sobota, 31. marec 2007

trideset in ena


... so leta, ko je človek star 30 let in eno zraven.

To so leta, ko je človek najboljšega zdravja, ima največ življenjske energije in je na poti k enemu od vrhuncev svoje kariere in svojega življenja uopče.

Človek pri teh letih suvereno pl(j)uje svojo barko, koordinate smeri in nahajanja so jasne, pravimo mi mornarji.

Vsak veter zna izkoristiti v svojo korist, morje mu radodarno kar samo trosi njegov vsakdanji losos na krov...

Ko človek pri 31-ih zagleda na obzorju, da se nekaj kuha, se ne ukloni višjim silam. Neomajno se drži svoje smeri in ni hudič, nevihta se stopi kot sneg na vroči dlani in se blagodejno razprši kakor ena Garnier moisturizer krema po obrazu eanintridesetletnika.

Tako nam je takoj jasno, da je človek pri enaintridesetih letih tudi jako lep in negovan.
In to povsem nehote. Izkušnje in dobra dejanja so mu mejkap artisti. Z dnevnim naborkom dobrih dejanj si človek pri 31ih letih ne samo čvrsti in debeli svoj svetniški sij, ampak obenem tudi lasišče. To zagotavlja, da se lasna linija še dolgo ne bo umaknila s silnega čela.

Tale post je bil rojstnodnevna čestitka za enega, ja, enaintridridesetletnika.
Mislim, da ne bere blogov, pa vseeno:

Vse najboljše Matej.


ps: nimam pojma o postavljanju vejic, porkaduš.

četrtek, 29. marec 2007

smrkelj blues


vsakič, ko se namenim, da grem spat ob devetih, mi spodleti.
pa res rabim spanje. nak. rajš buljim v to škatlo.


se mi zdi, da nekaj čakam.

najbrž vikend.

zadnje čase nimam prav nobene motivacije hodit na šiht. ker vem, da kokrkoli se razmetavam po trepalnicah, jim dol visi. visi. visi tko kot smrkelj. un ta dolgi pa ta mastni, ki je že predolg, da bi ti kot ena celota obvisel iz nosa in se že nekje mal natrgava.


in že v nedeljo štejem ure do petka.

in to ne pele nikamor.

dons je sreda in še približno 38 ur do začetka vikenda, ki pol traja samo 65 ur na uč.

od teh 65 ur spim 20 ur. reci piši, mi ostane še 45 ur za biti prisebna in imeti kaj od vikenda.

upoštevavši (ta mi je bil zmer tok všečši, ma nikol ne vem kam ga nej v resničnem življenju pritaknem) še ure prebite na straniščni školjki, na mini poteh od avta do vrat, iz kuhinje do sobe, iz sobe na hodnik pa nazaj, ker sem pozabila labello itditd...

jao, to je ziher 3ure manj. odvisno od tega, koliko je prebava intenzivna, kako globoko v kako špranjo se je zarinil labello.


in 42 ur je samo malo več kot 38 ur. če se hočem zdaj prepričat, da je 38 ur čisto čisto malo, se hitro dvojno zaštiham, ker čez 38 ur se bom morala pa prepričat, da je 42 ur blazno blazno dolgo.


'No', mi pravi moj ta osmi razcepljeni,' zdej bi lahko že spala, prismoda.'

pa tisto prismodo zna tud bl grdo izrazit, sam dones je nežen, ker je bil mal na zraku.


ni mi lahko, vem.




torek, 27. marec 2007

kaj bo kšefta







.. z vsemi temi dojenčki, ki kar izza vsazga vogla kukajo in skačejo iz mamic.






1. NUMBER ONE



Nataša je danes rodila eno Lano. Pa ne kr eno, to bo vnukinja od dveh sumljivo znanih kamniških gemblerjev, nečakinja od enga mateja(def. a MATEJ(noun) = someone or something extremely handsome, strong. who never cries. almost saint. doesn't wear perfume. mostly male eg: At least once in my life I would like to go out with a matej.), hči od enga nadebudneha geologa in suckerja na vse kar se sveti v katalogih. Pa seveda hči od ene hude blondine, o kateri se govori, da je v rani mladosti (v želji postati a matej) obiskovala duhovne vaje pri nuni mariji v Mekinjah. se pravi, da se splača to dete spremljat. množica vzgojiteljev ni nič kej predvidljiva in lah se zgodi, da bo mala znala razmišljat. to pa ni tok zaželjeno zdej, ne.






