petek, 20. november 2009

Fisherman’s Friend - pa ima kukuruz - mnogo!


Swine Flu Boosts Sales on Fisherman's Friend

(vir: http://www.businesspundit.com/)


People in England are buying unprecedented amounts of Fisherman’s Friend, a strong cold lozenge, because they think it could cure swine flu. Ananova reports:
Demand for the aniseed variety of the 65-year-old winter warmer has meant an unprecedented rise in production. Key ingredient star anise – pure aniseed – is also contained in the swine flu treatment Tamiflu, reports the Daily Mirror.
There is no evidence that sucking a Fisherman’s Friend can cure swine flu but people are making the link for themselves. Fisherman’s Friend makers Lofthouse of Fleetwood Ltd told Grocer magazine: “Sales are up 43% since June and we are struggling to cope.
“We make no claims for our product – though enjoying a Fisherman’s Friend will certainly do no harm. People are making the aniseed link themselves

ponedeljek, 02. november 2009

obisk v soboto popoldne

včeraj sem imela namen pogledati in prisluhniti, kaj bo gospod bil klinton pametnega povedal ob svojem obisku pri dajnersovcih v cankarju na trgu republike.

kako prikladno, prišel je ob pol petih, na čajanko.

pa je pred bilom za mikrofon prilomastil gospod Lovše. z uvodnim nagovorom.
v njem mi je razložil, da je bil klinton odrešenik slovenije. vzor in ideal, h kateremu velja stremeti. aha, in jest sem že skorajda nekaj dni prej izgubila kompas. zdaj vem. bil klinton.
rektalnega alpinizma in patetike v izobilju. polne devžeje.

dvorana je ploskala. kako pa k.

potem vstopi gospod bil klinton in za 150 000 USD pohvali Slovenijo. med drugim tudi razodene, da so na vprašanje, ali se je gospodarska kriza že začela končevati, možni trije odgovori: (a) da, (b) ne, (c) mogoče. kot strelo z jasnega izstreli nekaj povsem nenadejanega - ponosen je na ženo in hčerko. vesel je, da je tu.

vsi v dvorani pišejo zapiske, da se bodo po njegovem v življenju imeli česa oprijeti ...

striti vstane iz zelenega kavča, se napoti proti beli steni, kjer se trdno opre z rokami nanjo in hip zatem ji z vso silo pritisne čelko. čelka je bolj boleča za striti kot za steno. striti se odloči, da nikoli več ne bo gledala televizije v soboto popoldne.

bil klinton je takrat še v cankarjevem domu in papa kanapejčke.

sreda, 21. oktober 2009

ne čakaj pomladi, saj je zima mila

PREBUJENJE

Šla bom gola skoz pomladni dež.
Naj izpere z mene vso navlako
prêšlih dni.

Pajčevino že v zametku trhlih
in izprijenih vezi.
Željá upepeljenih saje
in ugaslih bolečin,
prah razočaranj in spoznanj,
vso rjo dvomov
in sumničenj bednih,
obljub gnilobo,
iz strahopetnosti zlaganih,
in vse blato premišljenih prevar.

Šla bom bosa skoz pomladni dež.
Da mi izmije nôge,
utrujene od blódenja
in od iskanj brezplodnih.

Skoz pomladni dež bom šla.
Mordà me prav na koncu póti
le kdo čaka.

Stopiti hočem predenj čista,
s srcem dekletca,
ki še véruje v bajke.

saj vsi vemo, č'gava je (1912 - 2000).

