ponedeljek, 26. november 2007

.

bolečina -e ž (i)
1. neugoden telesni občutek zaradi bolezni, udarca: bolečina je malo popustila; čutiti, imeti, trpeti bolečine; njegov krik je izražal bolečino; lajšati bolečine; kričati, stiskati zobe od bolečin; huda, pekoča, topa bolečina; bolečine v križu, v prsih; zdravilo proti bolečinam / porodne bolečine
2. občutek duševnega trpljenja: bolečina mu kljuje v srcu; duševne bolečine; sin mu je prizadejal veliko bolečin; pesn. bolečina slovesa; zastar. srčne bolečine
3. zastar. boleče mesto, rana: če pritisneš kamen na rano ali kako drugo bolečino, pa ti odleže

mene ni.
je samo tisto, kar je obarvano.

sobota, 24. november 2007

kolodont

mislim,
da so v nedeljo na hrvaškem volitve, ker drago balažič v nočnem javljanju s šljivo na desnem licu razklenjuje in sklenjuje roke, medtem ko ga rosvita klofuta s svojimi plonkići. v živo iz ljubljane.

v glavnem, hrvaška stranka hsp ima logo zelo podoben takemu, kot ga vidimo na vsaki reklami za kolodont. tisti dvocentimetrski tribarvni tulec, ki trikrat na dan očisti nesnago iz ust.

ja, sej. če dobr premislim, v bistvu rabjo kolodont. pa ne samo oni. hint hint.

četrtek, 22. november 2007

kdo mi te je vzel

neki bom priznala. glede polon.
včasih je bil popularen ansambel randez vous. imela sem kaseto, ki sem jo dobila v knjigarni, medtem ko sva z mamo kupovali zvezke za naslednji razred. izbira je bila strašna...

v glavnem, oni so peli pesmice kot
debela deklca
je moja ljubica...
ojlarijaooooj-larijaoooj-klarijaoooj...

mene so z globino besedil in dolžino las in z raztrganimi kavbojkami čisto fascinirali. predvsem miran.
bila sem prepričana, da miran rudan poje meni:

polona,
polni bolečine dnevi so vsi,
kje sedaj si ti,
kdo mi te je vzel,
kam s teboj odšel je, po-ovej...
čakala sem, kdaj bo pozvonil na vratih, da mu ponudim kako klobasico, pršut, ocvirke. potem bi se vrgla eden drugemu v objem in on bi mi kupil karto za avtobus. peljala bi se v kamnik, kjer je igralo poletje v školjki. in nobeden bi me mu ne vzel. :)

mati so mi rekli, da sem smotka, oče so prhnili predse, sestra pa je naprej densala.

šele veliko let pozneje so me prepričali, da je polona v bistvu lola, lona al neki tagza.
pa ne čist do konca. sej sploh ne vejo.
pomojem je polona.

fant-fant-fantastično

včasih me kdo vpraša, kako sem.
pa neki mencam z "ja tko-tko,... bo..., lah bi blo bolš..." če pa sprašavn'ka dobro poznam, pa sprožim rafal (joža pužen, čeprow n'ben ni prpravlen....) :

"dej, fakstari, ne vpraš, k se mi bo zmešal,...blablablataratarataratara... ne, res ej."

pa v bistvu oni na drugi strani noče slišat tega.

kako vem?
sem bla zadnjič na drugi strani.
vprašala sem enega fanta:
"kako si?"
rekel je:
"ma fantastično..." (sledil je iskren smeh z obeh strani. kaj je pomenil, sploh ni važno)
če tko pogledam, je njegov odgovor čist abnormalen za te čase. ampak popoln. to je the odgovor.
ker potlej sva bla oba en mejčken fantastično.

ps: to so znana dejstva. tu so zato, da nas opomnijo na one na drugi strani.
pss: mislim, da me zenmajster dobro naučil je... :)

sreda, 21. november 2007

nehote polzimo v popoldansko belino

popoldanski spanec.
ko se ga človek navadi, je kriza.

kako to zgleda pri stritiju?

sem v sedečeležečem položaju pred kupi raznobarvnih, že kar malo shizofreničnih listov, zvezkov, knjig. noge so naložene vsaka po svoje po mizi ali razpršene po stolu, pod ritjo itd.. in tako dalje. tudi stene so strašne, če nisi taf kot jaz.

ura niti ni važna. med vikendom ob 12.30, med tednom ob 17.00.

