nedelja, 07. december 2008

en cajt traja, da dobiš svoj kofe s smetano


Ta teden sem se izobraževala. ne sprašuj iz česa. povem samo, da zdaj vem, da knjigo lahko obdelamo na 1000x(najmanj8) načinov in da so ljudje, ki to z ljubeznijo in vnemo počnejo.
no, jaz ne toliko.
po celodnevnem sedenju in ukazovanju računalniku ter škiljenju proti predavatelju in rotenju, naj za božjo voljo neha govorit v latovščini, sem se seveda odločila, da grem na kratek sprehodič. da je to nuja za rebalans.
in sem šla na naravoslovno učno pot. ta me je pripeljala na piramido, ki se dviga nad mestom. tja vodi talno osvetljena pot, ki se vije med vinogradi nevemkatere trte. ob njej je zid iz najstarejšega gradbenega elementa - naravnega kamna. notri ni nobene fuge, malte, kamni so samo naloženi in tako živijo in se premikajo skupaj s hribom, njegovim nabrekanjem in upadanjem.
ta naravni zid je tudi življenjsko okolje nekim kuščarjem zelene barve. zdaj tudi vem, da imamo v Sloveniji 21 vrst plazilcev in da so prav vse ogrožene. vinogradi imajo idelano lego, saj so obrnjeni proti jugu, nagnjeni pa mestoma tudi 55 stopinj. kolk je to, vem iz prekladanja svoje osebe po snežnih kuclih slovenije - uglavnem, to je za smučat težko, če je trdo - recimo kačji jezik nekje v martuljkovi skupini ima 50, pa sem skor dušo izgubila od strahote...(distrakcija) torej - naklon je kar velik.

malo pod vrhom se obregneš ob hrastov gozd. hrast je tak tipičen slovenc, zvit in trdoživ in kumrn in starikav. tudi v pesmah slovenceljne primerjajo z njim, samo da tam pravijo tem lastnostim klenost. vsaj mislim da. zdaj recimo vem, da obstajata hrast dob in hrast gruden/greden(ma ne spomnim). eden je poletni drugi pa zimski. njegov les je dober predvsem za sode in ladje. pa še kaj.
Piramida je bila najprej grad. baje iz rimskih časov. ker je bilo težko prit do njega (pazi - naklon), je bil dober za obrambo tudi, na primer pred turki in verjetno še kakimi plemeni izrazitih nosov. potem je bil podrt, na njegovem mestu so sčasoma zgradili piramido (tudi avtohtona slovenska vrstA :)), pa so tudi to podrli. potem je bil cigumigu z lastniki in danes je tam kapelica svete marije (al kaj, ne vem več).
gorgrede sem srečala srno in mamo, ki mi je rekla da imam mlado telo in naj obrnem, ker je gor nek fant. hmmm.

seveda nisem obrnila, ampak sem naravoslovno učno pot nadaljevala. najprej po travniku, potem pa v gozd - bukov. tam so bile tudi table, na katerih je najverjetneje kaj pisalo, ampak ne vem kaj. bila je namreč tema, ura je bila 5.
seveda nisem obrnila. med tavanjem sem se naučila, da so tudi tam že prestavili uro in da je ponoči v gozdu res temno. še posebej, če ga ne poznaš. in sem prišla po določeni časovni distanci ven iz šume. pri nekem ribniku, kjer se je spet videlo marsikaj. tam so opisovali netopirje in njihovo veliko slušno sposobnost -eho.... (nekaj).
potem pa v mestni park, pa v pekarno po nekaj dobrega, na kofe in v hotel. noge so bile ožuljene, ker je sprehodek trajal 2h in ne pol, kot sem zastavila. obuta sem bila v bulerje, ki so zdaj čisto umazani. nekajkrat sem zarila v povsem slovensko blato, pomešano z listjem.
ti bulerji so moje edino aktivno službeno obuvalo. drugo vse leži v omari in joče.
ključno vprašanje pa se glasi:
v katerem mestu sem bila?
odgovore pošljite na Zavod za varstvo službenih čevljev, mokronog 23.
nagrada:
izobraževanje, na katerem lahko sediš poleg mene in mojih velikih 15. ti so na levi.
obetamo si navala 10 million hits and overload of webpage, tako kot se je zgodilo europeani.


sobota, 29. november 2008

Hvala za rože

vir: BRAIN


Bush-turkey je avtohtona in zaščitena avstralska žival, ki pa ni prav priljubljena. Nima prav nobene kulture - kmetje in kvazi-kmetje (mestni kmetje) se pritožujejo, da jim na vrtovih vse razrije, polomi vse pred sabo, poruva in umori rastline, za sabo pušča malodane minsko polje. En nn Mr. Aussie:" When I had a more thorough look around the garden I realised that virtually everything I had planted in the last two years had been uprooted. "
In ker mu to ni všeč in sam nič ne namudri, uvidi, da je potrebna akcija: "Seeing a lot of hard work undone I went to consult my friend over the road."
No, s sosedom se strinjata, da je zadeva pereča. Nastavljata mu "dummy predators" v obliki gumijastih pitonov. Ampak bush-turkey ne šljivi kač, sploh pa ne gumijastih. Ker je to kompleksna zadeva, se lotita iskanja vzrokov za njegovo obnašanje. Ugotovita, da v bistvu nista ziher, ampak vsi kazalniki kažejo na njegovo požrešnost. Ne lačnost, požrešnost - še posebej v slast mu gredo neavtohtone mlade rastline. Zelo sta zaskrbljena in zaključita, da "whatever the impetus, its behaviour with respect to young native plant seedlings frequently leads to damage if not mortality."
Iztrebiti ga ne smeta, ker je zaščiten. Bush-turkeyeva morebitna vloga pri ravnovesju vesolja ostaja nedefinirana, zato zakon pravi, da "eradication is inadvisable".
Ma ne vem, zakaj mi je prišla ta zgodba na misel ob gledanju poročil, ki so omenjale včerajšnji praznik v ZDA. Res mi je neznanka.







