briga

končno vidim zeleno vejo.
neskončno ponosna.
nase.
se sprašuješ, pa koga to briga?
kajmebriga, pa ne klikaj sem.

draft

v kopalnici sta dve svetili. eno na stropu in eno na ogledalu. stropna luč je rumena in zadimljena. druga je usmerjena v ogledalo. je jasna, močna in bela. do njiju sem opredeljena. zaradi ogledala, jasno. rumeno sovražim. to, kar vidim, ni tisto, kar želim povedati. izraza ni, meja ni, usta so pepelnata, oči so črne, lasje mrtvi, polt pa gorčično bež. sovražim bež. belo sprejemam. sence na obrazu so velike in barva kože je bela. vidim mozolj, ki je roza in lojnico, ki ni. nos je lisasto rdeč zaradi obsesivnega drgnjenja vanj. ko sem živčna, si drgnem nos. usta so vijolična, na koncih pa se klavrno usločijo. jih nikoli ne odprem, ker se bojim, da ogledalo tega ne bi preneslo.
še čakam na svoj pravi odsev.
trenutno sem najbolj navdušena nad tistim, ko ugasnem luči in ogledalo napaja samo svetloba iz hodnika. takrat sem črnobela krivulja.