2. NUMBER TWO



Ta dojencelj mi od vseh najmanj pomeni, ampak ga moram omenit. Je Jan in sin od enih znancev od enga a mateja. mene je kar šokiral odnos mame in fotra do tamalga. ta je na poti v vsaj pet odvisnosti. rodil se je januarja. do zdej ga je mat napitala že do 8kg. to je kar groteskno videt. ta mal dobesedno skos na joški visi, pa če hoče al pa ne. v obraz je zaripel, da je kaj, men se je zdel, da že kr mal škilast gleda od vsega tistga futrajna. pogled ma zadet, mleko mu zaliva šarenice. mama pravi, da je lačen. da drugač joka. pajade. ga je mela ena gospa deset minut v rokah, pa je sam bl predel kot ne. to je bil menda rekord, tok dolg še ni bil brez joške. in smo rekl, vidiš, sej sploh ne joka, čist priden je pr njej. mama pa: "Ja, frustrirajoče." Nejprej sem mislila, da narobe slišim, pa nisem. Una bejba ma cilj: tamalga bolestno navezat na sebe, ga met na joški do 40.leta. Pa nej ga ma, sam da bo zdrćou tok dolg. Neki je pa zagotovo; jokal ne bo dost. Sickly.






3. NUMBER THREE



JONZL. To je pa en tok fuldbestnorosimplastičen otrok, da bl ne more bit. Ma plave oke, star je bliz 4mesece, ma okol 6,5kg se mi zdi, zna se na glas smejat, jebico pokazat, pa prov po moško prdnt sred najbolj uglajene družbe. Starša sta dokaj normalna, če vzamemo v zakup, da ma mama en rjavobeige madež na kolenu (ki se tud na fotkah vid:).), fotr je pa kajakaš. Za zdej mali še ne kaže neke kajakaške navdušenosti, jo bo pa moral čimprej, mam občutek. drgač bo fotr pa še par njegovih kolegov, ki mu že grejejo stol pr svojih čolnarskih debatah, začel z drastičnimi psihološkimi prijemi. mamica ga ma rada zelo, ampak ni ji do tega, da bi zavoljo njega odpirala mlekarno. zlo fest družinca.






u glavnem en kup enga življenja se poraja po sloveniji, to bo kšefta za krvi in mesa željne učitelje.









petek, 23. marec 2007

lezbičnost


ne vem, zakaj sem tok časa rabla, da neki povem o mojem svetišču.


no, vidite jo na sliki.
to je moja gora. MOJA ljubica. malo je stvari na svetu, ki mi tok pomenijo, kot tale kucelj.


prvič sem ga opazla na šolskih kultur-športnih marših, ki so vodili v vasico Slevo pod Kamniškim vrhom. tam smo se otovorjeni s pingo sokom in sendvičem s posebno v prevelikih nahrbtnikih drli partizanske pesmi v čast carjem, ki so padli za domovino. To so nam povedali eni zateženi večni partizani, ki so mel en poseben dar. namreč z govori zamorit otroke in najbrž vse prisotne do te mere, da smo se komi prvlekl do doma. peš.


ni važn. takrat sem jo zagledala. in si rekla: "To je pa lepa gora."


In nič. Do takrat, ko je Bina nardila izpit za avto. To se nama je zdel nekako nujen pogoj za uspešno odpravo. Da sva se lahko prpilale do izhodišča.


Ljubezensko razmerje se je rodilo. Ampak trije so preveč. Kmal sva vsaka po svoje začele drsat gor in dol. Pr men je vodilo v nekakšno odvisnost, saj sem se v navalu strasti včasih tud po dvakrat na dan podajala gor. Zdej sem v Ljubljani, pa še zmer gor rinem. Ampak mam še druge ljubezni, zato ne več tako pogosto. Ne znam povedat, sliš se banalno, ampak ta hribič je moj apaurin, čokolada, topel objem, puhast povšter.


Tam sem prvič bežno srečala tud Mateja (sem hotla napisat mojga, pa nisem), s katerim se zdaj precej družim :). Tam sem ugotovila, da doma nisem srečna, da mam rada gibanje, gore in tišino. Da me glasba, če res ni taka, kot da je na svetu že od vekomaj, moti. Ja, moti.


SPOL.

Zadnjič sem mal razmišljala. Me je begalo. V bistvu je to lezbičen oodnos. Če gledaš višino, to ni gora, to je res.