torek, 18. november 2008

frut of d veđtebl


točka 1:

marsikdo in marsikdaj se je že obregnil(-a) ob to, da imam blog. od tistih, ki to sploh vedo. marsikdo namreč ne ve, ker jim ne povem. marsikomu dol visi.

enim pa ne - in marsikomu od teh slednjih ni šlo skupaj blog pa jast. in sem slišala take:

- zakaj je tega treba.
- kaj ti to prinese.
- ali hoćeš biti slavna.
- nisem vedu, da se ti tud taka.
- pa zakaj.
- v čem je fora.
- pa da ne naštevamo enakih vprašanj ;)


vse tiste marsiktere zdej gledam na fejsbuku. in jih sprašujem:

- zakaj je tega treba.
- kaj ti to prinese.
- ali hoćeš biti slavna/-en.
- nisem vedela, da se ti tud tak(-a).
- pa zakaj.
- v čem je fora.


točka 2:

zadnjič sem se peljala proti svoji ljubici. šlo je počasi, bila je pač nedelja, ko na cestah frirajdajo upokojenci in bog zapove s l o w m o t i o n.

no, in tam je bilo ob cesti parkirišče in ob njem na steni napis:

dovoljeno za sadje in zelenjava.

parkirišče je zevalo. sadje in zelenjava je bila vsa na cestah to svetlo nedeljo.

pred mano je furala ena zaripla baročna češplja s preperelo suho figo namesto las.

sreda, 22. oktober 2008

torek, 21. oktober 2008

gospa škarlet 2740

... končno.
smo se namenili tja že leta 2006.
nismo šli, ker je ena od zainteresiranih udeleženk morala vmes dvakrat rodit. tudi zdaj ni šla zraven, ker mora rojene zadeve vzgajat. si morš mislt...

za scarlet pa nimam besed. pejt pogledat.

sreda, 24. september 2008

milki vej


danes je svetovni dan šolskega mleka. to naj bi bil dan, ki proslavlja uvedbo mleka v šole al kaj. ne vem, ne razumem dobro. sem pa slišala včeraj po radiji, da slovenske šole niso pripravile nobenega posebnega obeležja na to temo. baje da jih k temu ni nihče pozval.
da pa so, odkar se izvaja ozaveščanje šolskih otrok o nenadomestljivosti mleka v zdravi prehrani, vidni rezultati kampanje na vso moč pozitivni.
tako je. maj es.

izkušnje, pridobljene na kraju izvajanja kampanje:
malčki cele odmore visijo pred avtomati, ki jih seveda nabavi vodstvo šole, v njih pa so čokoljat, čokoljat, čipš, čips s sirom, kokakola, fanta, ledeni čaj brusnica, in kar je še zdravega.
ko iztrošijo žepninske rezerve in ko je avtomat prehitro prazen, ga razturijo. polomijo podomače povedano.

Mleko v tej izkušnji (pakirano v 2dcl-pakunge):
  • ostane na pladnjih nedotaknjeno,
  • leži po hodnikih na tleh,
  • je razlito v umivalnikih, vanj je namočena goba za brisanje table,
  • se ravnokar vpija v rdeči najk pulover najlepše bejbe v razredu; čisto slučajno je packa na prsnem predelu,
  • in tako dalje.
Kakšen malček ga seveda tudi spije.
Potem pa gre na avtomat po tri snikerse in osem bauntijev ter kokakolo do naslednjega odmora.

Ni res, da so otroci bolj zdravi in ozaveščeni o pomenu zdrave prehrane.
Vedno bolj debeli in motoričn0 zabiti so.
Ko smo bli mi mladi ;). Mater, sn že v tistih letih, ko čroam modrosti iz izkušenj. to je pa tud nekej.

sreda, 17. september 2008

barve + ČRKE = zmaga

barve.
modra, bela, rumena, oranžna, rdeča, zelena, črna (ki spet ni črna ampak bela - ma ni čudno, da se že 60 let kregamo kdo je ktere barve. sej neveš, 3000k8atih).

kombinacija vseh teh. kaj naj zdej z njimi? vse so nabite s politiko.

vse si polastijo, barabe, barbapape požrešne. stranke, kdo pa. pa ne samo barve, tudi črke.CAPS LOCK.

ostane mi rjava, vijolična, roza. mi ostane ta šrot od barv.
no, pa smo spet tam. kvanardit...


v bistvu mi spet ni do šopinga, to je. hvatam krivine, iščem sivine.

nedelja, 07. september 2008

bastard file - groba pila


zakaj se afere vedno primerjajo z nekimi filmi, ki jih moja oseba nikol ne vidi?


in potlej je tukole:

3000-3500 besed zgrajenih na primerjavi, pri kateri mi za razumevanje manjka uno ta osnovno, torej osnovnik, baznik, primerjalo.

stvari, pojmi, relacije, ki naj bi se bralcu razodele preko iskrive primerjalne analize, so enako nejasne.

besede tečejo lepo.

uvod jedro in dramatičen zaključek, jest pa še zmeri isti idiot ko prije.


