sreda, 21. oktober 2009

ne čakaj pomladi, saj je zima mila

PREBUJENJE

Šla bom gola skoz pomladni dež.
Naj izpere z mene vso navlako
prêšlih dni.

Pajčevino že v zametku trhlih
in izprijenih vezi.
Željá upepeljenih saje
in ugaslih bolečin,
prah razočaranj in spoznanj,
vso rjo dvomov
in sumničenj bednih,
obljub gnilobo,
iz strahopetnosti zlaganih,
in vse blato premišljenih prevar.

Šla bom bosa skoz pomladni dež.
Da mi izmije nôge,
utrujene od blódenja
in od iskanj brezplodnih.

Skoz pomladni dež bom šla.
Mordà me prav na koncu póti
le kdo čaka.

Stopiti hočem predenj čista,
s srcem dekletca,
ki še véruje v bajke.

saj vsi vemo, č'gava je (1912 - 2000).

četrtek, 08. oktober 2009

marketing po kamniško


zadnjič je v Delu pisalo, da je novi direktor družbe Velika planina na novo zastavil strategijo promocije in vnesel nov veter v vegasta jadra stare lepotice.

baje bo od zdaj naprej tudi vsak 'sprevodnik' (sicer ne vem, kako se reče tipom, ki vozijo gondolo - recimo Janez Požen) moral doprinesti k vrhunski turistični ponudbi Velike planine. in to kar med potjo - poleg tega, da bodo vozili gondolo, bodo od Kamniške Bistrice do postaje na Šimnovcu tudi subtilno prepričevali na milijone pwanincov, da je planina nad Kamnikom res 'd plejs tu bi'.

word of mouth. nikej, res dobra marketing poteza. potniki bodo marketing strokovnjakom, Jožetom Poženom, lahko ušli samo, če se bodo jeli vreči z gondole. u vazduh.

verjetno bom zdajle komu naredila strašno krivico, ampak ker je tole tule moj blog in pljuvalnik obenem, sprejemam odgovornost ...

na skok v prazno bo pomislil marsikdo, če bodo za zgoraj omenjene marketing specialce imenovani frajerji, ki so tam delali kakih 10-15 let nazaj. takrat smo tam malodane imeli mesečno vozovnico in jih poznam skoraj vse.

njih se je vohalo od stahovice dalje. sladkoostri vonj žganja. ti so imeli že ob 7h zjutraj bisere v očeh. s tem, da se še rdečica od prejšnje noči ni polegla v rumeno. kapilare na vratu so bile večinoma popokane. lasje so nosili mastne in so bili ponosni na to. pravili so, da je to naravna danost. če so videli žensko, so se čutili dolžne, da ji povedo kak milijonkrat prežvečen seksi vic o joškah in tičih. široko so se smejali lastnim šalam.

ni treba ponavljat, da le-ti takrat niso kazali prav nobenega spoštovanja do nikogar razen do polne steklenice. ni bilo čutit nekega zagona, da bi te navdušili za lepote tam okoli. nobenga tapravga človekoljubja. človek je imel nasprotno včasih občutek, da ne vedo točno, kam gremo, drugič pa, da si jim ti tam z rukzakom smrtni sovražnik. ker te mora prepeljati čez vse tiste ride in ovinke do cilja.

in kako, bohpomagej, bodo zdej ti ostareli trhleni pijančki delali promocijo?
to bi rada vidla. in tud bom. se bom spravla na gondolo polna pričakovanja. odvrgla bom vse grde misli.

res upam, da bodo dokazali, da se grdo motim.

nedelja, 04. oktober 2009

ko rumeno zamrzne

pet ribic plava na rumeni podlagi.
podijo se za hrano, ki je bledo modre barve.
tudi ena ribica je modra. modrec. vse ostale so črne.
rada opazujem njihovo gibanje.
nikoli ne vem, kam bod odplule. pa vendar me nikoli ne presenetijo. noro ...
še malo pa se bom vprašala, kam gredo, ko rumeno zamrzne.
ali pa kdo jim meče hrano in zakaj se mu tresejo roke.
in ali ribe sploh znajo pljuvati?!
in da če ko. vem, da ni lepo veznikov skupaj metat.

petek, 02. oktober 2009

izbira osvobaja

ta teden imam dopust. čakala sem ga celo poletje.
1: v soboto (ki pride za petkom, zadnjim delovnim dnem) sem zbolela. zdravnica pravi, da imam izčrpanost. počivat. jest. počivat. jest.
2: druga varianta tega dopusta je predvidevala malček drugačen scenarij: po tej sem že 6 dan v zahodnih zahodnih julijcih in sem prehodila že boga in pol. in nisem tečna. niti najmanj.

dobro, da imam dve varianti. dobro je imeti izbiro.