 |
| Ljubljana odozgo 1992 (Foto: secorlew) |
Sedimo na neki okrogli mizi cehovskega združenja. Velika soba, veliki stoli, veliki pokali. Neprodušno zaprta okna. Daleč spodaj na ulicah bezlja in trobezlja Ljubljana.
Tematika je težka, krizna. Moderatorka ima ob sebi tri gospode. So uveljavljeni, vsak na svojem področju si lahko privošči, da danes menja službo in bo jutri imel novo.
Na začetku se vsi lepo predstavimo, tudi publika, ker predstavnica organizatorjev to veli. In tako sedimo tam vsi z imenom in priimkom, povrh pa še brendirani. Nekateri povlečemo ven zvezke, ker ... no, pametni menda pišejo.
Nakar se med pogovorom izkaže, da je čisti slučajno neka gospodična iz vrst publike tudi predstavnica lastnika firme v škripcih, na kateri dela eden od gospodov sogovornikov okrogle mize. Jim takorekoč rešuje rit.
Wov, zakon, fulšpon, networking alert, vsi smo na trnih.
Moderatorka malce v šali malce zares: "O, potem se pa z gospo verjetno poznata?"
Gospod (recimo mu Mister Ritsem smrtno resno in z dvignjeno brado, noge prekrižane na široko, ena dlan počiva na kolenu, druga boža brado): "Ne, veste jaz imam kontakt pri vodstvu, sem na vezi s predsednikom uprave pri njih, tako da mi to ni tako pomembno."