1. prešinek v gwavo: nisi na tekočem - you are not on the liquid.

2. prešinek v gwavo: zakaj ne nehaš brat v trenutku, ko vidiš, da to nkamor ne pila? why not stop brother in moment when see yes this n'wher not bastard file?


torek, 26. avgust 2008

motorji, počitnice, jesen
















gledam spodnji desni okvir tega boksa, kamor pišem. pravi, da lahko dam oznako tej objavi.
ponuja motorje, počitnice, jesen.
in v istem trenutku, ko sem to prebrala, so bile misli usmerjene točno tja, kamor besede vodijo s svojim pomenom. nastajale so zgodbice in vsebovale so te tri besede.
in bile so glavni sabdžekt meter.
no, človek se ob tem zamisli, kako preveč smo vodljivi. skavtski. represalije nas navdihujejo.
zadnji stavek je ravno tako nastal tako, da je striti pač na drugi polici od spodaj zagledal zbirko petih knjig SSKJ, zagrabil četrto, poljubno odprl in med repoštev-om in represijo izbral represalijo.

konca in zaključka ni, naslednjič bomo pisali o ... ma nevem iz glave.
nemejebat s tako zajebanimi vprašanji.

na vrhu vidimo SEM posnetke:
1. cukra,
2. diamantnega prahu,
3. soli.

prepričana sem, da ste uganili iz prve ;)

torek, 19. avgust 2008

izzivi so.izzivi bodo.nemejebat.

pa,
imam nov kajak.
zgoraj je rdeče barve , spodaj pa bele. mišljen je za mirno vodo, s posebnim poudarkom na mirno.
dolžina 4m, teža 20kg, poliester.

namen oziroma čemu? zato, da se naučim v življenju še kaj drugega kot uporabljati dve spodnji okončini. se zavedati še dveh okončin, kar je za blodine velik probl...izziv.

prvi in edini izziv:
razdaljo 4km od začetka do konca jezera preveslati tako, da:
  1. na koncu ne bom na koncu z živci,
  2. na koncu ne bom na koncu z močmi,
  3. se na koncu ne bo izkazalo, da sem zaradi nenamernega levo-desnarjenja preveslala 8 ali več km,
  4. socialna komponenta: se mimoplavajoči ne bodo več držali za glavo ob številu grdih besed, ki švigajo iz mojih globin.
Fertik.amen.šlus.
Čus.

petek, 08. avgust 2008

a maš slučajno kej časa


kvajekvaje.

nemaramsvojeslužbenemaramsvojeslužbe....

to ugotavljamo pri naši hiši že nekaj časa. najprej sm bila vesela, da jo imam, potem mi je bilo vseeno, če jo imam, zdaj si želim, da je ne bi imela.

vem, da marsikdo to pozna:
vsaka nedelja postane jebena že tam okoli4-ih, ko veš, da moraš naslednji dan na šiht.
pri tem te dodatno žre dejstvo, da imaš v glavi točno pošlihtano, kaj želiš delati in veš, da bi to bila sposobna delati tudi 14 ur na dan.
in nimaš jajc, da bi pognala vse jebene logotipe in kataloge in opise dejavnosti v k..., zraven pa mastno pljunila na vse pike,vejice; podpičja, slešnazaj/slešnaprej in vsa jajca, ki jih nudi kobis in zažgala petstomaljonov kartončkov, ki morajo biti tako sledljivi, kot bi bili labodje meso sredi epidemije ptičje gripe. na tem mestu se opravičujem vsem srčnim bibliotekarjem.


danes je petek, zunaj pada toča. tolče po avtotih, ki pojejo svoje alarmne pesmice. poslušam dvigalo. čakam, da grem. imam lepo oprane oblekce, ki dišijo po zvončkih.
v ponedeljek mi ni treba na šiht. kar me pri tem najizrzovitejšenejše veseli, je to, da bom v nedeljo ob štirih lahko pogledala na uro in rekla:
"ma boli me kurac" in se vrgla v morje/jezero/travo na vrtu/posteljo pod mano. sej je vseen.

problem bo nastal v torek ob 4-ih, ko tega ne bom mogla rečt.

ponedeljek, 14. julij 2008

sprehod ob 14h

ujma v kamniku je bila ekspresna.
slabi napovedi navkljub in zlovešče črnim oblakom, ki so se nabunkali na popoldanskem nebu, sm se zaprmej odločio, da je treba iti na sprehod na kamniški vrh. seveda, nujno.
ura je bila pol dveh, ko sem se pilala skozi kamnik. kapljice so naletavale na šipo in sem jih klela, ker so mi mazale šipe ravno zdaj, ko mi je v pumpici zmanjkalo čistila za steklo.

