četrtek, 31. maj 2007

samooglas


kola je.



ker postajam malo živčna, ker bom kmalu brez dela ostala, imam pa natanko 16 lačnih ust in eno stanovanje za plačevat, se priporočam za delo.

ravnokar sem neki blogerki verjetno 10krat oddala komentar, da jest prevajam za nizke pare, k



ker to rada delam, to je recimo prvo.

drugo pa je, da bom precej rabla dinar, ko me prosveta izpusti iz rok.



Zato se ji od klele opravičujem, drugače sem skrajno v redu oseba :)

matr mi, pomoje misli, da je dobla stalkerja.


oglas:
nemam bogate tate, tete, majke, strica, ništa... nimam vez.
sem pa zelo v redu oseba. psihično maksimalno stabilna, vedno prisebna in prisotna. me ne zjebejo nobene angelske karte, sploh pa ne slab zadah ali pa recimo, če padem s kolesa... :)))

ob gledanju TV sem mirna in hladna kot pivo.

kot sostanovalka malodane vegetiram in nisem konfliktna.

ljudi ne sodim kar tako, tudi če imajo doktorat.

slovenšjčino obvladam do daske. pa še mal.



mater res sem fajn.



hire me.

soon.


sreda, 30. maj 2007

too much wine and too much song


matr, včeraj sem gledala odmeve. in tam je bil Niko Grafenauer, Jože Snoj in Spomnenka Hribar (se mi zdi). Govorili so o zgodovinski vlogi Nove revije.


Vse OK, samo NIko jebil naklan u piko, Snoja mam malo na sumu, samo Spomenka je bla trezna, zato so jo posadili na nasprotno stran. Novinarju se je videlo, da mu od vrata gor, kjer ni pudra, leze ven rdečica. Skoraj se mu je zgodila najstrašnejša stvar za enga uravnoteženega rtvjevca. Podoben je bil Slaku, begajoč od tu na tam, vmes je pa med vrsticam pošiljal Nikota u tri krasne.


Pridružujem se mu, ogorčena sem, mater mu mater. Potemtakem sklepam, da je še marsikateri tak in drugačen gost na kaki drogici, ko soli pamet ljudstvu...


Pa še to: Niko je dokazal, da v človeku res obstaja nek prakalup za jezik tudi, ko možganni ne delujejo. Včeraj je Nikec regresiral na stopnjo triletnega otroka, blebetal je pa ko stara baba. Nič razumljivega, seveda. Ampak vse to v lepi slovenščini, ki se je je naučil med obdobji zavedanja.

Mogoče je pa on vključen v kako raziskavo ali študijo kakih veleumnih slovničarjev. Da ni klele Chomsky na delu...


pa nema veze


en glaž vina mi dej...

sreda, 23. maj 2007

vztrajnost ni od muh

no, evo, spet sedim in gledam v računalnik in me lulat. me lulat močno...

pustimo stanovanjske zadeve.

rada bi se naučila peljat s kolesom. gorskim kolesom. in sicer tako, da iz mene ne bi seval strah, ki občasno skrivenči ta moj obrazek v Krik od onega Norvežana, ki je to naslikal, ko je bil na začetku svoje gorskokolesarske kariere.
strah pridrajsa vame, ko se gorgrede korenina kar ne umakne in posledično jast seveda padem. pri tem normalno ne izpnem svojih jebenih spd-jev. ker se nočjo, matr jim bosansko. če jih hočeš izpet, moraš ubrat tak zelo sofisticiran zen način. tega pa v trenutku, ko se mi balanca dviga in vabi Gravitacija v levo in desno, nisem zmožna priklicat v svoj žvot, ki se kilavo strese po tleh. kolo na telesce. telesce je jezno, obrazek pa kaže na to, da možgani, kar jih je, mislijo grde misli. v glavnem se te misli ubadajo s spolnimi organi in pošiljanjem.

