petek, 27. april 2007

nazaj v planinski raj


no, še čisto malo pa grem...



grem v italijo in švico, tam nekje je pogorje monte rose, kjer je še obilo snega.

vzela bom smučke, pancarje, cepin, dereze, palice, kapo in take reči. vse to v in na ruzak, pa marš na gore. in pol na dole. goredolegoredole vse tja do srede.



potem sodelavki ranki kupim čokoljad. to predvidoma storim brez (p)bušk in bajonetov.



pakiranje mi gre na živce, zato že od dveh pakiram:) ne smem preveč, da ne bom 100kg u hrib brezveze nosila. vedno potem imam preveč, pa zmeri tudi kej pozabim... kot vsi, verjetno. razen enga tam iz nove gvineje, ampak ta je že umrl.



vem, da me bo zeblo, ker nismo uspel rezervirat povsod v kočah, zato bomo spal v precej zračnih:) bivakih tam na okoli 3400m.



zdej moram še v štacuno, kar mi ne diši preveč. dišim pa zato jast, ker sem glihkar izpod tuša. z vsem žavbam namazane, ker pol do srede bomo bolj kot ne smrdeli. dobro, da bomo vsi smrdeli...



no, grem, gore so rekle, pejd že...




četrtek, 26. april 2007

razsutje


še malo. čist malo in grem....



končno spet v gledališče. v malo dramo grem. v malo dramo grem gledat Razsutje. ne, ne samo zaradi kavace mlajšega.

v bistvu in ekčuali in definitvno me ta medij zanima.

zanimajo me bolj miniscene, kjer imam pogled precej usmerjen, da ni treba telovadit z učkami in klahko mirno tam sedim in sem koker bi rekla moja Sylvia (Plath) eno veliko "disengaged eye".

med predstavo ne mislim dosti, vsa stvar je bolj fizična. kr eni občutki grejo čez telo. včasih je to tooplina, včasih mrzlina, ene parkrat prijetno ščemenje... začutila sem tud že bolečino, nekje severovzhodno od jeter... nič kej gud, ampak uni je bil res hudobec hudobni...

in potem so tuki še magdalenice. no, takorekoč. okusi in vonji, ki te nesejo nazaj naprej in sem pa tja po vsemirju mikrosvetiča, v katerega si vstopil za par jurjev.



in hočešnočeš vedno pridem ven z mal povišanim utripom in zardela v obrazek mili:). in vedmo mi je po gledališču toplo. in jest to ne rečem kar tako, sem namreč zeres zmrzljivo ženšče.



no, zdaj grem stat pred omaro in gledat une tri kavbojke, ki jih mam. ne vem točno, katere so bolj slovesne. teste rjave so res že na riti tako zlizane, da se mal svetijo...

tako, za mal glamurja, ne. jest dam ogromno na garderobo.

bom za spremembo oblekla tudi črn puli...

pa črne bularje. ker drugih čevljev, dokler ni toplo za tevice, pač ne posedujem.

noro, spet se bodo pogledi obračali:) )))



nimam cajta udej lektorirat, kar je je.



grem k tegobi od garderobe.

torek, 24. april 2007

obešanje



...na besede, ali pa držanje za besede, limanje, popanje, vlečenje, prisesavanje, krvosesenje, frojdanje, lakananje, rugljanje izjav.


vse to je strnjeno rečeno budalenje in iskanje povoda za spor, kreg, nesporazum, konflikt....


PRIMER:

A: živijo!

B: Kako to misliš?! Pa kaj je s tabo, a si čist blesaw-a?!???

A: ##??!?##


to res ni lepa lastnost. nasprotno, noben se ne more prov kej dost hvalit z njo, ali pa jo napisat v CV pod rubriko "s čim se radi ukvarjate" ali "prepoznavne lastosti". recimo.


no, ta grdula od lastnosti je pri šoleobveznih otrocih, sicer v prirejeni a povsem prepoznavni različici zelo... nekako popularna.


PRIMER:

A: zapišite si tole, ker bomo kmalu pisali test... (ne dokončaš stavka, redkokdaj ga...)