ko sm parkirao, je že kar scalo, ampak striti ima rešitev za to. na glavo si navesiš kapo, ki ima tak šilt, da vidiš samo pod svoje noge, pa še to komaj. in smo šli. najprej optimistično, sej ne bo treskal, tole bo cakcak šlo mimo.
potem sje je deževje stopnjevalo v obratnio smeri, kot si jo človek želi, pa sm si rekla, sej je voda čisto topla in sploh ni moteča. sploh ne. ni, pa mir dej! mehkužecmahkućžčasti, sej nis iz cukra.

potem je grmelo. potem je še malo bolj grmelo. od zvoka ni še noben umrl. al kaj.

potem so začele okoli nas švigati neke jebene strele. no, človk mora met že res smolo, da ga glih trofne, no.

potem smo se zavedli treh stvari:
1. kovinska palica 1
2. kovinska palica 2
3. kovinski štiftek, ki omogoča reguliranje velikosti kape z neprebojnim šiltom.

nato je začel pihati zoprn veter. zopr-zopr-zoperen- wuf- pa gre frizura.
kovinske zadeve so v naši gwavi, sicer zelo osredotočeni na dosego cilja - vrha, rasti in rasti. na koncu se je zdelo, da je striti postal en velik kup pleha.
bemti, to ni dobr za motivacijo.
latidatida, porkamadona, pa ne morš obrnt no. to se ti še NIKOLI ni zgodilo.

ma kurc pa karakter. moral smo videt, kaj se dogaja izven vodnega slapa, ki je tekel po kapi, preko šilta na zemljo.
pogleda striti v svet - in nič ne vidi, razen sivine in tam nad kamnikom pas izjemno hitro premikajočih se gmot oblakov - bejž dol!, tuli prpa iz ozadja.
ne negrem, sej sem samo na sprehodu. bejž dol, bumbar, a hočeš, da ti zbije še tiste plombe, ki jih maš v drugače popolnem nasmehu;)?? (ja, je tud za hece Prpa)

rep med noge in res: odčiofotao striti nazaj dol. lahk bi človk reku, da se usrao.
ja.

kamnik, evropsko mesto, je medtem obstalo od šoka, župan se je prebudil iz popoldanske sieste, gasilci so bili hrabro in hitro tam, kjer je najbolj teklo. kokr zmeri. samo da ponavadi teče vinopivošnopc.
komaj smo odovinkarili med drrevji in kupi firbcev proti jugovzhodu. kumikumi, čez mesto kamnik - 30 min.
ni bil ravno dan za sprehode, smo modro zaključili v avtu.

četrtek, 10. julij 2008

adijoljubljanaadijo

tuko.

to je zdej to. striti niveč prebivalka prestolnice.
selitev je bila radikalna zadeva, ki je vzela kar recpiš netto 3 dni. človek ne more verjet, koliko stvari se mu nabere na 3x4m prostora. in koliko spominov.

bilo je lepo. predvem na zaečtku, ko so tam živeli meni ljubi ljudje.

no, za konec smo od lastnikov izvedeli, da smo bili res najslabši podnajemniki, kar nas drhali obstaja:
da so bili naši vselitveni žuri res preko vseh meja. s tem, da je treba kot dejstvo navesti morda to, da je bil najglasnejši od tega, kar smo premogli tehnike, 'singl' odpirajočih se windowsow.
tu si je striti dal duška. imamo jakost do konca, pa šta bude bude.

tu se je med svojim bivanjem spilo vsega skupaj dva deci martinija in en deci konjaka ob čustveno nabitem trenutku. obiskalo nas je ljudi, ki bi jih lahko preštel tudi najbolj šlampast mizar.
tako da o kakih divjih žurih ne bi mogli govorit.

iz razloga divjosti, onesnaženosti, neprebeljenosti, razuzdanosti so nam torej lastniki zavrnili vračilo varščine in vračilo pologa za ruter.

gospa je rekla, da je presenečena nad stanjem, v katerem ji vračamo brlogec. striti je nato odvrnil, da je sam tudi presenečen nad dejstvom, da ne bo dobil nazaj nič (potiho je seveda to pričakoval, ampak gospo je tako lahko spraviti na rob živčnega zloma;)))).

gospo je potem začelo dušiti in pomalem so ji od vsega besa nad predrznostjo začeli odpadati lepo na TAFT paža počesani lasje.

in tako je bil volk sit in koza cela (plešasta sicer, ampak cela).

no, prodala sem tudi stol, ki sploh ni bil moj. za 5 EUR. nekdo me sedaj lahko terja, anede.

petek, 04. julij 2008

veseli vikend ali smrt točno opoldne

ma res je fino, ko smo nazaj na šiht.
in potem, ko pride konec tedna, namesto da bi se kot svoboden človek lahko odločal, kje boš luftal svoje telo, ti pride telefonski klic, ki ga itak slutiš, ker veš, kateri datum je.

rojstni dan člana moje družine. tiste dni se pri naši familiji drži (vsi razen mene, ki sem proti, kot vedno, zavzdihne mati med tristotim in tristoprvim vprašanjem, kdaj pridem domov) neke jebene tradicije.
povabimo se namreč na kosilo. ki je seveda ob 12h.
kosilo je vedno tam, kjer imajo najboljšo telečjo pečenko in kjer še vedno strežejo porcije, ki zadustujejo človeku za sedemnajst dni, levu za deset dni, mravljam pa za petnajst let...

