rikverccrevkir

sosed me je spomnil na parkeljne.
doma sem z vasi in tam so parkeljni bili stalnica.
bili so naravnost ... grozni.

tipična zgodba najstnic, ki sestopajo na postaji godič ob 19. 25 na predvečer miklavža:

najprej prekolneš vse jebene avtobusarje, ker gre bus čez godič, da moraš potem še 2km do doma hodit. na ta večer se je ženski spol populacije s kamniške gimnazije vedno po sedmi uri odpravilo nazaj v rodno vas s cmokom v želodcu.

na zloglasni postaji godič oziroma kak meter od nje nas je ponavadi pričakala horda pijanih (ampak res pijanih) parkeljnov + miklavž.
parkeljni so bili zamaskirani. to jim je dalo zagona.
nič ni pomagalo, da smo verjetno v OŠ bili sošolci in smo revežem pomagali, da so zdelali "ta težke predmete". c-c, tu ni bilo milosti.

najprej te je zagrabil, rjovel v obraz nekaj neartikuliranega in te pretipal čisto povsod.
potem je simuliral spolni odnos s teboj. kričanje. kletvice. moledovanje, da te pustijo pri miru. solze. parkeljni, podkaterimi so bili fantje neandertalskih čeljusti in ravnih lobanj, pa nič.

glasne smo bile vedno. pa nikoli ni noben slišal. jebemti, sredi vasi!!!
dostojanstvo odšlo od šuba.

če si jim spizdila samo za trenutek, so te slejkoprej ujeli.
in te meni nič, tebi nič pomočili v reko kamniško bistrico, ki teče pod mostom skozi vas naglušnih.

domov smo hodile v tišini in v strahu, da se privalijo za nami.
torej nismo hodile, tekle smo.

ah, ti pankrti...
pardon, parkeljni.
milavž je samo stal s svojo pokončno palico. in nam na koncu dal bonbon...