B: (enih pet, eden za drugim, a vsi naenkrat razglašeno dokončajo isti umosporen sklep...)

kaj, a dons pišemo???!!!??

A: ##??!?##


no, v glavnem, kaj sploh hočem povedat?

to je zmeri težko in upam, da je vsaj pol bralstva- se pravi enih 1,3ljudov - žeobupalo.


namreč:

ko sem jast malce žalostna,

sem tudi malo znervirana.

in ko sem malo znervirana,

sem hiberobčutljivo bitje

da bo ziher, bom še pomnžila: hiprehiperhiperobčutljivo...


in kaj sledi:

ma, nič... eno sranje, če se hočeš z mano pogovarjat. no, pa tudi, če se nočeš:)

ne bom dajala primerov, je preboleče.

hiperboleče. au.


in pol jasno, ko je vseh teh mučnonemikavnih verbalij konec, jest ratam zelo razmišljujoče bitje.

in v tem razmišljanju bi 15 od šestnajstih mojih razcepljenih osebnosti najrajš vzelo v roke neki, kar dela buške in me kresnilo po... čem že. štev. 16 je itak večen pubertetnik in se ne strinja. on samo, da je kontra...


do česa smo prišli, mi heroji sivoceličarstva?

JA, DA SO OTROCI KRIVI, KAJ PA...

ONI TO NAME PRENESEJO,

KOKR ENO BAKTERIJO

ne...


in res, mrbit je šla ta lastnost kej name zadnjič, ko smo gostili tisti -kok na šoli.

za prmej, da je šla.


in nisem nič kriva.

ti hudiči mali...


no, sej ne. v resnici se trudim tale črnočrni madež malce v varekini namakat.

bomo vidl, kaj bo. trudili se bomo, vseh nas 15, sam za šestnajstega ne garantujem,

on je zmeri neki kontra. renegejd :+


sklep: bomo delal na poboljšanju

cilj: poboljšanje


sobota, 21. april 2007

tišine, ki jih slišim


najrajši imam tišino. ampak ne vsake vrste.

je več vrst tišine v mojem svetu:


  1. tišina v stanovanju, ki nikoli ni tišina, če živiš v mestu s 278000 (recimo) prebivalci, ki imajo glasilke. in skoraj vsak od njih ima nekaj tehničnih pripomočkov, ki predvajajo glasbo. ugotavljam, da veliko teh prebivalcev ne sliši dobro. tudi če vsi utihnemo, se bo še zmeraj nekje slutil zvok vzpenjače ali pa centrifuge pralnih strojev, ki jih bo pravkar razgnalo od veselja in radosti. ali od nečesa že. ko bi potlej vsaj tako dobro oprali, ko že toliko močno tulijo. NOOT!!

  2. tišina v avtu. ja, tišina. to je kul. ker zvok mi moti pogled. in poviša utrip. tega pa nočmo. le zjutraj imam prižgan val202, da se pripravim na kopipejst razgovore. ampak zlo potihem.

  3. tišina v razredu je nekaj, kar je treba doživet. ni lahko. me myself and I smo rabl skor en let, da smo sploh verjeli, da je možna. to tišino lahko zmoti samo moj gals. in ta zveni kot edina resnica tisti trenutek. in smo mighty proud... je pa kratkega trajanja in v tej vrsti tišine je človek, ki jo vzpostavlja, zelo na trnih, koliko bo trajala. in je vse čisto preveč naelektreno.

  4. tišina med sodelavci. ne poznam. kokodudl-du ne pozna pavze odmora ali malice. ja, med cmokanjem jabolka ali kosa kruha se da govoriti in to tako, da sogovorniku kažeš, kako dober prežvekovalec si in da v 30-ih grižljajih ni več razlike med jabolkom in kruhom. najbolj mi gre na živce glas, ki nastane, ko nekdo med govorom napol nekaj pogoltne, ampak je glas hitrejši. sledi zataknenje hrane in glasu tam nekje v okolici adamovega jabolka. bitka kar traja, rezultat je pa neko spakedralo grleno od glasu. zbiram pogum, da v tistem trenutku rečem: "pa dej pogoltn že, porka fiks, tristo kosmatih jonagoldov!"