Ampak poglejte jo na sliki. Tisto skalovje in borovje na sredini se opazi iz daljave. Imenuje se Roža. Roža je... Nerodn mi je, hudič. No, lahko je tudi simbol za ženski spolni organ. Desno in levo od Rože sta dve koleni. Noge ima razkrečene. V bistvu jest nekako zadovoljujem goro; s svojim sprehajanjem gor in dol, gor in dol. Ko sem bla najbolj hitra, sem jo najbrž najbolj zadovoljila.

Pa sem pri vzajemnosti. Ki je za ljubezen nujna.


Tako, dost je. Nekdo je pozvonu. Upam, da ni Frojd.

sreda, 21. marec 2007

evo ti hajku, majku

evo pesmica za mojo mami, ki tega nikoli ne bo brala, zato nikoli ne bo vedela, da hči poje ji...
nima veze zdej.
zanjo. za mojo zdenko.
vračam se nazaj
:)

pa še en:

Pomladni sneg mi
je zlomil brisalec. Ma
naj se gre solit.
tako, tolk o mamah in snegu.
grem papat, preden prideta cimra in naredita paprikast monsun po kuhinji, kjer še kar nimamo nape. in smo pol vsi mal na papriko. noben Dior pa Klein ne premagata merkatorjeve popečene paprike iz akcije. priporočam. vonj kar traja in traja.

sobota, 17. marec 2007

jabolko na dan pa vseeno k dohtarju







no, sobota je. ponavad me ni tkola pred računalnikom. tud ne nikjer bliz mest. danes pa sem, spet po sili razmer. imam namreč pod pazduho eno luknjico. iz katere je bilo v četrtek ob 15:55 posrkano vse, kar tam ne bi smelo biti. ta luknjica je žleza znojnica. bila je vnete, boleča, rdeča in rasla je.

ustrašla sem se in šla do dohtarce. in od četrtka sem sam še po zdravstvenih domovih. bedno.

moram....

skurčit naše zdravstvo.

jest res ne maram hodt do dohtarjev. recimo tud h ginekologinji sem se spravljala ene pol ducata let. pa pustmo.

luknca, ki je bila prej bulica, je pač bolela in rasla, pa ni ga za srat tam okol prsi. in sem šla do dohtarce. me je pošibala na polikliniko. jest prej nisem poznala te stavbe. sliš se zlo ugledno in dostojanstveno, pa tam so sami znalci, ki te porihtajo. and they care... NOT


na polikliniki ja prva stvar, ki te pozdravi, cigaretni dim. pa kup polpismenih dajalcev informacij. če najdeš hodnik in sprejemno pisarno (na tem mestu bi rekla, da se dobro snalazim u tami), se pol usedeš na klopco. če te prime na wc, nikar. je poscan in posran, mila ni, luč vidiš skozi lino v ključavnici.

pol greš v eno sobo, kjer je parkirana ena petit barbika, ki ima dve pomočnici; ena piše po nareku, druga odpira vrata. ona rabi roke za podpiranje glave in božanje po (svojem) levem ali desnem stegnu vse tja do kolen. šele pol ugotoviš, da v bistvu narekuje napotnico, ki ti jo je napisala dohtarca že u kamniku.


pravi, da mi bo dala narkozo. nočem in to ji ni pogodu. ni mi takoj jasn, zakaj.

"Prav, pa lokalno, če ste pripravljena trpet." eee, ja no, ne vem, kaj pa to pomen.... - prepozn, sem že zunaj. usoda zapečatena.

sedeš in razmišljaš, da unih petdeset soseov na klopci gotov ni za v isto operacijsko dvorano. no, ko se ti komolci in rame začenjajo priraščati k desnemu ali levemu nekomu, vidiš, da ste vsi na istem. med čakanjem ugotoviš, da pa le ni tako slabo, saj imajo vsi support team. ni presenetljivo, da so imeli fantki od 0-50 let s seboj mamice... pol se en tak fantek prmaje ven, mamica vsa mediteranska in obtežena s poltonsko torbico leti k njemu. fant okoli 30 je res bled in nič mu ni jasno. bil je pod splošno narkozo - se pravi, da sem se dobr odločla za lokalno, ker sem pač sama in bom lahko peljala - moja mamica ima svoje probleme daleč stran.


uglavnem, ko se končno res načakaš in spoznaš vse predele riti, ki jih lahko zasediš, greš not.

