nedelja, 09. januar 2011

7773 in 42. vmes pa še ni prehoda.



včasih me je sram. same sebe.

brezdomci/klošarji/kešfehtarji.

srečujem jih vsak dan - po ljubljani se pozimi vedno potikam po dveh nogah. vedno tam, kjer so oni. ker oni so tam, kjer smo vsi. saj bi bili neumni, če ne bi bili. vedno me kakšen ogovori. ponavadi na prehodu za pešče, v podhodih in parkih. še nikoli nisem nobenemu dala ničesar. no, enemu sem ponudila sendvič, ko je prosil za denar, ker je bil lačen. pa ga ni sprejel, se mi priskutil in kolosalno zajebal. tk da smo zdaj vsi na izgubi - oni ne dobijo dinar, mene je pa sram.

gojim torej predsodek. ne verjamem, da bo denar porabil za sendvič. ne verjamem, da ni sposoben najti dela. ne zaupam.

odločitev za brezdomstvo kot izraz uporništva ali eksistencialni krik ne priznavam.

in obenem bi zlezla skozi asfalt preko 7773 ̊ C pod mizo med postane prozorne špagete in školjkine lupine pristaniške družine v šanghaju, ko me predira z očmi in moli roko proti meni in prosi.

kajnajzdaj? 42 je baje odgovor. to si moram enkrat prebrat ...

2 komentarja:

nocnalucka pravi ...

http://jj.thebuchis.de/jj/h2g2.pdf

Find "Deep thought" in prides do dela o odgovoru na dokoncno vprasanje o zivljenju, vesolju in sploh vsemu. Enjoy.

striti pravi ...

joj nočnalučka, bohlonej :))!!