potem to telesce ne more nazaj na koles. ker je klanec in je steza in je listje in kopljejo kolesa in je to čisto nemogoče. pošiljanje... medtem seveda nekomu spredaj, ki ti daje nauke, nikakor ni jasni, kako ti uspe past. ga skrbi, da se boš čist potolkla. sej je lepo od njega, ampak v tistem trenutku to telescu in obrazku ne pomaga iz krča. jezno je na svojo neučljivo neprožnost.

problem so še ozke ožine, ovinkasti ovinki, kamene skale in seveda spusti navzdol :)

učijo me "Geschwindichkeit macht stabil", pa jast kar ne verjamem in se spuščam s hitrostjo, ki si več ne zasluži tega imena. in so me same oči in usta. to pa pomeni, da zraven ulovim še en kup enega mrčesa med zobe in v oči. ti mali hudiči znajo bit tako zelo boleči.

ampak bom se naučila. mam kar v redu mentorja.
za zdaj je to tako, da se on (čeprav je že starejši možak, okrog 31 mora bit:)) vozi po zgoraj opisanih klancih navzdol po ta zadnjem (brez heca) kolesu in to čisto hote. kontrolirano preskakuje kamne, izvaja dvojne aksle okrog ovinkov, vmes splaši hordo divjih prašičev, da se princeska lahko preklobasam mimo s svojo svetlobno hitrostjo.

petek, 18. maj 2007

fotozbljog iz pwanin

najprej tole:
Takole izgleda ledeniška pokrajina. legenda:
roza-Polona
modro-Lipar
črno-špura/steza
rdeča-špaltna/led.razpoka (not gud)


no, na urejanju fotk moram še mal delat, pa vseeno. spet se vračam nazaj na daljnji prvi maj.

Kronološko nepopolna zb(i)rka:

na vrhu Breithorna(4164m). fotografiranci ležerno poziramo na opasti(marko, jaka, primož, matic, irena, polona. en matej(31 let) ni mogel do vrha :))))))



po lojtrci na greben castorja(4228m). zakaj po lojtrci? zarad luknce...


še mal pa bo:



e da me sad majka vidi:)... luftig vršni greben castorja:


ko se megle razkadijo, vidiš jutro v drugačni luči. poudarek na VIDIŠ:

...in si potlej tolk vesel, da nekaj časa kar gledaš:

"Ja, tuki pa tuki, pa klele. Veš, kva sm mislu?" "Ne" "Dobr, ne bod zdej pametna, pejd za mano"


tukaj smo pribežali nazaj z leve. zapeljali smo se kao proti koči, ker so bile tam smučine... po 100m vožnje nas je presenetil prepad. se vidi na fotki, kjer opazujemo jutro...

vsi trije premišljujemo, kako bomo zdržali noč. v bivaku (8ležišč) se nas je nagnetlo 18.
fak stari... (ugotovili smo, da so francozi najbolj arogantna in hinavska bitja od vseh evropejcev na bivaku. primoža so spraševale punce, če bo sežgal toal.papir, ko se bo pokakal... potem pa so drugo jutro vse svoje smeti zabasale pod klopce in odšle... merde)



pred odhodom se je treba najest. najbolj pripravne za piknik so seveda temperature okoli
0 stopinj.












španska inkvizicija


kola je:

včeraj sta nas m&m (lastnika satanovanja) poklicala na raport knjim domov. izbirali smo lahko med njunim obiskom tu ali našim tam. manjše zlo je bilo naš tam. pa me vseeno gwava boli.


nekako smo slutili, da nam hoče stanarino zvišat... dobro. samo pol je tu še en OGROMEN problem... jast osebno bi rajši celo leto pucala sekret v Alcatrazu kot pa šla na obisk tja.


to je namreč hiša višjega standarda in visoko izobraženih ljudi. katerih deca so že pri rosnih 12-ih pravi eksperti za latinščino (nta, mogoče od tu yme, bemomast...), pri 18-ih imajo prijavljeno temo za doktorat in pri 23-ih prevzamejo vajet na SAZU. takorekoč.


takoj v veži, kjer se zanalašč nisem sezula (hahaha), pravi gospa: "Joj, kako pa to" Vsi trije?"