tam je tvoj rešitelj... 190cm, zamaskiran v belo, masten (ne vem, zakaj je bila to prva asociacija, ki som jo dobila ob pogledu nanj). dajo ti dve injekciji, in nič ne čutš. in pol reže. vse ok, če se ne bi stalno pogovarjal s sestro in jo mučil, koliko permicila se mora predpisati prejšnjemu operirancu. ni pa ni vedel. ni vedel, kako ni vedel? ne vem, umir se, sej rezat pa menda zna. in takrat: "Ti kolk pa ponavad zarežejo pr teh žlezah? Dan nisem preveč, prid pogledat..." Požreš slino, ki se v kockah preklada po ustih. Pol reče gospod dohtar: "Gospodična, ja kaj ste pa vi tko bleda?" Ma ne vem, white is chic, al kaj...


Vem, nobena tragedija, sam ni človeku vseen, če nekdo reže po njem pa ne ve točn, al ne bi blo boljš, če bi šel za mesarja in ne za kirurga. Tud mesarji so fejst ljudje:)


Zdaj tudi vem, zakaj je hotla gospa Barbie, da grem pod splošno narkozo. Mogoče je ljubica od gospode Mastena in mu hoče dobro. Kako plemenito. Prava vitezinja. In če bi blo to v viteških časih, bi onadva delala v zares moderni ustanovi.



Tko pa bi zdele najrajš rekla, da je naše zdravstvo slabo, pa ne bom.

Mam v ponedeljek že spet dohtarja.












sreda, 14. marec 2007

še neki


obramba pred zračnim napadom nepravičnih in nerazvitih
nisem mogla it kar mimo tega travnika

česnova juha







no, do juhe pridem kasneje.

učer sem bla kar rahlo 'razrvana', sej mi se tud lubčkat ni zdel etično. no, to je pa potlej že znak za alarm.

dons je vse drugač, ker mora bit. bolani do nadaljnjega nismo. simptome sem si razložila s tistim, kar mi je prišlo na pamet: zmedena sem in bom, zaspana tud, JOHNSONOV JEBENI ŠAMPON JE KRIV ZA SRBENJE GLAVE, zebe me pa itak zmeri.

no, pol je bil pa tak lep sončen dan, da smo se odpravili na Malo Mojstrovko.
Čemu?
da bi pridričali spet nazaj dol.
iz službe mal prej (no, razen mene, ker učitli nič ne delajo od 11 naprej:)), pol pa v lahnem drncu gor, fotosešn, pa dol.
fantje so si dal kar dela z mojim smučanjem. oziroma s tem, kaj je pri tem početju smešnega. glava nižje od riti, noge naravnost, zavijanje z ritjo. pa kaj še... jest vem, da mora to tko bit in nič drgač, ker to je specifika malih metrskih smuči, ne :)

pa kaj pol, sem pa elegantna ko beloruska gimnastičarka gorgrede.

pa uni deskarji normalno imajo čas med spustom opazovati okolico, ker po celem hribu nardijo od 2-4 zavoje.
pol smo šli u gostilno pr Martin, kjer sem jedla česnovo juho. drgač nisem juhofil, ampak česen... česen mam pa rada. brez česna svet ne bi bil tok lep.

juha je bla u redu, sam premal jo je blo. tako da bom drugič naročila neki, kar me bo nasitilo.

in nikol, nikol ne bom verjela bejbam, da so po juhi site. ni šans.

če ješ juho kot samostojno jed, je zraven obvezna še pol kile kruha. pa po večerji doza cukra. in maš samostojno jed - my ass ... :)






torek, 13. marec 2007

nemoč


deklica na naši šoli je v petek dobila diagnozo, da se je v njenem telesu nastanil MENINGOKOK.

Neverjetno, kako hitro je te majhna gnusobna oblika hitro postala gospodar cele šole, pa počas tud večine Vrhnike.