četrtek, 08. oktober 2009

marketing po kamniško


zadnjič je v Delu pisalo, da je novi direktor družbe Velika planina na novo zastavil strategijo promocije in vnesel nov veter v vegasta jadra stare lepotice.

baje bo od zdaj naprej tudi vsak 'sprevodnik' (sicer ne vem, kako se reče tipom, ki vozijo gondolo - recimo Janez Požen) moral doprinesti k vrhunski turistični ponudbi Velike planine. in to kar med potjo - poleg tega, da bodo vozili gondolo, bodo od Kamniške Bistrice do postaje na Šimnovcu tudi subtilno prepričevali na milijone pwanincov, da je planina nad Kamnikom res 'd plejs tu bi'.

word of mouth. nikej, res dobra marketing poteza. potniki bodo marketing strokovnjakom, Jožetom Poženom, lahko ušli samo, če se bodo jeli vreči z gondole. u vazduh.

verjetno bom zdajle komu naredila strašno krivico, ampak ker je tole tule moj blog in pljuvalnik obenem, sprejemam odgovornost ...

na skok v prazno bo pomislil marsikdo, če bodo za zgoraj omenjene marketing specialce imenovani frajerji, ki so tam delali kakih 10-15 let nazaj. takrat smo tam malodane imeli mesečno vozovnico in jih poznam skoraj vse.

njih se je vohalo od stahovice dalje. sladkoostri vonj žganja. ti so imeli že ob 7h zjutraj bisere v očeh. s tem, da se še rdečica od prejšnje noči ni polegla v rumeno. kapilare na vratu so bile večinoma popokane. lasje so nosili mastne in so bili ponosni na to. pravili so, da je to naravna danost. če so videli žensko, so se čutili dolžne, da ji povedo kak milijonkrat prežvečen seksi vic o joškah in tičih. široko so se smejali lastnim šalam.

ni treba ponavljat, da le-ti takrat niso kazali prav nobenega spoštovanja do nikogar razen do polne steklenice. ni bilo čutit nekega zagona, da bi te navdušili za lepote tam okoli. nobenga tapravga človekoljubja. človek je imel nasprotno včasih občutek, da ne vedo točno, kam gremo, drugič pa, da si jim ti tam z rukzakom smrtni sovražnik. ker te mora prepeljati čez vse tiste ride in ovinke do cilja.

in kako, bohpomagej, bodo zdej ti ostareli trhleni pijančki delali promocijo?
to bi rada vidla. in tud bom. se bom spravla na gondolo polna pričakovanja. odvrgla bom vse grde misli.

res upam, da bodo dokazali, da se grdo motim.

nedelja, 04. oktober 2009

ko rumeno zamrzne

pet ribic plava na rumeni podlagi.
podijo se za hrano, ki je bledo modre barve.
tudi ena ribica je modra. modrec. vse ostale so črne.
rada opazujem njihovo gibanje.
nikoli ne vem, kam bod odplule. pa vendar me nikoli ne presenetijo. noro ...
še malo pa se bom vprašala, kam gredo, ko rumeno zamrzne.
ali pa kdo jim meče hrano in zakaj se mu tresejo roke.
in ali ribe sploh znajo pljuvati?!
in da če ko. vem, da ni lepo veznikov skupaj metat.

petek, 02. oktober 2009

izbira osvobaja

ta teden imam dopust. čakala sem ga celo poletje.
1: v soboto (ki pride za petkom, zadnjim delovnim dnem) sem zbolela. zdravnica pravi, da imam izčrpanost. počivat. jest. počivat. jest.
2: druga varianta tega dopusta je predvidevala malček drugačen scenarij: po tej sem že 6 dan v zahodnih zahodnih julijcih in sem prehodila že boga in pol. in nisem tečna. niti najmanj.

dobro, da imam dve varianti. dobro je imeti izbiro.

četrtek, 24. september 2009

da ne pozabim čez 50 let

... zadnjič sem na Iztoka Mlakarja sem pozabila. On je car. on zna preproste resnice sveta spravit v poezijo, jih zaviti v melodijo. vanjo te ovije in ti je lepo in te boža. potem pa potegne s tebe toplo dekco melodije in ostaneš sam z besedami, ki so medtem zaživele v tebi novo življenje. in ki so včasih grenke, drugič pač ne.
rešpekt.