"Ja, sej nam je bilo tako naročeno," pravim in se mi zdi, da me v hrbtu nekaj nožev nežno boža:)


m. je zelo fina gospa, ki sedi na enem boku, v topu in črnih hlačah na korenček. 34000 las na desni polovici gwave, 35467 na levi. poloitično je namreč levosredinska. obraz ima vse, kar potrebuje. samo nasmeh deluje tako, kot če bi umazano in mastno mizo pokril s snežnobelim weisserriese prtom... nikakvo skratka. ko se pogovarja, te raziskuje, tako da se sprašuješ, če je sploh spodobno, da se nisi steriliziral, preden si stopil v njen brlog. ve domala vse, tudi tisto, česar ne.


"m(to je mož), pojdi po sok v klet! ali res ne boste drugega?" (nasmeh, sklenitev rok v molitev, prislonitev na mizo, scanner function ready, žarometi v frise treh prišlekov...)


akcija:

kako je kaj s teboj, a.? delo, napredovanje? doktorat, kdaj bo? mi smo to že, ja. lani. hohhohihi.

j., pa pri vas, elektroni, NaOH, ja mi to vse znamo, O + 2 = O2. nanotehnologija, SCI, članki, univerza, meje tranzistorjev so dosežene, dlje ne gre... jako zanimive teme zame osebno.


bolščim v zaveso in vzorce na prtu, dokler niso vsi pogledi usmerjeni vame. vmes damsko srkam teranov liker in pazim, da diham zmerno.


malo okolišimo, pridemo do n. in l., ki sta rodili 26.3.2007. šok, shoot: "Kako pa to? Ali se je ponesrečilo?hihihahahihi" Povem, da ne. Da se je posrečilo in da ne vem čisto natančnih okoliščin spočetja. "To si pa ne bi mislili, ali ne m.?" M. nekaj zažlobudra, pa ga itak nihče ne razume. pa ne zato, ker ima doktorat in bi blazno pametno govoril, ampak je tekom zakona uspel vzgojiti tudi govorno napačo...


skrbi jih tudi za psihične težave sosedov, če je že kaj študentov, če je gospa k. že preminula.

mi ne vemo, o kom govorijo.


spet se mi posvetijo. drezadrezadrezadreza.


reakcija:

"A bomo mi kej šli, če jest hočem v gledališče prit?" (kar je en velik debel nateg. DOL MI VISI ZA SVETNIŠKI SIJ V TISTEM TRENUTKU)


gremo. na poti ven jih zanima, kam gremo poleti. sem rekla, da verjetno na dopust.


hvala bogu, da imam gledališče...


PS: L. in N., M&M vaju lepo pozdravljata...

četrtek, 17. maj 2007

pet predmetov, ki naredijo življenje znosno


se mi zdi brez veze,


pri meni in mojih 16ih je to odvisno od letnega časa in obdobja, ki ga preživlja utelešenje teh 16ih.

in bi bilo seveda potemtakem preveč vsega. in bi se izključevalo. kar nobenega ne zanima.


slikce bom popala, ko bom imela samo še pet svari do popolne nirvane. potlej moj zafuran lajf ne bo več toliko off track.


zdele bi blo življenje čisto znosno, če bi imela pred sabo:


5 kremšnit,

for igzempl

petek, 11. maj 2007

space warriors in murphy


sem malo razmišljala o bitkah in zmagah in tako...


če živiš v wohngemeinscaft, vsake toliko pride do gužve.

ki praviloma postane boj z nasmehi na obrazu.


1. bitka:

se začne zgodaj zjutraj. jest itak vstanem ob nenormalno zgodnjih urah, da mam mir, medtem ko se tuširam in obredujem pred špeglom. mam eno tako posebnost, da na garderobo ne dam kej dost, senčilo in maskaro pa si nanašam zelo natančno. in temu posvetim kar dosti časa. zta čas je samo moj. dokler okoli (ampak vedno) 5.55am ne pridrajsata dve napol zbujeni telesi iz sobe št.3 (3 zato, ker je a. sobe oštevilčil. čemu? naredil kombinatorni trik, tako da lahko vsak točno enako število ur v letu pospravlja;)) in prav potihem poškrebljata - najprej muško, nato žensko - če lahko gresta na stranišče.

enkrat, prisežem, bom rekla NE. ker sem takole zjutraj malo medvedasto zlobna. podobno zlobna kot v šoli: počakat, saj bo kmalu zvonilo... pa briga me, če za to nimam argumentov, vsak jutr se pustim dvema leaking mehurjema. pa pol cela kopalnica ne diši več po mojem vanilla mleku za telo, ampak po mešanici računalnikarja in birokratke. sour&sour.