To je namreč bakterija, ki se spravi na "očesne veznice, spolovila, okuži dihala, povzroči vnetje možganskih ovojnic in sepso, ki ima izredno hiter potek in se kljub zdravljenju pogosto konča s smrtjo bolnika." (ps: na sliki je nekaj salmoneli poobnega, dotične nisem našla)



deklica je v bolnišnici in ne vemo, kaj bo z njo.

vsi njeni sošolci in osebe, ki so bile v stalnem stiku z njo, morajo po močan odmerek antibiotikov. stvar je nalezljiva in ni nam bilo čisto jasno povedano, kako. kaj je to stalni stik, hudiča?



ko smo to izvedeli,

se nam je zgodil grupni flashback.... 'kdaj sem govorila z njo in kako na blizu?, a je ona ena izmed otrok, ki ti mora vse povedat na 3cm razdalje?, je kdaj kihnila vame?, je kdaj prijela moje ključe, radio?, porkaduš, sej sem popravljala njen test!?!, zadnjič sem ji posodila telefon, bila je pri telovadbi in si odrgnila roko, pri tem pa je pritekla kri..."



sranje v kockah, bi se reklo.

vsi smo hipoma tud po malem čutil simptome delovanja tega stvora: zmedenost, zaspanost, skos me zebe, neki mam izpuščaje zadnje čase, glava me tudi boli, neeeeeeee!

jest sem okužena!

pa ne, pa še ene stvari moram na tem svetu pošlihtat, neki mi manjka na CVju, nisem... ne morem....ne seri.



in tako cel dan.

une dohtarje itak ne jemljem resno, ker za vse, čemur ne vidjo rešitve, predpišejo smrtonosen odmerek antibiotika.

fora je v tem, da mamo na šoli lahko prenašalca.

in vsi šefiči in šefičke se samo nemočno praskajo po drugače vsevednih gwavah, ko jih vprašaš, kako se bomo lotil tega potencialnega problema.

artikulirajo miljon enih samoglasnikov, ki so monoftongi ali diftongi, pa telefonirajo na zavod za zdravstveno varstvo, kjer jih norrrmalno potolažijo, da ni verjetno nič hudega.



naj pa se le opazujemo kakih 2-10 dni. opazujemo(?!!?!), mater jim birokratsko. nej mi pridejo takoj na šolo in izvedejo preiskavo!!!!!!!!!!!!!! testirajo vsakega otroka in osebje posebej!

možno je, da v nemar puščamo še več OGROŽENIH MLADIH ŽIVLJENJ!!!!



jezna sem. zato, ker nič ne morem. NIČ.

in zato, ker mrbit kar nekaj paničarim u tri krasne.



res neverjetno, kok hitr se beseda iz abstraktnega preseli v fizično in te žre. kot ena bakterija.

naprimer današnja word of the day, MENINGOKOK.








četrtek, 08. marec 2007

na predvečer praznika, ki to ni


Ker je jutri ravno dan žena, sem mal pobrskala po netu.
Prvi, ki so priznali volilno pravico tudi ženskam, so bili otoki v Polinezij po imenu Pitcairn Islands. Že davnega leta 1838. Uau, ti pa so carji, sem pomislila in se mal nasmejala, ko sem vidla, da je glavno mesto pa ADAMSTOWN.
Razlog za tak ukrep (verjetno): Število prebivalstva je bilo manjše od 100

Pa dobro, ti moški se ob pisanju tega zakona vsaj niso zmotli. Tako kot na primer v eni od ameriških držav, kjer se jim je neverjetna toleranca do babnic zgodila kar malo po nesreči. Namesto samostalnika MEN so napisali PEOPLE. In babe so šle volt. Moški pa v šnelkurs bogatenja besedišča.
Ni jim uspelo. Nekateri še danes večinoma uporabljajo samo samoglasnike (aaaaaa, eeeee, uuuuuaaa). Opazila sem tudi neka čudna nevebalna pomagala: praskanje po jajcih, trebuhu, riti, laseh in še čem očitno pomaga, ko ne najdeš besed.
Pa nočem posploševat. Posamezni primerki so izvzeti. Kdo je za izvzeti, pa vemo samo me, ŽENSKE.

No, however, moški razumniki so skozi celotno zgodovino imeli vlogo tistega, ki nekomu nekaj dovoli.