jasno, da ne smeš manjkati. in ko trikrat zapored naročiš ribo namesto mesa, vsi ugotovijo, da nikoli nis bla čisto normalna in da so ribe vzrok stritijeve bledice in čuječnosti med družabnostjo. ma fakof.
tetadora vedno reče: "če smo božji, smo siti...", sam vsi vemo, da se mal heca, tale teta. juhej.
potem pa, ko smo kot tončki balončki in nam seveda vsa kri gre v želodce, da imamo zmanjšano možnost racionalnega mišljenja, se odpravimo domov.
tam se strašno mudi: kdo bo kavo, hitrhitr, kaj morš tolk na sekret hodit, sej ti ni trba tolk pit, povej že... a boš smetano. nebom, zakaj ne, dons sem jo nardila, sej jo maš rada.
potem moramo vsi na endvatri še sadno kupo s smetano in sladoledom planica.
potem mati pritroga svoj veleslavni štrudl. ta je res dober, ampak ne tisti dan. dejete dejte, kle mate. polonca, sej ni mesa notr, dejdej, ahujšaš? hahaha (zborček iz ozadja...)
potem pride še torta iz smetane in sadja in je dobra in bogata in vsak dobi polkilski kos.

potem sledi pogovor o nevemkaterih franckah in lojzetih iz tegaintega leta, ki so bli od jožeta sosedje. no, ti sosedje so se odselili v nemčijo, ampak jim ni zneslo, zato je prva hči, štefka (vmes se skregajo, če je res štefka, de le ni dragica. marija je bla, ja marija!) prišla nazaj domov in je šla delat v stol.
debata je vroča, nekajkrat se glasovi nevarno povzdignejo.
ko utihnejo, je na vrsti malica. narezek in pohanje, na narezku trije koščki sira in 3 kile suhega mesa. fotr je mesar. debata je o tem, ali je sestrična od mami leta 64 že znala dlat tople kumare, ki so jim v savinjski dolini bojda pravili murke, ali jih ni znala.
ta je redno na sporedu, pa še kar ne vem, ali jih je znala.

potem pa na mizo pride potica iz skrinje, ki je ostala od velike noči.

medtem ko družina v englas strumno tuli in gruli, se mora človek pobrat s stola, preden ga fršlok in odpuzat v avto.
poslovimo se vedno okoli 5h in striti si želi, da bi janša ukinil rojstnodnevna praznovanja.

v soboto grem na eno takih prireditev. juhu.

ponedeljek, 23. junij 2008

report nr. 5469/08

smo na drugi polovici dopusta in spet pred računalnikom. v prvi polovici se mi je pet dni skupaj sanjala služba, en dan, da imam raka na koži, en dan se ne spomnim. sam tolk.

smo zapećeni in se lupimo. potem ko je prva dva dni bilo aprilsko mraz, so se vremena na kvarnerju prejšnji teden od srede naprej zjasnila, tako da smo lahko mahali z vesli po vodi in se bre zstrahu pred nevihto veselili večerne porcije borno odmerjenih žgancev. voda je bila mrzla in mi ni bilo mogoče ostati notri več kot 10-15 min. to mi ni podobno.

ahhh ... bilo je strašno lepo, vračali smo se pa ravno na črni petek za hrvaški narod, vendar pred tragedijo, tako da smo še imeli priložnost občudovati pijane voznike z zastavami, obešenimi iz vseh lukenj v avtu, tekoče priprave mladih in starih na skorajšnji vzpon proti vrhu evrope...
sodeč po videnem, je morala biti sobota dan žalovanja.

ker smo bili zelooo lačni in smo potrebovali energije, smo se ustavili v gostilni v tacnu in večerjali cirka štiri metre zračne linije od natalije verboten. hudo.
a izlet v gostilno je bil ekstremizem za naša prebavila. en član odprave je posledično neobičajno dolgo sredi noči sedel na stranišču, drugi revež, pa sem imela želodecobol, ki dolgo ni pojenjal.
tja več ne grem, pa tudi če me natalija na kolenih prosi. ali pa če gra sam saška l. na kolena.

sobota je bil dan za tiste budale, ki imamo, kot se je duhovito izrazil sotrpin na progi, "občinska kolena". drugi mu je sopihajoče odvrnil, da so, porkamadona, kar državna... da baje janša časti pred penzijo. striti je bil modro tiho, ker se je bodel z bodecem, ki se mu vedno nekako zasidra v abdominalni predel in zateguje enkrat levi enkrat desni predel okolice. letos sem ga zjebala, prasca, čeprav sva se bockala do konca.
po tekanju smo vsi dobili nahrbtnike in sladoled ter sadno kupo, kosilo, nekateri pa tudi svetleče okrancljane čaše. pozdravil nas je tolminski župan.

nedelja je bila namenjena izobraževanju: ogledala sem si slap Boka v dolini Soče, potem pa še kobariški muzej. zdaj prebiram knjigo o soški fronti in vidim, da smo ljudje zdaj eni pusiji. tud musklfibr izgine, ko vidiš, kaj vse so fantje in dekleta(??) moral takrat prestajat. kaj vse so počeli po hribih in koliko časa. z nevemkakšno motivacijo.
pa niso dobili ne sladoleda ne zlate čaše. večina kameni križ v zemljo...

