petek, 04. julij 2008

veseli vikend ali smrt točno opoldne

ma res je fino, ko smo nazaj na šiht.
in potem, ko pride konec tedna, namesto da bi se kot svoboden človek lahko odločal, kje boš luftal svoje telo, ti pride telefonski klic, ki ga itak slutiš, ker veš, kateri datum je.

rojstni dan člana moje družine. tiste dni se pri naši familiji drži (vsi razen mene, ki sem proti, kot vedno, zavzdihne mati med tristotim in tristoprvim vprašanjem, kdaj pridem domov) neke jebene tradicije.
povabimo se namreč na kosilo. ki je seveda ob 12h.
kosilo je vedno tam, kjer imajo najboljšo telečjo pečenko in kjer še vedno strežejo porcije, ki zadustujejo človeku za sedemnajst dni, levu za deset dni, mravljam pa za petnajst let...

jasno, da ne smeš manjkati. in ko trikrat zapored naročiš ribo namesto mesa, vsi ugotovijo, da nikoli nis bla čisto normalna in da so ribe vzrok stritijeve bledice in čuječnosti med družabnostjo. ma fakof.
tetadora vedno reče: "če smo božji, smo siti...", sam vsi vemo, da se mal heca, tale teta. juhej.
potem pa, ko smo kot tončki balončki in nam seveda vsa kri gre v želodce, da imamo zmanjšano možnost racionalnega mišljenja, se odpravimo domov.
tam se strašno mudi: kdo bo kavo, hitrhitr, kaj morš tolk na sekret hodit, sej ti ni trba tolk pit, povej že... a boš smetano. nebom, zakaj ne, dons sem jo nardila, sej jo maš rada.
potem moramo vsi na endvatri še sadno kupo s smetano in sladoledom planica.
potem mati pritroga svoj veleslavni štrudl. ta je res dober, ampak ne tisti dan. dejete dejte, kle mate. polonca, sej ni mesa notr, dejdej, ahujšaš? hahaha (zborček iz ozadja...)
potem pride še torta iz smetane in sadja in je dobra in bogata in vsak dobi polkilski kos.

potem sledi pogovor o nevemkaterih franckah in lojzetih iz tegaintega leta, ki so bli od jožeta sosedje. no, ti sosedje so se odselili v nemčijo, ampak jim ni zneslo, zato je prva hči, štefka (vmes se skregajo, če je res štefka, de le ni dragica. marija je bla, ja marija!) prišla nazaj domov in je šla delat v stol.
debata je vroča, nekajkrat se glasovi nevarno povzdignejo.
ko utihnejo, je na vrsti malica. narezek in pohanje, na narezku trije koščki sira in 3 kile suhega mesa. fotr je mesar. debata je o tem, ali je sestrična od mami leta 64 že znala dlat tople kumare, ki so jim v savinjski dolini bojda pravili murke, ali jih ni znala.
ta je redno na sporedu, pa še kar ne vem, ali jih je znala.

potem pa na mizo pride potica iz skrinje, ki je ostala od velike noči.

medtem ko družina v englas strumno tuli in gruli, se mora človek pobrat s stola, preden ga fršlok in odpuzat v avto.
poslovimo se vedno okoli 5h in striti si želi, da bi janša ukinil rojstnodnevna praznovanja.

v soboto grem na eno takih prireditev. juhu.

1 komentar:

nta pravi ...

Če bi bla pravi heroj, bi pr orlu še vstala, dvignla kozarc in ubrano zapela: koklo kaplc tolko leeeeet...

to moj fotr rad počne, upam, da ga ne bo na poroki zagrabl. me že mal skrbi.