In so tuhtali in dovoljevali takole (sneto z WIKIPEDIJE, AMPAK JE ZA PREBRAT!!!):

WOMEN’S SUFFRAGE
(PA TO TI JE RES EN SAM SAFR)

The first women's suffrage (with the same property qualifications as for men) was accidentally granted (the word "people" was used instead of "men") in New Jersey in 1776 and rescinded in 1807. The Pitcairn Islands granted women's suffrage in 1838. Various countries and states granted restricted women's suffrage in the latter half of the nineteenth century, starting with South Australia in 1861. The 1871 Paris Commune granted voting rights to women, but they were taken away with the fall of the Commune and would only be granted again in July 1944 by Charles de Gaulle.
The first unrestricted women's suffrage in terms of voting rights (women were not initially permitted to stand for election) in a self-governing country was granted in New Zealand. The women's suffrage bill was adopted mere weeks before the general election of 1893.
The first to grant universal suffrage and allow women to stand for parliament was South Australia, in 1894. The Commonwealth of Australia provided this for women in Federal elections from 1902 (except Aboriginal women). The first European country to introduce women's suffrage was Finland, where women were granted the right both to vote (universal and equal suffrage) and to stand for election in 1906. The world's first female members of parliament were also in Finland, when in the 1907 parliamentary election 19 women were elected to Parliament of Finland.
In the years before the First World War, Norway (1913) and Denmark also gave women the vote, and it was extended throughout the remaining Australian states. Canada granted the right in 1917 (except in Quebec, where it was postponed until 1940), as did the Soviet Union. British women over 30 and all German and Polish women had the vote in 1918 and American women in states that had previously denied them suffrage were allowed the vote in 1920. Women in Turkey were granted voting rights in 1926. In 1928, suffrage was extended to all British women. One of the last jurisdictions to grant women equal voting rights was Liechtenstein in 1984. Since then only a handful of countries have not extended the franchise to women, usually on the basis of certain religious interpretations. Bhutan allows one vote per property, a policy that many claim in practice prevents women from voting.
Women's suffrage denied or conditioned
Bhutan -- One vote per house. Although this applies to both men and women, in practice it currently prevents many more women from voting than men. If the new proposed constitution is voted & ratified, then no restrictions will apply by 2008.
Lebanon -- Partial suffrage. Proof of elementary education required for women, not required for men. Voting compulsory for men, optional for women.
Brunei -- No suffrage for women. This country is ruled by a monarchy. Neither men nor women have the right to vote or to stand for election (had it until 1962 when it was taken away).
Saudi Arabia -- No suffrage for women. The first local elections ever held in the country occurred in 2005. Women were not given the right to vote or to stand for election.
United Arab Emirates -- limited, but will be fully expanded by 2010
Vatican City -- No suffrage for women. The only elections ever held there are Papal conclaves, which involve only (male) Cardinals.

