sploh zato se mi zdi strašno čudno, ker notri nič ni.
pa vseeno tišči in teži in se sploh ne spoka.
včasih je jeza, včasih bes, dostikrat žalost. in neko neizmerno hrepenenje - po starših namreč, ki bi vsake toliko pa res morali biti tam, kjer jih hočemo. ki bi imeli radi človeka, ki so ga ustvarili. pa če je še tolk kilav in drugačen kot oni.ma ja, mal sem žalostna. že dva meseca in pol.
