vojna napoved - enkrat poudarjeno

dol mi visi za fuzbal.
dol mi visi za fuzbal.

Fisherman’s Friend - pa ima kukuruz - mnogo!

Swine Flu Boosts Sales on Fisherman's Friend

(vir: http://www.businesspundit.com/)

People in England are buying unprecedented amounts of Fisherman’s Friend, a strong cold lozenge, because they think it could cure swine flu. Ananova reports:
Demand for the aniseed variety of the 65-year-old winter warmer has meant an unprecedented rise in production. Key ingredient star anise – pure aniseed – is also contained in the swine flu treatment Tamiflu, reports the Daily Mirror.
There is no evidence that sucking a Fisherman’s Friend can cure swine flu but people are making the link for themselves. Fisherman’s Friend makers Lofthouse of Fleetwood Ltd told Grocer magazine: “Sales are up 43% since June and we are struggling to cope.
“We make no claims for our product – though enjoying a Fisherman’s Friend will certainly do no harm. People are making the aniseed link themselves

obisk v soboto popoldne

včeraj sem imela namen pogledati in prisluhniti, kaj bo gospod bil klinton pametnega povedal ob svojem obisku pri dajnersovcih v cankarju na trgu republike.

kako prikladno, prišel je ob pol petih, na čajanko.

pa je pred bilom za mikrofon prilomastil gospod Lovše. z uvodnim nagovorom.
v njem mi je razložil, da je bil klinton odrešenik slovenije. vzor in ideal, h kateremu velja stremeti. aha, in jest sem že skorajda nekaj dni prej izgubila kompas. zdaj vem. bil klinton.
rektalnega alpinizma in patetike v izobilju. polne devžeje.

dvorana je ploskala. kako pa k.

potem vstopi gospod bil klinton in za 150 000 USD pohvali Slovenijo. med drugim tudi razodene, da so na vprašanje, ali se je gospodarska kriza že začela končevati, možni trije odgovori: (a) da, (b) ne, (c) mogoče. kot strelo z jasnega izstreli nekaj povsem nenadejanega - ponosen je na ženo in hčerko. vesel je, da je tu.

vsi v dvorani pišejo zapiske, da se bodo po njegovem v življenju imeli česa oprijeti ...

striti vstane iz zelenega kavča, se napoti proti beli steni, kjer se trdno opre z rokami nanjo in hip zatem ji z vso silo pritisne čelko. čelka je bolj boleča za striti kot za steno. striti se odloči, da nikoli več ne bo gledala televizije v soboto popoldne.

bil klinton je takrat še v cankarjevem domu in papa kanapejčke.

ne čakaj pomladi, saj je zima mila

PREBUJENJE

Šla bom gola skoz pomladni dež.
Naj izpere z mene vso navlako
prêšlih dni.

Pajčevino že v zametku trhlih
in izprijenih vezi.
Željá upepeljenih saje
in ugaslih bolečin,
prah razočaranj in spoznanj,
vso rjo dvomov
in sumničenj bednih,
obljub gnilobo,
iz strahopetnosti zlaganih,
in vse blato premišljenih prevar.

Šla bom bosa skoz pomladni dež.
Da mi izmije nôge,
utrujene od blódenja
in od iskanj brezplodnih.

Skoz pomladni dež bom šla.
Mordà me prav na koncu póti
le kdo čaka.

Stopiti hočem predenj čista,
s srcem dekletca,
ki še véruje v bajke.

saj vsi vemo, č'gava je (1912 - 2000).

ne maram

(vir: bioethicsdiscussion.blogspot.com)




nedelja pred ponedeljkom po dopustu. te ne maram!
še ribice si odgnala.

marketing po kamniško

zadnjič je v Delu pisalo, da je novi direktor družbe Velika planina na novo zastavil strategijo promocije in vnesel nov veter v vegasta jadra stare lepotice.

baje bo od zdaj naprej tudi vsak 'sprevodnik' (sicer ne vem, kako se reče tipom, ki vozijo gondolo - recimo Janez Požen) moral doprinesti k vrhunski turistični ponudbi Velike planine. in to kar med potjo - poleg tega, da bodo vozili gondolo, bodo od Kamniške Bistrice do postaje na Šimnovcu tudi subtilno prepričevali na milijone pwanincov, da je planina nad Kamnikom res 'd plejs tu bi'.

word of mouth. nikej, res dobra marketing poteza. potniki bodo marketing strokovnjakom, Jožetom Poženom, lahko ušli samo, če se bodo jeli vreči z gondole. u vazduh.

verjetno bom zdajle komu naredila strašno krivico, ampak ker je tole tule moj blog in pljuvalnik obenem, sprejemam odgovornost ...

na skok v prazno bo pomislil marsikdo, če bodo za zgoraj omenjene marketing specialce imenovani frajerji, ki so tam delali kakih 10-15 let nazaj. takrat smo tam malodane imeli mesečno vozovnico in jih poznam skoraj vse.

njih se je vohalo od stahovice dalje. sladkoostri vonj žganja. ti so imeli že ob 7h zjutraj bisere v očeh. s tem, da se še rdečica od prejšnje noči ni polegla v rumeno. kapilare na vratu so bile večinoma popokane. lasje so nosili mastne in so bili ponosni na to. pravili so, da je to naravna danost. če so videli žensko, so se čutili dolžne, da ji povedo kak milijonkrat prežvečen seksi vic o joškah in tičih. široko so se smejali lastnim šalam.

ni treba ponavljat, da le-ti takrat niso kazali prav nobenega spoštovanja do nikogar razen do polne steklenice. ni bilo čutit nekega zagona, da bi te navdušili za lepote tam okoli. nobenga tapravga človekoljubja. človek je imel nasprotno včasih občutek, da ne vedo točno, kam gremo, drugič pa, da si jim ti tam z rukzakom smrtni sovražnik. ker te mora prepeljati čez vse tiste ride in ovinke do cilja.

in kako, bohpomagej, bodo zdej ti ostareli trhleni pijančki delali promocijo?
to bi rada vidla. in tud bom. se bom spravla na gondolo polna pričakovanja. odvrgla bom vse grde misli.

res upam, da bodo dokazali, da se grdo motim.

ko rumeno zamrzne

pet ribic plava na rumeni podlagi.
podijo se za hrano, ki je bledo modre barve.
tudi ena ribica je modra. modrec. vse ostale so črne.
rada opazujem njihovo gibanje.
nikoli ne vem, kam bod odplule. pa vendar me nikoli ne presenetijo. noro ...
še malo pa se bom vprašala, kam gredo, ko rumeno zamrzne.
ali pa kdo jim meče hrano in zakaj se mu tresejo roke.
in ali ribe sploh znajo pljuvati?!
in da če ko. vem, da ni lepo veznikov skupaj metat.