Timeline of women's suffrage by country
In the list below, countries marked with "1" means that the right was subject to conditions or restrictions at the corresponding date. Marked with "2", means that restrictions or conditions were lifted. In occasions, a listing of a country may occur more than once, this reflects the stages in the granting of rights (particularly in previously colonised states and in federations with federal legislation), these will have the "*" mark.
1893- New Zealand (to vote)
1902- Commonwealth of Australia¹ (to vote and stand for election)
1906- Finland
1907- Norway (to stand for election) ¹
1913- Norway²
1915- Denmark, Iceland¹
1917- Canada* (to vote) ¹, Netherlands (to stand for election)
1918- Austria, Canada* (to vote) ¹, Estonia, Germany, Hungary, Ireland¹, Kyrgyzstan, Latvia, Lithuania, Poland, Russian Federation, United Kingdom¹
1919- Armenia, Azerbaijan, Belarus, Belgium (to vote for municipal elections) ¹, Georgia, Luxembourg, Netherlands (to vote), New Zealand (to stand for election), Sweden¹, Ukraine
1920- Albania, Canada* (to stand for election) ¹, Czech Republic, Iceland², Slovakia, United States of America* (to vote)
1921- Belgium (to stand for election) ¹, Sweden²
1922- Irish Free State
1924- Kazakhstan*, Mongolia, Saint Lucia, Tajikistan
1927- Turkey
1928- United Kingdom²
1929- Ecuador¹, Romania¹
1930- South Africa* (Whites), Turkey (to vote), Greece (to vote for municipal elections)¹
1931- Chile¹, Portugal¹, Spain, Sri Lanka
1932- Thailand (with first constitutional monarchy), Brazil, Maldives, Uruguay
1934- Cuba, Portugal¹, Turkey (to stand for election)
1935- Myanmar (to vote)
1937- Philippines
1938- Bolivia¹, Uzbekistan
1939- El Salvador (to vote)
1941- Panama¹
1942- Dominican Republic
1944- Bulgaria, France, Jamaica
1945- Croatia, Guyana (to stand for election), Indonesia, Italy, Japan*, New Jersey, Slovenia, Togo
1946- Cameroon, D.P.R. of Korea, Djibouti (to vote), Guatemala, Liberia, Myanmar (to stand for election), Panama², Romania², The F.Y.R. of Macedonia, Trinidad and Tobago, Venezuela, Viet Nam, Serbia, Montenegro
1947- Argentina, Japan*, Malta, Mexico (to vote), Pakistan, Singapore
1948- Belgium², Israel (same year of independence), Niger, Republic of Korea, Seychelles, Suriname
1949- Bosnia and Herzegovina, Chile², China, Costa Rica, Syria (to vote) ¹
1950- Barbados, Canada* (to vote) ², Haiti, India
1951- Antigua and Barbuda, Dominica, Grenada, Nepal, Saint Kitts and Nevis, Saint Vincent and the Grenadines
1952- Bolivia², Côte d'Ivoire, Greece¹, Lebanon
1953- Bhutan, Guyana (to vote), Mexico (to stand for election), Syria²
1954- Colombia, Belize, Ghana
1955- Cambodia, Ethiopia (and Eritrea*, as then part of Ethiopia), Honduras, Nicaragua, Peru, Greece²
1956- Benin, Comoros, Egypt, Gabon, Mali, Mauritius, Somalia
1957- Malaysia, Zimbabwe (to vote) ²
1958- Burkina Faso, Chad, Guinea, Lao P.D.R., Nigeria* (South)
1959- Madagascar, San Marino (to vote), Tunisia, United Republic of Tanzania
1960- Canada* (Indian Canadians - to stand for election) ², Cyprus, Gambia, Tonga
1961- Bahamas¹, Burundi, El Salvador (to stand for election), Malawi, Mauritania, Paraguay, Rwanda, Sierra Leone
1962- Algeria, Australia² (aboriginals), Monaco, Uganda, Zambia
1963- Afghanistan, Congo, Equatorial Guinea, Fiji, Iran, Kenya, Morocco, Papua New Guinea (to stand for election)
1964- Bahamas², Libya, Papua New Guinea (to vote), Sudan
1965- Botswana, Lesotho
1967- Democratic Republic of the Congo (to vote), Ecuador², Kiribati, Tuvalu, Yemen* (D.P.R.)
1968- Nauru, Swaziland
1970- Andorra (to vote), Democratic Republic of the Congo (to stand for election), Yemen* (Arab Republic)
1971- Switzerland*
1972- Bangladesh
1973- Andorra (to stand for election), San Marino (to stand for election)
1974- Jordan, Solomon Islands
1975- Angola, Cape Verde, Mozambique, Sao Tome and Principe, Vanuatu*
1976- Portugal²
1977- Guinea Bissau
1978- Nigeria* (North), Republic of Moldova*, Zimbabwe (to stand for election)
1979- Marshall Islands, Micronesia (Fed. States), Palau
1980- Iraq, Vanuatu*
1984- Liechtenstein, South Africa* (Coloureds + Indians)
1986- Central African Republic, Djibouti (to stand for election)
1989- Namibia
1990- Samoa, Switzerland*
1993- Kazakhstan*, Republic of Moldova*
1994- South Africa* (Blacks)
1997- Qatar¹, Eritrea* (stipulated by sovereign constitution)
2002- Bahrain
2003- Oman
2005- Kuwait
2006- United Arab Emirites¹
2007- Qatar*

sreda, 07. marec 2007

pa zakaj...


... meni vse, kar je podobno rastlinam, crkne?


orhideja, bazilika, en kaktus, in zdej še ta drug kaktus izglead, kot da gre v maloro.


ves je bled.

pa ga res čist pravilno dehidrirujem, da lahko komot dela tist svoje neskončne zaloge vode in hranljivih zadev, ki omogočajo preživetje tam, kjer to ne moreš kar tako. in kjer bi kak minister za kmetijstvo res moral neki znat in mamin vinograd ne bi bil zadostna referenca za sprejem v službo...


mogoče ma pa vsega preveč. in ga od izbire vse boli in je v nenehni dilemi, kaj naj sploh počne v tem izobilju. in pol, ja normalno, se mi gre obnašat kot ena pubertetnica z znaki anoreksije.


samo, zdej ko sem jast to opazila in sem koker ena njegova mati in oče, je pa problem že napol rešen. pravijo dohtarji.