čutim, da je vsa energija odtekla v spodnje nadstropje. pusti me mahedravo in razkoščičeno. in v takem gumi stanju, vam povem, stol ni v nobeno pomoč in oporo. roke pridejo prav, da zadržijo gwavo nad mizo. oči so polzaprte.

listi v zvezku so po pol ure na miru. očke postanejo hudo naporen tekmec. imajo strašno moč. čeprav jih mam že celo življenje, jih še nisem natrenirala, da ostanejo odprte, ko jaz hočem. nbene discipline, pr mej kakuš (bi rekla moja teta dora).

zavest je nekje na poti med krvavcem, službo in zalivom koromačna na cresu. slike se menjavajo in tvorijo nelogične skupke bedarij. pa se še zmeri slepim, da je to v bistvu vse povezano s tistim, kar piše na listu. tako na primer se je že dante prsmučal s svojo beatrice mimo mene in vprašal, kolk je devetindevetdeset plus ena. takle mamo.

včasih potem mrknem in se sunkovito zbudim, z oranžnim A4 na licu, pripravljena na revolucijo. ponvadi so ti sunki povezani s kakim telefonskim zvoncem. potem grem seveda najprej ugasnit budilko. ko se zavem, da zvoni telefon, to še zdaleč ne pomeni, da sem pri sebi. sogovorniku parkrat zvodenelo rečem, naj čaka, pa nevem, točno na kaj.

torek, 20. november 2007

piramide mirapide

pismo,

tolk ročnih piramid, kot jih vidim zdele na televiziji, je povzročilo to, da pomenijo svoje nasprotje:

"čist sem zjeban. prosim, ne sprašujte me nič težkega, ker sem plonkić doma pr mamici pudabu...!"

edina lušna je katarina kresal. vladimir vodušek se pri pogovoru z njom vidno z boki guga proti njej. dobro da ima v ročicah mikrofon, ker bi drgač piramido gradil.

nedelja, 18. november 2007

pič' pa unič'

piči in uniči.
škorpijon. november.

v mojem življenju jih je kar nekaj, ki imajo rojstni dan ta mesec.
in kar vsi nastopajo v ključnih vlogah. 3 od njih bom malce opisala. samo malo.
s tem jim bom povedala, da jih imam rada. v živo mi ne bo šlo. razen če bom pijana. ;)


1) 10. novembra je rojena oseba, ki ima v mojem življenju vlečno vlogo. hvaležna sem ji, ker me je zvlekla izpod deke. vlekla me je po svetem primožu in razlagala, da so čudni drugi in ne jest. privlekla me je v ljubljano, kjer živim. in diham. poudarjam - diham.
v bistvu je bila nekaka naveza vzpostavljena že v sedmem razredu OŠ, ko sva se na duhovnih vajah režali ko 2 pečena mačka in ugotavljali, da nuni verjetno ne bova.
zdaj ima že 30 let. ne vem, kdaj je ratala tolk starejša od mene :).
je ena izmed tistih ljudi, s katero greš na kofe in prideš nazaj manj zmatran in bolj vesel. take osebe sem tudi vedno vesela. pa čeprav me je včasih znala zabit direkt na trdna tla, da sem se zavedla, kje sem. facedown.

