odšli. vél je mrzel dokostni veter. vsakič. morda je gornji grad na kateri izmed bolj prepišnih leg v sloveniji. ne vem, bojo povedali geografi in vremenarji. mene je samo zeblo zeblo zeblo ko zlodej. to je tudi pregnalo slabost.
potem smo se odpravili k jošku. pozdravili smo vse znane in neznane sorodnike in si obrisali tujo slino in zadah po kavi in kolodontu z obraza.
pozdravni in odzdravni del dneva sta bila med drugim najbolj donosna posla v mojem otroštvu. nič mi ni bilo treba narediti, pa so mi strici in tete in botre in botri tlačili denar v roke, zraven pa šepetali prav na blizu: »na, polonček, od strica lojzeta/od tete slavke/silve/ olge.« to so bili za moje takratne zaloge hudi denarji in starša sta me vedno sumnjičavo gledala potem, ko sem doma štela »prigarano« bogastvo. rekla nista nič, ker sta se pomalem bala, da jima kakšno zakurim nazaj.
v gostilno smo vstopali kot žlahta. torej ne skozi njen uradni vhod, ampak skozi kuhinjo. tam je dišalo po vsem živem, najmočneje sta se vohala koleraba in cvrtje. zadaj za šankom smo stopicali mimo tisočih praznih steklenic, mimo hrupnih hladilnikov, zamaščenih umazanih posod in starikave pomivalke meri, ki smo jo komaj opazili v kupu pleha. no, kadar jo je kak flek prežgane in zlepljene masti ujezil, jo je bilo tudi slišati: »prokleto sranje! tagorte pa tadolte s to coto, ta reč pa neč!«
in pomfrit!! tega sem se tako zelo veselila, da sem na daleč spoznala zvok, ko je kuharica irena, sicer tudi moja teta v tretjem kolenu, v banjo vrelega prevrnila deset kil ravno prav tanko narezanega krompirja. to je bil najboljši pomfrit na svetu. nikoli ga ni zmanjkalo, vse rezine so bile čisto enake in zlatorumene, niti ena ni bila trda, prekuhana, surova ali predebela, kot sem bila vajena od doma. mama in oče sta se  zmrdovala nad tem pomfrijem. da je to neka novotarija, kupljena žagovina brez okusa. meh, za to mi je dol viselo.
medtem smo se posedli v veliko dvorano, okrašeno z lobanjami divjih živali. smo precej plenilska družina – sami lovci, mesarji in učitelji.
juha je bila bolj oranžna kot doma. zaradi kolerabe. nudli so bili tanjši in zato boljši. svinjske pečenke so imele tu enako zanič okus kot na kranjskem, solato si lahko okisal sam (!), orehovo potico pa so posipali z navadnim kristalnim cukrom, tako da je med zobmi še škrtala. doma smo imeli štaubcuker. nikakor ni šlo brez tenstanega krompirja, ki mi ga je mama za protiutež pomfriju – da bi mu pokradla čimveč zemlje - vrgla na krožnik, tudi če ga nisem hotela. v kepicah. bil je dober, za otroški okus malo preveč čebule. riž, tudi v kepicah, je vedno ostajal. ta je bil za kitajce, je govoril stric janek.
otroci smo pili oranžado, ki so ji tam rekli ora in ne stil kot doma. stari so pili neko »žvarovno« od belega vina. samo ena teta je pila rdeče vino. nekateri so ga zmešali v špricer; z radensko oziroma kislo vodo po  njihovo. kakor koli so ji že rekli, ni je bilo dovolj. preden je ura odbila 14.30, so bili že vsi fajhtni. do 15.30 je foter prvič zapel. do 16.30 so se začeli dreti ko živine, od nekod se je prikazal stric joško s harmoniko in vse je postalo čisto preveč podivjano, glasno, stavki niso več imeli nobenega smisla.
otroci smo se pobrali ven, ker smo začeli dobivati mešane občutke. ljudje, ki so bili malo prej neizpodbitne avtoritete, so se zdaj opotekali in trudoma tvorili plastelinaste stavke, kjer pike nisi našel, pa da se jebeš. iz ust jim je smrdelo, gledali so nekam v prazno in bili so potni. do 17. ure so se obvezno skregali. ne vsako leto vsi, par razboritih pa ni nikoli manjkalo. tudi pretep smo imeli, enkrat je lojze odšel v bulah in ostal brez zoba.
spomnim se, da sta se mama in njena sestrična enkrat na smrt sporekli, ker je ena trdila, da je v mladosti ravno v tej gostilniški kuhinji redno kuhala tople kumare (murke), druga pa, da njenih kumar ni nikoli jedla, skratka, da jih ne zna. luda kuća, ti rečem. ta spor je potem trajal še kak mesec, še danes jima toplih kumar ne omenja. si človek ne bi mislil, da je zelenjava lahko taka družinolomilka.
najhuje jih je bilo ob izteku dneva, okoli 19. ure, spraviti domov. takrat smo pobudo prevzeli otroci. ni bilo lahko. kako uro smo težili, da smo jih zvlekli iz prvega nadstropja v pritličje. tam je bilo treba mimo par ovir. šanka, naprimer. to je vzelo dodatno uro. in mimo vseh postaj v kuhinji. čez duri do avtomobilskih vrat. ta smo potem odprli in zaprli še petintridesetkrat, ker je vedno nekdo še nekaj pozabil povedati. ko smo jih končno zvalili v avto, smo bili na varnem.
slabost čez črnivec je bila nazajgrede, tudi če je bil šofer na smrt pijan, prava odrešitev. pijana vožnja takrat še ni bila nič takega.
doma smo se dokaj hitro pobrali spat. no, nekateri so imeli več ovir kot drugi. naslednje jutro je bilo morda za pet minut pri starejših članih družine čutiti nekaj zadrege, potem pa je že kdo zarobantil, da še nisi postlala postelje ali zakaj še nisi šla po drobnjak za juho.
in tako je bilo spet vse ok. naslednji torek sem ob 6.45 nesla denar v šolsko hranilnico.
obleke so mi še kak teden smrdele po gostilniškem cvrtju, potem pa se je vonj porazgubil.