  5. tišina med hojo v hribe. je prijetna, oziroma to postane, ko se ti po prvih pol ure nehajo intenzivno izločat telesne tekočine iz nosu, oči, mehurja in začeš kvalitetno švicat(in to seveda počneš čisto potihem). takrat slišiš ptičke, pa veje, pa hrskanje korakov, ampak to je tako, ...lepo.

  6. tišina med dvema, ki se imata rada. ne bom razlagala, lepa. takrat govorijo druge stavri. potihem...

  7. omenila bom samo še tole, ker drugače lahko sedim klele do jutra. tišina, ki nastane, ko si nimaš več kaj povedat. bom dala primer: meni in mojemu atu se ta tišina zgodi po 5 minutah. ne hecam se. čisto potihem se priplazi in jast myself and I potem gledamo po kotih, po vzorcih puloverjev, praskamo z nohti po prtu, kjer smo kao našli neko umazanijo, grizljamo obnohtnico... to je najbolj trmasta tišina, taka ki bremza čas in razteguje rokave na že tako razvlečenih pulijih. ne maram te tišine.

Tako, počasi in potihem grem spat.


danes sam malo otožna. ne vem zakaj... kar sem. in pika.


petek, 13. april 2007

take your breath away


ko takole zjutraj ob 6.47 čakaš na red v vrsti za kopirni stroj, maš občutek, da se je treba neki pogovarjat. pa se ti toooooooolk ne da...

in jest grem zmeri na isto foro, tko da mi sploh ni treba mislt, kaj bom rekla. niso me še obtožl neizvirnosti, pa že ta tret let isto klamfam.

sam mal pogledam skoz okno, pa itak mam še svežo izkušnjo, sej sm glih iz avta stopila. pa še radijo mam pržgano na Val202 in sem apdejtana ko CNN.

"Joj, kok je dons vroče. Pa april je, kr čudn, a ne?" in to je to. Iskrica v očeh in širok nasmeh (o tem mčkn kasnejš) sta znak, da sogovornica deli mojo izkušnjo, vzame zalet in "Kokodadakokodadakokodada....". Vmes se človk loh sam mal prijazno muza, kimanje je zlo pomembno, pa pazt je treba, da jo, kokico, držiš mal na uč...

Loh se zogdi, da ne bo več hotla tvojga kimanja, ampak odločno odkimavanje in ogorčenje.. in pol flikneš not kak "Mislem, katastrofa", "Za znoret" al pa tko kej...

Ti pa loh mirnabosna nardiš plan za potek dneva, pa čas je tud za kak brejnstorming o tem, komu si kej dolžen rečt, kdo ti je naroču, da morš v dnevnike neki vpisat, ker je dons dežuren v kuhni, koga morš okarat...


o nasmehu sem hotla neki rečt. al pa o čeljustnem iztegu, koker me je podučila z., ki sumim, da je p. ( na nticinem blogu)

u glavnem, pr teh prfoksah je taka navada, da ti faco skor u nos vržejo, ko ti hočjo kej povedat. ker tako so se verjetno pr didaktiki al pa pr psihiatriji(pardon, psihologiji) za učitelje učili, da ima argument večjo težo, če je povedan od blizu.

Ma normalno, matr jim imbecilno, da ostaneš brez besed, če pa človk skor fršlok doživi od mešanice vonjev po česnu, čebulu, kavi, jabolkih in žlički vegete, ki spremljajo te dotične argumente. zoprna situacija, kompleksna zadeva...

ker kaj?

ko se ti začneš odmikat in si želet, da bi ti pri priči vonj odpovedu al pa vsaj nos odpadu, bo šla lastnica argumentov in vonjav za tabo. brez izjeme. in si hit s hrbtom v steni al pa z ritjo na kopirnem stroju.

