Prav nič se nisem veselila silvestrske dveurne vožnje na
Severno Primorsko. Spet je bilo treba praznovati praznike in meni res že od
nekdaj ni do proslavljanja praznine. A je treba kdaj tudi »take one for the
team« oziroma »sprejeti enega za ekipo«, kot bi to prevedel priznani slovenski
prevajalec Google.
Štart v meglenem popoldnevu res ni obetal ne vem kaj, a sem
imela nobel družbo – spekla sem ogromen hlebec kruha in ta mi je ves topel
dodobra dišavil popotovanje do Bovca. Ni pa bil pretirano zgovoren, so ga že
morali žuliti orehi, ki sem jih nametala vanj.
(vir: ku.dk - niti približno ni tkole zgledal, bi blo pa fino, ko bi)
Že dolgo nisem videla jasnine in ko se je tam na Kokrici
lepo zjasnilo in me je z leve pozdravil Triglav s svojimi pribočniki, je bilo vse skupaj že kar
kičasto, tako da bi lahko kar tam odprla šampanjec.
Pa nisem, pot me je vodila naprej v ugašajoče leto. Hrušico
sem mirno prešla – na Valu 202 so sicer javljali, da je nek pes zašel na AC. Saj
ga razumem, res mora bit za umret, če imaš sluh sedemkrat boljši kot ljudje,
okoli tebe pa že cel teden ofenziva s pirotehniko. Ni ga bilo, upam, da je
našel mir.
Nekje pred okoli Zelencev sem slišala Vikija Grošlja, kako
citira Dalaj Lamo, ko so ga vprašali po občutkih ob koncu 2012 ... rekel je, da
če imaš v sebi ljubezen in sočut(en)je, ne rabiš nobene religije. Sem mu
ploskala s koleni, mejdun, da sem mu.
Cigumigu po italijanskih vzpetinah je minil v besnem
menjavanju radijskih postaj in iskanju Vala 202. A sem se vseeno morala
zadovoljiti z logorejo ene italijanske postaje, kjer sem v 20 minutah izvedela
samo to, da so vse restavracije v Trbižu tisto noč rezervirane in da Italijani
za silvestra tradicionalno hrustajo svinjsko kračo in lečo. Ki je ni treba en
dan prej namakati v vodi.
Vrh Predela je bil res polno zaseden z avtomobili, pa ne
zato, ker bi bil tam kak novoletni poskus rušenja Schengena, ampak se točno ob
meji na slovenski strani bohoti ena res vrhunska restavracija. Dobiš dobro ribo.
Ne vem pa ne imena ribe ne imena restavracije. Se naučim, ko bom za Nedelo ali
Mladino ocenjevala gostilne.
Vijuganje navzdol proti smaragdni reki je bila ena sama »hoja«
po robu. Ves čas sem bila na levi in na sredini in sem se počutla ko Madonna, »bending
the hell out of all rules«.
Ko bi mignil, je bilo treba ugasnit dolge luči, ker sem se
pripeljala v Bovec. Tam je res bobnelo – stene doline so votle in vsaka petarda
je bomba. Res razumem ubogega psa s Hrušice.
Tam sem za eno bajto falila apartma, kamor sem bila
namenjena, kar si štejem v strašen uspeh.
Skratka, kruh so potem zelo pohvalili, novo leto je prišlo
brez problema. Od vsega si bom prehod v novo leto proustovsko zapomnila po
vonju molčečega svežega kruha in glasu Nataše Štefe z Vala 202. Če bom vedela
vnukom to povezavo tudi pojasniti, pa nisem ziher.