torek, 28. oktober 2014

razdelane tri krasne

poleti sem se lotila projekta. ki ga nisem dokončala. nisem prišla do dna, nisem imela dovolj volje, nisem raziskovalni tip. nekaj. ne vem. danes mu tu postavljam piko, ker mi že predolgo razgraja po glavi. mora ven.

skratka. apparatus je letošnjo pomlad gostil glenna fleishmana. ta ima tu na balkanu prijatelja, praktično domorodca. ta mu je povedal, da slovenščina sploh ne pozna kletvic, vulgarnega jezika, opolzkosti. in da si jih zato izposoja iz drugih jezikov, npr. iz nekdanje srbohrvaščine. anže mu je pritrdil in potem je pogovor pač šel drugam. jaz pa ne.

ta odsotnost kletvic mi ni šla iz glave. a slovenščina res nima sočnega asortimana kletvic? ok. ima poskuse, kot so npr. »naj ti krava ohrovt požre«, »tristo kosmatih«, »kristusove gate«, »jasasna«, »orka sveder«, »arduš nahamol« ... ampak. ne samo da teh ne uporabljam, ko sem res jezna, tudi nisem vseh poznala. še najbolj zaživijo v pravljicah. zadnjič sem jih spet srečala v medeni pravljici od makarovičeve. sej so luštne in ne od muh, samo ... niso prav žmohtne. takih praviloma ne nosimo na prsih in hlačnicah, ne lepimo po hladilnikih in ne mažemo z njimi pravljic.

žmohtno kletvico razumem kot nekaj, kar užali tistega, ki mu je namenjena in v zadrego spravi tistega, ki jo izreče. je kot top udarec v čelo in stiskanje jeter, vranice ali kar koli že je tam spodaj. precej fizična stvar. kot bi iz možgana naredila po telesu še en spoznavni krog po vampih. tako jaz to vidim. kaj pa učenjaki menijo o preklinjanju? vohljala sem po različnih virih in medtem  - nekje konec avgusta - seveda izgubila sled za tistim, kar me je pravzaprav zanimalo.

in tu bi se lahko ta zapis končal. ampak ne. ne bom. ne morem. še mora ven.

neslo me je med žaljivke, sovražni govor, še posebej dosti časa sem kampirala na infiltraciji ideologije v slovaropisje. morda zato, ker so slovarji zdaj pri nas nekako aktualna tema, smo ravno dobili dopolnjen sskj.

