Opozorilo izpred druge svetovne

tale me je našla. tudi nje ne spustim kar tako. bravo Jenny!

OPOZORILO

Ko bom stara, bom nosila vijoličasto
in rdeč klobuk, narobne barve in oblike.

Pokojnino bom zapravila za žganje in poletne rokavice
in satenaste sandale.

Rekla bom, da nimamo za maslo.
Sedla bom na pločnik, ko bom upehana.

V trgovinah bom jedla, kar dajo zastonj,
in sprožala bom alarme.

S palico bom ropotala po ograjah.
To vse na račun resnosti v mladosti.

V copatih bom šla ven, ko bo deževalo,
in rože bom trgala po sosednjih vrtovih.

Naučila se bom pljuvati.

Lahko bom nosila razcapane srajce in se zredila,
pojedla tri kile klobas naenkrat
ali pa cel teden živela od namazanega kruha.

Zbirala bom svinčnike in barvice in podložke za kozarce.
Razporedila jih bom po škatlah.

Za zdaj pa je obleka zato, da nas ščiti pred mokroto.
Plačati moramo stanarino in ne smemo preklinjati v javnosti.

Moramo biti vzor svojim otrokom.
Prijatelje moramo vabiti v goste in brati časopise.

Kaj pa če bi začela že zdaj malo vaditi.
Da tisti, ki me poznajo, ne bojo preveč iz sebe,

ko bom nenadoma stara, oblečena v vijoličasto.

(Jenny Joseph, 1932)

Kaj mi dela Andrej

V avtu imam radijo. In ta radijo je vedno na frekvencah Ra Slo 1 ali pa Vala 202. Na zmerni jakosti.
Zmeraj, ko muziko štima Andrej Karoli, mi začne delat še en zvočnik, ki sicer trmasto molči in se dela, da je mrtev. Spuki. Prijetno spuki. Ne vem, a čem zdej Andreju povedat, šta mi radi? Mislim, zagotovo bi si hotel zapisati v svoj CV, če bi vedel, da nezavedno popravlja zvočnike.
Klicala ga bom v petek, ko izbira Popevko tedna. Ziher bo nadušen.
Naslednjič se javim s slikco mene in Andreja, objemavši zvočnik v mojem francozu.