četrtek, 03. januar 2013

Kruh, svinjska krača in Dalai Lama


Prav nič se nisem veselila silvestrske dveurne vožnje na Severno Primorsko. Spet je bilo treba praznovati praznike in meni res že od nekdaj ni do proslavljanja praznine. A je treba kdaj tudi »take one for the team« oziroma »sprejeti enega za ekipo«, kot bi to prevedel priznani slovenski prevajalec Google.
Štart v meglenem popoldnevu res ni obetal ne vem kaj, a sem imela nobel družbo – spekla sem ogromen hlebec kruha in ta mi je ves topel dodobra dišavil popotovanje do Bovca. Ni pa bil pretirano zgovoren, so ga že morali žuliti orehi, ki sem jih nametala vanj.
(vir: ku.dk - niti približno ni tkole zgledal, bi blo pa fino, ko bi)
Že dolgo nisem videla jasnine in ko se je tam na Kokrici lepo zjasnilo in me je z leve pozdravil Triglav s svojimi pribočniki, je bilo vse skupaj že kar kičasto, tako da bi lahko kar tam odprla šampanjec.
Pa nisem, pot me je vodila naprej v ugašajoče leto. Hrušico sem mirno prešla – na Valu 202 so sicer javljali, da je nek pes zašel na AC. Saj ga razumem, res mora bit za umret, če imaš sluh sedemkrat boljši kot ljudje, okoli tebe pa že cel teden ofenziva s pirotehniko. Ni ga bilo, upam, da je našel mir.
Nekje pred okoli Zelencev sem slišala Vikija Grošlja, kako citira Dalaj Lamo, ko so ga vprašali po občutkih ob koncu 2012 ... rekel je, da če imaš v sebi ljubezen in sočut(en)je, ne rabiš nobene religije. Sem mu ploskala s koleni, mejdun, da sem mu.
Cigumigu po italijanskih vzpetinah je minil v besnem menjavanju radijskih postaj in iskanju Vala 202. A sem se vseeno morala zadovoljiti z logorejo ene italijanske postaje, kjer sem v 20 minutah izvedela samo to, da so vse restavracije v Trbižu tisto noč rezervirane in da Italijani za silvestra tradicionalno hrustajo svinjsko kračo in lečo. Ki je ni treba en dan prej namakati v vodi.
Vrh Predela je bil res polno zaseden z avtomobili, pa ne zato, ker bi bil tam kak novoletni poskus rušenja Schengena, ampak se točno ob meji na slovenski strani bohoti ena res vrhunska restavracija. Dobiš dobro ribo. Ne vem pa ne imena ribe ne imena restavracije. Se naučim, ko bom za Nedelo ali Mladino ocenjevala gostilne.  
Vijuganje navzdol proti smaragdni reki je bila ena sama »hoja« po robu. Ves čas sem bila na levi in na sredini in sem se počutla ko Madonna, »bending the hell out of all rules«.
Ko bi mignil, je bilo treba ugasnit dolge luči, ker sem se pripeljala v Bovec. Tam je res bobnelo – stene doline so votle in vsaka petarda je bomba. Res razumem ubogega psa s Hrušice.
Tam sem za eno bajto falila apartma, kamor sem bila namenjena, kar si štejem v strašen uspeh.
Skratka, kruh so potem zelo pohvalili, novo leto je prišlo brez problema. Od vsega si bom prehod v novo leto proustovsko zapomnila po vonju molčečega svežega kruha in glasu Nataše Štefe z Vala 202. Če bom vedela vnukom to povezavo tudi pojasniti, pa nisem ziher.