ponedeljek, 02. januar 2012

Opasti nedolžnosti

vir: National Geographic


Prvi januar dvaničdvanajst. Tri in pol popoldne. Vstopi Tjaž, moj prvi nečak. Nisem ga še videla, baje pa ima luknjico v bradi, tako kot sestra.

Nekateri čutijo potrebo, da ga pospremijo v življenje z galonami alkohola, stotriinpetdesetimi smsi in pokanjem v prazno. Zabelijo ga s potico, klobaso in tenstanim krompirjem. Z listkom solate. Drugi dan pa s tenstano bučo in negotovimi spomini na preveč radodarne besede, opolzke objeme, opoteče krike veselosti. Saj je razumljivo, ljudje se v resnici malce bojimo eden drugega in. Morda ne ravno eden drugega, ampak odnosa, ki zraste, zaživi, daje, hkrati pa zateguje, terja. Bemomast, da terja. Ali pa uvene nekje vmes. In to zadnje je zastrašujoče.

Sama se še nisem čisto odločila, kako ga bom pozdravila. Ničesar ne vem o njem. Edino, kar vem, je to, kar mi je nekako povedala nataša: da se je zgodilo tri kile in pol metra čiste nedolžnosti. pol se pa pejd :-).

Za začetek bo dovolj pogled, pomežik, dotik, nasmeh. Ko dobim njegovo zaupanje, mu bom lahko podarila čas. In on meni. S časom in v njem se da početi čudovite stvari. Lahko da bova gledala zemljo, kako diha, lahko da bova ruvala plevel iz babičinega vrta. Lahko da se bova kregala, kdo od naju bo nosil ruzak ali kateri bo prvi odfural v beli pršič. Morda bova skupaj premikala gore, morda pa ne premakneva niti šajtrge.

Bomo videli. Vse je še odprto. Vsekakor se bom potrudila za vsak njegov nasmeh.

Pa "enga sreč'nga pa zdrauga, ejga!"