če to bere :), ga prosim, naj me pokliče in mi zapoje vandimo.

nedelja, 20. september 2009

on je moški

gloss, cosmopolitan, elle, nova, lady in tako naprej. revije, ki jih ne kupujem, ampak kadar koli imam priložnost, jih pa le preberem. sem kot kadilec, ki ne kupuje cigaret in misli, da ne kadi.

zadnjič sem šla na kavo s smetano, dvema prelivoma in kokosovim posipom in poleg prebrala članek o tem, kaj moram vedeti o moških. ja, mislim, da je članek nosil celo tak nekonvencionalen naslov a la "8 stvari, ki jih morate vedeti o moških".

pa dejmo prebrat, sem si rekla. bom zgledala, ko da mam kak razlog, da sem tam na kavi sama. tja grem vedno sama in vedno nekaj berem in glumim, v bistvu pa tam čičam zgolj in samo zaradi interakcije smetane in kave, ki je slastna ko sam satan.

čeprav so članki iz predprejšnjega odstavka res res pogosti in redno viham nos nad kalupljenje, sem pri branju zopet ugotovila, da sem jaz ženska in da je on moški.

iskreno lahko rečem, da mi je pomagal.

bemtiš, kmalu še bentit ne bom mogla več. bemtiš.

torek, 08. september 2009

parental advice

kaj naj bi se z najstniki zgodilo pri dvanajstih letih? kako so jih to sprogramirali - od tega leta naprej jim namreč na FOX LIFE ne odsvetujejo več nadaljevanke Grey's anatomy.

nimam pojma, ampak nekaj mora biti na tem.
tudi striti je bila pri 12-ih izjemno srečna, ker se je lahko peljala v avtu na sovoznikovem sedežu in ne več zadaj.

pred tem pa O ne, šeri:


not recommended to persons under the age of twelve.

četrtek, 03. september 2009

toten hozen bluz

totalitarizem gor totalitarizem dol.

mi smo za vi niste za vi ste naši mi pa ne vaši oni so njihovi mi nismo skupi naši so tu vaših sploh ni blo tam kjer bi morali bit ko je bil čas za naše in vaše da smo vsi mi in vi naši.

narod je že zmatran.
poleg tega eni ne vemo, kakšen okus ima naši.

torek, 11. avgust 2009

to bo moj poklic!

Lani (mislim) je RTV SLO uspelo ustvariti eno luštno oddajo, ki se imenuje To bo moj poklic. v njej predstavljajo vse mogoče poklice, predvsem take, za katere je Ministrstvo za šolstvo in šport RS ugotovilo, da ni dovolj zanimanja.

v petek je tej tuliviziji uspel svojevrsten manever: v oddaji To bo moj poklic so predstavljali poklic steklopihača. skušali spodbuditi čim več mladih, da se odločijo za to področje.

in na taisti petek so v Steklarski novi začeli ugašati peči. konec je.

oddaja je tako nehote dobila nov naboj.
za zmedenost in bedaste občutke po oddaji ni bilo potrebe, nacionalka nas namreč tako umetelno uči dragoceno lekcijo - ponovitve programa so dobre zato, ker nikoli v bistvu niso ponovitve.

zdej grem pa snemat žrebanje lota.

petek, 24. julij 2009

od večernooranžne do peklensko rdeče

mojemu significant other 32-letniku so pred 1 mesecem in nekaj dnevi ukradli avto ...
iz garaže. brez sledov vloma v blok. nema veze.

no, vmes smo se pobrali in izgubili upanje na najdbo večernooranžnega vozila.
nismo se ne vem kako silno zanašali na policijo, ker je gospod, ki je pisal zapisnik, šel taisti dan na dopust in tudi kasneje ni bilo neke blazne hajke za lepim avtočkom večernooranžne barve.

danes pa klic, da so avto našli.
srce se je vzradostilo in v prsih slovanskih je bučalo vznemirjenje. hkrati je malo pekla vest, da sem imela tako črne, ja, celo sovražne misli do organov pregona (do lopovov, se razume, nismo gojili simpatij: kromirana jajca in kitajsko mučenje s kapljicami vode na gwavo je bil predvideni wellness).

kmalu zatem (spet smo pri današnjem dogodku) pa je vest nehala peči.
avto so po naključju našli policaji, ki pridejo na jaso v gmajno na gorenjskem med šihtom mal počit. revčki. avto je razžagan. dobesedno. srce se para.

in na koncu kkakkoffoonniijja - kkoroetšwšfsngksgjhdsg! in milijon klicajev in vprašajev v glavi, ki postaja peklensko rdeča. srce je pa itak že na high-performance turbo pogon.

