petek, 27. avgust 2010

povzpenjanje


(vir: dsx.net)
Podeželje. Mesto.
predsodki? vsekakor. še kako trdoživi. kot bi nekdo trajno izvajal kampanjo za njihovo ohranjanje.
Zjutraj na Radiu Slovenija 1:
anketa med srednješolsko / postmaturitetno generacijo

A: "Bi živel/-a na podeželju?"
Meščan: "Ne, nikakor. Si ne predstavljam. ker se tam nič ne dogaja in je daleč. pa skos neki smrdi."

A: "Kaj meniš o vrstnikih s podeželja? So razlike med meščani in podeželani?"
Meščanka/srednješolka (3. letnik): "Ja, itak. Ne vem, no. Nekateri so se sicer povzpeli in se recimo še kar držijo. Eni so pa ostali zadaj in ti so večinoma s podeželja."

A: "Kaj meniš o vrstnikih iz mesta? So razlike med meščani in podeželani?"
Podeželanka (srednješolka, 3. letnik): "Ja, menim, da se je zdaj trend razmišljanja začel postopoma spreminjati in da kmetijska dejavnost kot najpogostejša asociacija na podeželje nima več negativnega prizvoka. Včasih so jo kazali kot ponižujočo dejavnost neumnih, zdaj zgleda, da bo na tem temeljilo trajnostno sonaravno gospodarstvo."

Hmmm.

seznanjeni

naslov na straneh STA, danes, 26. avgusta 2010:
Vlada se je seznanila s problematiko v Vegradu

decembra bodo izdali sklep, da klima ni ugodna.

višek.

sobota, 14. avgust 2010

na prehodu


(vir: http://www.signaco.si)


zadnjič sem spet stala poleg svojga bicikla na prehodu za pešce. zna biti, da je to ena izmed najbolj stresnih lokacij in ključno mesto za srečanje s tistim jaz, ki bi ga želel živeti. situacija je podobna prvemu zmenku ali razgovoru za službo. vsi hočemo izpasti 'casual' ne preveč 'eager', pa še vedno najboljši.

tam smo vsi malce napeti.
tam nas vedno nekdo opazuje: sulice se špičijo od zadaj, spredaj, izza šip mimobrzečih vozil -
tam vedno nekdo suva v tvoj intimni prostor. nisi sam.
sprašujem se, kdo je ta poleg mene. kdo sem jaz in zakaj me briga, kdo je ta poleg mene? zakaj me zanima, kam gre in od kod prihaja? se vidi, da nikamor ne grem? se vidi, da nimam cilja?

moteči so pubertetniki, ki mi lomastijo po jetrih in žolču s svojimi piskajočimi mobiteli. nisem preveč tolerantna do pobalinov in pobalink, ki se npr. znašajo nad napravo, ki pomaga slepim, da vidijo, kdaj je zelena. tolčejo po njej in se zarežijo, tolčejo in se ponovno zarežijo- in tako 60 sekund.
zavem se lastne jeze in ujetosti. uopšte nisem toleranten človek. fak.

predstava se konča, napetost se sprosti, ko me zelena spusti z okovov. znova se mi zazdi, da vem, kam pedalarim. boli me patka za mulca, ki mi je skočil pred kolo in starejšega gospoda, ki mi pravi, da pločnik ni za kolesarje. k sreči je vedno več avtocest, kjer je malo prehodov za pešce in k sreči se gradijo železnice.

k sreči imam kratek spomin.

četrtek, 05. avgust 2010

nominiraj zdaj

danes sem dobila tole povabilo od združenja za laboratorijske raziskave:

Last Chance to Nominate your Drug Discovery Product of the Year

Dear Colleague,

As a valued member of our association, I invite your nomination for the 2010 Scientists' Choice Award for Best Drug Discovery Product of the year.

sem se vseeno malček nasmejala in prepustila domišljiji prosto ringarajanje. razmišljam, da jim pošljem odgovor, da nisem ziher in bi rada kak tester. še posebej nisem ziher glede najnovejše verzije kokaina in če bi mi poslali poleg nove še vse variante starega.

saj vem, ga pa biksam. v bistvu bo aspirin zmagal.

ponedeljek, 02. avgust 2010

nujno

(vir: sbintheknow.files.wordpress.com)
vsak si po svoje predstavlja nujnost. prejšnji teden se mi je iz jasnega pricedila ena taka ... nujna zadeva.

sreda 21.13 - spim ko hlod. zvoni telefon. mati ... ne dvignem, ker slutim potek pogovora (navkljub vsakokratni dialogni telovadbi se pogovor vedno konča z varianto tegale refrena: 'kdaj prideš domov?' 'ne vem točn, mrbit ta teden' 'bom štrudl spekla, dej povej' 'ni treba' 'pa sej ga maš tolk rada. kaj pa klobase, jih mamo velik' 'mam še od božiča pršut. aja, pa vegeterijanka sem' 'veš kaj, ne bod neumna.kdaj prideš, no? js sem že stara' 'ej, morm it, sej se slišva, no' --> mučno. za oba srčka s slušalko ob ušesu in na dveh straneh vesolja.
also:
četrtek 6.56 - telefon zvoni. mati. ne dvignem, ker me ni pri telefonu. kasneje se ne pripravim, da pokličem nazaj in popoldne pozabim.

četrtek 18.30 - telefon. mati je tokrat v ruzaku in jaz na kolesu. ravno s pilatesa in vsa pomirjena. ne, ne dovolim ji. postajam vedno bolj egoistična, hkrati pa me žre črv krivde. glista zajebana.
četrtek 21.12 - mati je še vedno v ruzaku, jaz pa pod tušem. mati poje, jaz se umivam. drgnem. ko pridem izpod prša hadvao, ni prostora za madeže. pa še ura je 22.00. spim slabo. je kdo umrl, je zbolela, je zbolel oče?

petek 8.05 - kliče oče. leži na mizi v službi in se dere v prazno, ker je hči spizdila na sestanek v službi. dete nehvaležno.

petek 12.00 - kličem mater:

dete nehvaležno: 'živjo mami, a si klicala?' ja vem. lame. 'a je kej narobe?'
mati: 'joj, zakaj se pa ne oglasiš? veš, te kliče že cel teden. zakaj se ne oglasiš?'
dete nehvaležno: 'oprostsemzvečertolkzmatrana zanč sempapozablatelefonuruzakuinvsakičpozabimnazajpoklicat.... (lame)'

mati: 'joj, veš, da sem js že stara in kaj, če bi se mi kej naredl?' ... (trpeče, krivdonabijajoče)

dete nehvaležno: 'daj povej, zakaj si klicala prosim, preden se spičva.'

mati: 'ja, ati je s primorske prnesu breskve. a boš rabla kej breskev? kdaj jih prideš iskat? kolk jih boš rabla? moraš nujno pvedat, da jih dam v hladilnico na stran. so trde, veš. take maš rada ...'

dete nehvaležno: 'aja, no ta teden mrbit ...' (s to ledenostjo presenetim še samo sebe)

mati in oče me najbrž pogrešata. kdaj bo dete nehvaležno splezalo nazaj v njun objem?
kaj pa vem .... mrbit ta teden.