petek, 28. marec 2014

Skelet .... skeleče ... skaljeno

Sem zadnjič gledala Dobro uro na TV Slovenija. Vodil jo je Akira Hasegawa. Koncept je tak, da v kaki uri zamenja nekaj gostov, govorijo pa o tematikah, ki naj bi bile blizu mlajši populaciji oz. če niso, naj bi ji to bilo predstavljeno v njihovem jeziku. Ene 3 metre stran od Akija in osrednjih gostov zato posedijo par srednješolcev, »debaterjev«, ki naj se vključujejo v debato. Ko jih taveliki povabijo. Anede. Super koncept. Narekovaji pri debaterjih zato, ker debata se še nikoli, res nikoli ni razvila. Zaradi ... pojma nimam. Imam mnenje, ki je ... slabo.

Ampak danes ne bom o tem.

Govorili so o prijateljih, prijateljstvu, kdo je pravi prijatelj. Med drugim se je pojavilo vprašanje »Kaj pa, če izveš, da tvojega prijatelja/prijateljico partner vara?« Vsi po vrsti so se strinjali, da bi jim pravi prijatelji to povedali. Ker ... tako se pač dela. In če bi kogar koli v naši lepi vprašala, kaj bi storili, sem ziher, da bi jih 93,457 % izstrelilo: »Povedat je treba.«

No, pa lažemo. Lažete. Lažejo.

Po mojih izkušnjah smo tiho kot najgrše in najbolj umazane riti. In prepričana sem, da je ljudi s podobnimi zgodbami ogromno ogromno. Preveč.

Mučno poglavje v mojem življenju.
Tam okoli 18.-ega leta sem bila zaljubljena. Tako zelo. Tako slepo. Težava je bila v tem, da sva v tej zvezi vsak živela svojo zgodbo. Kakor koli. Prevaral me je. Večkrat. Za eno vem zagotovo, za druge ... ne vem. Bolelo je, skelelo je, črvičilo, raztrgalo me je na prafaktorje. In bolelo je dvojno. Da si je gospodič privoščil kak izlet v tuja lovišča, so namreč vedeli domala vsi v moji družbi. Živela sem v majhni vasi in ti ljudje so bili takrat moj svet. Moji ljudje. In nihče ni nič rekel. Nihče.

Ko pride resnica na dan, se počutiš ponižanega, nepomembnega, marionetastega, zadnje sviralo. Ne bom rekla škrlatno oznamčenega. Tista šivanka v kupu sena. To si ti. In kričiš, rjoveš, besniš. Pa jih boli kurac.

Nikoli, nikoli jim tega ne pozabiš.
Vedno, ko se z mislimi slučajno zapelješ rikverc malo preveč, tja, se vate priplazi tista trnava bolečina. Nosiš s seboj, čeprav si fanteta že zdavnaj pozabila.

Tako da ... zelo zelo dvomim v deklarirano iskrenost mladih punc in fantov iz Dobre ure.
Naj jim nekdo pove, da bodo stisnili rep med noge in govorili: "Pa naj se sama zmenita. Ne morem se jaz vmešavat zdaj v to."

Lepo prosim. Ker Slovenceljni se res nikamor nikoli ne vmešavamo. Nikomur ne solimo pameti.
Anedane?




nedelja, 09. marec 2014

... ji materna

Jaz se z vodo ne mislim več hecat. Zadnjih par let sem imela z njo nekaj usodnih srečanj. Meni se je predstavila kot dama tisočerih obrazov in se za vsako srečanje drugače preoblekla. Da je, lisice, nisem prepoznala.

Leta 2007 se je kot poledenela snežna ploskev znašla pod mojimi lepimi rdečimi krplji in me odnesla 50 metrov nižje v neko grapo pod Mojstrovko. Končala sem v globokem snegu, živa, zdrava, sneg pa se je zagnetel povsod, kamor se ne bi smel. Obilno in mrzlo na pregreto kožo. Pot zdrsa sem si dobro izbrala, manjkalo je par cm, pa bi šlo na skale naglavački.

Sem človek ritualov. Priznam. Vsak dan pred službo potrebujem nekaj pregibvanja udov. Tako sem leta 2008 sem v rahlem drncu po januarsko ledenem jutru zmotila Njeno ledeno bistvo. Bila je tesno zleknjena na asfaltnem klancu. Ne vem, kaj sta počela, a očitno za to nista potrebovala še mene. Vrgla sta me iz ravnotežja, ko me sta me začutila blizu. Pristala sem na desni roki. Ki sem jo seveda zlomila. Malce jebeno je bilo to, da se to ni zgodilo pred hišo. Roko je bilo treba še prinesti domov. In potem zbuditi nekoga, da me odpelje na urgenco. Kjer sem bila prvič pod narkozo. Kar je tudi nekaj, ane.

Sem dala vodnim srečanjem potem nekaj časa mir. Do junija leta 2009, ko me cca. 7 km ni spustila iz svojega objema. Vedno znova me je prevračala na glavo in se nepovabljeno razlivala po mojem besnopaničenm žvotu. Predstavila se je kot Bohinjka, zmenek sva imeli v njeni strugi. Ravno po nekem težkem dežju. Jaz v kajaku, ona nekaj časa pod mano, nekaj časa vsenaokrog mene. Občutek, ko te reka prevrne na glavo in te nosi s seboj, ti pa imaš noge v čolnu, na njem zahaklano špricdeko, škrg še nisi razvil, je podoben ... Ne vem čemu. Popolna panika. Rada bi videla fotko, ko sem se takrat naplavila do površja. Gospa Reka pa nič, je že zbrzela mimo.

Zadnji usodni zmenek. Enkrat aprila leta 2010. Tokrat je legla na Kočno v Kamniških Alpah. Očitno imata nekaj s soncem, je postajala vedno bolj mehka in voljna, ko jo je obliznilo. In spet – kristusove gate - se je striti znašel kot tretji patak v ljubezenskem trikotniku. Med smučanjem po prelepi flanki proti Dolcam sta me imela ga. Snegovna in g. Solence dovolj. Na levem zavoju sta mi zarila levo smučko v sneg, koleno pa je glasno spustilo dušo. To poslednje ljubezensko znamenje nosim še vedno. Koleno noče in noče in noče v redu. Dolgo preboleva vodno fatalkototalko.

Po drugi strani pa sem zadnjič spila kozarec vode. In še danes sem OK