nedelja, 15. junij 2008

noge u luft in akcija!

prišel je čas dopusta, ki smo ga pri naši hiši čakali natanko eno leto.
in zdaj, čakajoč, da nas zapeće, scvrči ter olupi poletno sonce naših ljubih sosedov, me zebe in sedim za računalnikom.
zunaj pada dež, v ljubljani je 10 stopinj, ravnokar smo pojedli špinačo, pečen krompir in pizzo (kvaje, bli smo lačni in vse je zdravo, da je kaj!), prej pa smo od 12.30 spali ko polh.
še prej pa smo pojedli zajtrk.
bemomater, kdo je kle režiser, k je zajebu in pozabu rečt edino stvar, po kateri ga človeštvo pozna in za kar dobiva pošteno plačo: "AKCIJA!!!!"
akcija, jebemti. nč.
kurc, est grem na kavč, baje so na televiziji neka brcajoča telesa, polna odpadne slane vode in obročev v laseh.

ps: no vsaj eno stvar pa smo izvedeli: striti po poklicu ni režiser.

torek, 10. junij 2008

ob obisku precednika ZDA in njegove žene

človek se ustraši, ko vidi, da se vse vrti in ponavlja in da je vse začasno. ko vidiš svojo rit in slutiš, da jo boš čez 360 stopinj spet, pri tem pa ne boš nič pametnejši, si rečeš:
kurc, est grem na kofe. z velik cukra. belega, rafiniranega, da pomori, kar še miga.

četrtek, 06. marec 2008

čaj v sredo ob petih popoldne

kaj je to?
da se včasih zdi, da ne moreš vsega dela v 24 ur spravit in te bo razneslo, ker zaostajaš. da je človek čist preveč nepogrešljiv, da bi si upal na dopust. al pa na bolniško.
da ljudje na pol mrtvi prihajajo v službo in pršijo svoje baktevirusno bogastvo po vsem, kar miga okoli njih, vključno s polžki v solati iz testenin.

kaj vem, v katerem svetu je in kaj takrat človek misli. da bo šefiče stisnilo, ganilo in bodejo rekli:
"mater, ta pa je lojalen. ta ja pa od fare. dejmo mu povišico. al pa vsaj mojo hči devico..."
trdim, da nas je večina v tem stanju prepričanih, da brez nas ne gre.
in pol če se le gre na bolniško, se izkoščiči iz spolzke lupinice visokoleteče domišljije in se vidi, da jim gre.
najprej si zmeden, mal jezen.
"kajkuracfurac pa mislijo, da so."
tule sem preklopio na prvoosebnega pripovedovalca in na najnižjo obliko pisanja spisov, torej na avtobiografski unter-runter-und-zwischendurch-šund. ne upam več na splošno, madremia.
po dveh dneh je torej temu subjektu tukaj čisto vseeno postalo.
ravno ko vojvodina. ravno ko ta nov fuzbalštadion, na katerem bo travca gotovo v vaservago uravnotežena.

hvatam krivine. tuhtam, kaj bi natvezila zdravnici, da mi podaljša bolniško.

to gotovo ni di karjere majnes lebens.
in v tem zajcu je grm.

sobota, 01. marec 2008

ROŽICA ROŽICI

prosim, dekleta, dobr premislite, če si želite rožice.

sama sem dolgo mislila, da da.
najprej sem si sama nabavla 15 vrtnic, ker naj bi njihov vonj in spanje med njimi pomagala pri vsrkavanju snovi v možgane.
potem sm medvrstično namigovala, da bi jih rada imela za rd in za god.
dobila.potem sem si 19. februarja še eno kupla, ker mi je drugi niso.
vse sem si naglavački obesla v sobo. ja, na koncu je vse skupaj izgledal kot eno pokopališče.
v torek sem se odločla, da jih vse suhe in brez vonja spravim v vazo.

pa so ene štrlele ven, prasičice, predolge so bile.
sem jim poskusila odrezat stebla s škarjami, pa ni šlo.
in sem vzela nož.
NAPAČA, ker...
...sem si prerezala kazalec + noht v dolžini 1 cm. neprostovoljno sem bila odpeljana na urgenco (ne maram/bojim se dohtarjev jebatga), dobila šive in bolniško ter seveda rahlo depresijo gratis. ne morš verjet, kako nujno potreben je en kazalec. ne morš.

ne želite si rož, ker lahko da jih boste dobile.

sreda, 20. februar 2008

enterexit

11. julij dvatisočsdem je bil začetek, devetnajsti februar pa konec nekega obdobja, ki je, če dobro premislim, čisto tipičen za nas 16.

s tisto čudovito in krasovito miselnostjo: "z gwavo skoz zid, če je možno nosilni, in to direttissimo" sem se tisti dan po n-tem poskusu ignorirat goro, ki je čakala na procesiranje, zagnala v učenje.

ne spašujte. ne modrujte. tihbotte.
pač jebeni dolgovi za nazaj. ki so mi stiskali čisto vse dele telesa in netelesa, od mrtvega odkruška obnohtne kožice na nožnem mezincu do zadnjega kvantuma splohjaza.