2. bitka:

boj za pralni stroj. moj murphy: nekaj časa nabiram umazane cote in jih skrivam po vseh špranjah in luknjah, da ne bi puščale vonja po celi sobi. jih je premalo za en stroj. soba je precej majhna in vonjaš skoraj vsako bakterijo na slečeni nogavici. končno napoči dan, ko bi lahko že dala konkretno količino cunj prat. ja, ni hudič, taisti dan vedno napoči tudi za moje sostanovalce. pol se pa gremo, kdo bo prej iz službe pršu in dal šrat, na stroj pa naložu še drugo rundo, tako da runner up nima šans. kle mi ne gre najboljš. tako da vedno obešam okoli 3h ponoč.


4. bitka:

nedelja večer. vsi pridemo nazaj v brlog enkrat zvečer in vsi marš u kopalnico. vse nas nekam tišči: sobo1 kakat (če je on prvi, je pol cease fire za pol ure, ker je hudo), sobo 2(jast) močno lulat in zobe prat, sobo 3 tuširat, brit, lase barvat, zganjat romantiko pod tušem, nohte strič, in tko. vsi bi mi to v nedeljo zvečer okoli 22.30.

ma ja, sranje v kockah. tudi ta bitka mi ne leži, ker vedno čakam in stiskam in hočem lulat. takrat tudi glasno kaj zamrmram in stopam po tleh kot kakšen razpizden kit, ki je dobu noge...


5. bitka:

je že tako, da nam je vsem najljubša ena čajna žlička. tako lepo paše v usta, traka okroglasta je, s seboj nosi eno patino mamine kuhinje in njenega čokolešnika. zato je nejbolj zaželjena in fetiš nas vseh. skrivaj bi jo vska rad v svojo sobo nesel in nikoli več ven.

in HAHAHA, tuku tuki sem pa jast najtaboljša. vedno mi boža usta, ko pijem lkapučin, kakav, čaj, čokolešnik.... takrat sem zmagovalka jast, ki stanujem v sobi 2.


spet sem preveč napisala. grem spat.

poškilila sem na evroson;. vsakemu od tekmovalcev bi najraje v usta potisnila svojo najljubšo žličko... pa ne zato, ker bi mi tako prirasli k srcu:)))

sreda, 9. maj 2007

zakaj mi dol visi

...
zato ker, če je zmaga, je konec vojne. že nekaj časa.
in konec vojne pomeni

cease fire.

bemomast.

ne.
mi se gremo ognjemet.

fireworks.
fire works.
fire works from the castle.

fire
work
castle ... big words for little people

ko ti pamet odpove


sem slišala slovenske veljake,.... politične in gospodarske itd, da postaja naša družba vse bolj materialistična... in je to zaskrbljujoče.



sem hotla nekaj zeloo pametnega napisat, nekaj, kar bi zadelo u piko, tarčo, z žebljico na glavico, na to temo.



pa ne bom.


se mi ne da.


mi je možgane razčefukal desetminutni bum bum bum bum v ljubljani.

ki je prav gotovo imel nek višji smisel.


dol mi visi za take višje smisle. tko.


torek, 8. maj 2007

prvi maj in planinski raj


no,

ker mi angeli naročajo, naj pišem in je ravno v tem trenutku in na tem mestu v ljubljani sedaj en kup ene bele svetlobe, ki prehaja skozi mene,...


no, pa tudi zato, ker se mi ne da domov klicat in bom lahko rekla, da mam ogroooomno dela...,


se bom vrnila malce nazaj v času...

in sicer na 1. maj.