NAMREČ:
ker je 32-letnik lastnik te razžagane najdene večernooranžne karoserije, mora zdaj svojo lastnino pospraviti z ozemlja, na katerem so jo našli.
v nasprotnem primeru sledijo sankcije.
me ma, da bi rekla, da to skoraj bolj sovražim kot polito kavo na svoji pisalni mizi.

četrtek, 23. julij 2009

osovražena

danes se mi je po celi površini pisalne mize polil cel kozarček črne kave. to je kar šok, ker čokolada pač nima enakega okusa, če zraven ni kave. tudi papir zgleda zelo neprofesionalno, ko je ves rjav.
pri tem sem začela razmišljati, kaj zelo sovražim - kajpada- in v nadaljevanju to navajam:
  • sovražim črno kavo, ki sem jo poprej polila po mizi,
  • če se ne morem odjavit od reklamnih mailov, brez da koga prebutam,
ps: in vejica je tam nalašč.

petek, 29. maj 2009

filing of absens






recimo jest vsak dan pojem eno al pa dve, včasih tri, čokoladke BUENO.
uradno se imenuje
vafelj oblit z mlečno čokolado, z mlečnim lešnikovim polnilom.

tehta 2X21,5 g, kar znese 43g vsega skupi.
embalaža je rdeče-bela, ta vafelj je narisan, poleg pa je lešnik, ana mokrocveteča rožca, in rosni list bogzna česa. pa še kuzarac mleka.
neuradno pa sta to dve palčki s fino filo. filo nafilajo po razdelkih, tako da ga manj porabijo.

danes file ni bilo v sicer filanem razdelku.

kaj zdaj storiti? ali so kratene moje pravice? štadaradim, bogami ...

nedelja, 10. maj 2009

triggermind

kdaj pa kdaj je glava en sam prepih. notri je mešanica zraka, ki zoprno buta ob stene lobanje in nosi strjeno kri od ušes do oči.
kdaj pa kdaj se s prsnim košem pritisnem ob mizo in z rokami ob tipkovnico in srepo gledam v zaslon. prsti leve rokice so na q, w, e. desna počiva na p, o, k. računalnik tuli kot oddaljena strojnica. ideje ni ne na levem ne na desnem koncu ekrana. tudi ne zgoraj ali spodaj.
je zadaj za računalnikom kako okno? ne, človek bi moral biti pa že ornk tumpast, da bi za tolikimi okni dal zvrtat še eno okno.
rada bi imela svojo sirarno. specializirala se bom na mocarelo. paradajz bom dobila iz španije, če bo takrat še na zemljevidu, sol iz zakisane zemlje, za poper bom prosila kolumba.
kruh bo samo ob nedeljah.
in glej ga zlomka, jutri je nedelja. svašta!

torek, 05. maj 2009

moje pesmi moje sanje

danes zgodaj zjutraj me je prešinilo.
točno vem, katere pesmice so mi najljubše na celem svetu. pa si jih bom zapisao, preden pozabim. in da mi ne bo cel safr, ko me naslednjič nekdo vpraša, kaj rada poslušam.
  1. Me and My Bobby McGee (od Janis, upam, da je tko naslov - ta je za takrat, ko sem vesela)
  2. Mercedes Benz (od Janis, jo zapojem ko grlaica, če mam ta pravo alkoholno ravnovesje v telesu vzpostavljeno)
  3. Rollin' on the River (nevem, ampak spomnim se glasu od Turnerjeve Tine - ta po kriterijih vinjenosti pride na vrsto po 'konstruktivni fazi', na prehodu v fazo 'mi se mamo radi')
  4. Cesta (Kreslin, ja kdo pa njega ne mara...)
  5. Oliverjeve najnežnejše (kar vse po redu: zdejle ne vem naslovov, ampak si jih mrmram ...)
No, pa smo zapisali tudi to - za sinove in ćerke, da se bodo lahko norčevali iz mene.

