ponedeljek, 27. december 2010

veselo v dvaničenajst


pahor:
pod srečno zvezdo,
rojeni smo pod srečno zvezdo!
imamo pa pesimistično dušo.
trenutno nad nami visijo nevihtni oblaki.

vremenar:
ponekod belo, ponekod ne.
čaka nas jasno in mrzlo vreme s temperaturami od -14 do 0°C.

podnebni strokovnjaki
podnebne spremembe so, podnebne spremembe niso, mi se pa kregamo. "¡Olé Olé Olé!"

mediji
prišel je kevin in prišla je monika, radujmo se. izven njunga vidnega polja.

glasbenik (all rights reserved)
na ulici sam stojim, vesel sem, a.

odpuščena delavka/delavec preventavegradamerkurjasctvstavi poljubno
sem na ulici, gledam zvezde in izbjegavam nevihtne oblake.
vabim te, borut, da z menoj izkusiš to slast.

simona dimic
grem u šoping, NLB in Diners častita.

sobota, 25. december 2010

katarzična božična klepetalnica

ena bolj brutalnih službenih izkušenj je, ko dobiš v vidno polje napol pismeno vabilo svojega šefa na prednovoletni kozarček s klepetom in bobipalčkami v družbi njega in njega in njegovih podanikov. med katerimi si ti. ne prvi ne zadnji, eden izmed.
letos sem si beležila odziva svojega telesa v obdobju od zaznanja vabila do katarze. telesa pravim zato, ker če bi vklopila malček razuma in glave, pripetljaj ne bi bil potreben.
  1. prvo si zapičiš jeklen sveder od blekndekerce med oči, zavrtiš, izvlečeš, posoliš in še enkrat ponoviš.
  2. ponovno preveriš, če se ti mogoče pa samo sanja.
  3. polglasno v tipkovnico zaprhutaš pa kaj njemu ni jasno? zakaj vabi ljudi na slovensko varianto kitajskega mučenja? a ni dost severne koreje?
  4. potem od desne kot na bombaž prižgana likalnikova razbeljena plošča odtisne v možgane in želodec spomin na lansko druženje in tisto poprej:

scenarij je tak, da se v prostoru z dvanajstimi stoli na taistih stolih drenja 20 ljudi (ja, na enem stolu sedita dva človeka. in ja, gre za resno firmo). pod sojem na polnopolno nažganih neonskih luči se ob 11h dopoldne pretvarjaš, da ti paše deci poceni refoška, vonj prejšnjega sestanka, na katerem so se Modrijani odločili proti božičnici, in zarosenih oken. takorekoč je z vso njihovo sapo na šipah takrat v sobi 29 ljudi. in ti. v družbi nekoga, ki si te lasti. šef ima govor. tudi, kadar organizira klepetalnico, klepeta on sam. ima govor nekoga iz vzporednega sveta excelovih tabelic in kremženja nad finančnimi projekcijami. govor, oziroma njegova permutacija s ponavljanjem nevarno blizu degeneracije, se glasi: "slabo je, ampak drugo leto bo še slabše. ni dobro, ste razumeli? slabo je. nisem prepričan, da ste razumeli, zato bom ponovil. drugo leto bo še slabše. tonemo. prestrukturiranjereorganizacijaleanproductionkrčenjestroškovprevečprintate in seveda vam želim srečno in uspehov polno novo leto! Na zdravje! " sledi par vicev o janezu in bosancu in nepovezanih vložkov hišnika, ki mu je nekoč skoraj ratalo biti predsednik krajevne skupnosti.

to je takrat, ko da nekdo kafki the go sign. zeleno luč.

5. spet ti in ekran. in se seveda ne odločiš po svoji volji, ampak noge same odrinejo stol, vstaneš, se skobacaš po štengah do mesta druženja. pred tem preveriš uro, ker je važno biti točen. na ekranu 10.58, na hodniku 10.59. ok, tamtam.
6. potem greš in kelih ne gre mimo tebe.

TWIST: letos je bilo rahlo drugače. hudičevo šestko sem izpustila. pa spet ne po svoji volji, potreben je bil zunanji krc v kolena.

6a. ob 11.01 prideš pred vrata sobane za prednovoletno sopenje in nikogar tam. od leve slišiš galop glavne tajnice, zadolžene za sobano. ki strogo selektivno hrani človečnost za elitne kroge. ob pogledu nate šavsne malodane slovnično brezhibno (bere namreč poslovno tajnico in pravila komuniciranja): "ja kaj pa vi tukaj, saj še ni 11?!? pe-et do 11h je, prhhh."

6b. zaškiliš.
6c. pa kaj mi ni jasn?
6d. odideš v svojo pisarno in delaš naprej.
7. doma se znova začudiš nad tem svetom.
8. srečen božič.


ponedeljek, 20. december 2010

Zmeraj moj boš


Zanimivo za tiste, ki nimamo pojma o designu.
Upam, da bojo razširili ponudbo še na kaj drugega, ker peti zaradi možnosti izdelave personaliziranega ovitka glih ne bom začela :).


nedelja, 05. december 2010

prašič in zacvetele strune

(vir: tn3-2.deviantart.com)

prva tura v letošnji sezoni. mehkouvodna, ne preveč dolga in ne preveč mrzla. predvsem motivakcijska, bi se reklo.
pršič.

sem jo čutila že gorgrede, pa sem jo ignorirala. ne bo ona mene. sva se lepo zmenili, da je bilo v maju dovolj elektroterapije in čist predragih fiziotrakov in čist dovolj mirovanja.

padec je bil mehak in nepotreben. vriskanje je prekinila ostra bolečina ob raaahlem (ampak res ra-ahl..., tolk rahlem, da so se mi črke zdrobile) zasuku kolena navzven. ping, kot bi enkrat čisto mimo in ne po scenariju zabrenkal po struni tiste črne kitare, gospod.

je šla spet notranja vez na levem kolenu malo u franže. poškodba očitno še ni sanirana.

gospod, give me a break, gospod. nočem kit kat, sam pust me pr mir, madona.