sprehod ob 14h

ujma v kamniku je bila ekspresna.
slabi napovedi navkljub in zlovešče črnim oblakom, ki so se nabunkali na popoldanskem nebu, sm se zaprmej odločio, da je treba iti na sprehod na kamniški vrh. seveda, nujno.
ura je bila pol dveh, ko sem se pilala skozi kamnik. kapljice so naletavale na šipo in sem jih klela, ker so mi mazale šipe ravno zdaj, ko mi je v pumpici zmanjkalo čistila za steklo.

ko sm parkirao, je že kar scalo, ampak striti ima rešitev za to. na glavo si navesiš kapo, ki ima tak šilt, da vidiš samo pod svoje noge, pa še to komaj. in smo šli. najprej optimistično, sej ne bo treskal, tole bo cakcak šlo mimo.
potem sje je deževje stopnjevalo v obratnio smeri, kot si jo človek želi, pa sm si rekla, sej je voda čisto topla in sploh ni moteča. sploh ne. ni, pa mir dej! mehkužecmahkućžčasti, sej nis iz cukra.

potem je grmelo. potem je še malo bolj grmelo. od zvoka ni še noben umrl. al kaj.

potem so začele okoli nas švigati neke jebene strele. no, človk mora met že res smolo, da ga glih trofne, no.

potem smo se zavedli treh stvari:
1. kovinska palica 1
2. kovinska palica 2
3. kovinski štiftek, ki omogoča reguliranje velikosti kape z neprebojnim šiltom.

nato je začel pihati zoprn veter. zopr-zopr-zoperen- wuf- pa gre frizura.
kovinske zadeve so v naši gwavi, sicer zelo osredotočeni na dosego cilja - vrha, rasti in rasti. na koncu se je zdelo, da je striti postal en velik kup pleha.
bemti, to ni dobr za motivacijo.
latidatida, porkamadona, pa ne morš obrnt no. to se ti še NIKOLI ni zgodilo.

ma kurc pa karakter. moral smo videt, kaj se dogaja izven vodnega slapa, ki je tekel po kapi, preko šilta na zemljo.
pogleda striti v svet - in nič ne vidi, razen sivine in tam nad kamnikom pas izjemno hitro premikajočih se gmot oblakov - bejž dol!, tuli prpa iz ozadja.
ne negrem, sej sem samo na sprehodu. bejž dol, bumbar, a hočeš, da ti zbije še tiste plombe, ki jih maš v drugače popolnem nasmehu;)?? (ja, je tud za hece Prpa)

rep med noge in res: odčiofotao striti nazaj dol. lahk bi človk reku, da se usrao.
ja.

kamnik, evropsko mesto, je medtem obstalo od šoka, župan se je prebudil iz popoldanske sieste, gasilci so bili hrabro in hitro tam, kjer je najbolj teklo. kokr zmeri. samo da ponavadi teče vinopivošnopc.
komaj smo odovinkarili med drrevji in kupi firbcev proti jugovzhodu. kumikumi, čez mesto kamnik - 30 min.
ni bil ravno dan za sprehode, smo modro zaključili v avtu.

adijoljubljanaadijo

tuko.

to je zdej to. striti niveč prebivalka prestolnice.
selitev je bila radikalna zadeva, ki je vzela kar recpiš netto 3 dni. človek ne more verjet, koliko stvari se mu nabere na 3x4m prostora. in koliko spominov.

bilo je lepo. predvem na zaečtku, ko so tam živeli meni ljubi ljudje.

no, za konec smo od lastnikov izvedeli, da smo bili res najslabši podnajemniki, kar nas drhali obstaja:
da so bili naši vselitveni žuri res preko vseh meja. s tem, da je treba kot dejstvo navesti morda to, da je bil najglasnejši od tega, kar smo premogli tehnike, 'singl' odpirajočih se windowsow.
tu si je striti dal duška. imamo jakost do konca, pa šta bude bude.

tu se je med svojim bivanjem spilo vsega skupaj dva deci martinija in en deci konjaka ob čustveno nabitem trenutku. obiskalo nas je ljudi, ki bi jih lahko preštel tudi najbolj šlampast mizar.
tako da o kakih divjih žurih ne bi mogli govorit.