sam ne... jest sem že nekaj svojih otročičkov pogubila, pa sem vedla za njihovo stisko, jih bodrila in spodbujala pozitivno sampodobo. najbolj koristi pogovor. ok.


ja, če maš preveč izbire, je hudič.


torek, 06. marec 2007

pol(o)na luna

ta čas v mesecu se men vedo godi, da slabo spim.

dons ponoč sem recimo spala 1uro, pa še to sem sajnala ravnatla pa še eno učitlco, ki sta zečela vzgajat volkove in sta si priskrbela en kup ene literature na to temo.
in nekak sta mela občutek, da morta men to povedat glih tisto uro, ko jast spim.
matr jim...

dons je blo pol čist po volčje tud v šoli.
jest recimo nisem diplomat in dons sem to mela priložnost pokazat tud gospodu ravnatlu - prav temu iz sanj. po tem, ko mi je povedal, da me pač avgusta pa julija ne bo na plačilni listi. čeprov je vse napisan.
in sem se verjetno vedla do njega mal preveč na horuk. kva pa vem, če me je pa pogrel... :(

no, vikend je bil pa lep. čist nediplomatsko in nefino smo šli mal v hribe.
enkrat v grapo med zelenjakom in palcem proti avstriji in nazaj gor in dol proti zelenici.
drugič pa smo v lepem sončnem vremenu osvajali in osvojili špik.

pa če sem začela s sanjami, naj še končam: bilo je sanjsko.
la lala lala (še mal zvočne predstave... -soundtrack nr.897- privat kolekšn :))

petek, 02. marec 2007

konec neke ljubezni

noro,
danes me boli grlo, sam ne zlo.
pada dež, kar mi ni všeč, ker moram not čepet. upam, da v hribih sneži. moralo bi.
popravt moram še en bataljon kontrolk. to se mi vleče že od pondelka. mam tako posebnost, da če se da, stvari zavlečem v nedogled in tako treniram svojo psiho. kolk časa na primer zdržim, da mi nek obveznost visi nad glavo.
zeloooo dolgooo,
ampak jest sem res že veteran. podrobne nasvete o tej doktrini lahko dobite na uradnih urah.

včeraj sva bili z Marto pri Darji. Se je bejba preselila kar v Slovensko Bistrico. Imata lepo stanovanje, z oknom od dnevne obrnjenim proti zahodu. torej dobro, Marta, da nisva kupili orhideje. une so za na vzhod. kdor me pozna, ve, da znam z rožami... :)))

Štajerska je daleč.
za vsak dan kar mal velik, da preživiš 2h v smrtni nevarnosti. zato je res najboljš, da punca prčakuje otročka in da bo loh pol čist na izi spoznavala svojo novo regijo in domorodce. me zanima, kero slovenščino bo mali govoru, ker ona je Kranjčanka on pa Mariborčan (skor).
(čeprav je v besedili uporabljena slovnična oblika za moški spol, se ta mogoče nanaša tudi na ženski osebek).

eni faloti tam pred blokom so se mi zdeli nekam sumljivi, glede na to, da sta bla tam na njihovem teritoriju parkirana dva avta: na enem piše LJ, na drugem KR.

no, vsi smo celi, da nm pretiravala.

včeraj zvečer sem tud spoznala, da je najverjetneje konec moje ljubezni z vročo čokolado s smetano.
po njej se mi po faci spustijo ene pikce, ki pol rdečijo in srbijo in to ni za nikamor.
žalostna sem, da se je moralo tko končat. brez velikih besed, samo zvok mikserja bo za vedno utihnil in prijetno brbotajoča rjavina se ne bo več topla razlezla po mojem želodčku pred spanjem. oooooooooooooooooooooo :(

četrtek, 01. marec 2007

spet en lep dan

... in sem spet šla mal smučat. bilo je kar vroče, vetrovno na vrhu, dol pa spet pršič.
super duper.

aja, kam sem jo mahnila?
tja, kjer je blo ziher, da ne bom nikamor zašla - na BEGUNJŠČICO :).

bila sem sama samcata. sej pravim, bilo je super.

in pol sem šla v stranje, domov. tja, kjer sem živela 27 let.

bili smo štirje. in ni bilo super.

pa kaj čmo, življenje ni nutella.

pa slišala sem, da je bil na Cheneya kvazi atentat storjen.
in valda je debil preživu. zraven pa cirka 20 mrtvih.
za posrat.

pa kaj čmp, življenje ni nutella.

lahkonoč