sploh zato se mi zdi strašno čudno, ker notri nič ni.
pa vseeno tišči in teži in se sploh ne spoka.
včasih je jeza, včasih bes, dostikrat žalost. in neko neizmerno hrepenenje - po starših namreč, ki bi vsake toliko pa res morali biti tam, kjer jih hočemo. ki bi imeli radi človeka, ki so ga ustvarili. pa če je še tolk kilav in drugačen kot oni.ma ja, mal sem žalostna. že dva meseca in pol.
3 komentarji:
poloncelj daj se kaj oglas da šibneva na šmarno, se bo žalost odznojila od not na ven;)
p.s. sej veš da jst ne morm poklicat če sm skoz brouk:)
let go and move on. je že cajt. res.
Ne jih poslusat. Sploh ne une Nte k se zihr skoz neki zmisluje.
Rec tko kt jest, kole, klele sm jest, klele je crta, vi pa kokr cte. Ja, sej boli, sej je vec vprasanj kot odgovorov, ampak to so moja vprasanja, ki jih izberem, ker nekam hocem prit. Tole hocem JAZ, semle hocem, in to zdaj. Ce komu ni kej prov - glej sliko desno in ignoriraj nadnapis.
(ampak hrib je tud dobra opcija, ni tale Esmicev od muh)
Drzi se, P :)
Objavite komentar