nedelja, 19. april 2009

bilo šta bilo, bude šta bude




OK.

je že vse približno tam, kjer mora biti.

sva šla z esmićem na šmarno in je blo ga super videt. še zmeri je tak frajer, kot je bil. nič se ni postaral.

smo se tudi smučali. smučali gor in smučali dol. čeprav priznam, da sem pomoje edini turni smučar, ki sovraži hojo s psi. imam pač naraven talent, da nimam talenta za te zadeve. imam tudi zelo burno zgodovino zdrsov; mojstrovka, zaplata, velika planina, košuta, vrtača ... povsod sem uspela jako elegantno ubrisati na enega od bokov in se potem brez zavijanja in zaviranja peljati z naraščajočo hitrostjo nekam u božjo mater.

no, zadnji zdrs je bil sicer hipne narave in se je zgodil samo dva kilometra od prehodnega doma, mi je pa zlomil ud. je tudi še malo viden na roki, ki zdaj ne bo za v kako reklamo za kremo. je izbočena in kar smešno kriva na stičišču zapestja in dlani.

sporočam, da sem vse te nepričakovane poljube z materjo zemljo preživela. v gwavi pa je ostal črv strahu, ki me napade oduzadi, odudspredi, po tlorisu in po profilu vsakič, ko moje učke zagledajo prečko.

in seveda je slednjih na naših izletih veliko. in jaz ne maram nobene. ko lezemo čez kako trdo jebeno prečnico, mal zavekam, da me je strah. pa 33-letnik za mano zasopiha: pa to drži, sej ni nč ... potem grem, ampak zgolj na trmo, inat in sovraštvo do vsega živega, belega in ledenega.

torek, 31. marec 2009

kakozakajčemu

zakaj se je tako težko znebiti luknje v želodcu?
sploh zato se mi zdi strašno čudno, ker notri nič ni.
pa vseeno tišči in teži in se sploh ne spoka.
včasih je jeza, včasih bes, dostikrat žalost. in neko neizmerno hrepenenje - po starših namreč, ki bi vsake toliko pa res morali biti tam, kjer jih hočemo. ki bi imeli radi človeka, ki so ga ustvarili. pa če je še tolk kilav in drugačen kot oni.

ma ja, mal sem žalostna. že dva meseca in pol.

sobota, 31. januar 2009

zaposlimo

zaposlim
osebo za vodenje evidence vseh stritijevih napakic, napak, velenapak, površnosti, zgrešenih potez in nepremišljenih besed.
njegova ključna naloga bo, da ga nauči, kako se iz njih kaj naučiti.
nujen a ne zadosten pogoj za pridobitev delovnega mesta bo tudi ta, da mu dopove, da bežati ni isto kot reševati.
veselimo se vlog s kratkim življenjepisom in fotografijo.

sreda, 21. januar 2009

ko želj ni cccc

na dan zaprisege ameriškega precednika sem si zlomio koželjnico. desno.
pa kaj nej rečem?
a se vidi, da tipkam z levo in bl počas? a se vidi obup v mojih očeh?

sobota, 10. januar 2009

pattern, pater, pater noster

(vir: gugl)


bemti pa vzorci:

A: "a me ti poslušaš?"
B: "Ja ... Ne... Kaj? čak, ne me motit, copy-pastam fotke. občudujem prenos. listek nikol ne prileti na destinacijo v enakem položaju. 3 minutes remaining ... noro."


(vir: Najini mostovi)