torek, 17. april 2012

Moj Titanik


(vir: siol.net)

Obiskala sem fizioterapevta. Ker me je nesramno nekaj uščipnilo v zgornji konec hrbta. Natančneje v notranjo zgornjo stran lopatice. In ker se je bolečina v preteklem tednu stopnjevala do te mere, da dihat ne morem pravilno, kamoli smejat ali kihat, sem kanila poklicat zdravilca.

Ljubomir po imenu. Majkicu mu :-). Tam sem bila natanko 44 minut.
Takla mamo:

Vneta (in zato boleča) je seveda kita nad lopaticami, a to je samo vrh ledene gore - tisti, ki me je premaknil do ljubomira.

Imam čisto potlačeno hrbtenico, križni predel vretencev je povsem stisnjen. Zaradi prisilne drže na delovnem mestu in nepravilnega sproščanja konstantnega stresa (hribi in metanje svojga telesa po stanovanju - Bodyrock) imam celotno desno stran telesa zategnjeno. Iz križa ven lezejo vse rakovice navzgor in navzdol, nekaj pa sem si jih pridelala kar tako, za poleg.

Zaradi poškodbe vezi na kolenu je atrofirana leva stegenska mišica.  Imam popolnoma otrdel vratni predel in posledično mišice na rokah. In rit tudi. TONUS, my ass :-). 
Spoštovana čreva imam zaradi nepravilne (preveč presne) prehrane napihnjena. Nabrekle imam žleze nad, tako on, spoštovanimi dojkami in ob spoštovanih rodilih. In to v času, ko sem najbolj plodna v življenju menda ni najbolj optimalno.

Jem totalno narobe - bolj presno kot ne. Jem sadje in zelenjavo zvečer, kar zaradi dolgega prebavljanja teh vragov vpliva na jutranjo utrujenost.  Manjka mi železaPremalo pijem za svoje potrebe.


Slabo vidim in ker seveda ne grem do okulista, s tem še bolj matram oči in bučo ter sem posledično cela še malček bolj zmatrana. 

Ko sem zmatrana, se v resnici ne sprostim pravilno in pametno in trajno. Ker baje sploh ne vem, kaj to je. Sproščam se kot tipični Slovenc. To je po mnenju Ljubomira švicanje in matranje, dokler ne guzneš od endorfinov :-).

Je tudi rekel, da bi se morala na njegovi mizi zjokat. Da se večina tam zjoka. Se jim ne čudim, ker res boli, kot bi te odirali. Ampak meni je bil njegov govor in neskončen cinizem zelo všeč in sem se mu samo smejala. Netipično zame, ker imam nizek prag bolečine. "No, ampak saj se radi mučite," je bil njegov komentar.

Ja, pa vprašal je, kaj je moj poklic, da sem tak invalid. Sem rekla, da rešujem svet. Je odvrnil: "Sama jajca!" :-)

Ljubomir mi je všeč. Ljubomir ni Slovenec, je pa Slovan. Mislim da Slovak.

ponedeljek, 09. april 2012

Nedrugačnost


Sem se malo bolj začela zanimat o svoji družini par generacij nazaj. Ko sem se pomirila po krutem spoznanju, da sem več kot 30 let živela v zmerni do pretežni megli, sem začela kopati dlje.  Zdelo se mi je, da sem odkrila zelo zanimive stvari. Potem sem pomislila še enkrat. 


Če na kratko povzamem, nismo nič kaj dosti drugačni od drugih slovenskih sorodstvenih verig: v družini imam najmanj 4 pijance po vsaki strani, imeli smo vsaj 5 splavov, za katere nihče uradno ni vedel, dota ni bila nikomur pravično razdeljena že vsaj 3 generacije nazaj, imam sorodnike v Ameriki, tretjina bratov in sester je skreganih med seboj, sem potencialna bolnica z rakom ...


Pa vseeno ... neverjetno, kako ljudje oživijo, ko govorijo zgodbe svojega življenja. In kako drugačni so takrat. Kar nekam žametni in mehki postanejo, pogled je topel, besede premišljene a vseeno ne potvorjene. Na trenutke se mi je zdelo, da jih gledam skozi črno-kamero, zvok je postal malce hreščav ... kot na starih ploščah. 


Ko sem starša vprašala, kje in kako in čemu sta se spoznala, sta povedala vsak svojo zgodbo. Ista dejstva, drugačna zgodba. Fascinantno ... 


Še bom spraševala, čeprav se mi zdi, da je včasih meni težje postaviti vprašanje kot pa potem sogovorniku odgovoriti.  Se bojim lastne ranljivosti? Kajpavem. Morda je to moja pot nazaj do njih. Do sebe skozi zgodbe drugih.