2) 14. november. oseba ima zdaj sina, ki ni darkerček. čeprav sva si prisegli, da bodo najini otroci darkerčki. pravi, da ni praktično, ker se temne cunje hitro umažejo.
to je oseba, ki mi je prijatelj že od otroštva, čeprav sva se v nekem obdobju najedli ena druge in sva morali narazen. se zgodi. nasičenost. če prečičaš 15 let vsak večer skupaj, poslušaš kamniško bistrico teči v morje, šteješ čas v cigaretah, sestaviš popolnega tipa iz vseh obstoječih in spiješ skupaj preveč alkohola, zmanjka snovi za pogovor. in za rast. je bila potrebna cepitev, da zdaj spet kuka ven nekaj novega in svežega. oseba je stara že 32 let in ne vem, kdaj je ratala tolk starejša od mene.

3) 17. november. malce sem premišljevala in ugotovila, da sem s to osebo, odkar se poznava, preživela skupaj na nek način najbolj čustveno nabite trenutke. take ekstremne. veliko smeha, nekaj tudi grenkih solz.
nikakor ne prenese blefiranja, ker sama nikoli ne blefira.
vedno pomaga.
govori jedrnato, natančno in brez ovinkov.
je eksplozivna in nevarna. če jo bo razkuril, se bo stepla z arnijem švarcijem.
bolje in lepše se vživi v Bil je lep poletni dan kot karmen stavec.
zdaj je stara 30 let in ne vem, kdaj je ratala tolk starejša od mene.

vsem tem trem osebam je skupno, da imajo lastnost, ki jo jast neizmerno cenim. duhovitost. ta je moji osebi kriterij za marsikaj.

amen.

ponedeljek, 12. november 2007

obletnica

bila je obletnica začetka nečesa lepega.
na datum, ki ni ostal v spoinu nobenemu od dveh udeležencev.
kar je zelo čudno, kajti to lepo se je začelo s temle dialogom:

A: ...a bi bla ti moja punca?
B: kje pa moram podpisat?
(v prtljažniku so se veselile svinjske polovice - foter od striti je pač mesar in zato to ni kak surrealistični vložek, ampak je res tako bilo. no, glede veselja pa sam presodi.)

...torej vse črno na belo, da ne bo potem kdo kaj zanikal.
pa vseeno, točen datum je ušel.

peljal me je ven.
šla sva v kranj na burek.
pojedla sva ga v 10 minutah.
je bila pa prebava toliko daljša, da lahko rečem, da me je peljal ven na slow food.

ja, midva nisva kar tako.

četrtek, 08. november 2007

kolo in nemirne misli

odtujili so mi kolo. moje novo staro kolo.

tat je zagotovo iz našega bloka, ker je bilo ukradeno iz kleti taiste zgradbe.
na vhodna vrata sem mu nalimala eno sporočilce, zelo lepo oblikovano - z word artom -, ki je vsebovalo besedo kreten. črne črke, obrobljene z rdečo.
kreten ga je že odstranil.
jutri mu napišem novega, tako da ne ob pozabil, kaj je storil.
in tako se bova šla. dokler bo hotu.

ampak bodi dovolj o tem.

včeraj je šel striti na vece lulat.
človek po lulanju umije roke, da postanejo snažne.
no, striti, pa je bil nekje drugje z mislimi in si je šel umivat zobe.
potem mu ni preostalo drugega, kot da si umije še roke.

ponedeljek, 05. november 2007

e nečeš

v petek sem bila spet v supermarketi.
brez puške in grdih namenov.

tudi nutele nisem kupila, jo imam že vrh gwave.

nekaj me je zmotilo ob nakupovanju in bom to pač povedala, da bo v skladu z blogovskim žanrom.
blagajnarka mi vedno komentira izbiro kupljenih izdelkov.
če mi blagajnarka še enkrat komentira izbiro kupljenih izdelkov, ji bom povedala, da je debela.

nedelja, 04. november 2007

ti bom lešn'kov daw

bod moja, bod moja, t'bom lešn'kov daw,
k'boš tiste potoukwa,
t'bom drug'h nabraw...

ja, lepa je. narodna.
prizor je tak (anketa med strokovnjaki je pokazala enotno domišljijo v 98 %):
naslikata se meta in janez iz cvetja v jeseni.
ona nosi v kito spletene lase in tolče lešnike, on pa je tam ves kosmat in širokih ust. on stoji.

