torek, 27. september 2011

še pomnite, tovariši?

čisto vsak se še vsake toliko prikotali v moje sanje:
- eden, ki je posnel dokumentarca
- eden, ki je zmagoval na gorskih kolesarskih tekmah
- eden, ki je visok 2 metra in je imel vzdevek break denser
- eden, ki ni bil nikoli moj, drugi pa nikoli zadosti daleč skočil.
- eden, ki se meče z mont blanka
- eden in edini, ki je v meni videl seksi osebo (tega bi blo dobro še kdaj intervjujat :-))
- eden, ki ima roke do meč in je umetnik. ne vem, kaj umetnikuje.
- eden, ki je bil večno hrepenenje. bil je lep in zdaj je samo še štef.

vsega skupaj za en počen groš, pa tak kraval delajo :-)
nikoli jih ne bom spustila.
nočem.

četrtek, 22. september 2011

Ne, kar povej

Kako se javljate na telefon? No, jaz se očitno narobe. Dolgo sem rabila, da sem se tega zavedla. Klicatelja, posebej če je nekdo, ki mi ni zelo npr. kolega s službe, znanec, novinar, poslovni partner ali predsednik države. Človeka kar malo paraliziram za par sekund. Skoraj redno. In, ne, moj glas ni niti v od vilinskega.
Tkole gre telefnongešpreh v prvih minutah:
A: ♪ ♫ ♩ ♬ ♭ ♪ ♫ ♩ ♪ ♫ ♬!
B: Doberdan, prosim?
A: Dober dan /živjo/ pozdravljeni, .../, tukaj Ime /in Primek/ z /Urada predsednika, recimo/. Vas/te motim?
B: Nee, vi/ti kar povej/te.
A: /Tišina: 1, 2, 3, 4 - včasih 5s/
B: /Tišina/
A: Eee, veš /veste, kaj kličem ...
(pol pa steče nekako po propisima)

Ne vem, a jih zmoti to, da takoj zahtevam, da kar preidejo k bistvu. Morda to, da ne pozdravim še enkrat in vprašam, kako so? To je zato, ker (A) me ne zanima ali (B) to vedno vprašam potem, ko se zmeniva bistvo.
Zakajzakajzakaj? V resnici ne vem. Je pa ta tišina postala glasna, madonca. Je čas za prilagoditev? Bomo to rešili? Bomo? Yes, we can!

Kakav mi pa še vedno brezhibno uspe, in case you were wondering.

sobota, 17. september 2011

boš pa mokra

(vir: shanghailist.com)
vsako veliko mesto ima po vsej verjetnosti reko. nekje. najbrž. jo ima? recimo.
zemlja, voda, hrana, obilje, žganci in korenje, pa to. včasih.
zdaj je pa vse skupaj samo ena vena gostljatega kompota. ki odnaša iz nagomazdenega betona in jekla in šminke en kup slabe vesti. ta se naseli v blato, v vodo, v alge, v ribe in kolesa, prazne unione in heinekene, v cize, kondome in občasno avijone in makarone.
in nič ne odnese, vse je tam. samo zdi se, da odteče.
dobra je, lisica narava.
mi pa še zmeraj s krvavim nožem v roki ihtavo kričimo v televizor "wtf, bo spet dež, js mam jutri pomemben sestanek!?! bom mokra!"

ponedeljek, 05. september 2011

neviđeno

(vir: qwickstep.com)

