sobota, 11. april 2015

vse te mine

dnevi se zadnje čase nekako kot s čigumijem držijo eden drugega, tako da svojo zasedeno rit srečujem zjutraj, ko se privlečem v posteljo, ona pa že hiti vstajat ...

skratka, ni mi dolgčas, čeprav sem večino časa čisto sama. če odštejem milijarde na netu.

nekaj se mi je zgodilo, a še ni zrelo za opis. še raste.

tale post je sicer predvsem zato, da objavim tekst o minevanjih, ki so mi ga objavile metke. kar mine, boli. in kar boli, kar ne mine.
foto: jeszt

evo ga.

v njem sem najprej grdo zamuštrala starosti in upala, da ne bo nihče opazil. pa je in zdaj vse štima tipitopi.

sobota, 14. marec 2015

peza slave

težka je, priznam ...

ana mi je dala tudi par nasvetov.
teh se ne branim. vir: ?
ana z bloga đuboksblogs je ocenila, da sem ji dolžna par odgovorov. in sva se dogovorili, pogovorili. s tipkovnice na tipkovnice. bilo je strašno fajn, spili sva vsaka svoj kofe - no, ona je čaj - vmes sem dobila še podjetniško svetovanje. ona je zganjala neke gospodinjske fore, ki nimajo perspektive. in je minilo. še zdaj ne vem, kakšne barve oči ima. takla mamo zdej.

ps: na koncu mi je ostro postregla z informacijo, da intervjuja z widro wando ne bo. kar tako. na grobo. ker ga enostavno ne more biti. menda.

eh, vedno si želim nemogoče stvari.

sicer pa sem dragemu včeraj očitno namigovala, naj me vendarle kdaj preseneti. peljala sva se v avtu, počasi. tako kot se vozi med ležečimi kopsi. kar naenkrat pa pospeši in sunkovito zavije na desno, da me je vrglo v njegovo ramo, vranico sem medtem skoz okno videla leteti. ko sem bila ravno tam, sem ga še objela. saj še vedno zna. mojmoj.

ponedeljek, 09. marec 2015

oda et laboda. joške.

me je ujel, priznam. s svojimi čarobnimi penzlni.

od takrat mu pojem odo. odo fotošopu. odo et labodo, bi rekli cerkvenceljni.

kaj že vse znam ...
pizdarija. oziroma davek na škrtuharjenje. ljubljana, 6. marec, kuj po operaciji kolena.
grulim mu jo seveda na metkah
so mi rekli, da moram omeniti tudi joške.

petek, 13. februar 2015

... in še ena oben drauf. pastirci.

tudi tokrat kampira moj zapis na metini listi. pišem o pekmezu in župci. in bombah.

vir: reuters, 24ur.com
bi pa tu dodala še eno oben drauf. ista zasedba ljudi.

z nadi in družbo smo jeseni tudi krave pasli skupaj. sej ni blo velik dela, so imeli bodečo žico okoli travnika. pazili smo, da niso šle preblizu ograje in to je bilo to, kar se dela tiče. pašnik je bil kak kilometer stran od njene hiše, tako da smo živino na pašo in z nje gnali skupaj z njenim očetom in staro mamo. vmes smo bili pa čisto samostojni pastirci. od doma smo si prinesli par kil krompirja, prejšnji dan pa narabutali koruzo in jabolka. zakurili smo ogenj, pekli in jedli. domov smo vedno prišli čisto sajasto črni po obrazu. kot dimnikarčki in prekajene šunke.

ponavadi so bile krave mirne, žvečile so tisto zelenje in prebavljale. enkrat pa se je eni od lisk nekaj snelo in je čisto pobezljala. ni je bilo za umirit, še druge so začele popizdevat, tako da smo morali na hitro pogasiti ogenj in teči ven, na drugo stran žičnate ograje. miran je tekel domov po okrepitve – starejše moške.  nadi si je, medtem ko jurišali ven iz pašnika in se plazili pod bodečo žico, poškodovala obraz tako močno, da ima še danes brazgotino na obrazu.

krava zna bit varka.

-----------------------------------------------------------------------------

sem skratka strašno vesela, da so mi prej omenjene metke prijazno ponudile parcelco, kjer lahko še kdaj kaj napletem o tistem, kar se mi plazi po glavi in telesu. nisem preveč razmišljala, itak. čist preč od veselja :).

[striti samopašno zapusti prizorišče]

torek, 03. februar 2015

fotri in kiviji


vir: moja.ba
časa imam zadnje čase kar precej. živ luksuz. zato sem naspana in najbrž zato veliko sanjam in si nekaj stvari celo zapomnim. niso vse sanje lepe in polne naslade.

zadnjič sem gonila kolo s slovenske obale nazaj nekam v nedrje naše kure. ne me prašat kam. ni bilo lahko. stalno me je zanašalo na avtocesto. kakor koli sem se obrnila, sem bila na avtocesti. in tam hrup, neposredna bližina mazave smrti pod kolono drvečih avtov. opazili bi me šele, ko bi 16. beemve zapeljal preko mojih oči in možganov. kljub čeladi, madafaka. v glavnem … stare ceste nisem in nisem našla, ljudje se mi niso oglašali na telefon, garmin (sem ga mela na balanci, ja!) mi je crknil, zemljevid na netu je kazal cerkev na ptuju, nek bivši sodelavec pa mi je vmes še strašno zameril in ni hotel povedati, zakaj sem taka prasica in kako lahko to popravim. jeba. je nisem razrešila. ostala sem tam. nekje pri razdrtem, pod avtocesto, poleg ogromnih betonskih stebrov, po katerih so polzele alge, pomešane s korozijo. ali rjo. ne vem. zeblo me je, noč je prihajala, sedela sem v blatu, gledala v kolo in zjebane gume, ki nalašč niso našle poti. v roki sem zagledala kivi.

vir: najzdravijahrana.com
potem sem se zbudila. edina stvar, ki se je uspešno presnovila iz sanj v domžalsko jutro, je bil kivi v kuhinji. in sem, kar tako za špas, odpotovala še malo. tokrat brez ceste. čas nima cest. [hvala bogu, se iz ozadja reži podzavest]. spomnila sem se svojega prvega srečanja z gospodom kivijem. pred 29 leti. ja, toliko je že. sem šla prav računat, ker mi prsti na tipkovnici niso verjeli, da sem že tako priletna gospa. v tistih časih je bil kivi še gospod, redko viden na naših tleh.

prinesel ga je fotr. iz avstrije. ponavadi se ni spuščal v avanture z eksotičnim sadjem, ampak kivi ... kivi ga je premamil. ni povedal, zakaj. jaz pa vem. ker je bil podoben krompirju. fotr je namreč strastno oboževal ta »ruski paradajz«. krompir v oblicah, kislo mleko in naš fotr. močna, večna, neobšlesana ljubezen. imel pa je fotr tudi navado, da je imel vedno prav. tudi če ni imel.

tako si je zamislil, da kivi ni surov za jest. ne more bit, saj je ves zelen. da ga je treba pač skuhat. tako kot krompir. konc debate. in smo ga. skuhali. tako, kot je rekel. prerezali na pol, dali v lonec in vreli v slani vodi 20 minut. da vidiš naše frise, ko smo to kreacijo poskusili.

ko bi takrat imela fotoaparat v roki, bi še danes vedela, kako zgleda fotr, ko nima prav in ve, da nima prav in ve, da vsi vemo, da nima prav.

ampak. če nekaj zgleda kot krompir, je take oblike kot krompir in je take barve kot krompir, potem je to krompir.

potem je bil pa že čas za zajtrk. ni bil kivi, ampak kava.