WG2 je na to narodno melodijo naletela, medtem ko je preučevala zgodovino nutele oziroma želje po njej na slovenskem.

ker drugih podobnih lešnikovih pesmi niso našli, so jo podrobneje preučili.
izhajali so iz sledeče predpostavke:
janez in meta proizvajata nutelo in pika.

pri procesu preučevanja in interpretacije so bile skupine razdeljene po številki čevljev. kjer se niso mogli zediniti, kam kdo paše, so vrgli kovanec.
posebnih orodij razen gwave in googla niso potrebovali, čeprav so nekateri klicali po dormeo ležiščih.

cilj raziskovanja:
  1. časovna umestitev želje, potrebe in akcije.
  2. ugotoviti, ali je želja po nuteli starejša ali mlajša od pesmice 'bod moja, bod moja'


ugotovitve, pomisleki in trileme:
1. nekateri uvodni pomisleki so bili, da delata potico.
ne delata potice, ker bi ji v tem primeru janez nabiral orehe. o obstoju lešnikove potice niso hoteli nič vedeti.

2. janez je delovodja. svoj šarm uporablja s točno določenim namenom (smoothoperator). ni mu do rožic in cvetk in sentimentalnosti. meta je izkoriščana delovna sila. nima nobenega zagotovila, da bo samadejansko kaj imela od vsega tega trenja. zagotovo se lahko nadeja samo novih lešnikov.

3. ritem metinega udarjanja po lešnikih je ustvarjal vzorec. ker je janez v prostem času bobnar v vaški godbi, je hitro ugotovil:

tok TOKTOK,
tok TOKTOK,
tok TOKTOKTOK tok...

4. poleg pesmice je v kosmati janezovi gwavi nastajala tudi propagandna akcija.
idejo zanjo so dodatno vzpodbujali metini sveže oprani pšenični lasje, ki so dišali ko sam huidč.

4. zaključek:
želja po nuteli je obstajala pred pesmico.
željo je imel janez. njegov osnovni objekt poželenja je bila sicer meta, ampak ko je videl, da jo bo dobil, se je oklenil želje po dinarju. nutela je bila samo sredstvo, da pride do denarja.
konec koncev pa ima tudi meta swadek zob.


5. zadržki pri naši teoriji:
zakaj je potem janez prodal tako dobro idejo in možnost za zaslužek v italijo?
je bil prikriti hipi in antikapitalist? dolgi metini lasje, kosmatost janeza po celi gwavi ter neavtohton muziklani talent napeljujejo na to.

ps: vrednost teorije smo preverili. vredna je pest celih lešnikov.

sobota, 03. november 2007

zrno na zrno plus kvas

...
danes je WG2 stagnirala in počivala na lovorikah iz koroške in kranjske ajde. na ajdikah torej.
niti pod razno ni pristala na lovorjev list.

spričo ajdikovanja bo poročilo kratko in suhoparno in marsikomu se bo zdelo 'krneki' :):
eden od članov ekipe je zadnjič kupil pol pekača za kruh.

zakaj polovico?
pol je prispeval nekdo, ki ni član ekipe.
to sta storila simbolično.
dejanje niti ni vezano na sam projekt, zato so sredstva šla iz njunih žepov.

zakaj pekač za kruh?
1. ker za stanovanje še nima ne eden ne drugi. čeprav drugi je malo bližje.
2. ker je po TV slišal, da je kruh živilo, ki se draži najhitreje. recimo.
3. da lahko zdaj nekam namaže(-ta) nutelo.

petek, 02. november 2007

poročilo delovne skupine WG2

danes je bil na sporedu film "children with no hobby besides survival" ali "selfgrown".
v njem igra majda potokarjeva kot mati otrok brez hobijev in krožkov.

