Hej,
kako si kaj? Vidim, da si tu in ker vem, da se dolgo nisva videli/a, ti moram nekaj razložiti.
Se nič ne javim, vem. Me nič ne vidiš, vem. Ljudje me sprašujejo, zakaj se umikam samo še na online. Zakaj se ne dobimo končno na kavi in zakaj jih ne pridem pogledat. Veliko taistih ljudi se je izključilo iz mojega lajfa, ker tega pri meni enostavno ne prenesejo. Saj sem v redu in vse, ampak to, da se kar umaknem, ni sprejemljivo. Eni mi zamerijo, drugim dol visi, tretji bi mi radi s to ali ono žavbico pomagali, četrti imajo družine in se niti nimajo časa ubadati s tem. In peti so tu, business as usual. Teh je tako malo, da komaj prikobacajo na prst ene roke.
Saj po eni strani vse zamerljivčke zastopim, ker prijateljstvo pomeni, da moraš znati tudi kaj dati. Tega najbrž od mene niso dobili v nekem bajnem odmerku. Priznam. Ne vem, če bi me v tem trenutku katera koli oseba na svetu opisala z besedo prijateljica. To je težko sprejeti, še težje napisati semkaj tebi in najtežje prebrati za sabo. Solze mi polzijo po licih. Zdaj je ena kapnila na leseno mizo, z drugimi pa mažem tipkovnico, ker si jih sproti brišem z lic.
Po drugi strani pa mi, po resnici povedano, samost paše. Ne vem, ali je to fair in prav in zdravo. Moti me, da mi stalno nekdo iz nekega kota dopoveduje in vrešči, da moram v družbo. Ne, nič mi ni treba. V družbi ... nisem jaz res jaz. Ne zares. In jaz hočem in moram biti jaz. Prav ničesar v življenju mi ni treba. Ta grduhasta lastnost ne pomeni, da imam kogar koli manj rada ali da z vsemi ne bi rada ostala prijateljica. Ampak preprosto ne gre. Ne gre vedno.
No, in ta opisana našpičena grmada od lastnosti je pri moji trenutni službi tako zelooo moteča :-). Zadnjič sem se tudi ujela pri misli: »Pa kaj hudiča, če se ti enkrat poročiš (saj ne kaže na to, no worries), komu boš rekla, da ti gre za pričo? Koga boš povabila na zadnjo večerjo? Sama boš morala." A je to sploh možno? Mislim, sploh me same ne bi v zakon spustili. Hudiča :-). Šla pa bom na ribo. Ja, gotovo bo riba.
No, smo na vezi,
Striti
3 komentarji:
Ej, če ti bodo solze kapljale na računalnik, ti bo ripnu.
Ja boljš da se ne oglasiš, kdo te bo pa poslušal lepo te prosm...
Hec no.. Lepo bod, grem jst na zadnjo večerjo, sam česz ene pedeset let se javi, takrat boš samo pomislila, pa bo že sms priletel :)
Meni je tvoja online pojava cisto zadosti, rada imam tvoje spise/razmisljanja/bentenje/komentarje. Saj te drugace itak ne poznam, so there :)
Je pa res, da popolna osamitev nikoli ni dobra, nekako nam sfeclja mozgane, ker smo po naravi druzabna bitja. In je tanka tromeja med biti samoten, pa biti osamljen, pa postati depresiven. Jaz ti zelim, da bos dobro navigirala med temi mejniki in se vidimo v cyberspacu.
PS: he, pri dani omejenosti povprecnega cloveskega bitja tudi mene druzba manj zanima, omejila sem se na ogromno smrdeco in slinavo pasjo osebo, ki ta hip glasno smrci pod mojim stolom...in je takooo fajn :)
esmić in patricija, vaju bom povabla na ribo :-). bohlončkej.
Objavite komentar