niti ne vem, če sem to svojo skrivno afiniteto (bi rekel gospod novak) tule že razlila in razbila.
kakor koli, čas je.
v meni se stalno nekaj kuha. sem gigantski by-the-book sucker na kuharske oddaje. obožujem vse jamie oliverje in tete z nove zelandije, pa grozne ribe na oko, kuhinjske teroriste iz GB, pa kraške damijane in buržujska ljubljanska zakonca ... vso sočno slovensko in nekaj tuje scene obvladam, njihove stile prepoznam tudi med dnevnikom, če hoćeš. regionalne variante polente in vsepovsodnost koriandra mi ni tuja. vem, da vampi vžgejo samo v Rimu, in še to zato, ker imajo lepo ime. tega je milijon in to mi je strašno fascinantno. oddaje spremljam redno, če le morem. kulinarični fetiš hranim tudi na nemškh TV kanalih, kjer je umetnost hrane hit že več kot deset let.
milijon malih skrivnosti sem že slišala. in jih najbrž 900.000 tudi pozabila. ravno zaradi tega se jih najbrž ne naveličam.
vse to bi moralo biti ljudem, ki me poznajo, vsaj malo zanimivo. ker v resnici je splošno privzeto, da jaz ne znam kuhati. in gospodinja ni prva asociacija, ki se človeku utrne, ko sliši zame. jaz pa vseeno tule s polno zavestjo trdim, da ni res, da ne znam kuhati. le svojega enormnega teoretičnega znanja in potenciala še nisem uspela prenesti v prakso. čuvam potencial, zavaravam konkurenco, kaj ćeš. zvita tica :-). in tudi ta post, roko na srce, ne verjamem, da bo kaj spremenil. moj čas preprosto še ni prišel.
pa da ne bo dvomov o iskrenosti te izpovedi, je tu iz glave jedna od none iz napolija. kdor jo pozna, jo pač pozna. ali pa gleda kuharske oddaje, jebiga:
česen. česen je včasih izredno zajebano lupit, ker so stroki majhni in prsti lepljivi in se tisti mali hudički od lupinic, ki so povrh vsega še v plasteh, nikakor ne ločijo od užitnega dela. porabiš ooogromno časa zanje. no, če se temu hočete izogniti, stroke namočite za kakih 5 minut (ali še manj) v vročo vodo. vse ostalo je poezija.

petek, 02. september 2011

bučno olje

(to je simbolična fotka, vir: http://pixdaus.com/)

noge me bolijo ko pr norcih. a tale prostor tu in zdaj sem namenila bučam. s pečkami? najbrž, a pečke me ne zanimajo. v naših bežnih srečevanjih nismo prišle do pečka.
torej, portugalska v moji osebi ni sprožila mnogo tega, kar bi poslalo nevronaturkulturšokstrel v možgane, odprlo šlic v predalih za čustvene spomine in mi povzročalo večno portotožje. z izjemo surove moči atlantika, ki se je für fucking immer zarezal vame kot v kakega whitmana, bemosunac :-). morda je omembe vreden še smrad pasjih iztrebkov, ki se je cmaril vsepovsod in povsodvse, še pred oknom, kjer sem spala. še danes ga voham.
no, to ... in ...buče. nešteto buč. velike in male, debele in shirane, sočne in izsušene, gladke in bradavičaste ležijo tam. na poljih buč, na bučnih poljih. zelene in oranžne, rumene in bež, tudi rjave in rdeče. in vse od naštetega. ni enakih, kamoli istih. tudi podobnih ne.
prvič smo se zagledale skozi šipo avtobusa na poti od lizbonskega letališča do mesteca peniche, potem pa čisto vsak dan po dvakrat na poti od bajte do morja. razumele so me.
tista navidez nepremična krasota, ki je izgledala, kot da bo pravkar počila od naravnega in dobrega in ... kajpavem ... sladkega, me je strašno presunila. vsak dan. še danes sem očarana. to zatreskanost bom zadržala zase. ko sem poskusila navdušenje deliti in razložiti, so buče za en dan za kak milimeter upadle in izgubile nekaj barve, majkemi.
sem šoferja surfkombija vprašala, kaj so to za ene buče. kaj z njimi delajo, kam grejo. "to majo za prasce, da jih žrejo." nekdo je takrat dvignil eno od gnilih buč z roba polja in jo spustil na mojo glavo. ampak jih moram it še pogledat. krasne so. in pogrešajo me.