temu bi se reklo po domače fakstari situacija.(see enter sartre, hopelessly engaged in opening the doorlock using a shoelace instead of a key...)

no, nevem, če bi se sploh kej spravila študirat, če bi vedla, da me septembra čaka topla (m)učiteljska zbornica z istimi pasjimi facami in vonju po postanem česnu.

uglavnem, v sili hudič muhe žre: na 3x4m prostora sem si zgradila cel svet. izgledal je hudičevo brezvezen in je tudi bil - namreč za tisto, za kar je blo treba pripravt glavo, je bila nujna odsotnost pestrosti življenja. tudi od ljudi sem se ogradila z armiranobetonsko ploščo. in jasno marsikateri od marskikoga tega ni razumel. jebatga.
celo poletje sm gradila na železni disciplini, ki se je potegnila v jesen in del zime: vstajat ob pol šestih, laufat, skuhat čaj, drkat to in ono in poskušat zignorirat razne blazne leopardije v sebi, ki hočjo dat vse štir od sebe, se zgrudit v grbo an tla in jokat nad krutostjo sveta; pol pa kej pojest, se borit s popoldanskim spancem, z neposlušnimi blokodwellerji, ki so butali s svojo glasbo po mojih bobenčkih, ob 13.30 spat za 20 min, ob 6h na sprehod v drncu, spit tablet za koncentracijo in furat safr še naprej. (kle pride napev: včasih je luštn blo, zdaj pa ni več tako....)

pa sm mela izgleda preveč časa.
v strahu pred bankrotom sm vzela še eno knjigico za prevajat. spričo tega se je budno stanje raztegnilo tja do 3h ponoč. i tako svaki dan.

potem sm jeseni po slučaju dobila novo službo. juhu. ta zadeva seveda odpre kup enih novih misli, ki niso dobrodošle, ko se človek skuša skoncentrirat na črke v times new roman prekritih z vsemi mogočimi in nemogočimi barvnimi odtenki.

hočeš biti dober in 100% povsod. in sfališ garant vsaj na enem področju.
zgodilo se je nezgodljivo - bila je čustvena kriza, ki je pristopila od zadaj, kot se spodobi. in me razmrcvarila do amena. pa smo se spet borili z mlini na veter, uporabili ves kisik nabran na golovcu, da smo pobirali sestavne dele po vseh koncih in krajih. in se spraševali in dvomili in jokali.
s osmjehom na licu.

i tako svaki dan.
do devetnasjtega februarja, ko sm dvignjenih rok in las in vsega
fizičnega na sebi pridirkala s ff in se vrgla za prvi šank.
naročila sem si, v družbi nas 16, eno vodko in en red bull. in vdahnila življenje (exit sartre, GO AWAY, YOU MOTHERF...!!!) .

zdaj sm že dva dni malce alkoholizirana, ampak veste kaj: boli me patka.

življenje je štrudel. majkemi.

ps: in to je bil najbolj osebni post v mojem življenju. in veste kaj: boli me patka.
in kakorkoli je jesenska beseda.
(junak zapusti oder, se pogladi po trebuščku in pljune v noč). čavči.

nedelja, 27. januar 2008

četrtek, 17. januar 2008

faca face faci faco pri faci v fris! ali iz-obrazba



medtem ko ti poskušaš ne omedleti ko en Dante ob snidenju z beatriče in se pobiraš s tal od veselja, ker se spet pokorno javljam(:), se jast počutim malo nezemeljsko megleno.

na portalu, kjer so doma dobri ljudje, na katere je drugi dan mislil B., ko je zlagal apnenec na granit in vse lepo po dinarsko na levo narezal, imajo take lušne možganske zagonetke.

igra se imenuje, ugani, kje je to?, nagrada pa je pravilna rešitev in pohvala samemu sebi v smislu: pizda s' faca.

če si res faca, ti matjaž tanko dovoli, da greš v hribe brez dovoljenja carinikov (interna fora).

tale slikica je bila prejle gor.

hja, ovaj onaj kako da kažem, včasih se počutim tako brez-obrazno.

petek, 11. januar 2008

ekologija na našem pragu

malce ekologije za ta dan, ko vem, da bo solnce zašlo ob 16:37, vzšlo pa ob 7:43. ha.


politika. striti premišljeva, kako bi poimenoval funkcijo vodenja vlade.

slovenske, slavonske, slovaške, talibanske, mjanmarske. katerekoli.

da bomo medkulturni.

temu bi rekli naprimer...


waste management.

slogan vodje bi bil zlajnani REDUCE, REUSE, RECYCLE.


pri tem pa bi vladni vodja varčevalno in selektivno-restriktivno delal na 'reuse'.
če sploh.
morda bi to besedo uporabil samo zato, ker mora biti po feng šuiju liho število komadov besed. nikakor sodo.


o, sodo sodo sodoma...


sreda, 09. januar 2008

VIPVIP, vpijejo!! pejd se srt.

zadnje čase striti (tretja oseba, le v katerem zajcu tiči pripovedovalec?) enoušesno posluša poročila.
to so bodisi odmevi bodisi gospa nikoli-stavka-do-konca-brez-napače-na-poptv (mater, možno da je polona).