zadnjič je bil na tv slovenija res zanimiv intervju s profesorjem markom snojem. tudi on se je narahlo dotaknil kletvic, pojasnil, da jih vnašajo tudi v sskj, če se pojavijo v kakem knjižnem besedilu, da pa jim seveda nataknejo oznako vulgarno. ponavadi so te oznake zapisane poševno, okrajšano in  manjše. na voditeljičino vprašanje, ali na konotacijo besed v slovarju kakor koli vpliva politična opredeljenost slovaropiscev, je seveda rekel, da ne. da so oni objektivni. pa niso vedno bili. objektivni, mislim. izvedela sem, da je ponavadi skozi zgodovino nad slovaropisci vedno slonela težka roka cenzure. varuhlje naroda pred težo besed. ta se je skrivala v kleru in drugih na visokih položajih. včasih se je zajedla celo med avtorje slovarjev, tako da še nekega  upora ni moglo biti. tako na primer bernard nežmah v kletvicah in psovkah - ako ni ravno masturbiral s svojo francoščino, starinskimi besedami in tujkami - pove, da je nekje do 17. stoletja iz slovarja izginila beseda jebacha, ki je tistihmal pomenila pogačo. pa tudi botanična in zoološka imena, kot so pizdogriz, pizdohlast, pizdurka, pizdomičje so jo ucvrla ven iz slovarja in besednjaka. oziroma so za cvrtje poskrbeli varuhi.

po drugi svetovni je prevajanje otroške in mladinske literature menda nadzirala neka ideološka komisija (komisija za tisk in agitacijo), ki je v službi pranja narodovega možgana precej posegala v vsebino prevodov. vse, kar je v izvirnikih mejilo na religiozno, duhovno, farško, kar je imelo kakršno koli obredno nianso, se je s prevodom izgubilo ali presnovilo v sprejemljivejšo obliko. nike k. pokorn pravi, da sta celo bambi od disneya in otok zakladov od stevensona bila takrat problematična. dost hardcore, tole. me je precej šokiralo.

zašla sem ubožjomater predaleč, kot vidiš. digresija za crknit.

nazaj na špuro sem se trudoma zvlekla samo zato, da dokončam razgrajanje v glavi.

also.

kako to da angleško »cunt« zlahka navržem brez pomisleka, naglas in ne glede na kontekst, slovensko različico (pizda) pa me precej zabremza, še v besedilu jo ogradim z oklepajem? Jo čutim kot premočno, malo nevarno za vsakdanjo rabo. ne moreš tega kr nekomu rečt, razen ... razen če ti res ni že vsega ohrovta zgrizu.

sem se spomnila potem na marka snoja in si blazno poenostavila stvar: v maternem jeziku pač človek najbrž intuitivno zazna, razume, tipa, okuša in voha oznake tipa vulg., ki so nametane okoli posamezne kletvice v slovarjih. in ker čuti, tudi razume v vseh možnih odtenkih.

del raziskave ...  hud mušni masaker. s spremnim besedilom
da bo ta blodnjava od raziskave, kot se šika, je bilo treba tezo, ki je nisem našla, potrditi še z eksperimentom. naturlih. kako torej to izvesti? rešitev mi je serviral snojev marko. na koncu prej omenjenega intervjuja je rekel: »besede živijo v naših glavah. in ne v slovarjih. če jih bomo uporabljali, bodo živele

no, in sem si napisala nekaj mrtvih psovk (pizdohlasti, pizdogrizi) in nekaj živih psovk (prasica, pička, kreten) in nekaj tujih psovk (wanker, fucker, fuck you ...) na list papirja. na več listov papirja. potem sem šla pred ogledalo in jih prebrala naglas. pošteno sem se ozmerjala. najbolj sem vranico čutila piskati ob slovenskih živih psovkah. malo manj, pa še vseeno mi ni bilo vseeno, ko sem se zmerjala s pizdohlastom. skorajda nič pa me ni stisnilo, ko sem si zabrusila fuck you, fucker in te fore.

tako da – ja. eksperiment je neovrgljivo dokazal. pika.

del raziskave je prikazan na fotki.  list s psovkami je bil namenjen eksperimentu, zgodil se je hud mušni masaker. s spremnim besedilom.