če maš srečo, si na vrsti za kopirat in se obrneš stran, zaškiliš, napolniš pljuča in počas delaš na tem, da dobiš kej barve v ksiht.


ps: govorila sem o osebah ženskega spola, mam pa izkušnje tudi z moškimi argumenti.


in tko jest vedno protestno žvečim čigum. tudi v razredu. renegejd;)

sreda, 11. april 2007

IRON MENU


no, evo in je po praznikih. pa je šlo.

in danes je stoprvi dan v letu. nekateri imajo rojstni dan, nekateri pač ne. vsi pa guramo stoprvi dan v letu 2007.


prazniki. veliki prazniki. prazniki, ko je TREBA domov.

naša ata akr ni za kompromise, kar se tiče velikonočnih zajtkov. MORAŠ bit tam, pa tud če si na infuziji. ker je to DRUŽINSKI praznik. ja, tam je naša družina, ki praznuje praznost praznika.

mati in sestra sta šle k pohodu (procesiji), fotr je bil doma. pršla sem ob 7.23 približno.

in vedla sem, da bom spet gledala sekundni kazalc na kuhinjski uri, ki kao da bo neki zakočio, ko mi bo ata pridigal o njegovih skrbeh za moj polomljen lajf, o tem da moram začet varčevat, o tem, da ne bom našla druge službe in zakaj ne... in take špase. kola fino se mava midva vedno, ko se snideva. ponavad junior member tud začne pr očeh mal puščat. in to da seniorju nekakšen zagon. ja, elana mu da. in je ves zagoslaven in moder kokr ena velika bojna ladja. turbo.


ma nima za burek.


uglavnem 47 minut je oooggrrrooommmeeeennnn velik časa. ob 8.04 se pride pr nas od maše. in se pohval fajmoštra, de ta je pa neki vreden, ker je tok hitr speljal. pa pošimfa se tiste imbecile, ki morjo pa še na praznik po hostijo, ko je že itak dooolga maša. cel let loh hodjo, k da je za veliko noč hostija z nutelo namazana. in vsi se strinjajo, tako se pač komentira to pr nas.

zajtrk ima železni repertoar do take mere, da požanješ rafal nelaskavih opazk in komentarjev, če si na primer namesto kuminovega čaja narediš kapučin. al pa če si narežeš poleg treh kil mesa še mal sira. ja, s takimi fatalnimi greškami pokažeš svojo "aroganco" in "vzvišenost" in eno določeno odpadništvo. res, tok so mi bedni, da si bom kar en kapučin nardila. pa ne sam to, še sira si bom odrezala. jah, od nekdaj sem bla renegejd.

malo sem skrenula, ampak vzdušje je res naelektreno. povratek matere in druge hčere nič ne pripomore k ublažitvi situacije, ampak vse samo malo razprši. tko da prva hči neha puščat pr očeh.

potem sledi še vpogled v moj urnik in kdaj spet pridem in zakaj nič ne pridem(:))) D. pa seveda recitirajo še vse nesreče v hribih, ki jih pokažejo na 24ur. in da je Karoli (al pa katerikoli radijski gklas, ki se mu ve priimek) zanč reku, da je pa to, kar jest počnem res nevaren. ja, pol pa kuj neham. če je pa Karoli reku...


in v tem smislu naprej. ob 10.28 približno odideš naprej furat svoj polomljen lajf.

in po takem jutru res nimaš druge, ko da zagrizeš u kak hrib :)

in po takem jutru res ni treba skrbet, da bi prebava ne delala. turbodizl s končki živega srebra:)

vsaj neki deluje.


radi se vračamo domov za praznik.


ps: slikce so brez dovoljenja avtorjev. jest sem pač arogantna, bi rekla naša Zdeni, ko sam satan.

torek, 03. april 2007

razjasnitev od zahoda




japajade.

včeraj je blo dost dinar samo za črnobel film. edine barvne pikce v svetlo-do-temnosivem dnevu so bile naše ortomoderne bundice, hlaćice, smućice , deščice..., da ne naštevam.

u glavnem, v soboto smo verjeli visokoletečim napovedim, da se bo solnce pokazalo najprej na zahodu. spljoh nobenga dvoma, da se ne bi. in smo jo mahnili kokr smučat na kanin.