se pač godijo strašno pomembne reči. STRAŠŠŠNO, VIP POMEMBNE. ne pika, KLICAJ!
ob vsaki onovici o sestankih naših veljakov med sabo ali s predstavniki drugih mravljišč, mi odzvanja v gwavi tale pesmica:
v beli hiši sredi mesta,
tam kjer teče glavna cesta,
so se zbrali modrijani,
vsi z razvitimi možgani.
tuhtali so,
pili kavo,
tuhtali so kot za stavo,
se potili in sklenili:
da je en krat ena ena,
da je trava res zelena,
da nebo je sinje plavo
in da misliti je zdravo...
matervola,
in pol striti res ne ve več, kdo je bolj neumen: modrijani, tvorci takih šolskih izštevank ali on sam, ki to posluša.
ps: in vem, sej mi ni treba (prva oseba) :))
ppss: to pesmico znam tudi odpeti. odpojem jo tako lepo kot dunajski dečki. nekastrirani.

sobota, 05. januar 2008

rikverccrevkir

sosed me je spomnil na parkeljne.
doma sem z vasi in tam so parkeljni bili stalnica.
bili so naravnost ... grozni.

tipična zgodba najstnic, ki sestopajo na postaji godič ob 19. 25 na predvečer miklavža:

najprej prekolneš vse jebene avtobusarje, ker gre bus čez godič, da moraš potem še 2km do doma hodit. na ta večer se je ženski spol populacije s kamniške gimnazije vedno po sedmi uri odpravilo nazaj v rodno vas s cmokom v želodcu.

na zloglasni postaji godič oziroma kak meter od nje nas je ponavadi pričakala horda pijanih (ampak res pijanih) parkeljnov + miklavž.
parkeljni so bili zamaskirani. to jim je dalo zagona.
nič ni pomagalo, da smo verjetno v OŠ bili sošolci in smo revežem pomagali, da so zdelali "ta težke predmete". c-c, tu ni bilo milosti.

najprej te je zagrabil, rjovel v obraz nekaj neartikuliranega in te pretipal čisto povsod.
potem je simuliral spolni odnos s teboj. kričanje. kletvice. moledovanje, da te pustijo pri miru. solze. parkeljni, podkaterimi so bili fantje neandertalskih čeljusti in ravnih lobanj, pa nič.

glasne smo bile vedno. pa nikoli ni noben slišal. jebemti, sredi vasi!!!
dostojanstvo odšlo od šuba.

če si jim spizdila samo za trenutek, so te slejkoprej ujeli.
in te meni nič, tebi nič pomočili v reko kamniško bistrico, ki teče pod mostom skozi vas naglušnih.

domov smo hodile v tišini in v strahu, da se privalijo za nami.
torej nismo hodile, tekle smo.

ah, ti pankrti...
pardon, parkeljni.
milavž je samo stal s svojo pokončno palico. in nam na koncu dal bonbon...

petek, 04. januar 2008

MI LJUDJE SMO KOT LEŠNIKI...

v novoletnem času nas ne bombardirajo samo z ulic. na TV se vrti 503876 filmov, v katerem je predstavljena zveličavna krščanska vera z jezuščkom, ki je tako kjut in potem zraste tak lepotec, da bi tud sama slepo hodila za njim...

bogve, kako je blo v resnici.

sama vem, da sem imela že takrat, ko sem bila še nepismena in sem morala hoditi k maši, probleme s tem jezuščkovim naukom.

spomnim se dileme z molitvijo. ta je bila tista, ki me je spravila k razmišljanju o tem, kar drdramo ljudje pri sveti maši.

sem šla z Bosovo mamo (od bine staramama, ki me je pazila) k maši.
bilo mi je 4 leta, neki tagza. ne me za besedo vlečt. /r/ mi še ni šel prav dobro.

poslušam gospoda (tako smo rekli fajmoštru) in seveda pol do tričetrt ne razumem.

pridemo do molitve Zdrava Marija.
in ljudje molijo, striti posluša. lepo se sliši, neka harmonija vlada, zdi se mi, da tega bi se pa lahko naučila in ne bi bla ko neka riba celo uro.

"... sveta marija, milosti polna, prosi za nas lešnike,
zdaj in vekomaj amen ..."

tako sem jast to slišala in tako sem se te molitve naučila. potem sem kar nekaj časa govorila lešniki namesto grešniki.

to enačenje z osnovno sestavino za čokolešnik me je dolgo mučilo. v moji betici nekaj ni šlo skupaj.
nisem upala vprašat gospoda:
pa zakaj sem jast lešnik?
zakaj smo vsi ljudje lešniki?

on gotovo ni s tega sveta, ker med vsako našo molitvijo mrmra nekaj drugega in potemtakem ni lešnik. se ne enači z lešniki. on je konec koncev tudi zaplodil dva lešnika in se dela, kot da jih ni. sploh pa: ali so njegovi otroci tudi lešniki? blagor jim, če niso.
kup nepojasnjenih trilem...

jasno mi je bilo samo eno:
niti pod razno nisem hotela biti lešnik.

nisem še imela moči, da bi jasno rekla, da ga ni boga, ki bi mi lahko reku, da sem lešnik, če me sploh ne pozna.