na to me je spomnil vonj kandiranega ananasa. mislim, ne, jest pa marcel...:)


takrat smo že bili iz planin. zakaj? uradni razlog: poslabšanje vremena.
neuradno in moje skromno mnenje: ker je fantke (ne, ni napaka FANTKE) na okoli 4000m močno zdelala višina in nekako niso prenesli, da jih dekleta (bili sva 2) močno nesemo...
hohoho in tako vemo, da ni vprašanje ČASA, kdaj bomo močnejše od njih, ampak vprašanje VIŠINE oziroma prostora. veri helpul to my ego of 16:)


nevermind. in kaj potlej? imeli smo še tri dni.
ja normalno, vsak čolnar gre na sočo. jest nisem neki whitewater paddler, ampak sem šla vseeno zraven. ker so tam tudi neke planine, ki jih je poznal tudi Simon Gregorčič. On je baje spesnu Nazaj v planinski raj. Imela sem kolo in superge.
Posledica: oboje sem hotla v enem dnevu porabit, medtem ko fantki veslajo kanjon. seveda ni šans, da bi bla prehitr nazaj... pa sem si izbrala kar Krn. valda, kaj pa je to nam, ki imamo za sabo višinske priprave... niti nisem tolko gledala na zmeljevid, ker smo že enkrat šli. vedla sem samo, da moram do planine Kuhinja i potem peš po uni cikcak skorajcesti, znani iz nekih vojn:)


in pol mel je res mal zmlel.
s seboj sem mela ene kandirane ananase pa 2l tekočine. na kolesu je blo lepo, samo ma,lo čudno se mi je zdelo, da tolk traja ta hrib.. in mi je med vdihi in izdihi hitro prišlo na misel, da prejšnjič smo se pa z avtom peljali do tja...:) aja. in sem slekla eno dolgo majico, ker je bilo 25 stopinj in so se mi čičoti iz vasi smast in ladra in vrsno smejali. prav tako je bilo in vsi so me vprašali: "A ti je kej vroče?" Pa ni blo sile, sam ni se mi dal več odgovarjat, ker je klanec postajal previs...


no, pa sem le prispela do Kuhinje. imam spd čeveljčke za na kolo. sam nismo toliko v sinergiji. zato sem se, preden sem stopila s kolesa, 500m prej matrala z levim čeveljčkom, ki ga pedalo kar ni hotelo spustit... lani sem na ta račun skoraj z enga hriba v Kranjsko goro padla. če ne bi blo borovcev...pa še ti so mi za kazen hlače slekl. hlače so bile kolesarske in pod njimi ni nič...

sestop s kolesa je bil pijanski, ampak je uspel. kolo sem skrila (kao..) med neke nastajajoče vikende, obula supergice, pojedla drugo triado ananasov, oblekla dolge hlaćke in mahnila proti krnu. koča se vidi, ne more bit dolgo do tja. nak. hodila sem kar dve uri. bila sem brez palic, mal me je zeblo, to so opazili tudi pwaninci, ki so se zaripli vračali. vedela sem, da je pogled usmerjen v dva knofa, ki sta skoraj prebodla kreftovo švicmajco. ko jih je bilo več moških na kupu, so vsi po vrsti potem rekl (sej vedno isto rečejo, to mora biti uz kakšnega frazebooka):

"a si kar sama? a si kej zmatrana?"

hotla sem jim rečt, da naj pogledajo svoje žene, sej njim tudi bradavičke stojijo, ko jih čakajo na kaki veselici med ta drugo nevihto, medtem ko oni mehčajo ude in jetra s ta osmim pirom...


samo nisem. rekla sem:"Ja, sama. Ne, nisem." Zmatrana, namreč. To jih zmeri mal ustraši. Kuga pa ji je , babi zmešani... na grmado...


Pa sem bla zmatrana. Sem mogla med potjo še eni dve triadi ananasov pojest, pa parkrat zavzdihnt: Jebomast, pa kdaj bo ta koča bližje?!?