kot vemo, je ekipa strokovnjakov tesno vezana na ambiciozni mednarodni projekt (zakaj mednarodni - eden od stritijev je napol iz savinjske doline, kar je po tanovem čisto druga pokrajina in dežela ali ausland). tudi praznike so prešpricali in vse moči usmerili v izvajanje projekta nutela.

zatorej so izkoristili to briljantno potezo načrtovalcev programske sheme na RTV SLO ter si po službeni dolžnosti ogledali to stvaritev.
plan dela je bil tak:
  • najprej pol urice brez nutele
  • potem pa so si prinesli nutelo in žlico. in malce zajemali med filmom.
zaključek:
film je bil bolj žmohten potem, ko smo mu dodali še komponento nutele.

predlog spremne študije:
pri aktivnosti je 73 % strokovnjakov potožilo o nelagodju in moralnih dilemah, ki jih je povzročila naslednja situacija:
  • oni v semi-horizontalnem položaju in z neusahljivim virom cukra v žilo, udobno zleknjeni po površini jogija gledajo prizor, ko sedem ljudi brez moči poriva voz po hribu na vzgor (normalno).
  • te dileme so fascinantne in pričajo o izredni kvaliteti filma. oziroma njegovega vpliva. na publiko. in za povrh vsega še STROKOVNO publiko.

prilagamo nekaj prizorov iz filma.

glasba je bila vseskozi taka, kot da bo zdajzdaj kdo umrl ali skočil iz omare in vse poklal. pa tudi če so jedli polento s kislim mlekom iz pwanin.

"meta-a"

..."kar je moje, temu se ne bom odpovedala"

"ožbej naj bo."
"... ne ne, ne bo nosil karničnikovega imena. gaber bo."

ps: delo je izvrševala WG2

četrtek, 01. november 2007

raziskovalni projekt nutela na vzorcu populacije

danes je vsa ljubljana tiha. na ulicah gori vsaka druga luč...

ampak jast sem ostala pri nuteli.

torej:
drugi del projekta je zajemal in situ absorpcijo nutele v populacijo mladine starosti od 5 - 15 let na nekem poletnem taboru v idrijskem deževnem gozdu.
tam je naša skupina strokovnjakov opazovala vedenje množice fantkov in punčk ob stiku z nutelo ali odtujitvi od nutele.

pri tem moramo povedati, da se je nutela pojavljala in mazala ob zajtrkih in malicah.
ampak ne vsak dan. ostale namazne možnosti so bile še marelična marmelada in jetrna pašteta.

strokovnjaki so na nuteline dneve opažali neverjeten porast apetita glede na prejšnje dni.
celo sumljivo anorkesične deklice so stale v vrsti za (še) en kos kruha z nutelo.
no, tega so potem nesle fantu, ki jim je bil všeč. s tem dejanjem so simbolično napovedale, kdo bo breadwinner v njihovem življenju.

nekega dne smo obljubili nutelo, potem pa je nismo dali.
tisti dan smo se skrili v drevesno deblo. v obrambo poklicali slovensko specialno enoto, ki nas je v novem hulikopeteru odpeljala iz kriznega žarišča.

digresija: spomnim s obrazov vojakov. nekaj dni zatem sem jih videla, kako mahajo v kamero v neposrednem prenosu iz iraka. igrali so kriket proti enoti iz italije. videti so bili hrabri. če so preživeli bitko za nutelo...

po dolgih debatah in grožnjah, da nas bodo vse vrgli iz službe in na kartoteko narisali veliko črno piko, ki pomeni po našem kazenskem pravu izenačenje s pedofilom, smo klonili. štefko je šel v štarcuno in kupil nutelo za naše malčke.

treba je dodati, da se je agresija v vzorcu naše populacije eksplicitno opažala neodvisno od spola.

se nadaljuje...