iz razloga divjosti, onesnaženosti, neprebeljenosti, razuzdanosti so nam torej lastniki zavrnili vračilo varščine in vračilo pologa za ruter.

gospa je rekla, da je presenečena nad stanjem, v katerem ji vračamo brlogec. striti je nato odvrnil, da je sam tudi presenečen nad dejstvom, da ne bo dobil nazaj nič (potiho je seveda to pričakoval, ampak gospo je tako lahko spraviti na rob živčnega zloma;)))).

gospo je potem začelo dušiti in pomalem so ji od vsega besa nad predrznostjo začeli odpadati lepo na TAFT paža počesani lasje.

in tako je bil volk sit in koza cela (plešasta sicer, ampak cela).

no, prodala sem tudi stol, ki sploh ni bil moj. za 5 EUR. nekdo me sedaj lahko terja, anede.

veseli vikend ali smrt točno opoldne

ma res je fino, ko smo nazaj na šiht.
in potem, ko pride konec tedna, namesto da bi se kot svoboden človek lahko odločal, kje boš luftal svoje telo, ti pride telefonski klic, ki ga itak slutiš, ker veš, kateri datum je.

rojstni dan člana moje družine. tiste dni se pri naši familiji drži (vsi razen mene, ki sem proti, kot vedno, zavzdihne mati med tristotim in tristoprvim vprašanjem, kdaj pridem domov) neke jebene tradicije.
povabimo se namreč na kosilo. ki je seveda ob 12h.
kosilo je vedno tam, kjer imajo najboljšo telečjo pečenko in kjer še vedno strežejo porcije, ki zadustujejo človeku za sedemnajst dni, levu za deset dni, mravljam pa za petnajst let...

jasno, da ne smeš manjkati. in ko trikrat zapored naročiš ribo namesto mesa, vsi ugotovijo, da nikoli nis bla čisto normalna in da so ribe vzrok stritijeve bledice in čuječnosti med družabnostjo. ma fakof.
tetadora vedno reče: "če smo božji, smo siti...", sam vsi vemo, da se mal heca, tale teta. juhej.
potem pa, ko smo kot tončki balončki in nam seveda vsa kri gre v želodce, da imamo zmanjšano možnost racionalnega mišljenja, se odpravimo domov.
tam se strašno mudi: kdo bo kavo, hitrhitr, kaj morš tolk na sekret hodit, sej ti ni trba tolk pit, povej že... a boš smetano. nebom, zakaj ne, dons sem jo nardila, sej jo maš rada.
potem moramo vsi na endvatri še sadno kupo s smetano in sladoledom planica.
potem mati pritroga svoj veleslavni štrudl. ta je res dober, ampak ne tisti dan. dejete dejte, kle mate. polonca, sej ni mesa notr, dejdej, ahujšaš? hahaha (zborček iz ozadja...)
potem pride še torta iz smetane in sadja in je dobra in bogata in vsak dobi polkilski kos.

potem sledi pogovor o nevemkaterih franckah in lojzetih iz tegaintega leta, ki so bli od jožeta sosedje. no, ti sosedje so se odselili v nemčijo, ampak jim ni zneslo, zato je prva hči, štefka (vmes se skregajo, če je res štefka, de le ni dragica. marija je bla, ja marija!) prišla nazaj domov in je šla delat v stol.
debata je vroča, nekajkrat se glasovi nevarno povzdignejo.
ko utihnejo, je na vrsti malica. narezek in pohanje, na narezku trije koščki sira in 3 kile suhega mesa. fotr je mesar. debata je o tem, ali je sestrična od mami leta 64 že znala dlat tople kumare, ki so jim v savinjski dolini bojda pravili murke, ali jih ni znala.
ta je redno na sporedu, pa še kar ne vem, ali jih je znala.

potem pa na mizo pride potica iz skrinje, ki je ostala od velike noči.

medtem ko družina v englas strumno tuli in gruli, se mora človek pobrat s stola, preden ga fršlok in odpuzat v avto.
poslovimo se vedno okoli 5h in striti si želi, da bi janša ukinil rojstnodnevna praznovanja.

v soboto grem na eno takih prireditev. juhu.