eni pravjo temu powder furat, jest pa ne. jest temu rečem poskušat vzpostavt pozitivno komunikacijo med mojim telesom in novimi smučkami. in sicer tako, da na poti navzdol naredimo vsi skupaj kak lep zavoj. me ne briga kej dost, al na levo al na desno, sam da je. amen.
dobr pa je, da ne zavijaš samo na desno recimo:)

v glavnem, kanin pomeni vstati na cvetno nedeljo ob 5.12 (grem stavt, da tok zgodi še jezus ni vstal, ko je šel v tisto mesto na ta dan okoli 1974let nazaj).
potem se pilaš 2 uri pa še mal, da prideš do bovca. no, in pol te pozdravi prazno parkirišče, žičničarji se zlovešče režijo budalam, ki v pancarjih pogledujejo na zaslon, kjer z božično rdečo piše: "Dobrodošli na ATC Kanin. Želimo vam lep dan in ugodno smuko." in pol to zgine in piše kar v angleščinineki kokr: "Due to bad weather conditions the cable car is not working today." Pika in konec. Malora je dostikrat izzvenela v jebene kejblkare, potem pa smo le odpilali kakih 500m naprej. Na bojni posvet. Na kofe.

Tam so me kelnarca mal okarali, naj nikarte ne hodim po njihovem tiku kar u pancarjih. Ma, mir mi dej, pa čaj mi prnes, sm si mislila, rekla pa nič. samo nasmeh je bil bolj grenak.

u glavnem, potlej smo se zapeljali do vršiča in se odločili, da bomo šli pa na zlajnano varianto -
na mojstrovko pač, kjer ne morš falit.
Zakaj pa nas je skrbelo, da bomo falil?
ja, ta porkaduševa megla se je kar trmast nahajala in nahajala in vedno debeleje se je nahajala. tam in prav tam, kjer smo mi hodil.

No, na tem mestu moram povedat, da meni ni všeč hodit v krpljah, pa da mi prečke ne ležijo. priracala sem do ene sumljvo trde prečke v desno, primož je bil pred mano s smučkami, ni imel kakih problemov. pa sem stopla še jest na un sumljiv mest.

in me je odnesl, matr me je odnesl po eni grapi kakih 50 višincev nižje. padanje samo je kr neki trajalo. spomnila sem se, da sem sanjala, da mi zdravijo zob. in to ni nič dobrega. pa mi ni nič bilo. pristala sem. čakala, da se mi noge nehajo trest. medtem je prišel Matej, tudi on je premišljeval, kako bi se lotil une prečke. pa sem zaklicala, da sem zdrsnla. in se že nekam pogumno odločla, da grem kar direkt do njega pa matica. naravnost po skalah. bebo.

"Ja, fak, prid zdej okol gor, ne lez mi tmle, ker je prestrmo." No, pa sem ga žena poštena, ubogala. Sam to pol kr traja enih 15 min, da narediš en krog. so me bli veseli, da sem živa, jest tud, mogla sem obljubit, da dam za rundo in smo šli naprej. najprej sem protestno hodila brez krpelj, pol sem jih pa morala gor dat, ker sta fanta kr mal prehitr šla. in če si brez, je cel safr :).

pol je blo zelo fajn in smo šli še enkrat mal gor, pol pa dol v drevesnico (tko se reče zm eni gmajn, kjer je fajn:))

RAZJASNITVE OD ZAHODA PA NI BLO VIDET. Kvečjemu dež od zahoda mi je rosil rit, ko sem se preoblačla na na parkirišču Vršič, kjer poleti plačaš 700 SIT za parkirnino.
Torej, če ma kdo še tolarje, le...

Bil je lep dan. Spoznala sem, da sem rojena pod srečno zvezdo. Vrisala sem moj zdrs.
Jao, če bi šlo mal bl desno al pa levo, bi danes ne pisala te klobase.
tako pa sem vesela, da lahko klobasam ob kakavu (opa, ne ob čokoladi:)) v svoji sobici, kjer voham tudi wild rose od silan mehčalca. mam cunje oprane. mmm...
ps: fotke so mal čudnih barv, don't esk me waj
prva kaže zdrs, druga moj prihod med ostale člene odprave
NAGRADNO VPRAŠANJE: kje je zahod? pa odgovor "kjer je sonce" ne velja:)