Pršla je koča, stala sem tudi na vrhu, ogledala v vse stani prvomajske primorske.

in hitr spizdila dol, ker su mi ruke nekako zatekle in niti niso ubogale, ko sem jim rekla, da bi pa jest zdej po njih šla dol, ker me noge bolijo...


sem kar direkt usekala po enih travah, se vmes trikrat praznično sesula, po jugovsko zaklela in pršla do bicikla. no, vmes je blo še ene parkrat "Ja, sama. Ne, nisem." Čeprav sme zgledala ko eminem iz centrifuge. šestade ananasov in veselje nepopisno nad toplo sapico na 900m. pol pa samo še dol pa mal naravnost, pa mal naravnost, pa mal u hrib. porkamadona, prej teh klancev ni blo. jih ni blo!!!!!!

sam najbrž so mogli bit, ker rumene table so mi govorile ista imena krajev kot gorgrede.


in končno cilj. so me naložil v kombi in odpeljal na pir. in pol na kotlete pa na prebranac. poslušala sem neskončne čolnarske debate o kartvilih, rodeu, fletrcah, veslih, oliju grau (kdor ne ve,, kdo je to, ni slovenc), pa o deficitu kajakašic na slovenskem, pa o jefetih, cortotih, saltotih blablabla.

bila sem tiho in razmišljala, da sem opravila kar 2000m višinske razlike, pa še nekaj kilometrov po ravnem...
brez loopov in salt. noro. tisti prvi pir je bil vreden truda. in ne bom pozabila ananasov.


ps: veliko izrazov je iz whitewater-paddler scene. jast sem samo whitewaterpaddler's unguilty listener. rabijo prevodilace.



nedelja, 6. maj 2007

angelske karte in dež


nazaj iz planin. živa in zdrava. samo malo kašljam.


bom dala kako fotko gor, samo da jih dobim...bom povedala, kako je luštn blo...

MEANWHILE...
do takrat pa.....

bom samo mal napisala, da ne maram dežja. pa naj bo prečiščevalen, irigatoren, simbolno prikladen, poststrukturalistična katarzična bomba ali pa kar kol kmetijsko ugodnega... jest ga ne maram. zame je samo oviralen in nerviralen in jebalen.

ker se potem zmeraj nekaj najde, kar je treba narest.

zdele recimo se že celo dopoldne ubadam s prevajanjem neke knjige o angelskih kartah. o branju angelskih kart. za prevod bom najbrž dobla en bohlonej. pa to ni tak problem. problem je, ker je knjiga toooolk mimo, da ne samo da ni za prevest, za v karanteno je. uno ta hudo. iz filma.


jest pa duhovne scene nismo na ti...


in pol je še en problem:

ta dotična oseba, ki se ubada s tem prerokovanjem in duhovnostjo, je daleč od tega, da bi jo angeli božali vsak noč.

to je najbolj zafučoprdopatena prfoksa, kar si jo lahko nekdo, ki je v časih, ko posilstva na wc-jih še niso bila dovoljena, hodil na osnovno šolo. uči, sej ne bi človek verjel, matematiko. je kolerik, nima še kolere, ima pa vsakdanje napade migrene in histerije. no, te zadnje samo ob četrtkovih sestankih. v zvezke za pohvale in pritožbe o učencih piše policijska poročila, tipa: "23.3. 2007 se je n.n. zapletel v verbalni konflikt z v.v., ki mu je prej odvzel pisalo zelene barve..." šolski pravilnik ima v malem prstu, ki je kar obilen, tako kot vsi deli njenega telesa, ampak to samo zato, ker ima težke kosti.

skratka, zdi se i, da bodo rabl kramp pa lopate, da bodo skopali jarek za tisto "belo svetlobo, ki se pretaka po telesu, kadar stopiš v kontakt s svojimi angeli" (str. 3)...

samo, je pa tudi res, da ni na meni, da bi sodila.


VESEL DOGODEK:

Bina, moja bivša soseda in sosprehajalka in novopečena kamničanka, je rodila bikca Tineta. No, to se mal čudno sliši. Bik je samo po horoskopu. Drugače je pa bodoči darkerček in skuliran tip, ki ve, kdo je Balašević in zna na pamet tudi kako njegovo. Ker mu mama stalno lomi bagrenje(al kaj že...)